Jedro

Sklep Okrajnega sodišča v Celju EPVD 91/2021, s katerim je bil obdolžencu izrečen ukrep prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, je bil torej obdolžencu vročen s tako imenovano fikcijo vročitve 1. 7. 2021, pravnomočen je postal 10. 7. 2021 in izvršljiv 9. 8. 2021, kar vse je pred storitvijo očitanega prekrška 12. 8. 2021.

Izrek

I. Pritožba obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 225,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za odgovornega za prekršek po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1 ter mu je na podlagi istega zakonskega določila izreklo globo v višini 1.000,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije "C". V plačilo mu je naložilo sodno takso v znesku 150,00 EUR in ostale stroške iz prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1).

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obdolženec sam. Iz pritožbe je razbrati, da je obdolženec sklep Okrajnega sodišča v Celju EPVD 91/2021, s katerim mu je bil izrečen ukrep prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, prejel šele 13. 8. 2021, očitani prekršek pa je bil storjen 12. 8. 2021. Zavzema se za ugodno rešitev pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v smeri pritožbenih navedb obdolženca ter je pri tem ugotovilo, da je odločitev sodišče prve stopnje, vsebovana v izreku izpodbijane sodbe, pravilna in ker je tudi prepričljivo obrazložena, navedenim razlogom ni kaj bistvenega dodati. Že sodišče prve stopnje je v točki 6 izpodbijane sodbe utemeljeno zavrnilo pritožbeno navedbo obdolženca, da je sklep Okrajnega sodišča v Celju EPVD 91/2021 z dne 24. 2. 2021, s katerim mu je bil izrečen ukrep prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, prejel šele 13. 8. 2021, torej po storitvi očitanega prekrška 12. 8. 2021. Iz podatkov spisa Okrajnega sodišča v Celju EPVD 91/2021 namreč izhaja, da je bil obdolžencu navedeni sklep vročen s fikcijo vročitve 1. 7. 2021 (drugi odstavek 67. člena ZP-1 v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP) po tem, ko vročevalec 16. 6. 2021 obdolžencu sodnega pisanja ni mogel osebno vročiti po prvem odstavku 87. člena ZUP. Vročevalec je istega dne, to je 16. 6. 2021, v hišnem predalčniku obdolženca pustil obvestilo z navedbo, kje se nahaja pisanje in da ga lahko prevzame v roku 15 dni. V obvestilu je bil obdolženec tudi opozorjen, da se, če pisanja ne bo prevzel v navedenem 15-dnevnem roku, po četrtem odstavku 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Ker obdolženec pisanja ni prevzel, je tako z dnem preteka 15-dnevnega roka nastopila fikcija vročitve, da je bilo obdolžencu pisanje vročeno 1. 7. 2021. Vročevalec pa je skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP nato 2. 7. 2021 pisanje pustil v hišnem predalčniku obdolženca. Sklep Okrajnega sodišča v Celju EPVD 91/2021, s katerim je bil obdolžencu izrečen ukrep prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, je bil torej obdolžencu vročen s tako imenovano fikcijo vročitve 1. 7. 2021, pravnomočen je postal 10. 7. 2021 in izvršljiv 9. 8. 2021, kar vse je pred storitvijo očitanega prekrška 12. 8. 2021. 5. V skladu z določbo 165. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločitve o sankcijah. Ugotovilo je, da je bila obdolžencu globa izrečena v predpisanem znesku, tudi kazenske točke so bile izrečene v predpisanem številu. Zato v odločitev o sankcijah ni bilo treba poseči. 6. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev, na katere je moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 225,00 EUR (tarifna številka 8132 Zakona o sodnih taksah – ZST-1).