Jedro

Sklepa, ki ju pritožnica izpodbija, nista akta, ki bi ju tožena stranka izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije, temveč akta poslovanja občine, s katerim odloči v postopku razpolaganja s stvarnim premoženjem občine na podlagi Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Aktov poslovanja ni mogoče šteti za „upravne odločbe“, saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Ti akti so izdani v postopkih upravljanja z javnim premoženjem, ki ne pomenijo oblastnega ravnanja, temveč ravnanje tožene stranke kot vsakega drugega lastnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 292,62 EUR v 15 dneh od vročitve sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke, št. 478-0010/2015-5 z dne 13. 7. 2015, in zoper sklep, št. 478-0010/2015 z dne 7. 10. 2015. S prvo navedenim sklepom je tožena stranka sklenila, da se z vložniki vlog, med drugim tudi s tožnico, opravijo pogajanja s tam navedeno vsebino in na tam naveden način; z drugo navedenim sklepom pa se ponudba tožeče stranke kot nepopolna izloči iz postopka, ponudbi priložena dokumentacija se ji vrne, ponudnico Lekarno Ljubljana pa se s ponujenim nadomestilom za stavbno pravico v višini 950.000,00 EUR z vključenim DDV izbere za uspelo ponudnico in z njo sklene Pogodba o stavbni pravici po razpisanih pogojih in vsebini pogodbe.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je bila tožba glede na zakonski tridesetdnevni prekluzivni rok (prvi odstavek 28. člena ZUS-1) vložena prepozno. Na podlagi podatkov v upravnih spisih je namreč ugotovilo, da je bil tožeči stranki prvo navedeni sklep z dne 13. 7. 2015 vročen dne 14. 7. 2015, drugo navedeni sklep z dne 7. 10. 2015 pa 14. 10. 2015, tožeča stranka pa je tožbo priporočeno po pošti poslala šele 2. 12. 2015. Navaja tudi, da pri tovrstnih sklepih ne gre za upravne akte.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb glede sklicevanja na tretji odstavek 29. člena ZUS-1, saj je vse očitke uveljavljala že v svoji vlogi z dne 29. 10. 2015, ki jo je naslovila kot „pritožba“ in jo poslala Občini Grosuplje. Pojasnjuje, da kot pravni laik (farmacevtka) ob pomanjkanju vsakršnega pravnega pouka v sklepu z dne 7. 10. 2015 ni vedela, da pritožba na občino ni dopustna. Ker se do teh navedb sodišče prve stopnje ni opredelilo, pritožnica meni, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga posledično ni mogoče preizkusiti. Meni tudi, da izpolnjuje sklep z dne 7. 10. 2015 vse elemente upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, saj je z njim občina odločila o pravni koristi tožnice. Prav tako opozarja, da je bil v postopku izdaje sklepa z dne 7. 10. 2015 izbran napačen postopek, saj se v primeru javnih gradenj uporabljajo pravila o javnem naročanju. Priglaša tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj sodišče pritožbo zavrne in pritožnico kaznuje na podlagi prvega odstavka 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede na datuma vročitve obeh sklepov in glede na datum vložitve tožbe, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe. Prvostopenjsko sodišče se je pri izdaji izpodbijanega sklepa opredelilo tudi do tožbenih navedb glede sklicevanja na tretji odstavek 29. člena ZUS-1, s tem ko je pojasnilo, zakaj obravnavana sklepa nista upravna akta. S takim stališčem se Vrhovno sodišče strinja, zato je pritožbeni očitek o neupoštevanju tretjega odstavka 29. člena ZUS-1 neutemeljen.

7. Na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt je opredeljen v drugem odstavku 2. člena ZUS-1, in sicer je to upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Sklepa, ki ju pritožnica izpodbija, pa nista akta, ki bi ju tožena stranka izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije, temveč akta poslovanja občine, s katerim odloči v postopku razpolaganja s stvarnim premoženjem občine na podlagi Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS).(1) Aktov poslovanja ni mogoče šteti za „upravne odločbe“, saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi oseb na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Ti akti so izdani v postopkih upravljanja z javnim premoženjem, ki ne pomenijo oblastnega ravnanja, temveč ravnanje tožene stranke kot vsakega drugega lastnika. Poleg tega ZSPDSLS in Uredba o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti ne določata, da se za postopke, ki jih urejata, vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo.

8. Nadalje Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je neutemeljena pritožničina primerjava s pravili o javnem naročanju, saj v obravnavanem primeru po vsebini zadeve ne gre za primerljiv postopek. Ravnanje s stvarnim premoženjem namreč pomeni pridobivanje, razpolaganje, upravljanje in najemanje tega premoženja, kamor spada tudi obremenjevanje s stvarnimi pravicami, ki je predmet postopka.

9. Ker torej ne gre za upravna akta iz 2. člena ZUS-1, je bilo treba tožbo zavreči tudi na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. To pomeni, da na dovoljenost tožbe zoper izpodbijana akta niti pravočasnost vložitve tožbe ne bi mogla vplivati. Ker ne gre za upravna akta, so neutemeljene pritožbene navedbe o pravočasnosti pritožbe, vloženi pri toženi stranki, oziroma pritožbena sklicevanja na tretji odstavek 29. člena ZUS-1. 10. V zvezi z zahtevo tožene stranke, naj se pritožnico kaznuje zaradi žalitve v vlogi, pa Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da o kaznovanju na podlagi 109. člena ZPP ne odloča na podlagi oziroma na zahtevo strank.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in niso utemeljene pritožbene navedbe, na katere se sklicuje pritožnica, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo pritožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

13. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 toženi stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo, ki jih je odmerilo na podlagi Odvetniške tarife. Ker gre za neocenljivo zadevo, toženi stranki za njen odgovor na pritožbo v skladu s 4. točko tarifne številke 30 Odvetniške tarife pripada povračilo v višini 500 točk, zvišano za 25 %, skupaj torej 625 točk po vrednosti 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena Odvetniške tarife) oziroma 286,88 EUR, in izdatki v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife), to je 5,74 EUR. Skupna višina stroškov tako znaša 292,62 EUR. Vrhovno sodišče pa toženi stranki ni priznalo 22 % DDV, saj ne zadošča, da odvetnik le priglasi strošek plačila DDV, ampak mora predložiti listino, iz katere izhaja utemeljenost njegove zahteve, česar pa v obravnavanem primeru ni storil.(2)

(1) Primerjaj sklep VRS I Up 570/2008. (2) Primerjaj sodbo VRS I Up 311/2013 z dne 3. 10. 2013.