Jedro

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi v konkretnem primeru opredeliti kot obrazložen in utemeljen. V ugovoru je namreč dolžnik izrecno navajal, da predložene listine ne dokazujejo poslovnega razmerja med upnikom in dolžnikom, saj iz njih ni mogoče razbrati, iz česa naj bi dolg sploh izhajal. Ni mogoče ugotoviti, na katere storitve oz. material se nanaša vtoževani dolg. Take navedbe tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomenijo zatrjevanje, da upnik ni izkazal nastanka pravnega razmerja, kar pa je njegovo dokazno breme. Dolžnik je tako zatrjeval negativno dejstvo, ki ga mora dokazovati sicer upnik, zato seveda tudi dolžnik ni dolžan predložiti nobenih dokazov.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi z dne 1.12.2005 v delu, s katerim je dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka, o zahtevku in stroških pa bo odločalo v pravdnem postopku Okrožno sodišče v N. Zoper ta sklep je vložil pritožbo upnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da je dejansko ugovor zoper sklep o izvršbi neobrazložen in s tem neutemeljen. Temelj zahtevka je prodajna pogodba, sama višina terjatve pa izhaja iz seštevka posameznih faktur. Dolžnik ne trdi, da navedenega blaga ni naročil, niti ne prejel, ampak zgolj navaja, da bi upnica ne izkazala, da je dolžnik od nje karkoli prejel. Dokazov za svoje trditve pa dolžnik niti ni predložil. Pritožba upnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v skladu z določilom 2. odst. 53. v zvezi z 1. odst. 61. člena in v skladu z 2. odst. 62. člena ZIZ. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi v konkretnem primeru opredeliti kot obrazložen in utemeljen. V ugovoru je namreč dolžnik izrecno navajal, da predložene listine ne dokazujejo poslovnega razmerja med upnikom in dolžnikom, saj iz njih ni mogoče razbrati, iz česa naj bi dolg sploh izhajal. Ni mogoče ugotoviti, na katere storitve oz. material se nanaša vtoževani dolg. Take navedbe tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomenijo zatrjevanje, da upnik ni izkazal nastanka pravnega razmerja, kar pa je njegovo dokazno breme. Dolžnik je tako zatrjeval negativno dejstvo, ki ga mora dokazovati sicer upnik, zato seveda tudi dolžnik ni dolžan predložiti nobenih dokazov. Že iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.