Jedro

Pritrditi je namreč argumentaciji pritožbe, da velja splošni del obligacijskega zakonika, torej tudi določbe o institutu pogodbe v korist tretjega, za pogodbe, ki so urejene v posebnem delu OZ. Drži tudi, da nobena izmed določb OZ, ki ureja darilno pogodbo (določbe od 533. do 545. člena OZ) ne določa, da za darilno pogodbo ni mogoče uporabiti instituta pogodbe v korist tretjega oziroma, da je njegova uporaba izključena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "I. Tožena stranka A. A., roj..., stanujoča ..., Maribor je dolžna v roku 15 dni skleniti darilno pogodbo s tožniki tako, da postanejo na podlagi te pogodbe lastniki nepremičnine parc. št. 332/4 k.o. ... na naslednji način: ‒ B. B., roj. ..., stanujoča ..., Avstrija, do 1/6 /ene šestine) od celote nepremičnine parc. št. 332/4, k.o. ..., ‒ C. C., roj. ..., stanujoč ..., Avstrija, do 1/6 (ene šestine) od celote nepremičnine parc. št. 332/4, k.o. ..., ‒ D. D., roj. ..., stanujoča..., Avstrija, do 1/6 (ene šestine) od celote nepremičnine parc. št. 332/4, k.o. ..., v kolikor pa tožena stranka te dolžnosti ne izpolni, jo nadomesti ta sodba.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožnikom njihove pravdne stroške."

II. Tožena stranka je dolžna tožnikom v roku 15. dni, plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.844,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov s katerim so zahtevali, da toženka z njimi sklene darilno pogodbo in jim podari 1/2 na nepremičnini parc. št. 332/4 k.o. ... ter povrnitev pravdnih stroškov (točka I. izreka). Nadalje je odločilo, da so tožniki dolžni toženki povrniti njene pravdne stroške.

2. Zoper sodbo vlagajo pritožbo tožniki in navajajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter očitajo zmotno uporabo materialnega prava. Navajajo, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje glede sklenitve pogodbe v obliki notarskega zapisa z dne 8. 4. 2003, ki sta jo sklenila njihov pokojni oče in toženka, navajajo da je iz pogodbe razvidno da je toženka dala darilno obljubo, da bo v primeru, če je obdarjenec ne preživi, 1/2 sporne nepremičnine takoj po obdarjenčevi smrti z darilno pogodbo prenesla na obdarjenčeve otroke. Nobena izmed strank pogodbe darilne obljube ni preklicala. Toženci so bili z darilno obljubo seznanjeni šele po smrti očeta 20. 10. 2021. S pozivom za sklenitev darilne pogodbe, ki je bil poslan toženki 19. 5. 2022 so tožniki sprejeli svojo pravico, ki izhaja iz darilne obljube. Napačno pa je sodišče presodilo, da tožniki uveljavljajo svojo pravico na podlagi darilne obljube za primer smrti v skladu s 545. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Svojo pravico uveljavljajo na podlagi običajne darilne obljube, ki je deloma urejena v 538. členu DZ. V notarskem zapisu darilne pogodbe sta pokojni oče in toženka dogovorila dve različni darilni obljubi, darilno obljubo za primer smrti v točki II. notarskega zapisa, ki pa je za ta postopek nerelevantna, ter darilno obljubo v točki III. notarskega zapisa. S to darilno obljubo pa je toženka v vlogi darovalke podala E. E. darilno obljubo, s katero se je zavezala, da bo v primeru njegove smrti z darilno pogodbo prenesla na njegove otroke - tožnike solastniški delež v velikosti 1/2 na parceli 332/4 k.o. ... Ta zaveza nedvomno predstavlja darilno obljubo v korist tretje osebe v smislu 126. člena OZ. V celoti je zadoščeno obličnosti iz 538. člena OZ, da mora biti darilna obljuba sklenjena v pisni obliki, saj je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje nerazumljivo razlaga darilno pogodbo za primer smrti, ki sploh ni podlaga zahtevka, sodba se zato ne more preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju s čemer je storjena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Brez osnove so navedbe sodišča, da za darilno obljubo se ne morejo uporabljati določila zakonika o pogodbi v korist tretjega, ker naj bi šlo za določila splošnega dela OZ. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. V nobenem primeru pogodb iz posebnega dela z opredelitvijo pogodbenih strank ni izključena uporaba pogodbe v korist tretjega, ko je pogodba neposredno sklenjena med promisarjem in promitentom v korist beneficiarja, ki neposredno pri pogodbi ni sodeloval je pa naknadno sprejel naklonitev koristi.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Hkrati opozarja, da v kolikor bi sprejeli koncept darilne obljube v korist tretjega je potrebno upoštevati, da je od nastopa pogoja, to je smrti pokojnega očeta v času vložitve tožbe, poteklo že več kot 5 let in je tudi zastaral zahtevek za izpolnitev darilne obljube. Pogodba v korist tretjega ni poseben tip pogodbe in tretji beneficiar vanjo vstopi in lahko zahteva njeno izpolnitev šele s podajo izjave o sprejemu koristi. Zastaralni rok za izpolnitev darilne obljube - sklenitev darilne pogodbe, je pričel teči z nastopom pogoja - smrti pokojnega moža in se iztekel pred vložitvijo tožbe. Beneficiar namreč zgolj vstopa v obstoječo pogodbeno razmerje in zahteva njeno pogodbeno izpolnitev, pri tem pa lahko dolžnik proti njemu uveljavlja vse odgovore, ki izvirajo iz pogodbe. V kolikor se tako darilna pogodba šteje kot veljavna, je v realizacijo zapadla z nastopom pogoja, do vložitve tožbe pa je že potekel petletni zastaralni rok.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter pritožbeno zatrjevanih kršitev ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka. Nestrinjanje z materialnopravnimi razlogi izpodbijane sodbe ni mogoče opredeljevati s procesno kršitvijo o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Neuporaba določene materialnopravno določbe sodi v okvir pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava enako kot napačna uporaba druge zakonske določbe, za posledico pa lahko ima nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa procesno kršitev. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje stališču pritožbe o zmotnosti razlogov glede veljavnosti darilne obljube, s katero se je toženka kot darovalka zavezala v točki tretjič Darilne pogodbe za primer smrti z dne 8. 4. 2003 (priloga A3), ki sta jo v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 382/03 sklenila pokojni oče tožnikov E. E. in toženka.

6. Toženka je v vlogi darovalke podala očetu tožnikov darilno obljubo, s katero se je zavezala, da bo v primeru njegove smrti z darilno pogodbo prenesla na njegove otroke (tožnike), skupaj solastniški delež v velikosti 1/2 na sporni nepremičnini. Ob pravilni materialnopravni presoji sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da povzeta zaveza toženke kot darovalke, predstavlja darilno obljubo v korist tretje osebe. Ni namreč mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da gre v točki tretjič notarskega zapisa za darilno pogodbo za primer smrti in tudi ne stališču, da določb tretjega odstavka 125. člena in 126. člena OZ, ki urejajo pogodbe v korist tretjega, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, "ker se določbe o darilni obljubi nahajajo v posebnem delu OZ in zato predstavljajo specialnejši predpis".

7. Pritrditi je namreč argumentaciji pritožbe, da velja splošni del obligacijskega zakonika, torej tudi določbe o institutu pogodbe v korist tretjega, za pogodbe, ki so urejene v posebnem delu OZ1. Drži tudi, da nobena izmed določb OZ, ki ureja darilno pogodbo (določbe od 533. do 545. člena OZ) ne določa, da za darilno pogodbo ni mogoče uporabiti instituta pogodbe v korist tretjega oziroma, da je njegova uporaba izključena.

8. Drži sicer, da je darilna pogodba praviloma tako imenovani realni kontrakt in se zato za njeno sklenitev zahteva tudi dejanska izročitev stvari. Če do dejanske izročitve ne pride, pa gre za darilno obljubo, katere veljavnost in iztožljivost je vezana na strogo obličnost. V obravnavanem primeru je darilna obljuba vključena v notarski zapis, zato je obličnostni zahtevi za njeno učinkovanje v celoti zadoščeno, saj določba 538. člena OZ določa, da mora biti darilna obljuba sklenjena v pisni obliki. Točka tretjič citirane darilne pogodbe vsebuje vse potrebne podatke, tako glede predmeta daritve kot obdarjencev, na katere se je darovalka zavezala z darilno pogodbo prenesti eno polovico nepremičnin. Darilna obljuba je zato kot zavezovalni pravni posel, povzročil nastanek obligacijske pravice tožnikov, zahtevati izvršitev razpolagalnega pravnega posla2. 9. Iz točke III. notarskega zapisa torej izhaja, da je toženka v vlogi darovalke podala E. E. darilno obljubo, s katero se je zavezala, da bo v primeru njegove smrti z darilno pogodbo prenesla na tožnike skupaj delež ene polovice na nepremičnini. Toženka se je torej zavezala kot promisar z obljubo darila pokojnemu možu in očetu tožnikov (promitentu), da bo po njegovi smrti izpolnila darilno obljubo v korist njegovih otrok (beneficiarjev) - tožnikov. Tožniki imajo zato v skladu s prvim odstavkom 126. člena OZ neposredno in lastno pravico proti toženki kot dolžnici3. Nesporno je tudi, da ni prišlo do preklica koristi za tretjega (za tožnike kot beneficiarje), kar sicer omogoča tretji odstavek 127. člena OZ4. 10. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve odločalo o ugovoru zastaranja, ki ga je uveljavljala toženka. Ker je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, toženka ni imela pravnega interesa za vložitev pritožbe. V odgovoru na pritožbo je toženka v zadnjem odstavku navedla svoja stališča glede zastaranja, in sicer je vztrajala pri trditvah, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje. Navedla je, da upoštevaje določbo 128. člena OZ, lahko promitent naproti tretjemu uveljavlja vse ugovore, ki jih ima proti promisarju. Glede na to, da je od nastopa pogoja (smrt pokojnega moža), do vložitve tožbe poteklo več kot 5 let, je tudi zastaral zahtevek za izpolnitev darilne obljube (če bi kot takšna veljavno obstajala in učinkovala kljub smrti pokojnega moža). Pogodba v korist tretjega ni poseben tip pogodbe in tretji vanjo vstopi in zahteva njeno izpolnitev šele s podajo izjave o sprejemu koristi. To pomeni, da mora pogodba med skleniteljema še vedno obstajati in učinkovati v smislu, da lahko promisar zahteva njeno izpolnitev. V primeru darilne obljube obdarjencu, ki je predhodno umrl pa takšne zaveze ni mogoče izpolniti. V kolikor se tako darilna obljuba šteje kot veljavna je v realizacijo zapadla z nastopom pogoja do vložitve tožbe pa je že potekel petletni zastaralni rok.

11. Sodišče je ta del odgovora na pritožbo obravnavalo ter na bistvene navedbe odgovorilo in sicer zaradi spremembe odločitve na drugi stopnji.

12. Pravilno je materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje, da je za terjatev iz obravnavanega notarskega zapisa treba uporabiti splošni, petletni zastaralni rok (346. člen OZ), saj ne gre za neposredno izvršljiv notarski zapis, ki bi predstavljal izvršilni naslov5. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah zavzelo stališče, da terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v 10-letnem zastaralnem roku (356. člen OZ). Iz obrazložitev odločb Vrhovnega sodišča6 je razvidno, da ravno neposredna izvršljivost daje notarskemu zapisu naravo, enakovredno naravi sodne poravnave, zaradi česar je mogoče samo za zastaranje terjatev, ugotovljenih v neposredno izvršljivih notarskih zapisih, po analogiji uporabiti določbo 356. člena OZ.

13. Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da je zastaranje pričelo teči z seznanitvijo tožnikov z terjatvijo oziroma z upravičenjem, ki je bilo z darilno pogodbo dogovorjeno v njihovo korist. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve navedlo dovolj natančne in jasne razloge, s katerimi je razumno utemeljilo svojo dokazno oceno dejstva, kdaj so tožniki izvedeli za obstoj darilne pogodbe. Vanjo je vključilo izpovedbe tožnikov, pisno izjavo F. F. ter izvedene listinske dokaze. Ugotovljen konkretni dejanski stan je tudi pravilno materialnopravno ocenilo, in sicer je zaključilo, da glede na dejstvo, da tožniki pred 20. 10. 2021 niso vedeli za obstoj darilne pogodbe, terjatev dolžnikov do vložitve tožbe (9.6.2022), ni zastarala. Ni mogoče pritrditi argumentaciji za katero se zavzema pritožba, da je potrebno upoštevati kot objektivno dejstvo nastop pogoja, to je smrt očeta tožnikov ter, da je zato od tega datuma pričel teči petletni zastaralni rok za zahtevek na izpolnitev darilne obljube. Prvi odstavek 336. člena OZ res določa, da zastaralni rok začne teči prvi dan po tem, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Ker pa je sodišče prepričljivo ugotovilo, da tožniki ob smrti očeta, dne 20.8.2015, še niso bili seznanjeni z Darilno pogodbo z dne 8.4.2003, da torej za za svojo pravico oziroma terjatev niso vedeli, zastaranje takrat še ni moglo pričeti teči. Zato je odločitev sodišča, ki je ugovor zastaranja zavrnilo, pravilna.

14. Sodišče druge stopnje je, ob pravilni materialno pravni kvalifikaciji dejstev, ki tvorijo konkretni dejanski stan, izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

15. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi določbe četrtega odstavka 163. člena ZPP. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje spremenilo tudi stroškovno odločitev (točka II izpodbijane sodbe). Ker so tožniki po spremembi sodbe sodišča prve stopnje s tožbenih zahtevkom v celoti uspeli, jim mora toženka skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti za pravdo potrebne pravdne stroške. O višini stroškov bo odločilo s sklepom sodišče prve stopnje.

16. Ker so tožniki s pritožbo uspeli imajo skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP pravico do povračila stroškov pritožbenega postopka, ki znašajo: pritožba po tar. št. 22/1 1000 točk, 20 % dodatek za zastopanje treh strank (prvi odstavek 7. člena Odvetniške tarife) 200 točk, materialni stroški 22 točk (člen 11/3 Odvetniške tarife), DDV 22 % in sodna taksa 939,00 EUR, kar znaša skupaj 1.844,00 EUR.

1 VSL sklep I Cp 367/2009: Tudi pogodba o naročilu se lahko sklene v korist tretjega, s katero se promitent zaveže promisarju, da bo izpolni beneficiarju. Zato je treba za rešitev vprašanja aktivne legitimacije tožeče stranke v obravnavanem primeru uporabiti še določila splošnega dela OZ, ki urejajo pogodbo v korist tretjega in ki jih je prvo sodišče prezrlo. Kadar je s pogodbo ustanovljena pravica v korist tretjega, pridobi tretji lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega (1. odst. 126. člena OZ). 2 Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, Založba Ljubljana 2004, stran 478. 3 V teoriji je uveljavljeno stališče, po katerem pravica, dogovorjena v korist tretjega, priraste v načelu v upravičenčevo premoženje že s samo sklenitvijo pogodbe v korist tretjega (arg. 1. odst. 126. čl. OZ; Ada Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, redaktorja Miha Juhart in Nina Plavšak, 1.knjiga, stran 659). Tako za pridobitev terjatve (zahtevka) ni potrebno upravičenčevo sodelovanje pri sklepanju oziroma njegovo naknadno akceptiranje pogodbenih določil. 4 Če pa je dogovorjeno, da bo sopogodbenik tisto, za kar se je zavezal v korist tretjega, izpolnil šele po pogodbenikovi smrti, lahko ta vse dotlej, tudi s svojo oporoko, pravico v korist tretjega prekliče, če ne izhaja iz same pogodbe ali iz okoliščin kaj drugega. 5 VSL I Cp 2542/2014. 6 VSRS II Ips 858/2006 in II Ips 75/2006.