Jedro

Zakonitost odredb (bodisi za prikrite preiskovalne ukrepe, bodisi za hišno preiskavo) je potrebno ocenjevati v trenutku izdaje odredbe, s katero so bili ukrepi dovoljeni. Stališče pritožnika, da se zakonitost odredb ocenjuje z vidika kasnejšega (ne)uspeha tožilstva je popolnoma zgrešeno.

Že sodišči prve in druge stopnje sta v sklepih o neizločitvi dokazov pravilno poudarili, da je policija problematizirani snemalnik dobila zakonito in za njegovo pridobitev ni potrebovala odredbe za hišno preiskavo. Družba A. d.o.o. namreč ni bila v vlogi osumljenca niti v zvezi s kaznivim dejanjem vlomne tatvine, niti v zvezi s kaznivimi dejanji glede katerih je bil sum že osredotočen na C. C., zato je veljala edicijska dolžnost, da policiji izroči predmet, ki bi utegnil biti dokaz, policija pa je imela podlago za zaseg v določbah 148. in 164. člena ZKP.

Objekt kazenskopravnega varstva je v primeru kaznivega dejanja po 261. členu KZ-1 korektno izvajanje oblastnih funkcij in pravilno izvrševanje pooblastil, ki jih pravni red daje nekaterim kategorijam oseb oziroma poklicev, medtem ko kaznivo dejanje po 259. členu KZ-1 varuje zaupanje v pristnost uradnih dokumentov v pravnem prometu in tako temelj obeh kaznivih dejanj ni ista pravno varovana dobrina. To posledično pomeni (čeprav sodišče prve stopnje tega ni izrecno zapisalo), da ne gre za odnos konsumpcije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan plačati sodno takso v višini 750,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani pod točko I sodbe obtoženca za dejanja pod točkami I, II, III, IV, V, VI, VII, VIII/1, IX, X, XII, XIII, XIV, XV, XVI, XVII, XVIII, XIX in XX spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in v zvezi s 54. členom KZ-1 in pod točkami I, II, III, IV, V, VI, VII, VIII/1, VIII/2, IX, X, XI, XII, XIII, XIV, XV, XVI, XVII, XVIII, XIX in XX enaindvajsetih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtožencu je za nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine na podlagi prvega odstavka 261. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 54. in 47. členom KZ-1 določilo kazen 4 leta zapora in stransko denarno kazen 1200 dnevnih zneskov po 5 EUR, to je skupaj 6.000 EUR; za vsako kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva na podlagi prvega odstavka 259. člena KZ-1 pa mu je določilo kazen 1 mesec zapora. Nato mu je po določbah o steku izreklo enotno kazen 5 let zapora in stransko denarno kazen 1200 dnevnih zneskov po 5 EUR, to je skupaj 6.000 EUR, ki jo je obtoženi dolžan plačati v 30 mesečnih obrokih po 200 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 21. dne v mesecu po pravnomočnosti sodbe, vsak naslednji obrok pa vsakega 21. dne v nadaljnjih mesecih do dokončnega plačila. Če obtoženec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni (10 EUR) določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. V izrečeno zaporno kazen mu je vštelo čas pripora od dne 30. 5. 2016 do dne 25. 8. 2017. Obtožencu je na podlagi četrtega odstavka 261. člena KZ-1 odvzelo sprejeto nagrado v skupnem znesku 143,65 EUR. Na podlagi prvega odstavka 71. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica kontrolorja tehničnih pregledov za čas 5 let od pravnomočnosti sodbe. Odločilo je, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila sodne takse. Pod točko II sodbe je zoper obtoženca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za dve kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjen senat ter še podrejeno, da obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo. Prav tako je predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani skladno z določbo prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZustS) prekine predmetni postopek in z zahtevo podano Ustavnemu sodišču Republike Slovenije začne postopek za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 39. člena ZKP.

3. Na pritožbo je odgovoril višji državni tožilec in predlagal njeno zavrnitev.

4. Na tožilski odgovor je odgovoril zagovornik obtoženca in vztrajal pri pritožbenih navedbah.

5. Pritožba ni utemeljena.

**I. Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter s tem povezanimi zatrjevanimi kršitvami ustavnih in konvencijskih pravic obtoženca** **a) Glede zatrjevane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP**

6. Pritožnik navaja, da je o obtožbi zoper obtoženega v predmetnem kazenskem postopku odločala predsednica senata, okrožna sodnica Dejana Fekonja, ki bi morala biti skladno z določbo 39. člena ZKP izločena. Kot razpravljajoča sodnica je namreč v istem kazenskem postopku že sprejela priznanja krivde tedaj soobtoženih B. B., C. C., D. D., A. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P., R. R. ter S. S. in na podlagi sprejetih priznanj krivde za vse navedene tudi izdala obsodilne sodbe. V izreku teh sodb pa je predsednica senata izrecno in podrobno opisala tudi (že) ravnanja obtoženega A. A., s čimer pa se je predsednica senata tako vnaprej vsebinsko opredelila tudi do vloge in ravnanj obtoženca pri teh kaznivih dejanjih in na tak način nujno vnaprej prejudicirala svojo bodočo odločitev o krivdi obtoženca. S tem je bil na strani predsednice senata podan izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Nadalje pritožnik navaja, da je obramba v zvezi s tem že tekom postopka na prvi stopnji podala obrazložen in pravočasen predlog za izločitev predsednice senata, ki ga je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom Su 29/2017 z dne 1. 3. 2017 zavrnil kot neutemeljenega. Izpodbijana sodba pa glede teh vprašanj ne ponudi nobenih vsebinskih razlogov, slednjega niti ne obravnava, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je že zato podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Podrejeno pa obramba izpodbija tudi sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2017 z dne 1. 3. 2017. 7. V nadaljevanju pritožbe pritožnik opozarja na določbi prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki obe zagotavljata pravico do nepristranskega sodišča. V zvezi s tem pritožnik izpostavlja odločbe Ustavnega sodišča Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016, Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, Up-709/15 z dne 9. 10. 2019, sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) _Poppe proti Nizozemski_ in dve osnovni zahtevi pri pravici do nepristranskega sojenja in sicer subjektivni vidik nepristranskosti in predvsem objektivni vidik nepristranskosti. Poudarja, da je potrebno presojati ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen in da je skladno z ustaljeno sodno prakso ESČP objektivni vidik nepristranskosti sodišča kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženega vsebuje ovrednotenje konkretnih ravnanj obdolženega, ki je predmet presoje v kasnejšem postopku zoper njega oziroma ko prvotna sodba zoper soobdolžene v enotnem postopku vsebuje tudi stališča, ki prejudicirajo kasnejšo odločitev o krivdi v izločenem kazenskem postopku zoper obdolženega. V zadevi _Ferrantelli in Santangelo proti Italiji_ je ESČP ugotovilo kršitev objektivnega vidika nepristranskosti sodišča, ker je prvotna sodba zoper soobdolžene opisala tudi ravnanja, ki naj bi jih pritožnika izvršila pri sodelovanju pri kaznivem dejanju, čeprav prva sodba ni bila izrečena zoper njiju. Pritožnik nato v pritožbi na straneh 10 do 20 povzema opise kaznivih dejanj iz predhodnih obsodilnih sodb za soobdolženega C. C. X K 21391/2016 z dne 30. 1. 2017 (točke I, II, III, IV, VII, IX, XII, XIII, XVI, XVIII izreka) in za soobdolženega B. B. X K 21391/2016 z dne 9. 1. 2017 (točke II, III, IV, V, VI, VII, VIII/1, VIII/2, IX, X, XI, XII, XIII, XIV, XV, XVII, XVIII, XIX, XX izreka) ter opozarja, da enako velja tudi za obsodilne sodbe na podlagi priznanj krivde za preostale soobdolžene. Na opisan način je po mnenju pritožnika predsednica senata v izrek predhodnih obsodilnih sodb za preostale soobdolžene izrecno vključila in tudi podrobno in konkretno opisala vlogo ter ravnanja pritožnika kot obtoženca pri vseh kaznivih dejanjih po obtožnici. S tem pa se je nujno že vnaprej vsebinsko in konkretno opredelila tudi do obtoženčeve vloge pri obravnavanih kaznivih dejanjih, saj naj bi večino teh dejanj storil v sostorilstvu z B. B. (za ravnanja obtoženega in B. B. je sodišče v izreku obsodilnih sodb dosledno uporabljalo dvojino, njuna vloga je bila enotna), vsa dejanja pa tudi v neposredni povezavi s preostalimi soobdolženci. Ker je sodišče prve stopnje sprejelo priznanje krivde soobdolženega B. B., ki naj bi jih storil v sostorilstvu z obtoženim A. A., je posledično na tak način nujno odločilo, da je tudi obtoženi A. A. sam storil vsa konkretna kazniva dejanja kot (so)storilec. Enako pa velja tudi v primeru ostalih že obsojenih soobdolžencev. Tudi v primeru priznanja krivde mora predsednik senata vsebinsko presojati dokaze v sodnem spisu, čeprav se do slednjih v obrazložitvi sodbe nato vsebinsko ne opredeli. Glede na opis dejanskega stanu v sodbah izdanih za soobdolžena B. B. in C. C. je bila predsednica senata tako očitno že vnaprej v celoti prepričana tudi v krivdo obtoženca oziroma je tak vsaj vtis (videz), ki si ga lahko o celotni zadevi ustvari naključni zunanji opazovalec, s čimer je zato prizadet najmanj objektivni videz nepristranskosti sojenja in zato ni več mogoče govoriti o nepristranskem sojenju v smislu določbe prvega odstavka 23. člena Ustave ter določbe prvega odstavka 6. člena EKČP. To pa velja še toliko bolj, ker se je tudi predsednica senata sama strinjala s svojo izločitvijo in je tako že sama ocenila, da je zaradi njenega predhodnega postopanja v predmetni kazenski zadevi kršena pravica obtoženca do nepristranskega sojenja. Okrožno sodnico Dejano Fekonja bi bilo zato potrebno izločiti iz nadaljnjega odločanja o tožilski obtožbi zoper obtoženca, saj je bil pri njej podan izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik sicer pravilno izpostavlja ustavnosodno prakso ter prakso ESČP, ki se nanaša na pravico do nepristranskega sojenja, vendar ob tem v celoti prezre že ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je upoštevajoč tudi vse s strani pritožnika izpostavljene odločbe Ustavnega sodišča RS ter ESČP, že večkrat poudarilo, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali.1 Kot izhaja tudi iz prakse ESČP je potrebno v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine konkretnega primera presoditi ali je dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej. O krivdi tistega obtoženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal oziroma s tožilstvom ni sklenil sporazuma o priznanju krivde, odloča na podlagi presoje vseh dokazov (355. člen ZKP) po opravljeni glavni obravnavi. Presoja krivde na predobravnavnem naroku pa je kvalitativno drugačna od dokazne ocene, ki jo sodnik sprejme ob zaključku glavne obravnave. Sodnik priznanje posameznega obdolženca namreč vrednoti izključno v povezavi z listinami v spisu, ne da bi v skladu z načelom neposrednosti spremljal izvajanje dokazov in pri tem ocenjeval njihovo dokazno vrednost. Na ta način lahko opravi samo logično presojo dokaznega gradiva. Sodnik tako pri presoji očitkov soobdolženca, ki krivdo priznava oziroma sklene sporazum s tožilstvom, nima izdelane celostne psihološke slike o dokaznem gradivu v spisu. Glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, je slovenska (ustavno)sodna praksa sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolžencev, o krivdi katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku.2 Vrhovno sodišče je ob upoštevanju prakse ESČP že tudi zavzelo stališče, da zgolj prepis opisa kaznivega dejanja iz obtožnega akta v prejšnji sodbi še ne predstavlja okoliščine, ki bi sama po sebi vzbujala dvom v nepristranskost sodišča oziroma predsednice senata, kolikor je vključitev njihovih ravnanj neogibna za odločitev o krivdi v predhodnih postopkih, upoštevajoč, da morajo sodišča pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje.3 Pri tem pa se mora sodišče v sodbi izogibati stališčem o krivdi soudeležencev, ki niso neizogibna za odločanje o krivdi soobdolžencev.4 Zato je treba v opisih dejanj, kjer je to mogoče, tistega, ki krivde ne priznava, označiti le toliko, kolikor je to nujno potrebno za presojo krivde tistega obsojenca, ki krivdo priznava. Tozadevno je zaradi zagotovitve čim bolj jasnega in nedvoumnega pomena izreka treba izrecno navesti, da se bo obtožencem, ki krivde niso priznali, sodilo v ločenem postopku, zanje uporabiti pogojni glagolski naklon in jih anonimizirati.5

9. V obravnavani zadevi sta C. C. in B. B., ki ju še posebej izpostavlja pritožnik (enako pa velja tudi za vse ostale soobtožence, ki so v prvotno vodenem postopku X K 21391/2016 krivdo priznali ali sklenili sporazume o priznanju krivde), krivdo priznala le glede njima očitanih ravnanj in ne tudi glede dejanj takrat soobtoženih oziroma sostorilcev (torej tudi ne glede obtoženega A. A.). Tudi sodišče prve stopnje je preizkus ali je priznanje C. C. in B. B. (enako pa velja tudi za ostale soobtožence, ki so krivdo priznali ali sklenili sporazum s tožilstvom) podprto z dokazi v spisu, opravilo samo v povezavi z njima očitanimi ravnanji in zgolj na podlagi podatkov spisa. Tako se tudi sodbe, ki jih je sodišče prve stopnje izreklo na podlagi sprejetega priznanja krivde oziroma sprejetega sporazuma, nanaša zgolj na posamezne obsojence oziroma je z njimi odločeno le o njihovi krivdi, ne glede na to, da so v opisu dejanj vsebovani tudi očitki obtoženemu A. A. (v večini primerov kot sostorilcu). Obtoženec namreč priznava krivdo po obtožbi. Zaradi popolnosti opisa pa je bilo v obravnavani zadevi tudi v konkretni opis kaznivih dejanj zoper C. C. in B. B. (ter ostale soobtožence, sedaj soobsojence) potrebno vnesti očitke ostalim obtoženim in že obsojenim udeležencem kaznivih dejanj. Sodbe zoper C. C. in B. B. ter ostale soobsojence pa nimajo obrazložitve (razen sodbi zoper C. C. in B. B., v kateri pa je le obrazložitev glede kazenske sankcije), kar pomeni, da v vseh že izdanih pravnomočnih obsodilnih sodbah obtoženi A. A., razen v izreku sodbe, ni omenjen niti z besedo in torej njegova vloga v teh sodbah ni opredeljena. Torej v njih ni obrazložena konkretna presoja ravnanja obtoženega A. A., kot to sklicujoč se predvsem na odločbo Ustavnega sodišča Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, zmotno zatrjuje pritožnik, ko navaja, da se je razpravljajoča sodnica s tem, ko je v izreku sodb izdanih na podlagi sprejetih priznanj krivde soobdolženih, podrobno že opisala ravnanja obtoženega A. A., vsebinsko opredelila tudi do vloge in ravnanj obtoženega A. A. pri teh kaznivih dejanjih.

10. Odločilna za presojo vnaprejšnje opredeljenosti razpravljajoče sodnice, ki je sprejela priznanje krivde oziroma sporazum o priznanju krivde glede enega ali več sostorilcev, nato pa je odločala še o krivdi drugih, je tudi upoštevajoč prakso ESČP vsebinska povezanost očitkov sostorilcem. V obravnavani zadevi iz vsebine očitkov C. C., B. B., ostalim soobsojenim ter A. A., kot izhajajo iz obtožnega akta in iz izreka izpodbijane sodbe, ne izhaja, da je sodišče pri presoji danih priznanj oziroma presoji sporazumov o priznanjih moralo presojati tudi krivdo A. A. oziroma, da se je moralo o njegovi kazenski odgovornosti opredeliti vnaprej. Priznanja ostalih soobtožencev (tudi B. B. kot sostorilca) za presojo udeležbe A. A. pri obravnavanih kaznivih dejanjih niso imela spoznavne vrednosti. Nepristranskost razpravljajoče sodnice pa navsezadnje potrjuje tudi sam postopek odločanja o krivdi A. A., saj je pred odločitvijo kot predsednica senata izvedla obsežen in celoten dokazni postopek in opravila natančno dokazno oceno, ki je v celoti temeljila na številnih na glavni obravnavi izvedenih dokazih (med drugim tudi izvedenskem mnenju izvedenca S. F., ki je bil kot izvedenec postavljen prvič šele v fazi glavne obravnave), B. B., ki je bil zaslišan kot priča, pa obtoženega A. A. niti ni obremenil. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno tako zaključuje, da zgolj dejstvo, da je predsednica senata sprejela priznanja oziroma sporazume o priznanju krivde za preostale soobtožence, pri čemer je bil v opisih dejanj v izreku sodbe zoper preostale soobtožence vsebovan tudi očitek zoper A. A., o krivdi katerega sodišče s tistimi sodbami ni odločalo in se do nje ni opredeljevalo, ne utemeljuje očitka pritožnika, da je predsednica senata k sojenju zoper A. A. pristopila s predpostavko njegove krivde oziroma je tak vsaj videz, ki si ga lahko o celotni zadevi ustvari naključni zunanji opazovalec in je bil zato pri njej podan izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.

11. Glede na pojasnjeno je bila tudi odločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2017 z dne 1. 3. 2017, ki je predlog za izločitev predsednice senata zavrnil kot neutemeljenega, pravilna, saj je temeljila na pravilnih zgoraj predstavljenih izhodiščih v zvezi s pravico do nepristranskega sodnika. Tega pa ne more spremeniti dejstvo, da je tudi predsednica senata soglašala s svojo izločitvijo, saj se je pri tem sklicevala (enako kot pritožnik) zgolj na opis kaznivih dejanj v obtožbi, ki se očitajo obtoženemu A. A. ter odločbo Ustavnega sodišča Up-57/14-13 z dne 26. 1. 2017. Ker je bil torej predlog za izločitev predsednice senata s strani predsednika sodišča zavrnjen, razlogi za zavrnitev pa so pravilno in v zadostni meri pojasnjeni v sklepu Su 29/2017 z dne 1. 3. 2017, ni bilo nobenega razloga, da bi morala predsednica senata razloge tega sklepa še enkrat ponavljati v izpodbijani sodbi, saj navsezadnje ni šlo za njeno odločitev temveč odločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki jo je moč izpodbijati s pritožbo zoper sodbo, kar je obramba tudi storila. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da izpodbijane sodbe v zvezi s tem vprašanjem ni mogoče preizkusiti in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Pritožnik v pritožbi še navaja, da je izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP podan tudi pri predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani, višjemu sodniku Marjanu Pogačniku, ko je slednji odločal o predlogu obrambe za izločitev predsednice senata, saj ima vnaprej izoblikovano osebno mnenje o obravnavanemu podobnih primerih, kar jasno izhaja iz članka ... z dne 17. 2. 2017 objavljenem v častniku ... Za časnik je namreč predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani izrecno povedal, da bo sodnik izločen le v tistih primerih, če (ko) bo v obrazložitvi sodbe za tiste soobdolžene, ki so krivdo v postopku priznali, zapisal kaj obremenjujočega za tiste, ki tega niso storili. Na ta način se je javno opredelil do tega vprašanja in pojasnil kako bo odločal v takih primerih. Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča namreč nikjer ne izhaja, da bi bil razlog za izločitev sodnika podan zgolj in izključno v tistih primerih, ko bi se sodnik v obrazložitvi sodbe opredeljeval do vloge soobdolženega. Ravno nasprotno izhaja iz 14. točke obrazložitve le-te in zadostuje že, če je sodišče to storilo v opisu konkretnega dejanskega stanu v izreku sodbe.

13. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožniku, da je bil izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP podan tudi pri predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani, višjemu sodniku Marjanu Pogačniku. Iz podatkov spisa je razvidno, da obramba tekom postopka pred sodiščem prve stopnje nikoli ni podala predloga za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani in torej glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZKP v pritožbenem postopku ne more več zahtevati izločitve prvostopenjskega sodnika. Pri tem tudi ne more biti uspešna s sklicevanjem na članek v častniku, saj je iz sklepa Su 29/2017 z dne 1. 3. 2017 jasno razvidno, da je predsednik Okrožnega sodišča pri svoji odločitvi upošteval okoliščine konkretnega primera in šele na njihovi podlagi, upoštevajoč utrjeno in relevantno sodno prakso, odločil in torej ni šlo za odločanje "na pamet” v vseh podobnih primerih kot skuša prikazati pritožnik. Pritožnik pa pri selektivnem sklicevanju na 14. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS Up-57/14-13 z dne 26. 1. 2017, ko opozarja zgolj na opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, zamolči, da je v obravnavanem primeru Ustavno sodišče poudarilo, da je bila vloga pritožnika s soobdolženimi v hudodelski združbi opisana tako v izreku sodbe, kot tudi v obrazložitvi sodbe. Slednje jasno izhaja tudi iz 23. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS Up-709/15 in Up-710/15 z dne 9. 10. 2019, ki je povzemala predhodno navedeno odločbo.

**b) Glede pobude pritožnika za začetek postopka presoje ustavnosti**

14. Pritožnik v pritožbi podaja pobudo pritožbenemu sodišču, da prekine postopek in začne postopek presoje ustavnosti določbe drugega odstavka 39. člena ZKP pred ustavnim sodiščem. Meni namreč, da gre za protiustavno pravno praznino. Opozarja, da določba 39. člena ZKP ureja institut izločitve sodnika in v točkah 1 do 5 prvega odstavka določa izključitvene razloge, v 6. točki istega odstavka odklonitveni razlog (če so podane takšne okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti), v drugem odstavku pa še dodatne izključitvene razloge, med drugim tudi razlog za izločitev v 3. točki, če je sodnik izdal sklep, da se priznanje obdolženca zavrne (drugi odstavek 285.c člena) oziroma sklep, da se sporazum o priznanju krivde zavrne (450.c člen). Določba 39. člena ZKP pa ne ureja procesne situacije, ko sodnik sprejme priznanje enega od soobdolženih, s tem pa tudi ne vprašanja, kako naj sodnik ravna v primeru, ko sprejme priznanje soobdolženega, katerega ravnanje in vloga pa sta v izreku sodbe opisana na takšen način, da nujno vsebujeta tudi opis ravnanj drugih udeležencev kaznivega dejanja. Po oceni pritožnika za takšno razlikovanje med procesnima situacijama ni ustavno-relevantnega razloga in je v tem delu ZKP zato protiustaven, ker ne ureja že omenjenega izredno pomembnega dejanskega procesnega položaja, čeprav bi ga moral. V kolikor sodišče druge stopnje ne bi sledilo pritožbenim razlogom navedenih v točki a), predlaga, da sodišče druge stopnje skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZUstS prekine predmetni kazenski postopek ter z zahtevo podano Ustavnemu sodišču začne postopek za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 39. člena ZKP.

15. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikom, da je zato, ker določba 39. člena ZKP izrecno ne ureja položaja, kot je obravnavani (ko sodnik sprejme priznanje enega od soobdolženih, katerega ravnanje in vloga sta v izreku sodbe opisana na način, da vsebujeta tudi opis ravnanj drugih udeležencev kaznivega dejanja) in zakon ne določa, kako naj ravna sodnik, podana protiustavna pravna praznina. Pritožnik pri tem ostaja zgolj na ravni posplošenih in z ničemer konkretiziranih argumentov, saj navaja zgolj, da zakon ne ureja pomembnega dejanskega procesnega položaja, čeprav bi ga nedvomno moral. Zato že iz tega razloga ne more biti uspešen. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da sicer drži, da ZKP v določbi 39. člena, ki ureja institut izločitve sodnika, ureja zgolj položaj, ko sodnik priznanja ne sprejme, torej položaj, ki je nasproten tokratnemu položaju. Primera, ko sodnik priznanje sprejme in kasneje sodi še soobtoženim, pa izrecno ne ureja. Vendar 6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP ureja odklonitveni razlog (_iudex suspectus_), po katerem sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. Ustavno sodišče pa je že v odločbi št. Up-57/14-13 z dne 26. 1. 2017 (točka 13) poudarilo, da se mora sodnik, če presodi, da zaradi njegove vloge v sojenju zoper soobdolžene v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ter prakso ESČP obstaja odklonitveni razlog, izločiti (lahko tudi na zahtevo strank).6 **c) Glede zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP**

16. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je obramba na predobravnavnem naroku ter nato še z dodatno pisno vlogo podala predlog za izločitev dokazov iz enakih razlogov, kot jih sedaj ponavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je predlog za izločitev dokazov zavrnilo kot neutemeljen s sklepom X K 11678/2017 z dne 25. 11. 2019. Obramba se je zoper sklep pritožila, vendar je bila pritožba zavrnjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 11678/2017 z dne 17. 3. 2020.7 Navedeno torej pomeni, da je bilo o predlogu za izločitev dokazov že pravnomočno odločeno. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa o neizločitvi dokazov prepričljivi in jim ni ničesar za dodati, sodišče druge stopnje pa se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Tudi pritožnik namreč v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne vnaša nobenih dvomov v pravilne razloge pravnomočnega sklepa, saj ne ponuja ničesar novega, temveč zgolj ponavlja argumente, ki so bili že pravilno zavrnjeni tako s strani prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega sodišča. Pritožnik v pritožbi navsezadnje mestoma graja le razloge prvostopenjskega sklepa o neizločitvi dokazov, v celoti pa zamolči, da je njegovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnilo tudi drugostopenjsko sodišče. **Dokazi in drugo spisovno gradivo pridobljeno s prikritimi preiskovalnimi ukrepi zoper osumljena Š. Š. in T. T.**

17. Pritožnik navaja, da so dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani Pp 4/2015 z dne 12. 5. 2015, 11. 6. 2015, 9. 7. 2015, 10. 8. 2015, 10. 9. 2015 in 9. 10. 2015 (in se nanašajo na osumljenega Š. Š.) ter dokazi pridobljeni na podlagi izsledkov izvedenih hišnih preiskav na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 42437/2014 z dne 16. 10. 2014 (in se nanašajo na osumljeno T. T.), nezakoniti. Na podlagi izsledkov pridobljenimi s temi ukrepi pa se je preiskovanje kasneje razširilo tudi na obtoženega (tedaj še osumljenega) A. A. in druge osebe. Kot razlog nezakonitosti pritožnik navaja, da sta bila Š. Š. in T. T. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 43082/2015 z dne 4. 1. 2019 na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oproščena obtožbe, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski znaki očitanih jima kaznivih dejanj. Iz vsebinsko enakih razlogov pa je Višje sodišče v Ljubljani v pritožbenem postopku s sodbo VI Kp 53260/2017 z dne 28. 3. 2018 oprostilo tudi prvotno obsojena U. U. in V. V. (za katera se je prvotno vodil enoten postopek skupaj s Š. Š. in T. T. pod opr. št. X K 53260/2017, po priznanju U. U. in V. V. pa je bil postopek zanju izločen). Pritožnik meni, da zato ker v konkretnem primeru niso bili podani zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj in je bila za navedene obdolžence izdana oprostilna sodba, to nujno pomeni tudi, da so bile prav vse odredbe, ki so bile izdane zoper Š. Š. in T. T., izdane nezakonito, saj so bile vse omenjene odredbe izdane ravno zaradi suma teh istih kaznivih dejanj. V kolikor obdolžencem očitano dejanje ni bilo kaznivo dejanje, posledično že predhodno ob tem niso mogli biti podani niti utemeljeni razlogi za sum storitve tega kaznivega dejanja in so bile zato odredbe izdane nezakonito brez zahtevane pravne podlage v smislu izvršitve konkretnega kaznivega dejanja. Posledično so nezakoniti tudi vsi drugi dokazi, ki so bili pridobljeni na tej podlagi.

18. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Kot je bilo pritožniku že pojasnjeno v obeh sklepih o neizločitvi dokazov je potrebno zakonitost odredb (bodisi za prikrite preiskovalne ukrepe, bodisi za hišno preiskavo) ocenjevati v trenutku izdaje odredbe, s katero so bili ukrepi dovoljeni. Stališče pritožnika, da se zakonitost odredb ocenjuje z vidika kasnejšega (ne)uspeha tožilstva pa je popolnoma zgrešeno. Oprostilne sodbe zoper Š. Š., T. T., U. U. in V. V. (ki jih izpostavlja pritožnik) so bile namreč posledica pomanjkljivo sestavljenega izreka obtožnice, katerega pa sodišče prve stopnje ni moglo samo sanirati na način, da bi pomanjkljivosti odpravilo (kot to zmotno predlaga pritožnik), saj bi sicer tako prekoračilo obtožbo in samo zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Nezadostna konkretizacija zakonskih znakov v obtožbi (kar posledično rezultira v oprostilni sodbi) ne more imeti za posledico nezakonitost izdanih odredb za prikrite preiskovalne ukrepe in hišne preiskave, izdane že v predkazenskem postopku, kot to zmotno zaključuje pritožnik. Kot je bilo že pojasnjeno, je potrebno skladno z ustaljeno sodno prakso8 zakonitost izdanih odredb presojati v trenutku njihove izdaje. Vse s strani pritožnika problematizirane odredbe izdane zoper Š. Š. in T. T. so bile zadostno obrazložene, kar velja tudi za očitke kaznivih dejanj Š. Š. in T. T., prav tako so bile dokazno podprte (kar vse je obširno in pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v točki 45 obrazložitve sklepa o neizločitvi dokazov). Nasprotnega navsezadnje ne zatrjuje niti pritožnik, ki se v pritožbenih izvajanjih niti ne dotakne same vsebine problematiziranih odredb in niti ne obrazloži zakaj v času izdaje odredb niso obstajali zakonski pogoji za odreditev ukrepov, temveč zgolj vztraja na napačnem stališču, da oprostilna sodba iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP nujno in avtomatično pomeni, da so bile nezakonite vse odredbe izdane v predkazenskem postopku. Neutemeljeno pa tudi navaja, da stališče sodišča prve stopnje pripelje do nevzdržnega položaja, ko organi kazenskega pregona lahko vedno utemeljujejo preiskovalne ukrepe tudi za izmišljena kazniva dejanja, saj je iz vsebine problematiziranih odredb jasno razvidno, da ni šlo za izmišljena kazniva dejanja, temveč so bili očitki kaznivih dejanj Š. Š. in T. T. dovolj dobro opisani. Ker torej problematiziranim odredbam ni mogoče očitati nezakonitosti, to pomeni, da slednjega ni mogoče očitati niti dokazom, ki so bili pridobljeni na njihovi podlagi zoper obtoženega A. A. **Sodne odredbe, dokazi in spisovno gradivo, ki so deloma ali v celoti v tujem jeziku**

19. Pritožnik navaja, da so dokazi (zvočni posnetki W-1 št. 5509, 5510 in 5776 in njihovi prepisi, odredba Okrožnega sodišča v Ljubljani Pp 4/2015 z dne 10. 9. 2015, odredba Specializiranega državnega tožilstva KTPP-Z-33/15 z dne 8. 7. 2015) v celoti ali vsaj deloma v tujem jeziku in so zato sodišču in udeležencem predmetnega postopka že po samem zakonu nujno nerazumljivi. Odredb tožilstva in sodišča, ki so v tujem jeziku, ni mogoče vsebinsko preizkusiti, zato ne morejo predstavljati procesnega gradiva v smislu določbe 6. člena ZKP. Pritožnik nato zaključuje, da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (ker so razlogi sodbe, ki se opirajo na nerazumljivo spisovno gradivo že po naravi stvari sami po sebi nerazumljivi) in relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP (kršitev 6. člena ZKP, ki je take narave, da vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodne odločbe). Ravno vsebina, ki je v odredbah v tujem jeziku, je relevantna za vzpostavitev utemeljenosti suma in za njegovo ex-post presojo in je sodišče, ko je odločalo, svojo odločitev nujno moralo izpeljevati ravno iz teh dokazov, ki pa jih zato, ker so v tujem jeziku, niti ni moglo razumeti in jih je v neprevedeni obliki (očitno na zaupanje) povzelo v svojo odločitev.

20. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožniku sta že sodišče prve in druge stopnje v sklepih o neizločitvi dokazov pravilno pojasnili, da so posnetki W-1 št. 5509, 5510 in 5776 prevedeni (točka 47 obrazložitve prvostopenjskega sklepa in točka 9 obrazložitve drugostopenjskega sklepa). Prav tako mu je v sklepu o neizločitvi dokazov sodišče druge stopnje že pojasnilo (točka 10 obrazložitve), da je pravilno njegovo stališče, da določba 6. člena ZKP, ki določa, da kazenski postopek teče v slovenskem jeziku, terja uporabo slovenskega jezika ne le v kazenskem postopku v ožjem pomenu, temveč tudi v predkazenskem postopku, ko sta bili izdani sporni odredbi in ni bistveno za kateri tuj jezik gre. Vendar je zatrjevanje pritožnika, da odredb ni mogoče vsebinsko preizkusiti zato, ker so bili v odredbah določeni pogovori povzeti v tujem jeziku, neutemeljeno. Pritožnik namreč v celoti spregleda, da nekaj telefonskim pogovorom oziroma elektronske komunikacije, ki so v tujem jeziku, vedno v obeh problematiziranih odredbah sledi obrazložitev tovrstne komunikacije v slovenskem jeziku. Zato tudi ne držijo navedbe pritožnika, da so odredbe pravzaprav v tujem jeziku in se jih zato ne da preizkusiti in da bi morala preiskovalna sodnica oziroma tožilstvo pobude obravnavati kot nerazumljive in ravnati po določbi tretjega odstavka 76. člena ZKP (o čemer se je pravilno in obširno opredelilo že sodišče prve stopnje v točkah 48 in 49 obrazložitve sklepa o neizločitvi dokazov). Čeprav v določenih primerih ni šlo za uradne ali delovne prevode komunikacije (kot v primeru že omenjenih pogovorov W-1), pa morebitna netočnost obrazložitve o tem, kaj je vsebina komunikacije (česar pritožnik niti ne zatrjuje), ne bi pomenila nezakonitosti odredb, temveč bi bila lahko vprašljiva kvečjemu njihova dokazna vrednost (česar pritožnik prav tako ne zatrjuje). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi drugostopenjskega sklepa o neizločitvi dokazov (točka 11 obrazložitve), da navajanje komunikacije v izvirnem jeziku sploh ne bi bilo potrebno, saj je v obeh odredbah poleg te vedno obrazložena tudi njihova vsebina v slovenskem jeziku.

21. Pritožbeno sodišče pa tudi sicer ugotavlja, da pritožnik v pritožbi (pa tudi v predlogu za izločitev dokazov) nikoli ni konkretiziral kaj točno naj bi bilo v problematiziranih odredbah nerazumljivega in česa točno v odredbah ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Prav tako ob zatrjevanju absolutne bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne pojasni, kateri razlogi sodbe so nerazumljivi in katero spisovno gradivo je nerazumljivo. Glede na vse pojasnjeno pritožnik neuspešno zatrjuje absolutno in relativno bistveno kršitev določb postopka, kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, kršitev iz 37. člena Ustave, kršitev pravice do sojenja v slovenskem jeziku iz 11. in 23. člena Ustave ter kršitev pravice do poštenega postopka po določbi 6. člena EKČP. Zato mu tudi ni mogoče pritrditi, da so nezakoniti vsi ostali dokazi, pridobljeni na podlagi problematiziranih odredb. Glede zatrjevanega "prelivanja" odredb v predmetni kazenski postopek, ki ga zatrjuje pritožnik na način, da je sodišče prve stopnje sporne odredbe bralo tekom glavne obravnave brez prisotnosti sodnega tolmača, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da odredbe kot take sploh niso dokaz in nanje sodišče prve stopnje tudi ni oprlo izpodbijane sodbe, temveč jo je oprlo na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov.

**Zaseženi videosnemalnik družbe A. d.o.o. in posnetki, ki so bili pridobljeni iz snemalnika**

22. Pritožnik kot tretji sklop dokazov in spisovnega gradiva, ki bi po njegovem mnenju morali biti izločeni kot nezakoniti, navaja zaseženi videosnemalnik družbe A. d.o.o. ter videoposnetke pridobljene iz tega snemalnika (ter nadalje vse izvedene dokaze, pridobljene na podlagi slednjih). Pritožnik sicer pravilno navaja, da so policisti PP dne 29. 1. 2016 zasegli snemalnik videonadzora družbe A. d.o.o. zaradi preiskovanja kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1, ki naj bi bilo storjeno na škodo navedene družbe, snemalnik pa jim je izročil sam oškodovanec, družba A. d.o.o. po svoji delavki A. X., ki je tudi naznanila kaznivo dejanje. Prav tako pravilno navaja, da je bil isti videosnemalnik na podlagi izrecnega zaprosila PU z dne 1. 2. 2016 še istega dne s strani PP posredovan na pregled PU, kar je tri dni po zasegu videosnemalnika, ko je s strani policije že potekalo preiskovanje kaznivih dejanj zoper osumljenega C. C. Vendar na podlagi teh dejstev pritožnik napačno zaključuje, da bi moral PU za pregled vsebine omenjenega videosnemalnika oziroma njegov zaseg predhodno pridobiti sodno odredbo ali privolitev imetnika elektronske naprave in ne zgolj na podlagi dopisa PP, ker oškodovana družba A. d.o.o. videosnemalnika ni izročila z namenom zbiranja dokazov zoper C. C. temveč izključno zaradi preiskovanja kaznivega dejanja velike tatvine, s katerim je bila sama oškodovana. Že sodišči prve (točke 57 do 59 obrazložitve) in druge stopnje (točke 15 do 16 obrazložitve) sta v sklepih o neizločitvi dokazov pravilno poudarili, da je policija problematizirani snemalnik dobila zakonito in za njegovo pridobitev ni potrebovala odredbe za hišno preiskavo. Družba A. d.o.o. namreč ni bila v vlogi osumljenca niti v zvezi s kaznivim dejanjem vlomne tatvine, niti v zvezi s kaznivimi dejanji glede katerih je bil sum že osredotočen na C. C., zato je veljala edicijska dolžnost, da policiji izroči predmet, ki bi utegnil biti dokaz, policija pa je imela podlago za zaseg v določbah 148. in 164. člena ZKP. Zato tudi ni bistveno, da je snemalnik najprej zasegla PP in ne PU, ki je delovala v predkazenskem postopku zoper C. C. 23. Pritožnik sicer pravilno navaja, da je bila tudi vsebina videoposnetkov iz zaseženega videosnemalnika podlaga za izdajo odredbe SDT Ktpp-7/12/2016 z dne 4. 3. 2016, kasneje pa še različne odredbe sodišča in tožilstva zoper obtoženega A. A., vendar slednje glede na zgoraj pojasnjeno, ni problematično, saj so policisti pri zasegu videosnemalnika ravnali skladno s pooblastili, ki jim jih daje zakon, zato niso nedovoljeni dokazi pridobljeni na podlagi odredbe SDT Ktpp-7/12/2016 z dne 4. 3. 2016, ki je delno temeljila na podatkih iz zaseženega videosnemalnika. Ob tem pa je poudariti, da ti posnetki niso bili edina podlaga za odreditev ukrepov tajnega opazovanja, tajnega delovanja in enkratnega navideznega dajanja daril ali podkupnine, ki so bili s to odredbo odrejeni zoper C. C., temveč so predstavljali manjši del dokazne podlage, na kateri temelji odredba. Nadaljnje pritožbene navedbe o neutemeljenem sklicevanju na plain view doktrino so neupoštevne, saj se nihče v tem postopku ni skliceval na to doktrino.

24. Napačno se pritožnik tudi sprašuje ali je imela družba A. d.o.o. kot imetnik videosnemalnika upravičeno pričakovanje, da se vsebina le-tega ne bo uporabila za druge namene od tistega, zaradi katerega je bil snemalnik izročen policiji, saj je bilo že pojasnjeno, da je za družbo A. d.o.o. veljala edicijska dolžnost (ker ni imela vloge osumljenca). Zato so tudi napačne navedbe pritožnika, da bi policija, v kolikor ne bi bilo storjene velike tatvine na škodo družbe A. d.o.o., za zaseg videosnemalnika nujno potrebovala ustrezno sodno odredbo.

25. Videoposnetki iz snemalnika družbe A. d.o.o. so bili torej zakonito pridobljeni, odredba SDT Ktpp-7/12/2016 z dne 4. 3. 2016, ki je delno temeljila na teh videoposnetkih, hkrati pa tudi drugih dokazih, pa je bila tudi podrobno obrazložena in se ne opira na dokaze, ki bi morali biti izločeni. Zato tudi ni potrebno izločiti dokazov, pridobljenih na podlagi te odredbe. Vsled navedenega se kot neutemeljene izkažejo tudi navedbe pritožnika, da nobeden s strani tožilstva predlaganih dokazov ne izkazuje utemeljenih razlogov za sum zoper osumljena C. C. in A. E., saj svojo tezo gradi na napačnem stališču, da predmetni videoposnetki predstavljajo nezakonit dokaz in zato ne morejo biti podlaga za izdajo odredbe.

26. Pritožnik v nadaljevanju še navaja, da je bil isti videosnemalnik dne 30. 5. 2016 vnovič zasežen B. X. iz družbe A. d.o.o. in da iz spisovne dokumentacije ni mogoče ugotoviti kaj se je s predmetnim snemalnikom dogajalo v času od 2. 2. 2016 (ko je bil snemalnik s strani PP na podlagi zaprosila posredovan na PU) do dne 30. 5. 2016 (ko naj bi bil isti snemalnik ob hišni preiskavi vnovič zasežen B. X.) ter kdaj je PU opravila pregled in preiskavo zaseženega snemalnika videonadzora te družbe. Pritožnik tudi trdi, da so na PU že dne 1. 2. 2016 dejansko opravili preiskavo snemalnika, za kar niso imeli ustrezne pravne podlage, odsotnost slednje pa so kasneje skušali sanirati s pridobitvijo sodne odredbe za hišno preiskavo pri B. X. iz družbe A. d.o.o., kateremu naj bi ob tem vnovič formalno zasegli predmetni snemalnik. Tudi kasnejša pridobitev sodne odredbe za hišno preiskavo, pri kateri naj bi bil vnovič zasežen snemalnik ter pisna privolitev B. X. za preiskavo elektronske naprave z dne 7. 9. 2016 pa ne moreta sanirati predhodne nezakonitosti pri pridobivanju dokazov.

27. Sodišče druge stopnje takšnim pritožbenim navedbam ne sledi, saj izhajajo iz napačne predpostavke, da je bila pridobitev videosnemalnika s strani PU nezakonita. V zvezi s kasnejšim zasegom snemalnika je že sodišče druge stopnje v točki 14 obrazložitve sklepa o neizločitvi dokazov pravilno pojasnilo, da kasnejši zaseg snemalnika B. X. v mesecu maju 2016 za presojo o zakonitosti pridobitve posnetkov iz snemalnika družbe A. d.o.o. s strani PU v mesecu februarju 2016 ni odločilno. Razlog za zaseg snemalnika B. X. dne 30. 5. 2016 na podlagi odredbe za hišno preiskavo je namreč povezan z očitki B. X., ki je bil kot direktor in lastnik družbe A. d.o.o. osumljen kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem in tretjem odstavku 263. člena KZ-1, ki naj bi ga storil dne 21. 4. 2016. B. X. je imel torej ob zasegu snemalnika maja 2016 status osumljenca za kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil aprila 2016, medtem ko je bil snemalnik s strani PU v februarju 2016 pridobljen zaradi sumov zoper C. C., na snemalniku pa so bili le posnetki iz obdobja od 10. 1. do 22. 1. 2016. Tako je jasno, da postopek v zvezi z B. X. ni bil povezan s predhodnim predkazenskim postopkom zoper C. C. in za presojo v predmetni zadevi ni bistven. Pritožnikovo sklicevanje na sklep in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 473/2005 in II Ips 474/2005 z dne 10. 10. 2007 v civilni zadevi pa tudi ne more biti uspešno, saj je šlo za drugo procesno situacijo (pridobivanje podatkov o telefonskih klicih brez sodne odredbe).

**II. Glede zatrjevanega zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve materialnega (kazenskega) zakona ter s tem v zvezi zagrešene druge bistvene kršitve določb kazenskega postopka**

28. Pritožnik neutemeljeno navaja, da zaključki sodišča prve stopnje, na katerih le-to gradi krivdorek, niso z ničemer izkazani oziroma niso dokazani z gotovostjo onkraj razumnega dvoma. Sodišče druge stopnje namreč po presoji pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za vsako vozilo posebej in za vsako obravnavano kaznivo dejanje posebej v sodbi navedlo natančne, obširne, argumentirane in zato prepričljive razloge na podlagi katerih je pravilno zaključilo, da so obtožencu vsa očitana kazniva dejanja dokazana. Pritožnik v pritožbi v delu, ki se nanaša na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, navsezadnje teh razlogov za posamezna vozila in posamezna kazniva dejanja izrecno sploh ne izpodbija, temveč ostaja na ravni posplošenih zatrjevanj in zato že iz tega razloga ne more biti uspešen.

29. Pritožnik uvodoma opozarja, da je za vsako posamezno vozilo med rednim in izrednim tehničnim pregledom pretekel določen čas in so posamezna vozila v tem času prevozila tudi več tisoč kilometrov. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da slednjega sodišče prve stopnje nikakor ni spregledalo ali zanemarilo, celo nasprotno, za vsako vozilo posebej je navedlo koliko časa je minilo med rednim in izrednim tehničnim pregledom in koliko kilometrov je bilo v tem času še prevoženih. Vendar pa je na podlagi drugih dokazov (izpovedbe prič, izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, izvedensko mnenje sodnega izvedenca avtomobilske stroke izvedenca S. F., fotografije, čas trajanja rednega tehničnega pregleda) utemeljeno zaključilo, da so obtožencu očitana mu kazniva dejanja dokazana. Pritrditi je sicer pritožniku, da se izkustveno po določenem času in dodatnih prevoženih kilometrih z vozilom lahko zgodi marsikaj (npr. nove poškodbe in okvare vozila), vendar pritožnik ob tem spregleda, da je bila dokazna ocena sodišča prve stopnje za vsa vozila in vsa kazniva dejanja napravljena na podlagi večih dokazov, ocenjenih samih zase in v povezavi z drugimi dokazi, v izrek opisanih kaznivih dejanj pa so bile zajete le tiste pomanjkljivosti oziroma okvare na vozilih, za katere je izvedenec z gotovostjo potrdil (in to tudi prepričljivo obrazložil), da so obstajale že v času rednega tehničnega pregleda, medtem ko pomanjkljivosti oziroma okvare na vozilih, za katere je izvedenec dopustil možnost, da so nastale tudi kasneje v času med rednim in izrednim tehničnim pregledom, niso bile zajete v opisih kaznivih dejanj. Pritožnik pa z navedbami, da ni mogoče slediti razlogovanju izpodbijane sodbe, da do zatrjevanih napak in pomanjkljivosti obravnavanih vozil ne bi moglo priti v času med rednim in izrednim pregledom posameznega vozila in da se sodišče pri tem ne opredeli do utemeljenih pomislekov obrambe v zvezi s samo zanesljivostjo ugotovitev izrednih tehničnih pregledov vozil, ostaja zgolj na ravni posplošenih in nekonkretiziranih zatrjevanj, saj ne pove katera vozila ima v mislih in zakaj ter katere pomisleke obrambe ima v mislih. Je pa iz razlogov izpodbijane sodbe jasno razvidno, da se je sodišče prve stopnje izrecno opredeljevalo tudi do ugovorov obrambe v zvezi z ugotovitvami izvedenca (npr. točke 79-80, 105-109, 155, 158, 215, 300-302, 356, 406, 411 in druge izpodbijane sodbe). Prav tako so neutemeljene navedbe pritožnika, da sodišče prve stopnje ni niti skušalo raziskati okoliščin kaj se je v času med rednim in izrednim pregledom dogajalo s posameznim vozilom, saj je iz pričevanj imetnikov spornih vozil razvidno, da so bili spraševani tudi o tem, navsezadnje pa niti pritožnik ne pove točno kaj bi moralo sodišče prve stopnje še raziskati.

30. Pritožnik v zvezi s prvim sklopom napak - **glede previsokih emisij izpušnih plinov** navaja, da iz zapisnikov izrednih tehničnih pregledov ni razvidno pri kakšnem številu obratov motorja so bile izvedene meritve emisij izpušnih plinov in ali so bile slednje izvedene pri številu obratov kot jih za posamezno izmed obravnavanih vozil predpisuje proizvajalec in pri kakšni temperaturi olja v motorju so bile izvedene meritve emisij izpušnih plinov in ali so bile slednje izvedene pri temperaturi olja kot jo za posamezno izmed obravnavanih vozil predpisuje proizvajalec. Obenem pritožnik izpostavlja izpovedbo izvedenca, da podatkov o s strani proizvajalca predpisanem številu obratov in temperaturi olja v motorju, pri kateri se lahko izvedejo meritve emisij izpušnih plinov, ob izdelavi izvedenskega mnenja ni imel, da pa bi jih lahko pridobil z Autodate, zato meni, da je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in bi bilo to potrebno nujno razjasniti, saj bi tak podatek lahko vplival na rezultat meritev emisij izpušnih plinov vozila in s tem na ustreznost izmerjenega rezultata. Tudi iz izpovedbe Z., inšpektorja Inšpektorata RS za infrastrukturo, namreč posredno izhaja, da morajo biti meritve emisij izpušnih plinov izvedene pri ustrezni temperaturi olja v motorju. V posledici navedenega pritožnik meni, da ni mogoče ugotoviti ali so bile meritve emisij izpušnih plinov pri posameznih vozilih sploh pravilno izvedene ter ali so zato ugotovitve izrednih tehničnih pregledov sploh verodostojne. Zato tudi ni mogoče preizkusiti ali gre res za napako posameznega obravnavanega vozila ter ali je ta napaka obstajala tudi že v času rednega tehničnega pregleda. To pa velja še toliko bolj, ker se je sodni izvedenec S. F. pri izdelavi mnenja neposredno oprl na izsledke izrednih tehničnih pregledov, sam pa vozil nikoli ni pregledal, zato je omajana tudi sama dokazna vrednost takšnega izvedenskega mnenja.

31. Sodišče druge stopnje takšne pomisleke obrambe zavrača. Najprej namreč ponovno ugotavlja, da pritožnik svoje pomisleke izraža na pavšalni ravni in ne pove katera vozila (oziroma očitana kazniva dejanja) ima v mislih. Glede emisij izpušnih plinov je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ter tudi na podlagi ogleda posnetkov tajnega opazovanja (posnetki z dne 21. 4. 2022 v času od 10:10 do 12:00 ure, ko je bil v nadzoru inšpektor G. in so tehnični pregledniki opravili natančen pregled vozila ter preostali posnetki, ko takšnega natančnega pregleda, med drugim tudi meritve izpušnih plinov, ni bilo) pravilno ugotovilo, da so se le-te merile neustrezno in ne v skladu s predpisi, saj se niso priključile naprave za merjenje temperature olja v motorju, niso se priključile naprave za merjenje obratov motorja, prav tako se vozilo ni povezalo preko OBD priključka z napravo za merjenje plinov, v nekaterih primerih pa sta obtoženi A. A. in B. B. za meritve uporabila drugo vozilo (točke 73-78 izpodbijane sodbe). Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi izvedenca, ki je natančno pojasnil način merjenja izpušnih plinov (točke 90-92 izpodbijane sodbe) in pomen podatkov o temperaturi olja na zapisniku tehničnega pregleda (točke 93-109 izpodbijane sodbe), izrecno in prepričljivo pa je sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na pripombe obrambe, ki jih sedaj ponavlja v pritožbi in sicer v točkah 105 do 109 obrazložitve izpodbijane sodbe. Bistveno namreč je, da so se izredni tehnični pregledi opravljali s strani dveh tehničnih preglednikov Avto ..., ob navzočnosti dveh kriminalistov PU in vsaj enega inšpektorja za promet iz Agencije za varnost prometa (inšpektor Z., inšpektor Š. oziroma inšpektor G.). Steza za tehnične preglede je povezana z Autodato, kar pomeni, da so se s strani proizvajalca vozil zahtevani podatki pridobili iz Autodate, v kolikor pa proizvajalec zahtevanih podatkov ni podal, pa je le-te določal Pravilnik o minimalnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati nekatere naprave in oprema vozil v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da so se izredni tehnični pregledi v zvezi z meritvami izpušnih plinov opravljali pravilno, za razliko od rednih tehničnih pregledov na A. d.o.o., kjer je na zapisnikih pri večini vozil zapisana temperatura olja 88 stopinj C, kar pa ni realno pri tako velikem številu vozil različnih znamk in različnih motorjev. Dodatna okoliščina, ki temu pritrjuje, pa je tudi dejstvo, da programska oprema na tehničnih pregledih ni dopuščala merjenja plinov, dokler ni bila dosežena predpisana spodnja dopustna temperatura olja. Izvedenec pa je tudi za vozilo pod točko II izreka sodbe predložil izpis iz Autodate s tehničnimi specifikacijami za emisije za osebni avtomobil Citroen Xsara, ki dokazuje, da so se izpušni plini pri izrednem tehničnem pregledu merili pravilno. Predstavljenih pravilnih in prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe v zvezi z merjenjem emisij izpušnih plinov pa pritožnik sploh ne izpodbija. Zato so njegove pritožbene navedbe v zvezi s prvim sklopom napak neutemeljene.

32. V zvezi z drugim sklopom napak oziroma pomanjkljivosti - **prevelika zračnost posameznih sklopov podvozja, slaba pritrditev stabilizatorja ter druge napake amortizerjev, vzmeti, manšet in ležajev** pritožnik navaja, da je izvedenec večkrat potrdil, da lahko do navedenega pride tudi že hipno oziroma v trenutku ob morebitnem izrednem dogodku, pri katerem bi bilo udeleženo posamezno vozilo (npr. če vozilo zapelje v udarno luknjo, bankino, udari v robnik). Zato meni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče okoliščin o tem, kaj se je s posameznim vozilom med časom rednega in izrednega tehničnega pregleda dogajalo, ni raziskalo. Zato tudi ni mogoče sprejeti zaključkov izpodbijane sodbe, da naj bi vse s tem povezane zatrjevane napake domnevno obstajale že v času rednega tehničnega pregleda, še zlasti ob dejstvu, da je tudi izvedenec potrdil, da je zračnost posameznih komponent podvozja stvar subjektivne presoje posameznega vsakokratnega tehničnega preglednika.

33. Tudi za drugi sklop napak sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik ostaja zgolj na ravni posplošenih zatrjevanj, saj ponovno ne konkretizira katero vozilo (oziroma očitano kaznivo dejanje) ima v mislih. Pritožbeno sodišče je pojasnilo že zgoraj, da je sodišče prve stopnje natančno, za vsako vozilo posebej in za vsako očitano kaznivo dejanje posebej pojasnilo na podlagi katerih dokazov in zakaj zaključuje, da so bile na vozilu podane določene napake oziroma pomanjkljivosti, v opisih posameznih kaznivih dejanj pa so povzete le tiste napake oziroma pomanjkljivosti, za katere je izvedenec z gotovostjo zaključil, da so obstajale že v času rednega tehničnega pregleda, kar pomeni, da niso bile posledica nekega izrednega hipnega dogodka, ki jih kot hipotetične ponuja pritožnik.

34. V zvezi s tretjim sklopom napak oziroma pomanjkljivosti - **nepravilna usmeritev žarometov** (ob tem izpostavlja vozili pod točkama X in XIX) pritožnik navaja, da je že izvedenec pojasnil, da iz vsebine zapisnikov o izrednih tehničnih pregledih za posamezna vozila ni razvidno pri kakšnem odstotku naklona žarometov so se pri posameznih vozilih na izrednih tehničnih pregledih opravljale meritve svetlobnega vira in tudi ali je bil pri tem upoštevan s strani proizvajalca posameznega vozila predpisan odstotek naklona žarometov. Zato se izvedenec glede tega ni mogel vsebinsko izjasniti in je posledično v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

35. Sodišče druge stopnje takšne očitke obrambe zavrača. Sodišče prve stopnje je v točkah 110 do 113 izpodbijane sodbe pravilno povzelo pojasnila izvedenca glede naklona žarometov, kot bistveno pa je izpostaviti, da na stezi tehničnih pregledov A. d.o.o. regloskopa za merjenje žarometov sploh niso uporabljali (kar jasno izhaja tudi iz 76 in 77 točke obrazložitve izpodbijane sodbe) in je večina naklonov 1%, kot je bilo nastavljeno na regloskopu. Res je izvedenec povedal, da na zapisnikih izrednega tehničnega pregleda podatka o predpisanem naklonu žarometov ni, zato ne more potrditi ali so pri izrednih tehničnih pregledih ta naklon preverili in upoštevali pri meritvah žarometov, ni pa dvoma, da so glede na izpisane vrednosti izmerjenih naklonov snopov svetlobe žarometov, to preverjali z regloskopom, sam predpisan naklon snopa žarometov v % na zapisniku pa ne pove ničesar o tehnični brezhibnosti vozila (to podajajo izmerjene meritve dejanskega naklona žarometov). Sodišče prve stopnje je glede na primerjavo podatkov iz zapisnikov o rednem tehničnem pregledu (kjer je bil zapisan predpisan naklon snopa žarometov) in izrednem tehničnem pregledu (kjer sicer ni bil zapisan predpisan naklon snopa žarometov, bil pa je zapisana izmerjeni naklon žarometov), pravilno in prepričljivo zaključilo, da so se na izrednem tehničnem pregledu nakloni žarometov dejansko merili z regloskopom, s strani proizvajalca predpisan podatek glede naklona žarometa, ki se večinoma nahaja na samih žarometih, pa je bil tehničnim preglednikom na izrednem tehničnem pregledu znan in zato gotovo tudi upoštevan. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, kar je bilo opozorjeno že zgoraj, da so se izredni tehnični pregledi opravljali s strani dveh tehničnih preglednikov Avto ..., ob navzočnosti dveh kriminalistov PU in vsaj enega inšpektorja za promet iz Agencije za varnost prometa (inšpektor Z., inšpektor Š. oziroma inšpektor G.), kar zgolj še utrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje. Za vozili pod točkama X in XIX, ki ju izrecno izpostavlja pritožnik, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila pri vozilu pod točko X ena izmed očitanih napak neustrezna usmeritev žarometov - napačno nameščene žarnice v spodnjih lučeh, pri vozilu pod točko XIX pa je bil eden izmed očitkov neuporaba regloskopa in neustrezna svetlobna prepustnost (in ne neustrezna usmeritev) žarometov. Za oboje je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive in konkretne razloge, ki jih pritožnik sploh ne izpodbija in že zato ne more biti uspešen. V zvezi z napačno nameščenimi žarnicami v spodnjih lučeh pri vozilu pod točko X je namreč sodišče prve stopnje za zaključek imelo oporo v izvedenskem mnenju, izpovedbi N. N. (ki je povedal, da je bilo s strani tehničnih preglednikov povedano, da sprednja luč sveti ali nizko ali visoko), komentarju obeh preglednikov v pisarni tehničnih preglednikov ter v fotografijah izrednega tehničnega pregleda, kar vse je prepričljivo obrazložilo v točkah 694 do 700 obrazložitve izpodbijane sodbe in se tam tudi opredelilo do ugovorov obrambe, ki jih sedaj ponavlja v pritožbi. V zvezi z očitkom neuporaba regloskopa in neustrezna svetlobna prepustnost žarometov pri vozilu pod točko XIX pa je sodišče prve stopnje prepričljive razloge podalo v točkah 1095 do 1101 obrazložitve. Iz teh razlogov pa je tudi jasno razvidno, da je izvedenec povedal, da je možno, da je bila na rednem tehničnem pregledu usmeritev žarometov ustrezna, vendar kot že pojasnjeno, očitka o neustrezni usmeritvi žarometov ni v točki XIX izreka sodbe.

36. Posledično se kot neutemeljene oziroma nerelevantne izkažejo tudi vse preostale pritožbene navedbe v zvezi s tem sklopom napak (da ni razloga, da se podatek ne bi vpisal ročno s strani tehničnega preglednika izvajalca Avto ...; da je obtoženi utemeljeno izpostavil dvom v pravilnost izvedenih meritev; da ni mogoče ugotoviti ali so se te meritve izvedle na ustrezen način in so kot take verodostojne ter ali je ta napaka obstajala že v času rednega tehničnega pregleda; da je izvedenec poudaril, da bi taka napaka lahko nastala po rednem tehničnem pregledu).

37. V zvezi s četrtim sklopom napak oziroma pomanjkljivosti - **motnost žarometov** pritožnik navaja, da je izvedenec potrdil, da gre pri tem za povsem subjektivno presojo posameznega tehničnega preglednika, zato ne more biti zadostne dokazne podlage za kakršenkoli zaključek (vsaj ne z gotovostjo onkraj razumnega dvoma) o domnevnem obstoju takšne napake pri posameznem obravnavanem vozilu že v času rednega tehničnega pregleda vozila, še zlasti ob dejstvu, da je med rednim in izrednim tehničnim pregledom minilo več časa (tudi več mesecev) in so obravnavana vozila v tem času prevozila tudi daljše razdalje. Kot je pojasnil izvedenec, je sama motnost žarometov posledica oksidacije, izkustveno pa vemo, da je oksidacija posledica tudi ali predvsem vremenskega vpliva (npr. ali je vozilo garažirano ali ne, ali je dlje časa stalo in ni bilo uporabljeno), česar pa izpodbijana sodba niti ni poskušala ugotoviti in razjasniti, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

38. Sodišče druge stopnje ne sledi navedbam pritožnika v zvezi s četrtim sklopom napak oziroma pomanjkljivosti, saj tudi te ostajajo povsem posplošene, pritožnik namreč ne pojasni katera vozila ima v mislih, obenem pa v celoti spregleda oziroma izrecno ne napada razlogov izpodbijane sodbe v katerih je sodišče prve stopnje za vsako vozilo posebej in za vsako očitano napako posebej natančno pojasnilo, na podlagi česa šteje, da je le-ta dokazana. Sodišče druge stopnje samo primeroma navaja, da je sodišče prve stopnje za vozilo pod točko I v zvezi z motnostjo žarometov v točkah 150 do 155 obrazložitve navedlo prepričljive razloge in pravilno svoj zaključek gradilo na podlagi fotografij, pojasnil izvedenca o tem zakaj pride do motnosti žarometov, predvsem dejstva, da gre za posledico oksidacije in gre za nek dolgotrajen proces, ki ne nastane v krajšem časovnem obdobju. Izvedenec je upošteval časovni razmak med rednim in izrednim tehničnim pregledom (11 mesecev), ki ga izpostavlja obramba, in prepričljivo pojasnil, da je motnost žarometov tudi glede na videne fotografije pri vozilu pod točko I gotovo že obstajala v času rednega tehničnega pregleda. Obenem pa tudi iz izpovedbe B. E. izhaja, da ji je bilo po tehničnem pregledu s strani tehničnega preglednika povedano, da so luči zamegljene. Tudi za vozilo pod točko II je v zvezi z motnostjo žarometov sodišče prve stopnje v točkah 213 do 216 obrazložitve navedlo prepričljive razloge in svoj zaključek gradilo na podlagi fotografij in ugotovitev izvedenca, podobno pa velja tudi za druga vozila, kjer je bil med drugim očitek motnost žarometov. Kot že rečeno pa pritožnik razlogov izpodbijane sodbe za posamezna vozila v zvezi z motnostjo žarometov izrecno sploh ne izpodbija.

39. V nadaljevanju pritožbe pritožnik ponovno zgolj na ravni posplošenih navedb, brez konkretizacije vozila, očitanega kaznivega dejanja ter brez konkretizacije napake, navaja, da je za nekatere napake izvedenec pojasnil, da gre zgolj za subjektivno presojo posameznega tehničnega preglednika, zato na takšni podlagi ni mogoče izpeljati zaključkov o protipravnosti ravnanj, ki se očitajo obtožencu, saj se mu očitajo naklepna kazniva dejanja. Kot je bilo že večkrat pojasnjeno je sodišče prve stopnje za vsako vozilo posebej in za vsako očitano kaznivo dejanje posebej obširno in prepričljivo obrazložilo na podlagi katerih dokazov so vsa očitana dejanja obtožencu dokazana, ocenjevalo je dokaze same zase in v povezavi z drugimi dokazi, svojih zaključkov pa ni temeljilo zgolj na izvedenskem mnenju temveč tudi drugih dokazih, posebej obremenilni za obtoženca so bili izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so v sodbi obširno povzeti in dokazno ocenjeni in v povezavi z ugotovitvami izvedenca ne puščajo nobenega dvoma tudi v obstoj direktnega naklepa pri obtožencu. Pritožnik navsezadnje niti ne pojasni katere napake, ki naj bi bile posledica zgolj subjektivne presoje posameznega tehničnega preglednika, ima v mislih in pri katerem vozilu. Ob tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je šlo pri vseh vozilih za več najdenih napak oziroma pomanjkljivosti, da so v določenih primerih tudi uporabniki vozil kot priče potrdili, da sta jima A. A. in B. B. povedala za najdene napake oziroma so zanje že sami vedeli pred tem, da sta napake omenjala A. A. in B. B. v prisluhih, da nekatera vozila sploh niso bila na pregledu, pa sta jih A. A. in B. B. vseeno potrdila kot ustrezna in da na večini vozil s strani preglednikov sploh niso bile uporabljene določene merilne naprave. Zato ni dvoma, da pri ugotovljenih napakah oziroma pomanjkljivostih ni šlo zgolj za subjektivno oceno tehničnega preglednika, kot to skuša prikazati pritožnik.

40. Pritožnik ne more uspeti niti s ponavljanjem obtoženčevega zagovora, da so njegovo elektronsko kartico za prijavo v računalniški sistem tehničnih pregledov večkrat in redno uporabljali drugi tehnični pregledniki, saj se je sodišče prve stopnje do slednjega izrecno opredelilo v točkah 115 do 118 obrazložitve in tak zagovor utemeljeno zavrnilo, ker je na podlagi obsežno izvedenega dokaznega postopka za vsako obravnavano vozilo ugotovilo, da je prav obtoženi opravljal tehnični pregled teh vozil in sicer na podlagi zapisnikov o tehničnem pregledu, evidenc MRVL, ugotovitev tajnega opazovanja in prisluškovanja v tujem prostoru ter ugotovitev tajnega opazovanja steze tehničnih pregledov, kar je posebej in obširno obrazložilo tudi za vsako vozilo posebej. Zato pritožnik tudi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje do tega dela zagovora ni konkretno opredelilo in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

41. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je ocena dokazov vselej pridržana sodišču, ne sledi pa njegovim navedbam, da je dokaze v predmetnem postopku ocenjeval izvedenec. Res je bil slednji seznanjen z izpovedbami prič in jih je tudi komentiral v delu, ki se je nanašal na ugotovljene napake s strani tehničnih preglednikov (npr. pri vozilu pod točko I, da se izpovedba B. E., da ji je bilo s strani tehničnega preglednika povedano, da so luči zamegljene, nanaša na motnost - slabo svetlobno prepustnost žarometov; pri vozilu pod točko II, da se izpovedba F. F., da je bil zavarjen "auspuh", ki je bil star in je imel luknje in izpovedba C. C., da je bilo pri tehničnem pregledu ugotovljeno, da je na zadnjem loncu luknja, velika 2 do 3 cm, kar je vplivalo na meritve plinov, nanaša na napaki v zvezi z izpušnim loncem oziroma izpušnim sistemom in posledično neustreznimi emisijami plinov), vendar le v smislu nudenja strokovne pomoči sodišču, za kar je bil navsezadnje tudi postavljen, saj sodišče samo ni imelo dovolj strokovnega znanja v zvezi s tem. Je pa iz razlogov izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je verodostojnost izpovedb prič ocenjevalo sodišče v povezavi z vsemi izvedenimi dokazi in ne izvedenec. Zato so tudi neutemeljene navedbe pritožnika, da je v izpodbijani sodbi izostala lastna dokazna ocena sodišča prve stopnje.

42. Pritožnik navaja, da je dejansko stanje v zgoraj izpostavljenih delih ostalo nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče obtožencu in njegovemu zagovorniku ob zaslišanju izvedenca ni dovolilo postavljati posameznih relevantnih in bistvenih vprašanj. Pri tem izpostavi točke 357, 473 in 559 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpostavljenih točkah obrazložitve v zadostni meri pojasnilo, zakaj ni dovolilo postaviti vprašanja (točka 357 obrazložitve - ali je možno, da je imelo vozilo dve hupi, saj je šlo za z ničemer izkazano domnevo obtoženca, obenem pa tudi iz zapisnika o izrednem tehničnem pregledu ne izhaja, da bi imelo vozilo poleg neustrezno nameščene hupe nameščeno tudi originalno hupo; točka 473 obrazložitve - ali je možno, da je bilo vozilo pripeljano na tehnični pregled z izpravnimi pnevmatikami in so jih zunaj na parkirišču zamenjali, saj gre za z ničemer izkazano domnevo obtoženca; točka 559 obrazložitve - ali je možno, da je imelo vozilo v času rednega tehničnega pregleda veljavno prvo pomoč, saj gre za z ničemer izkazana ugibanja obrambe), obenem pa obramba niti z besedo ne pojasni zakaj so bila izpostavljena tri vprašanja relevantna in bistvena. Zato neuspešno zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

43. Prav nobenih dvomov v pravilne razloge sodišča prve stopnje ne vnašajo navedbe pritožnika, da zbrani dokazi na ravni gotovosti onkraj razumnega dvoma niso potrdili domnevne zahteve in prejema nedovoljene nagrade s strani obtoženca. Tudi te pritožbene navedbe namreč ostajajo predvsem na ravni pavšalnih zatrjevanj, da iz videoposnetkov ni razvidno, da bi obtoženi kakorkoli zahteval ali prejel kakršnokoli nedovoljeno nagrado, saj pritožnik v celoti prezre, da je sodišče prve stopnje prav za vsako vozilo in očitano kaznivo dejanje posebej navedlo obširne razloge v zvezi s prejemom podkupnine (skoraj za vsako dejanje posebej je namreč v izpodbijani sodbi posebno poglavje Podkupnina, kjer sodišče prve stopnje slednje jasno in pravilno obrazloži; enako pa velja tudi za tista vozila in kazniva dejanja, kjer ni posebnega poglavja Podkupnina). Pritožnik sicer pravilno navaja, da so ponekod ob pregledu posameznih videoposnetkov člani senata ugotovili, da na posnetkih ni točno razvidno, da bi bil izročen bankovec oziroma za kakšen apoen bankovca gre, vendar ob tem namerno zamolči, da je sodišče prve stopnje dejstvo izročitve denarja nedvomno ugotovilo na podlagi vseh izvedenih dokazov. Zato so neutemeljene njegove navedbe o golih špekulacijah sodišča v zvezi z domnevnimi bankovci različnih barv. Za dejanje pod točko V, ki ga izpostavlja pritožnik, je sodišče prve stopnje prejem podkupnine ugotovilo na podlagi izpovedb J. J. (ki je ob ogledu posnetka potrdil, da je iz denarnice vzel bankovec za 20 EUR in ga dal na mizo) in I. I. (ki je potrdil, da je J. J. izročil bankovec za 20 EUR), na podlagi ugotovitev tajnega opazovanja (obtoženi je položen bankovec na mizi vzel in ga položil pod blok papirja, takoj za tem pa natisnil listino in potrdil vozilo) in slednje prepričljivo obrazložilo v točkah 423 do 429 obrazložitve. Za dejanje pod točko VII, ki ga izpostavlja pritožnik, je to ugotovilo na podlagi izpovedbe L. L. in C. C. ter na podlagi ugotovitev tajnega opazovanja in slednje prepričljivo obrazložilo v točkah 563 do 568 obrazložitve. Za dejanje pod točko XIV, ki ga izpostavlja pritožnik, je to ugotovilo na podlagi ugotovitev tajnega opazovanja in slednje prepričljivo obrazložilo v točkah 897 do 900 obrazložitve. Za dejanje pod točko XVI, ki ga izpostavlja pritožnik, je to ugotovilo na podlagi ugotovitev tajnega opazovanja in slednje prepričljivo obrazložilo v točkah 985 do 987 obrazložitve. Za dejanje pod točko XX, ki ga izpostavlja pritožnik, je to ugotovilo na podlagi izpovedbe D. D. ter na podlagi ugotovitev tajnega opazovanja in slednje prepričljivo obrazložilo v točkah 1158 do 1159 obrazložitve. Pritožnik pa ponovno teh razlogov prvostopenjske sodbe sploh ne izpodbija, zato ne more biti uspešen niti z navedbami, da gre za povsem pavšalno sklepanje sodišča in da nikjer ni zaznati ali slišati kakšne domnevne zahteve obtoženca za plačilo nagrade ali nekakšnega domnevnega dogovora med posnetimi osebami glede slednje. Predvsem izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov v povezavi s preostalimi izvedenimi dokazi namreč ne puščajo nobenega dvoma v to, da je obtoženi v zameno za potrditev oprave tehničnega pregleda in posledično omogočitve registracije vozil za vozila, ki niso bila tehnično brezhibna ali pa sploh niso bila pregledana ali pregledana v celoti, zase in za drugega ali le zase zahteval ali sprejel nagrado ali korist. 44. Do izpovedbe C. C., ki jo izpostavlja pritožnik (da obtoženi od C. C. nikoli ni zahteval kakšnega denarja ali nagrade, je pa kdaj tehničnim preglednikom pustil za pijačo ali kavo ali jim pijačo častil v sosednjem lokalu) se je izrecno opredelilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 50 do 56 obrazložitve in ji utemeljeno ni sledilo, saj je jasno, da C. C. z izpovedbo obtoženca ni želel obremeniti, čeprav je C. C. zaradi lastnega finančnega interesa posredoval pri številnih tehničnih pregledih, ki sta jih opravljala obtoženi in B. B., njihovo sodelovanje pa je bilo utečeno, saj je C. C. tehničnima preglednikoma takoj po vstopu v njuno pisarno brez predhodnega dogovarjanja ali izrecne zahteve po izročitvi podkupnine izročil podkupnino 10 EUR ali 20 EUR, pri tem tudi povedal katere napake ima vozilo, po izročitvi podkupnine pa sta obtoženi in B. B. opravila tehnični pregled vozila z izdajo potrdila o (pogojni) tehnični brezhibnosti, čeprav vozil večinoma v celoti sploh nista pregledala in vozila tudi niso bila tehnično brezhibna ali jih na tehničnem pregledu sploh ni bilo. Pri tem je posebej opozoriti tudi na pogovor med C. C. in obtožencem ter B. B. z dne 19. 4. 2016, iz katerega je jasno razvidno, da je šlo za pogovor o ceniku glede na vrsto in težo napak na vozilu (točke 58 do 60 obrazložitve) ter pogovor med C. C. in osebo z imenom Z. Z. z dne 7. 3. 2016, ko je C. C. sogovorniku navajal, da je tehnični preglednik svoje usluge podražil, nedvomno pa je glede na vsebino pogovora ta tehnični preglednik ravno obtoženi (točke 61 do 63 obrazložitve). Tudi preostali pogovori C. C., ki mu jih je sodišče prve stopnje predvajalo na glavni obravnavi, omogočajo zaključek, da je bilo govora o plačilu za tehnične preglednike v zvezi s tehničnim pregledom vozil (točki 64 do 65 obrazložitve). Glede na vse pojasnjeno pritožnik s ponavljanjem izpovedbe C. C., ki je bila izpodbita, ko izpostavljenih razlogov prvostopenjske sodbe v zvezi z izpovedbo te priče niti ne napada, ne more biti uspešen.

45. Pritožnik tudi povsem iztrgano iz konteksta navaja, da je sodišče prve stopnje za vozilo pod točko XVI ugotovilo, da je obtoženec sam izrecno zavrnil ponujeno mu domnevno denarno nagrado, saj ob tem zamolči, da je slednje obtoženi storil zgolj iz razloga, ker ga je zaskrbelo, da ga bo v tistem trenutku pri sprejemanju denarja v pisarni kdo videl, ko je C. C. rekel "Bejž bejž bejž stran bejž stran k bojo vidl", saj je tedaj že prišlo do kompromitacije zadeve. Sodišče prve stopnje je v točkah 985 do 986 za takšne svoje zaključke navedlo prepričljive razloge, ki pa jih pritožnik ponovno z ničemer ne izpodbija. Zato tudi ne more biti uspešen s ponavljanjem zagovora obtoženca, da je kdaj pa kdaj kakšna stranka pustila "za kavo ali pijačo", saj je bil za vsako očitano mu kaznivo dejanje izpodbit. 46. Pritožnik neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v primeru vozil pod točkama I in XVI v izpodbijani sodbi ni obrazložilo na kakšen način (kje in kako) naj bi obtoženi domnevno prejel nedovoljeno nagrado (iz sodbe celo izhaja, da izročitev nagrade ni izkazana) in je zato v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

47. V zvezi s kaznivima dejanjema pod točko I (v opisu se med drugim očita, da je C. C. obtožencu izročil denar v neugotovljeni višini) je sodišče prve stopnje v točkah 119 do 175 obrazložitve navedlo prepričljive in obširne razloge, na podlagi katerih je pravilno zaključilo, da sta obtožencu obe kaznivi dejanji dokazani, torej tudi izročitev denarja v neugotovljeni višini od C. C., čemur so še posebej namenjene točke 160 do 165 obrazložitve. Slednjih razlogov pa pritožnik sploh ne izpodbija, temveč zgolj pavšalno in napačno zatrjuje, da izpodbijana sodba o izročitvi denarja nima razlogov. Sodišče prve stopnje je podrobno analiziralo vsebino komunikacije, ki je potekala med Š. Š. in A. E. ter Š. Š. in C. C. in pravilno zaključilo, da slednja ne pušča nobenega dvoma o tem, da je bil obtožencu izročen denar v neugotovljeni višini (predvsem je pomemben pogovor W-1 št. 5510 z dne 10. 7. 2015), prav tako je C. C. po predočanju vsebine telefonskih pogovorov W-1 št. 5510 in št. 5776 povedal, da je A. E. mogoče dal kak denar Š. Š. na vprašanje če je kaj plačal tehničnim preglednikom v zvezi z vozilom Kia pa odgovoril, da ne ve. Sodišče je zelo natančno in v povezavi s prisluhi pravilno analiziralo tudi izpovedbe A. E., njegove žene in C. C. ter pravilno zaključilo, da se je A. E. s Š. Š. in C. C. dogovarjal za opravo tehničnega pregleda za vozilo, ki tudi glede na ugotovitve izrednega tehničnega pregleda in glede na mnenje sodnega izvedenca, ni bilo tehnično brezhibno in tehničnega pregleda ne bi smelo uspešno opraviti. Pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje o identičnem modus operandi na relaciji C. C. - obtoženi (skupaj z B. B.), ko se v primeru, ko je bila v prostor/pisarno za tehnične preglede nameščena kamera, niti v enem primeru ni zgodilo, da ko je C. C. posredoval za uporabnike tehnično neizpravnih vozil, ki jih obtoženi praviloma niti ni poznal, da ne bi prišlo tudi do plačila nagrade tehničnima preglednikoma A. A. in B. B. za nezakonito uslugo. Pri tem pa je pomemben tudi pogovor med C. C. in obema omenjenima tehničnima preglednikoma z dne 19. 4. 2016 o ceniku glede na vrsto napake na vozilu. Vse navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča omogoča nedvomen zaključek o izročitvi neugotovljenega zneska denarja tudi pri dejanju pod točko I, pri tem pa niti ni relevantno točno na kakšen način (kje, kako) je bil denar izročen.

48. Tudi pri očitanih kaznivih dejanjih pod točko XVI se očita, da je C. C. obtožencu izročil nagrado v neugotovljenem znesku. Sodišče prve stopnje je v točkah 943 do 994 obrazložitve navedlo prepričljive in obširne razloge, na podlagi katerih je pravilno zaključilo, da sta obtožencu obe kaznivi dejanji dokazani, torej tudi izročitev denarja v neugotovljeni višini od C. C., čemur so še posebej namenjene točke 984 do 986 obrazložitve. Slednjih razlogov pa pritožnik ponovno sploh ne izpodbija, temveč zgolj pavšalno in napačno zatrjuje, da izpodbijana sodba o izročitvi denarja nima razlogov. Sodišče prve stopnje je podrobno analiziralo izpovedbe Ž. Ž. ter C. C., listinske dokaze (zapisniki o prvem in drugem rednem tehničnem pregledu, zapisnik o izrednem tehničnem pregledu), izvedensko mnenje ter izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov (tajno opazovanje z dne 28. 4. 2016) ter pravilno zaključilo, da je C. C. želel obtožencu v zameno za uspešno opravljen tehnični pregled za tehnično neizpravno vozilo izročiti denar v času, ko je že prišlo do kompromitacije zadeve in je obtoženi že vedel za kamero v pisarni za preglednike, zaradi česar je obtoženi C. C. rekel "bejž bejž bejž stran bejž stran k bojo vidl”. Glede na nadaljnji potek dogajanja, in upoštevajoč že prej vzpostavljeno usklajeno delovanje med obtožencem in C. C., je zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče z gotovostjo zaključiti (tudi ob upoštevanju že omenjenega ustaljenega delovanja med C. C. in pregledniki, ko je ves čas izročal denar za uspešno opravljen tehnični pregled tehnično neizpravnih vozil), da je bila reakcija obtoženca v smislu, da naj počaka, da mu bo plačal kasneje na način, da nihče ne bo videl. Obtoženi pa je kljub vedenju o kameri v pisarni za preglednike do konca izpeljal nezakoniti pregled vozila in kasneje, na mestu brez kamer, tudi prejel denar zanj. Pri tem pa ni relevantno točno na kakšen način (kje, kako) je bil denar izročen.

49. Povsem neutemeljene so navedbe pritožnika, da sodba ne obrazloži, še manj pa dokaže domnevni nagib, ki naj bi obtoženca vodil k očitanim mu kaznivim dejanjem. Domnevni koristoljubni namen obtoženca, kot ga zatrjuje sodba, po mnenju pritožnika ni izkazan in hkrati tudi ne more biti nagib za v konkretnem primeru očitana kazniva dejanja. Obtožencu se namreč očita, da naj bi si z vsemi kaznivimi dejanji skupaj pridobil premoženjsko korist v skupnem znesku 140 EUR in polovico steklenice vina v vrednosti 3,65 EUR, kar naj bi, tako izpodbijana sodba, predstavljalo domnevni koristoljubni namen in s tem nagib obtoženca za vsa navedena kazniva dejanja skupaj. Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja po 261. členu KZ-1 je ravno pridobitev koristi sebi ali drugemu in se zahteva obarvani naklep storilca. Tako nizek znesek domnevne protipravne premoženjske koristi, ki ga zatrjuje izpodbijana sodba, pa po mnenju pritožnika izključuje vsakršen domnevni koristoljubni namen (nagib) obtoženca, s tem pa odpadejo tudi vsi subjektivni elementi očitanega kaznivega dejanja.

50. Pritožbeno sodišče takšno razlogovanje pritožnika v celoti zavrača, saj je že iz samih opisov posameznih dejanj pod točkami I, II, III, IV, V, VI, VII, VIII/1, IX, X, XII, XIII, XIV, XV, XVI, XVII, XVIII, XIX in XX jasno razvidno, da je obtoženi ravnal s koristoljubnim namenom, saj je v vseh primerih v zameno za prejeto nagrado potrdil tehnično izpravnost v resnici tehnično neizpravnih vozil in je ravnal z direktnim naklepom. Sodišče prve stopnje je slednje na ravni gotovosti ugotovilo in prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi za vsako vozilo posebej. Teh razlogov prvostopenjske sodbe pa pritožnik niti ne izpodbija. Obenem pa tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je obtoženi prejel skupno nagrado v znesku 143,65 EUR (pri kaznivih dejanjih pod točkami I, IV in XVI zneska nagrade ni bilo mogoče natančno ugotoviti) v obdobju zgolj dobrega meseca dni (od 8. 3. 2016 do 25. 4. 2016), s tem da je več dejanj izvršil na isti dan (dejanji pod točkama V in VI dne 18. 4. 2016; dejanji pod točkami VIII/1 in IX dne 21. 4. 2016; dejanja pod točkami X, XII - XV dne 22. 4. 2016; dejanja pod točkami XVII - XX dne 25. 4. 2016) in je tako kljub manjšim zneskom pri posameznem dejanju, pokazal veliko mero vztrajnosti in odločenosti, da si s svojim utečenim in kontinuiranim protipravnim ravnanjem pridobi čim večjo premoženjsko korist. Pritožnik navsezadnje celo sam priznava, da je šlo za premoženjsko korist, zato so njegovi zaključki o izključenem koristoljubnem namenu povsem neprepričljivi.

51. Pritožnik sicer pravilno navaja, da leta 2016 Pravilnik o tehničnih pregledih ni določal minimalnega trajanja tehničnega pregleda, kar sta potrdila tudi priča inšpektor Z. in sodni izvedenec S. F., vendar napačno zaključuje, da zato niso pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da izvedeni redni tehnični pregledi niso bili ustrezno izvedeni že zato, ker niso trajali vsaj 20 minut. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe inšpektorja Z. in njegovega dopisa z dne 16. 2. 2016 pravilno ugotovilo najmanj kateri koraki morajo biti opravljeni pri izvajanju postopkov tehničnega pregleda vozil (identifikacija vozila, kontrola zavorne opreme in meritev zavornih učinkov, kontrole krmiljenja, vidljivosti, svetlobne opreme in električnih sistemov, osi koles, pnevmatik in obes, podvozja in povezave podvozja, druge predpisane opreme vozila, negativnih vplivov na okolje), ti koraki pa so predpisani s Pravilnikom o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil. Inšpektor Z. je tudi pojasnil, da obstaja priporočen čas trajanja tehničnega pregleda, ki je za osebna vozila 35 minut, gre za povprečne vrednosti in je potrebno v obzir vzeti tudi starost vozila in število prevoženih kilometrov. Podobno je pojasnil tudi sodni izvedenec S. F. in povedal, da bi izkustveno tehnični pregled, ki upošteva vse zahteve Pravilnika o tehničnih pregledih, ki določa kaj vse obsega tehnični pregled posameznega vozila, ob delu dveh kontrolorjev trajal minimalno 20 minut. Čas od odprtja zapisnikov in njihovega zaprtja pri tehničnih pregledih v družbi A. d.o.o. pa je v večini obravnavanih primerov trajal manj kot 10 minut. Vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 34 do 42 obrazložitve izpodbijane sodbe, v točki 43 obrazložitve pa tudi koliko so trajali tehnični pregledi za posamezna vozila. Glede na pojasnjeno pritožnik zgolj s sklicevanjem na dejstvo, da Pravilnik o tehničnih pregledih ne določa minimalnega trajanja tehničnega pregleda, ne vnaša nobenih dvomov v zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s predvidenim časom za opravo tehničnega pregleda, še zlasti ob dejstvu, da sodišče prve stopnje zaključke za obtožencu očitana kazniva dejanja ni gradilo zgolj na trajanju tehničnega pregleda za posamezna vozila, temveč na podlagi vseh izvedenih dokazov (izpovedbe prič, listinska dokumentacija o tehničnih pregledih, izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, izvedensko mnenje), kar pritožnik v celoti zamolči. Pritožnik pa tudi ne more biti uspešen z navajanjem, da osebno mnenje sodnega izvedenca o tem kakšen čas naj bi bil izkustveno potreben za tehnični pregled vozila, ne more biti relevantno, saj izvedenec takšnega stališča konkretneje ni obrazložil. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 71 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge o tem, zakaj je v celoti sprejelo izvedensko mnenje izvedenca S. F. Eden od teh razlogov je tudi dejstvo, da izvedenec opravlja izvedenstvo avtomobilske stroke že več kot 10 let, dobrih 20 let je zaposlen v avtomobilski industriji, več kot 20 let je bil tehnični preglednik in je tudi efektivno delal na tehničnih pregledih, več kot 20 let je bil tudi vodja tehničnih pregledov, zato ni dvoma, da te procese zelo dobro pozna in iz svojih bogatih izkušenj lahko poda tudi oceno o tem kakšen čas je izkustveno potreben za opravo takšnega tehničnega pregleda, ki upošteva vse zahteve Pravilnika o tehničnih pregledih. Tako torej ne gre zgolj za neko neobrazloženo osebno mnenje izvedenca, kot skuša prikazati pritožnik, komentar preiskovalne sodnice, ki ga izpostavlja pritožnik, pa tudi ne vnaša nobenih dvomov v pravilne zaključke sodišča prve stopnje.

**III. Glede zatrjevanih drugih kršitev materialnega prava - posebej glede pravne kvalifikacije obtožencu očitanih kaznivih dejanj ter glede kršitve načela zakonitosti v kazenskem pravu iz določbe 28. člena Ustave in 7. člena EKČP**

52. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obtožencu očitana kazniva dejanja pravno kvalificiralo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1 ter enaindvajset samostojnih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, prekršilo kazenski zakon in načelo zakonitosti. Po njegovem mnenju ne gre za med seboj samostojna (ločena) kazniva dejanja po 261. členu KZ-1 in po 259. členu KZ-1, temveč je podan odnos konsumpcije med očitanimi ravnanji in nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine v celoti konzumira vsa kazniva dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva in gre za navidezni stek. Vsa dejanja bi zato morala biti pravno kvalificirana kot nadaljevano kaznivo dejanje po 261. členu KZ-1. Zakonska znaka navedene inkriminacije "oprava uradnega dejanja, ki ga ne bi smel opraviti” oziroma "zloraba uradnega položaja” se v konkretnem primeru kažeta ravno v tem, da naj bi obtoženi kot uradna oseba sam ali v sostorilstvu v uradno listino in sicer zapisnik o rednem tehničnem pregledu za posamezno obravnavano vozilo, vpisal domnevno lažne oziroma neresnične podatke, s tem pa potrdil tehnični pregled oziroma izpravnost posameznega vozila. "Sestava uradne listine” je tako lahko zgolj in izključno izvršitveno ravnanje v smislu očitka "uradnega dejanja, ki ga ne bi smel opraviti” oziroma "zlorabe uradnega položaja”. Brez sestave takšne uradne listine tudi ne bi prišlo do izrabe uradnega položaja. Obramba je na navedeno opozarjala že tekom postopka na prvi stopnji, pa se izpodbijana sodba do tega kljub temu ni v ničemer vsebinsko opredelila in zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

53. Sodišče druge stopnje se z naziranji pritožnika ne strinja. Najprej je potrebno poudariti, da je sodišče prve stopnje v točkah 1171 do 1172 navedlo kratke, vendar pravilne in povsem zadostne razloge o tem zakaj so stališča obrambe, ki jih sedaj ponavlja tudi v pritožbi, napačna in jim ni mogoče slediti. Tega ne spregleda niti pritožnik v pritožbi (zato torej ne drži njegovo zatrjevanje, da sodba o tem nima razlogov in ustrezne vsebinske obrazložitve), vendar se z njimi ne strinja. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja glede na določbo 54. člena KZ-1 pride v poštev le pri premoženjskih kaznivih dejanjih, kamor pa kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ne spada. Prav tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da je objekt kazenskopravnega varstva v primeru kaznivega dejanja po 261. členu KZ-1 korektno izvajanje oblastnih funkcij in pravilno izvrševanje pooblastil, ki jih pravni red daje nekaterim kategorijam oseb oziroma poklicev, medtem ko kaznivo dejanje po 259. členu KZ-1 varuje zaupanje v pristnost uradnih dokumentov v pravnem prometu in tako temelj obeh kaznivih dejanj ni ista pravno varovana dobrina. To pa seveda posledično pomeni (čeprav sodišče prve stopnje tega ni izrecno zapisalo), da ne gre za odnos konsumpcije.

54. Odnos konsumpcije prihaja v poštev tako pri navideznih idealnih kot tudi pri navideznih realnih stekih. Odnos konsumpcije je podan, kadar je celotna kriminalna količina enega dejanja vsebovana v drugem (npr. ko hujše istovrstno kaznivo dejanje zajema vse njegove milejše oblike ne glede na njihovo zakonodajnotehnično oblikovanost; ko hujša oblika udeležbe konsumira milejšo). Pri ugotavljanju ali je v konkretni kazenski zadevi podan stek ali pa je ta samo navidezen, je treba poleg logične metode v zvezi z odnosi specialnosti in subsidiarnosti uporabiti tudi vrednostno metodo, zlasti ko gre za odnos konsumpcije, saj moramo rezultat logičnih miselnih operacij podvreči na koncu še vrednostni in smiselni oceni. Kriminalitetnopolitični smisel pravil za ugotavljanje, ali je stek podan ali pa je le navidezen, je v tem, da se prepreči neupravičeno in nesmiselno dvakratno kaznovanje storilca za isto kaznivo dejanje. Toda če se z analizo konkretne zadeve pokaže, da zakonski opis enega dejanja in zanj predpisani kazenski okvir ne pokrijeta v celoti in brez ostanka kriminalne količine drugega oziroma če je ta ostanek življenjsko in vrednostno dovolj pomemben, moramo vzeti, da gre za dvoje ali več kaznivih dejanj v idealnem steku. Pri tem pa so argumentacijsko ključni prav kazenskopravna dobrina in objekti kazenskopravnega varstva na različnih ravneh (posebni in posamezni objekt in tudi predmet napada).9 Tudi sodna praksa je opredelila vrste in kriterije za ugotovitev navideznega realnega ali idealnega steka. Za navidezni idealni stek gre, ko se z logičnim primerjanjem zakonskih znakov dveh kaznivih dejanj na abstraktni ravni presoja in ugotovi, da je kriminalna količina enega vsebovana v kriminalni količini drugega. Za navidezni idealni stek zaradi razmerja konsumpcije bo tako šlo, ko istovrstno hujše kaznivo dejanje zajame milejšega (npr. v kaznivem dejanju umora je vključeno kaznivo dejanje hude telesne poškodbe), ko kvalificirana oblika kaznivega dejanja vključuje temeljno ali privilegirano obliko (velika tatvina konzumira tatvino in majhno tatvino) in ko storilstvo ali hujše oblike udeležbe vključujejo vse milejše oblike udeležbe.10

55. Pritožnik, ki se zavzema za uporabo navideznega steka, v svojih pritožbenih izvajanjih prezre zgoraj predstavljena izhodišča pod katerimi je lahko podan odnos konsumpcije. Čeprav kaznivi dejanji ponareditve ali uničenja uradne listine po 259. členu KZ-1 ter jemanja podkupnine po 261. členu KZ-1 obe spadata v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva, pa zagovornik popolnoma zanemari, da gre pri omenjenih dveh kaznivih dejanjih za različne objekte varstva in različne kazenskopravno zavarovane dobrine. Objekt varstva 259. člena KZ-1 so uradne listine, uradne knjige in spisi ter arhivsko gradivo, kot kazenskopravno zavarovano dobrino pa varuje zakonito in pošteno opravljanje uradne dolžnosti, izvrševanje javnih pooblastil ter uporabo javnih sredstev. Z inkriminacijsko normo zavarovana pravna dobrina je varnost in zanesljivost pravnega prometa in s tem nujno povezana zanesljivost listin in dokazov, ki se v pravnem prometu uporabljajo.11 Objekt varstva 261. člena KZ-1, ki je klasičen korupcijski delikt, je korektno izvajanje oblastnih funkcij in pravilno izvrševanje pooblastil, ki jih pravni red daje nekaterim kategorijam oseb oziroma poklicev.12 Kot varovana pravna dobrina korupcijskih deliktov se šteje varstvo pravilnega, zakonitega in razvidnega (transparentnega) delovanja državnega aparata oziroma vseh treh vej državne oblasti ter zaupanje javnosti vanje. Varuje se tudi zaupanje v nepodkupljivost nosilcev državnih funkcij in s tem zaupanje v objektivnost in neodvisnost dejanj in državnih odločitev.13 Glede na pojasnjeno ni mogoče slediti zatrjevanjem pritožnika, da so kazniva dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, ki jih je storil obtoženi, vsa v celoti konzumirana v nadaljevanem kaznivem dejanju jemanja podkupnine, saj zakonski opis enega dejanja in zanj predpisani kazenski okvir ne pokrijeta v celoti in brez ostanka kriminalne količine drugega oziroma je ta ostanek življenjsko in vrednostno dovolj pomemben. Primerjava obeh kaznivih dejanj na abstraktni ravni tako ne opravičuje sklepa, da sta ti dve kaznivi dejanji v razmerju konsumpcije. Glede na pojasnjeno niso podane kršitve, ki jih zatrjuje pritožnik v zvezi s tem vprašanjem.

**IV. Glede odločbe o kazenski sankciji**

56. Pritožnik navaja, da je sodišče obtožencu izreklo in odmerilo v bistvenem prestrogo kazensko sankcijo, saj je napačno ocenilo olajševalne in obteževalne okoliščine in njihovo težo. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo obteževalnim okoliščinam in po drugi strani premajhno težo olajševalnim okoliščinam. Pritožnik nato povzema obteževalne okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje in posebej izpostavlja obteževalni okoliščini koristoljubnost obtoženca in dejstvo, da je izrabil uradni položaj oziroma svoja pooblastila. Pritožnik opozarja, da takrat, ko je že zakonodajalec okoliščino upošteval kot zakonski znak kaznivega dejanja, te okoliščine sodišče ne sme hkrati upoštevati kot obteževalne. Zakonska znaka kaznivega dejanja po 261. členu KZ-1 pa sta tudi koristoljubnost in zloraba uradnega položaja oziroma pooblastil. Prav tako je uradni položaj oziroma pooblastila storilca tudi zakonski znak kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1. Zato izpostavljenih dveh okoliščin sodišče ne bi smelo upoštevati kot obteževalnih. Sodišče pa je tudi vsem ostalim obteževalnim okoliščinam po mnenju pritožnika podelilo bistveno preveliko težo, premajhno težo pa je dalo olajševalnim okoliščinam in sicer časovni oddaljenosti od kaznivih dejanj, dejstvu, da je obtoženi urejena oseba z urejenim družinskim življenjem, da je redno zaposlen, da po očitanem dogodku ni ponavljal morebitnih kaznivih dejanj in da ni v drugem kazenskem postopku. Obtoženi pa naj bi si pridobil "le" 143,65 EUR premoženjske koristi, zato s koristoljubnostjo ni mogoče utemeljevati domnevne "velike kriminalne količine", kot nadalje tudi ne "intenzivnosti" domnevne kriminalne dejavnosti in s tem tudi ne strožjega sankcioniranja obtoženca. Vse navedeno po mnenju pritožnika velja tudi za odmero stranske denarne kazni. Obtožencu izrečena kazenska sankcija ni pravična in očitno zasleduje zgolj namen povračila obtožencu za izvršeno dejanje in očitno tudi za dolgotrajen tek kazenskega postopka (kar pa ni mogoče pripisati ravnanjem obtoženca ali obrambe). Odmerjena in izrečena kazenska sankcija je glede na višino domnevno pridobljene premoženjske koristi nesorazmerna glede na ustaljeno sodno prakso (pri tem pritožnik izpostavlja sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 29346/2017 z dne 9. 12. 2021 in I Ips 70188/2010-286 z dne 15. 1. 2015).

57. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu utemeljeno izreklo zaporno kazen in denarno kazen, primerne pa so tudi določene kazni ter nato enotno izrečena zaporna kazen in denarna kazen.

58. Pritožbeno sodišče ne deli mnenja pritožnika, da je bila kazenska sankcija prestrogo določena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne pri individualizaciji kazenske sankcije, torej tako obteževalne kot olajševalne okoliščine, ki jim je dalo tudi primerno težo. Sodišče prve stopnje je v točkah 1176 do 1185 pravilno ugotovilo in ovrednotilo obteževalne okoliščine in sicer kriminalno količino kaznivih dejanj ter intenzivnost in način izvrševanja kaznivih dejanj (kontinuirano izvrševanje v marcu in aprilu 2016, v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine je storil kar 19 posameznih dejanj, poleg tega pa še 21 kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine), dejstvo, da je šlo za vnaprej vzpostavljen in utečen sistem in vztrajno ter brezkompromisno izvrševanje kaznivih dejanj s strani obtoženca, predkaznovanost obtoženca za istovrstna kazniva dejanja, predmetna kazniva dejanja je izvrševal celo v času vikend zapora, grobo je kršil uradno zaupanje, ko je vozilom, ki so imela tudi kritične tehnične napake, omogočil, da so bila vsakodnevno udeležena v prometu in s tem ogrožala zdravje in življenje drugih udeležencev v prometu, obtoženi je kljub prestajanju zaporne kazni in zagotovljeni eksistenci prejemal podkupnine in s tem pokazal precejšnjo mero pohlepa. Pritožnik v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe navaja, da je sodišče prve stopnje kot posebni obteževalni okoliščini upoštevalo koristoljubnost obtoženega in dejstvo, da je z dejanjem izrabil uradni položaj oziroma svoja pooblastila. Natančno branje 1183. točke obrazložitve namreč pokaže, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino (in ne posebno obteževalno, kot to navaja pritožnik) upoštevalo dejstvo, da je obtoženec kljub temu, da mu je država podelila licenco in dovoljenje, da v okviru svoje službe zaradi zagotavljanja v prometu izvaja nadzor nad tehnično izpravnostjo vozil, uradno zaupanje grobo kršil in je tehnično neizpravnim vozilom, od katerih so nekatera imela kritične tehnične napake, omogočil udeležbo v cestnem prometu, ki so tako ogrožala zdravje in življenje drugih udeležencev v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje tako v tej točki obrazložitve ni kot obteževalne okoliščine upoštevalo zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja temveč grobo kršenje uradnega zaupanja, ki je rezultiralo v veliki nevarnosti, ki so jo predstavljala tehnično neizpravna vozila na cesti. Natančno branje 1185. točke obrazložitve pa pokaže, da sodišče prve stopnje kot obteževalne okoliščine ni upoštevalo znaka kaznivega dejanja (koristoljubnost), temveč dejstvo, da je obtoženi kazniva dejanja izvrševal kljub dejstvu, da je imel zagotovljeno eksistenco (torej dejanj ni izvrševal zaradi socialne stiske in nezadostnih sredstev za preživljanje) ter kljub dejstvu, da je prestajal zaporno kazen v obliki vikend zapora.

59. Sodišče prve stopnje je kot olajševalno okoliščino pravilno upoštevalo časovno oddaljenost od dejanj, ki jo izpostavlja tudi pritožnik. Ne strinja pa se sodišče druge stopnje s pritožnikom, da bi kot olajševalne okoliščine moralo upoštevati tudi dejstvo, da je obtoženi urejena oseba z redno zaposlitvijo, saj samo dejstvo obsodbe za predmetna kazniva dejanja omogoča ravno obraten zaključek, še zlasti ker je predmetna kazniva dejanja obtoženi izvrševal kljub predhodni predkaznovanosti in prestajanju vikend zapora. Zato o urejeni osebi in urejenem življenju, kljub dejstvu zaposlitve, ni mogoče govoriti. Glede na dejstvo, da je bil obtoženi že predkaznovan (kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino), pa kot olajševalne okoliščine tudi ni mogoče upoštevati dejstva, da po očitanem dogodku ni ponavljal kaznivih dejanj in ni v drugem kazenskem postopku, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik.

60. Povsem neutemeljene so tudi navedbe pritožnika, da je sodišče prve stopnje na podlagi premoženjske koristi v višini 143,65 EUR utemeljevalo veliko kriminalno količino in intenzivnost kriminalne dejavnosti. V točkah 1176 do 1180 obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo na podlagi česa dela zaključke o veliki kriminalni količini in intenzivni kriminalni dejavnosti (predvsem kontinuirano izvrševanje dejanj v marcu in aprilu 2016, v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine je storil kar 19 posameznih dejanj, poleg tega pa še 21 kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine, dejstvo, da je šlo za vnaprej vzpostavljen in utečen sistem) in višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni bila podlaga za takšne zaključke.

61. Sodišče druge stopnje tudi ne sledi navedbam pritožnika, da je sodišče prve stopnje odmerilo prestrogo, nepravično kazen in je s tem zasledovalo zgolj namen povračila obtožencu za izvršeno dejanje ter dolgotrajen tek predmetnega kazenskega postopka. Posamično določene kazni (zaporne in denarna) ter enotno izrečena zaporna in denarna kazen so namreč tudi po prepričanju sodišča druge stopnje primerne in pravične. Pritožnik namreč bistveno podcenjuje težo obtožencu očitanih kaznivih dejanj, še posebej glede na pomen za varnost javnega prometa in ob številčnosti posameznih dejanj znotraj kratkega časovnega obdobja. Hkrati pa v celoti zanemari obtoženčevo predkaznovanost ter dejstvo izvrševanja predmetnih kaznivih dejanj v času izvrševanja vikend zapora. Glede na vse pojasnjeno ob upoštevanju pomena individualizacije kazenske sankcije (zaradi česar pritožnik ne more biti uspešen s sklicevanjem na izrečene kazni v drugih zadevah ob tem poudarjajoč zgolj višino pridobljene protipravne premoženjske koristi) sodišče druge stopnje ocenjuje, da določena kazen štiri leta zapora in denarna kazen 6.000 EUR (1200 dnevnih zneskov po 5 EUR) za nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine, en mesec zapora za vsako kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine ter nato enotno izrečena kazen 5 let zapora in 6.000 EUR denarne kazni, predstavljajo primerno in pravično kazensko sankcijo.

62. Skladno z določbo 386. člena ZKP je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi odločbo o varnostnem ukrepu (ki spada v tretjo skupino kazenskih sankcij14) in odločbo o odvzemu premoženjske koristi in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v točkah 1201 - 1208 in 1197 - 1199 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo pravilne in prepričljive razloge za izrek varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica kontrolorja tehničnih pregledov za čas 5 let in za odvzem premoženjske koristi v znesku 143,65 EUR, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

63. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

64. Ker obtoženi s pritožbo ni uspel, je glede na določbo prvega odstavka 98. člena ZKP ter prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v znesku 750,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka, ki jo je sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7115 (razpon 350 - 850 EUR), 7119 (razpon 35-85 EUR), 71110 (razpon 35-85 EUR) ter 7122 (količnik za odmero takse v primeru zavrnitve pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari v višini 1,5). Pri tarifni številki 7115 je sodišče takso, ki je določena v razponu, odmerilo v vrednosti 400 EUR, pri tarifnima številkama 7119 in 71110 pa pri vsaki v vrednosti 50 EUR, in pri tem upoštevalo obseg in stopnjo težavnosti zadeve. Obtoženi je po poklicu prometni tehnik, zaposlen, lastnik nepremičnin in dveh osebnih avtomobilov, njegova otroka sta polnoletna in preskrbljena, zato sodišče druge stopnje, ocenjuje, da bo zmožen plačati stroške pritožbenega postopka.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018, I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020, I Ips 15503/2012 z dne 24. 9. 2020, I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021, I Ips 20816/2018 z dne 31. 3. 2022. 2 Odločba Ustavnega sodišča Up-57/14 z dne 26. 1. 2017. 3 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018, I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020, I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021, I Ips 20816/2018 z dne 31. 3. 2022 in sodbe ESČP _Meng proti Nemčiji_, tč. 47, _Karaman proti Nemčiji_, tč. 64, _Mucha proti Slovaški_, tč. 58 ter odločba Ustavnega sodišča Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, tč. 9. 4 Sodbi ESČP _Karaman proti Nemčiji_, tč. 64 in _Mucha proti Slovaški_, tč. 58. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021, tč. 13. Kot izhaja iz sodbe ESČP _Mucha proti Slovaški_, tč. 62, anonimizacija sicer ni bistvena, če je identiteta soobtoženca jasno razvidna iz gradiva zoper obtoženca, ki krivdo priznava. 6 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-709/15 in Up-710/15 z dne 9. 10. 2019, tč. 27. 7 V nadaljevanju sodbe sodišče druge stopnje za oba omenjena sklepa uporablja izraz sklep o neizločitvi dokazov. 8 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009 in Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005 in druge. 9 L. Bavcon, A. Šelih in drugi, Kazensko pravo splošni del, Peta izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 207 - 209. 10 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 46/2007 z dne 20. 9. 2007. 11 B. Valenčič, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 77. 12 H. Devetak, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 107. 13 Prav tam, str. 118. 14 L. Bavcon, A. Šelih in drugi, Kazensko pravo splošni del, Peta izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 352.