Jedro

Glede na navedbe v tožbi in predložena dokazila (sklep komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 16.2.1999, izvensodni zahtevek z dne 22.8.2001, in predlagane dokaze v tožbi) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP) in zato tožbo zavrglo (274. člen ZPP). Pravico do povrnitve škode svojcem po vojni pobitih oseb in postopek za uveljavljanje teh pravic in organe, ki odločajo o teh pravicah, določa ZPKri (1. člen). 5. člen navedenega zakona določa, da oseba, ki se ji na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika oziroma svojca po vojni pobite osebe, ima pravico do odškodnine (prvi odstavek), nato ima določbe o sklenitvi poravnave (drugi odstavek), medtem ko tretji odstavek tega člena določa, da "višino odškodnine in postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine določa in ureja zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine". Po 9. členu ZPKri odloča o priznanju statusa po vojni pobite osebe (oziroma svojca) ter o pravici do odškodnine posebna komisija. Slednja je tožnikoma tudi zdala sklep po 17. členu ZPKri (priloga A 2). ZSPOZ določa način zagotavljanja sredstev za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja za negmotno škodo ter vrste in višine odškodnin, ki se izplačujejo po tem zakonu in v 6. členu določa med upravičenci do odškodnine tudi tiste, ki so določeni z ZPKri. Kot je navedlo že prvostopno sodišče, ZSPOZ v 12. členu določa tudi postopek za uveljavitev pravice do odškodnine. Akt, s katerim je pristojni organ odločil o upravičenosti oseb do odškodnine, se pošlje po uradni dolžnosti Slovenski odškodninski družbi (SOD), ki na podlagi navedenega akta in meril, določenih s tem zakonom, izračuna višino odškodnine in o tem izda odločbo, pri čemer se uporabljajo določila zakona o splošnem upravnem postopku, če ni s tem zakonom drugače določeno. V sedmem odstavku 12. člena ZSPOZ je izrecno določeno, da zoper odločbo, s katero SOD odloči o višini odškodnine, pritožba ni dovoljena, možno pa je sprožiti upravni spor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi grajani sklep sodišča prve stopnje. Tožnika krijeta sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedenim sklepom je sodiče prve stopnje zavrglo tožbo tožnikov ter tožnikoma naložilo, da sta dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 115.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2002 dalje do plačila. Svojo odločitev je utemeljilo, da odločanje o odškodnini, ki jo uvejavljata tožnika kot svojca po vojni pobite osebe, glede na določilo 5. člena Zakona o popravi krivic - ZPKri (Ur. l. RS št. 59/96) in Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja - ZSPOZ (Ur. l. RS št. 18/2001), ki v 12. členu določa postopek za uveljavitev pravice do odškodnine, ni podana pristojnost rednega sodišča oziroma zadeva v tej fazi tudi še ne spada v pristojnost upravnega sodišča, saj tožnika nista izkazala, da bi prejela odločbo Slovenske odškodninske družbe o višini odškodnine, zoper katero bi lahko sprožila upravni spor. Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožujeta tožnika "iz vseh pritožbenih razlogov". Po mnenju tožnikov pravna podlaga, na podlagi katere sta tožnika vtoževala odškodnino, ne izhaja iz določil ZPKri in ZSPOZ, na katera se sklicuje prvostopno sodišče, ampak iz Zakona o kazenskem postopku, po katerem dediči podedujejo samo premoženjsko škodo in sta zato tožnika tudi vtoževala le premoženjsko škodo, glede nepremoženjske škode pa sta že vložila zahtevek pri Slovenski odškodninski družbi. Predlagata razveljavitev napadenega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Po pregledu zadeve višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti višje sodišče po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP v zvezi s 166. členom ZPP). Višje sodišče zato, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, povzema pravilne razloge iz grajanega sklepa. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Tožnika šele v pritožbi navajata kot pravno podlago Zakon o kazenskem postopku in da vtožujeta samo premoženjsko škodo. V tožbi tožnika navajata, da sta sprožila pred Komisijo za izvajanje Zakona o popravi krivic postopek in je komisija njunemu očetu priznala s sklepom z dne 16.2.1999 status po vojni ubite osebe, njima pa status svojca po vojni ubite osebe in pravico do odškodnine ter prilagata tudi sklep te komisije (priloga A 2). V tožbi tudi opisujeta duševne bolečine, ki sta jih trpela zaradi smrti očeta in tudi materialno škodo, saj bi jima oče, ki bi glede na povprečno dobo živel vsaj še 30 let, lahko pridobival materialne dobrine in jih nudil tožnikoma. Pri tem izračunata prikrajšanje za vsakega po 7,200.000,00 SIT, neupoštevajoč povečanje premožanja, ki bi ostalo očetu ob smrti. Nato pa izrecno navedeta, da zahtevata vsak od njiju odškodnino v znesku 7,200.000,00 SIT "na račun nepremoženjske in premoženjske škode po današnjih cenah". In tudi postavita zahtevek, da jima je tožena stranka dolžna plačati vsakemu po 7,200.000,00 SIT s pripadki. Po 180. členu ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (prvi odstavek). Tožnik mora torej v tožbi navesti tudi dejstva, na katera opira zahtevek. Navesti mora torej dejansko stanje (historični dogodek), iz katerega pri pravilni uporabi pravnih pravil po njegovem mnenju izvira zatrjevana pravna posledica ter dokaze, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti zatrjevana dejstva. Navesti mora tudi tako imenovano kompetenčno dejansko stanje, to je okoliščine, ki so pomembne za določitev stvarne (in krajevne) pristojnosti sodišča. Glede na navedbe v tožbi in predložena dokazila (sklep komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 16.2.1999, izvensodni zahtevek z dne 22.8.2001, in predlagane dokaze v tožbi) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP) in zato tožbo zavrglo (274. člen ZPP). Pravico do povrnitve škode svojcem po vojni pobitih oseb in postopek za uveljavljanje teh pravic in organe, ki odločajo o teh pravicah, določa ZPKri (1. člen). 5. člen navedenega zakona določa, da oseba, ki se ji na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika oziroma svojca po vojni pobite osebe, ima pravico do odškodnine (prvi odstavek), nato ima določbe o sklenitvi poravnave (drugi odstavek), medtem ko tretji odstavek tega člena določa, da "višino odškodnine in postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine določa in ureja zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine". Po 9. členu ZPKri odloča o priznanju statusa po vojni pobite osebe (oziroma svojca) ter o pravici do odškodnine posebna komisija. Slednja je tožnikoma tudi zdala sklep po 17. členu ZPKri (priloga A 2). ZSPOZ določa način zagotavljanja sredstev za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja za negmotno škodo ter vrste in višine odškodnin, ki se izplačujejo po tem zakonu in v 6. členu določa med upravičenci do odškodnine tudi tiste, ki so določeni z ZPKri. Kot je navedlo že prvostopno sodišče, ZSPOZ v 12. členu določa tudi postopek za uveljavitev pravice do odškodnine. Akt, s katerim je pristojni organ odločil o upravičenosti oseb do odškodnine, se pošlje po uradni dolžnosti Slovenski odškodninski družbi (SOD), ki na podlagi navedenega akta in meril, določenih s tem zakonom, izračuna višino odškodnine in o tem izda odločbo, pri čemer se uporabljajo določila zakona o splošnem upravnem postopku, če ni s tem zakonom drugače določeno. V sedmem odstavku 12. člena ZSPOZ je izrecno določeno, da zoper odločbo, s katero SOD odloči o višini odškodnine, pritožba ni dovoljena, možno pa je sprožiti upravni spor. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo napadeni sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP krijeta tožnika sama svoje pritožbene stroške.