Jedro

Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-239/15-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je bila objavljena 30. 4. 2015, kar pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tožnica je zahtevo vložila 3. 10. 2016, torej nedvomno po izteku prej določenega roka. Tožena stranka je zato pravilno ob uporabi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 11. 2016, v zvezi s sklepom št. ... z dne 20. 10. 2016 ter da se tožnici ponovno odmeri starostna pokojnina in se ji povrnejo stroški postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo ob razlogovanju, da naj bi bila zahteva pri toženi stranki za ponovno odmero pokojnine vložena prepozno. S tako odločitvijo pa je zmotno tolmačilo odločbo Ustavnega sodišča RS1 ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče je določilo rok 60 dni po objavi predmetne ustavne odločbe v Uradnem listu RS. V primeru, da tožena stranka še ni opravila revizijo podatkov o zavarovalnih dobah in zavarovalnih osnovah, je Ustavno sodišče dalo možnost tudi zavarovancem oziroma uživalcem pokojnin, da lahko slednji preverijo, ali so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plač, ki bi se moral všteti v pokojninsko osnovo. V tem primeru je Ustavno sodišče dalo zavarovancem rok, v katerem lahko zahtevajo izvedbo revizije in na podlagi ugotovitev revizije zahtevajo ponovno odmero pokojnine. Tožena stranka mora torej po uradni dolžnosti ponovno odmeriti pokojnino, medtem ko imajo zavarovanci oziroma uživalci pokojnine le možnost preveriti, ali so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki bi se moral všteti v pokojninsko osnovo. Od upokojencev se ne zahteva, da morajo sami v določenem roku zahtevati ponovno odmero pokojnine, saj od njih ni moč pričakovati, da so seznanjeni z vsemi odločbami Ustavnega sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 28. 11. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjski sklep št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 20. 10. 2016. S prvostopenjskim sklepom je bila zavržena zahteva za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Razlog zavrženja je bila ugotovitev tožene stranke, da je tožnica zamudila 60-dnevni rok, kot je bil določen v odločbi Ustavnega sodišča. 6. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar izhaja tudi iz dokumentacije v spisu je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 31. 5. 2002 priznana pravica do sorazmernega dela predčasne pokojnine. Tožnica je 3. 10. 2016 pri toženi stranki vložila zahtevo (ki jo je poimenovala prošnja) za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Pojasnila je, da je bila zaposlena v podjetju A., kjer se je tudi vršil notranji odkup.

7. Ustavno sodišče je z že omenjeno odločbo ugotovilo, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)3 ni bil v skladu z Ustavo RS (I. točka izreka), ker ni zagotavljal t.i. neprave obnove postopka. Toženi stranki je naložilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)4. Hkrati je zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (III. točka izreka).

8. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 30. 4. 2015, kar pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tožnica je zahtevo vložila 3. 10. 2016, torej nedvomno po izteku prej določenega roka. Tožena stranka je zato pravilno ob uporabi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)5 zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla. V zvezi z naravo tega roka se je pritožbeno sodišče že izjasnilo v več zadevah kot npr. Psp 312/2017 z dne 12. 10. 2017, Psp 231/2017 z dne 6. 7. 2017, Psp 256/2017 z dne 5. 10. 2017. Glede sklicevanja tožnice na ustavno odločbo pritožbeno sodišče zgolj še pojasnjuje, da je bilo z omenjeno odločbo toženi stranki naloženo, da po uradni dolžnosti v roku 60 dni po objavi te odločbe opravi ponovno odmero pokojnine vsem tistim zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 (II. točka izreka ustavne odločbe). V sporni zadevi očitno ne gre za tak primer. Torej če revizija ni bila opravljena pa je ustavno sodišče omogočilo tudi zavarovancem, da lahko v roku 60 dni tudi sami zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter zahtevajo tudi ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (III. točka izreka ustavne odločbe). Po izteku navedenega roka, torej tožnica ne more uspešno uveljavljati oprave revizije ter ponovne odmere pokojnine.

9. Glede pritožbenih navedb, da od upokojencev ni moč pričakovati, da so seznanjeni z vsemi odločbami Ustavnega sodišča pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno za samo rešitev predmetne zadeve ni odločilno. Nenazadnje je bila sodba tudi javno objavljena v Uradnem listu RS.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/15-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 (Ur. l. RS, št. 30/15). 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.