Jedro

Nasprotni udeleženec v ugovoru zatrjuje, da mu tožba ni bila pravilno vročena. Formularno potrdilo, ki je bilo priloženo predlogu, je prav glede tega podatka pomanjkljivo izpolnjeno, saj v rubriki 4.4. nima navedenega datuma vročitve tožbe. Vendar je po oceni Vrhovnega sodišča nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zgolj zaradi te pomanjkljivosti predlog za razglasitev izvršljivosti zavrne. Po določbi 55. člena Uredbe lahko sodišče, če potrdilo iz 54. člena Uredbe, ni predloženo, določi rok za predložitev ali sprejme enakovredno listino, ali se odpove predložitvi, če je mnenja, da ima dovolj informacij. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je treba tudi v primeru, ko se med postopkom pokaže, da je potrdilo glede bistvenega podatka pomanjkljivo, ravnati v skladu z navedeno določbo 54. člena Uredbe in predlog vrniti v dopolnitev.

Izrek

Pritožba zoper dopolnilni sklep z dne 7. 4. 2010 se zavrže. Pritožbi zoper sklep z dne 21. 10. 2010 se delno ugodi in se drugi odstavek 1. točke tega sklepa (odločitev o zavrnitvi predloga) in 2. točka (odločitev o stroških) razveljavi.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (odločitev o razveljavitvi sklepov z dne 26. 1. 2010 in 7. 4. 2010) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Predlagateljica je dne 15. 4. 2009 vložila predlog za potrditev izvršljivosti avstrijske zamudne sodbe po 54. členu Uredbe Sveta (ES), št. 44/2001 (v nadaljevanju Uredba). Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26. 1. 2010 priznalo pravno veljavnost te sodbe. Zoper ta sklep je nasprotni udeleženec vložil laični ugovor, predlagateljica pa je sodišče opozorila, da po Uredbi ni potrebno več priznavati pravne veljavnosti odločb držav ES, ampak jih sodišče na predlog le razglasi za izvršljive. Predlagala je izdajo dopolnilnega sklepa, obenem pa je predlagala tudi, naj sodišče odloči, da ji mora nasprotni udeleženec povrniti stroške predloga za izdajo dopolnilnega sklepa.

2. Sodišče prve stopnje je njenemu predlogu ugodilo in je z dopolnilnim sklepom z dne 7.4.2010 izrek sklepa z dne 26. 1. 2010 dopolnilo tako, da je v Republiki Sloveniji razglasilo za izvršljivo avstrijsko sodno odločbo, obenem pa je zavrnilo predlog za povračilo nadaljnjih stroškov predlagateljice.

3. Zoper odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov je predlagateljica vložila pritožbo. V njej je navedla, da ji gre nagrada z obrazloženo vlogo po tarifni št. 3465 v znesku 102,30 EUR, za izdatek po tarifni št. 6002 v znesku 20 EUR in še 20% DDV, kar skupaj znaša 146,76 EUR.

4. Zoper dopolnilni sklep je nasprotni udeleženec vložil ugovor, v katerem navaja, da mu tožba ni bila pravilno vročena, ker je imel od leta 2006 prijavljeno stalno prebivališče v Dutovljah. V ugovoru se sklicuje na priloženo potrdilo o stalnem prebivališču, vendar ga svoji vlogi ne priloži. Opozarja, da sploh ni podana pristojnost avstrijskega sodišča, ker je bila tožnica Nemka in da je avstrijsko sodišče s to odločbo le priznalo izvršljivost neke druge sodbe, izdane zoper A. A..

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 10. 2010 ugovoroma nasprotnega udeleženca ugodilo in je razveljavilo sklep z dne 26. 1. 2010 in dopolnilni sklep naslovnega sodišča z dne 7. 4. 2010 in je predlog za priznanje pravne veljavnosti in izvršljivosti tuje sodne odločbe zavrnilo. Obenem je odločilo, da je predlagateljica dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v znesku 299,52 EUR.

6. Zoper to odločbo je predlagateljica vložila pritožbo, v kateri navaja, da sodišče prve stopnje ugovoroma toženca ne bi smelo ugoditi. Poudarja, da je že v odgovoru na ugovor toženca predlagala, naj sodišče vpogleda v spis avstrijskega sodišča 20 Cg 116/07x, iz katerega je razvidno, da je bila tožba nasprotnemu udeležencu pravilno vročena. Opozarja, da bi moral nasprotni udeleženec glede na vsebino določbe 34. člena Uredbe izkazati, da je zoper zamudno sodbo vložil pritožbo. Poudarja, da na izvodu zamudne sodbe, ki ga je priložil svojemu prvemu laičnemu ugovoru, še ni klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, v izvodu, ki ga je priložila predlagateljica, pa ta klavzula že obstaja. Meni, da je iz tega razvidno, da mu je bila zamudna sodba vročena še preden se je začel ta postopek. Poudarja, da je potrdilo o pravnomočnosti na avstrijski zamudni sodbi dokaz, da po avstrijskem pravu ni vložil pritožbe in je nasprotni udeleženec tisti, ki bi moral izkazati nasprotno.

7. Pritožba zoper sklep z dne 21. 10. 2010 je delno utemeljena.

8. Uredba, št. 44/2001 skladno z načelom medsebojnega zaupanja v pravne rede držav članic EU olajšuje „pretok sodnih odločb“. Uveljavljeno je načelo „ipso iure“ priznanja, tuja sodba učinkuje avtomatično, če izpolnjuje pogoje za priznanje. Če želi upnik na podlagi sodbe, izdane v eni od držav članic EU, doseči izvršbo, mora v tej državi članici najprej izpeljati poseben postopek razglasitve izvršljivosti (38. člen Uredbe). V prvi fazi tega postopka se sodišče omeji le na presojo formalnih pogojev popolnosti vloge in prilog (člen 41 v povezavi s členom 33 Uredbe). Za nadaljnjo poenostavitev je uveljavljen sistem formularnih potrdil, ki so v vseh državah enaki (člen 54 in 58 v zvezi s prilogo, št. V Uredbe). Do vsebinskega preizkusa pride šele, če dolžnik zoper sklep vloži ugovor(1).

9. Po 45. členu Uredbe lahko sodišče zavrne predlog za razglasitev izvršljivosti le na podlagi enega od razlogov iz 34. in 35. člena Uredbe. Po 34. členu Uredbe se sodba ne prizna, če je bila izdana v odsotnosti, če tožencu ni bila vročena listina o začetku postopka ali enakovredna listina pravočasno in na tak način, da bi ta lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodbe, čeprav je imel to možnost. 10. Res je, kar navaja predlagateljica v pritožbi, da nasprotni udeleženec v ugovoru ni zatrjeval, da mu je bilo v postopku v Avstriji onemogočeno tudi izpodbijanje zamudne sodbe, vendar to za odločitev v zadevi v tej fazi postopka še ni bistveno. Nasprotni udeleženec namreč v ugovoru zatrjuje, da mu tožba ni bila pravilno vročena. Ker je to dejstvo postalo sporno, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je podatek o vročitvi tožbe v predloženem formularnem potrdilu postal bistven. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je formularno potrdilo, ki je bilo priloženo predlogu, prav glede tega podatka pomanjkljivo izpolnjeno, saj v rubriki 4.4. nima navedenega datuma vročitve tožbe. Vendar je po oceni Vrhovnega sodišča nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zgolj zaradi te pomanjkljivosti predlog za razglasitev izvršljivosti zavrne. Po določbi 55. člena Uredbe lahko sodišče, če potrdilo iz 54. člena Uredbe, ni predloženo, določi rok za predložitev ali sprejme enakovredno listino, ali se odpove predložitvi, če je mnenja, da ima dovolj informacij. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je treba tudi v primeru, ko se med postopkom pokaže, da je potrdilo glede bistvenega podatka pomanjkljivo, ravnati v skladu z navedeno določbo 54. člena Uredbe in predlog vrniti predlagateljici, da ga v določenem roku dopolni in ponovno predloži. 11. Zato je Vrhovno sodišče delno ugodilo pritožbi in je izpodbijani sklep z dne 21. 10. 2010 razveljavilo samo glede odločitve o zavrnitvi predloga za razglasitev izvršljivosti in je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, sicer pa je pritožbo zavrnilo in je v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12. Pritožba zoper sklep z dne 7. 4. 2010 se zavrže. 13. Ker je Vrhovno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da se razveljavita tako prvi sklep o priznanju avstrijske sodne odločbe, kot drugi o razglasitvi izvršljivosti in zavrnitvi povrnitve stroškov, predlagateljica nima več pravnega interesa za izpodbijanje odločitve o stroških v dopolnilnem sklepu. O vseh stroških bo namreč moralo ponovno odločiti sodišče prve stopnje s končno odločbo. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo na podlagi prvega in četrtega odstavka 343. člena ZPP v povezavi z 111. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZMZPP) in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 30/86 in 20/88, v nadaljevanju ZNP).

14. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v povezavi z 37. členom ZNP).

Op. št. (1): A. Galič, Postopek priznanja in razglasitve izvršljivosti tujih sodnih odločb po uredbi št. 44/2001 („Bruseljski uredbi“), ZZR, Pravna fakulteta v Ljubljani, letnik LXVI, 2006, str. 70.