Jedro

Gre torej za neuspeh obeh pravdnih strank, zato ni mogoče ugotavljati, za kar se v pritožbi tožena stranka zavzema, v kakšnem obsegu je bil (ne)uspeh ene oz. druge stranke večji, zato je prav, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Pri neuspehu obeh strank sploh ni potrebno ugotavljati, ali so eni stranki nastali večji oz. drugi stranki manjši stroški.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep o stroških sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sklepu o stroških v odločbi z dne 15.6.2004 odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka oz. tožeča stranka po nasprotni tožbi in v pritožbi izrecno navaja, da bi odmera stroškov na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP na način, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, bila dopustna le, če bi bili stroški obeh pravdnih strank enaki. Če stroški niso enaki, je potrebno v breme tožeče stranke odmeriti stroške, ki so nastali toženi stranki, ker je tožeča stranka v pravdi propadla in presegajo stroške, ki jih dolguje tožena stranka tožeči stranki zaradi umika tožbe. Glede na to, da iz obrazložitve sklepa o odmeri stroškov ni ugotovljeno, v kakšni meri so bili pravdnima strankama stroški priznani in ali je sodišče upoštevalo zgolj nujne stroške pravdnih strank, preizkus zakonitosti ni mogoč. Drugačna odmera stroškov tudi ne bi bila pravična. Toženi stranki so namreč nastali višji stroški zaradi dodatnih stroškov v postopku za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožeča stranka v celoti propadla. Nadalje stroški v zvezi z udeležbo na obravnavah in za sestavo vlog zaradi sprememb tožbenega zahtevka tožeče stranke, zaradi ponovnega odprtja glavne obravnave in ker tožeča stranka ni pristopila na prvi narok. Pri odmeri stroškov v korist tožeče stranke zaradi umika nasprotne tožbe, bi bilo potrebno upoštevati, da njeni stroški niso bili vsi nujni in da je določene stroške povzročila tožeča stranka po lastni krivdi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijan sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki naj stroške tega postopka naloži v plačilo tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi nobena od pravdnih strank v pravdi ni uspela. Sodišče prve stopnje je namreč tožbo tožeče stranke deloma zavrglo in sicer v delu, v kolikor je ta zahtevala, da se ugotovi, da je lastninska pravica toženih strank na nepremičnini z.k. telo II hiša (garaža) V. v. v K., na parc.št. 1039/2 k.o. K. prenehala. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni izstaviti tožeči stranki listino za vknjižbo lastninske pravice, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini z.k. telo II hiša (garaža) V.v K. na parc.št. 1039/2 k.o. K.. Tožena stranka pa je tekom postopka vložila nasprotno tožbo, katero pa je nato umaknila, kar pomeni, da tudi tožena stranka oz. tožeča stranka po nasprotni tožbi je v pravdi propadla. Nasprotno tožbo ni umaknila zato, ker je tožena stranka po nasprotni tožbi izpolnila zahtevek, ampak zaradi spremembe zemljiškoknjižnega stanja. To torej pomeni, da tožena stranka oz. tožeča stranka po nasprotni tožbi v pravdi ni uspela. Gre torej za neuspeh obeh pravdnih strank, zato ni mogoče ugotavljati, za kar se v pritožbi tožena stranka zavzema, v kakšnem obsegu je bil (ne)uspeh ene oz. druge stranke večji , zato je prav, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Pri neuspehu obeh sploh ni potrebno ugotavljati, ali so eni stranki nastali večji oz. drugi stranki manjši stroški. Ker je pritožba tožene stranke oz. tožeče stranke po nasprotni tožbi neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o stroških sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).