Jedro

Če carinsko blago, za katerega je bil dovoljen tranzitni postopek, ni bilo predano namembni carinarnici oziroma je bila potrditev lažna, je carinski dolg nastal v trenutku, ko bi moralo biti blago predano namembni carinarnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.7.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožeče stranke zoper odločbi Carinarnice Koper z dne 21.1.1997, s katerima je navedena carinarnica po uradni dolžnosti obračunala carino in prometni davek za blago, uvoženo po carinskih deklaracijah z dne 25.10.1995 Carinske izpostave Prosta carinska cona Koper, ker blago ni bilo predano namembni carinarnici - Carinski izpostavi Šentilj do dne 26.10.1995. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Carinski zakon (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) vsebuje številne določbe procesne narave, ki jih morajo upoštevati stranke v carinskem postopku, če se želijo izogniti domnevi, da je bilo carinsko blago dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek in je bila plačana carina ter druge uvozne davščine. Med te določbe sodi tudi obveznost prevoznika, v obravnavanem primeru tožeče stranke, ki je v polje 50 enotne carinske listine vpisana kot carinski zavezanec. S tem je prevoznik prevzel odgovornost za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, če blaga v tranzitu ne bi predložil v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku ter pri tem spoštoval ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ, da bi se ugotovila in zagotovila istovetnost blaga in izpolnjevanje obveznosti v tranzitnem postopku (1. odstavek 125. člena CZ). Izvajanje te določbe se izkazuje z verodostojnim potrdilom namembne oziroma izhodne carinarnice, torej z veljavno javno listino. Tranzitni postopek se namreč začne s prepustitvijo blaga v tranzitni postopek in se konča, ko je blago skupaj z ustreznimi dokumenti predloženo namembnemu carinskemu organu. Iz podatkov upravnih spisov izhaja in temu dejstvu tožeča stranka niti ne ugovarja, da blago, ki je predmet tega postopka, ni zapustilo območja Republike Slovenije. Po presoji sodišča je tožeča stranka z vpisom v polje 50 enotne carinske listine prevzela odgovornost za predajo blaga namembni carinarnici, ter s tem prevzela obveznost, da bo v primeru, če blago ne bo predano, poravnala carinski dolg. Tožeča stranka se ne more razbremeniti odgovornosti z zatrjevanjem, da je carinik neupravičeno potrdil sporne carinske listine, kar je ugotovljeno v disciplinskem postopku zoper njega. Blago dejansko ni zapustilo carinskega območja. Morebitno civilno odgovornost carinika pa bo tožeča stranka lahko uveljavljala v drugem postopku.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je razlogovanje sodišča sicer pravilno, vendar le, če gre za običajne postopke in za pravilno ravnanje carinskih organov. Ne more pa biti tožeča stranka odgovorna za nastanek carinskega dolga, če do tega pride zaradi višje sile ali zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati. V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka svojo špeditersko dejavnost opravljala vestno in pošteno, spremljala blago in kontrolirala, ali je tranzit in izstop blaga potekel, kot je treba. Tožeči stranki v tem primeru, ko je bila žrtev goljufivega ravnanja tretjih, med katerimi so tudi delavci tožene stranke, je nepravično naloženo plačilo carinskega dolga. Meni, da je potrebno upoštevati pravila, ki v Evropski uniji veljajo za podobne primere. Sklicuje se na člen 239., št. 1 Carinskega kodeksa Evropske unije, ki v takih primerih določa, da je carinskega dolga lahko oproščena oseba, če obstajajo okoliščine, ki ne kažejo na goljufijo in na očitno malomarnost iste. V dokaz prilaga sodbo Sodišča Evropske skupnosti, št. T-330/99 z dne 7.6.2001 v overjenem prevodu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah CZ (125. člen in 146. člen). V postopku je bilo ugotovljeno in to tudi ni sporno, saj tožeča stranka to v tožbi sama priznava, da blago, ki je bilo s carinskima deklaracijama z dne 25.10.1995 predloženo v tranzitni carinski postopek, ni zapustilo območja Republike Slovenije. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča organ prve stopnje utemeljeno štel, da je bilo blago dano v prost promet pred carinjenjem. Po določbi 146. člena CZ carinski dolg pri uvozu blaga nastane z neizpolnitvijo ene od dolžnosti, ki v zvezi z blagom, ki je zavezano plačilu carine, izhajajo iz njegove začasne hrambe ali carinskega postopka, ki je bil dovoljen za blago. Po določbi 2. odstavka 146. člena CZ v primerih iz prejšnjega odstavka carinski dolg nastane v trenutku, ko bi morala biti izpolnjena obveznost zaradi neizpolnitve katere nastane carinski dolg. Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da carinsko blago, za katerega je bil dovoljen tranzitni postopek, ni bilo predano namembni carinarnici oziroma je bila potrditev lažna, je po presoji pritožbenega sodišča carinski dolg nastal v trenutku, ko bi moralo biti blago predano namembni carinarnici. Obračun carine in drugih uvoznih dajatev je zato pravilen in na zakonu utemeljen.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je plačilo carinskega dolga naložilo tožeči stranki. V skladu s CZ je za pravilno izvedbo carinskega postopka zavezana tožeča stranka, ki je v carinski listini v polju 50 vpisana kot glavni carinski zavezanec (125. člen CZ).

Ob upoštevanju navedene določbe na drugačno odločitev o stvari ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na nezakonito ravnanje drugih oseb. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na določbo 239. člena Carinskega zakonika Evropske skupnosti. Izvajanje carinskih predpisov Evropske skupnosti ureja Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES, Uradni list RS, št. 25/04), ki je začel veljati dne 1.5.2004. Šele ta zakon je predvidel, da se za namene tega zakona kot carinski predpis Skupnosti šteje med drugim tudi predpis, ki ureja uvedbo Carinskega zakonika Skupnosti. V prehodni določbi 105. člena pa je v tem zakonu določeno, da se upravni postopki, ki so bili tako kot v tem primeru, začeti pred 1. majem 2004, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z Aktom o pristopu drugače določeno. Ker Akt o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvenih Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (Uradni list L 236, 23.9.2003, str. 33 in naprej; Akt o pristopu) nima drugačnih določb glede postopkov, se obravnavana zadeva presoja skladno z nacionalnimi carinskimi predpisi, ki so veljali pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo, torej v skladu s CZ.

Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče, tako kot v tem primeru, v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta.