Jedro

Ni sporno, da je vročevalec 14. 5. 2019 v hišnem predalčniku toženke pustil obvestilo o prispelem pismu, pritožnica pa ne zatrjuje, da v obvestilu ni bila opozorjena na to, da se vročitev šteje za opravljeno s potekom 15 dnevnega roka, v katerem bi morala pisanje dvigniti. Zato se poštna pošiljka (z dopolnitvijo tožbe in pozivom za odgovor) šteje za vročeno s potekom 15 dnevnega roka od puščenega obvestila, torej na dan 29. 5. 2019. Iz tega sledi, da nastop fikcije vročitve ni odvisen od tega, kdaj vročevalec v hišnem predalčniku toženke pusti poštno pošiljko, v kateri se nahaja dopolnitev tožbe in poziv za odgovor, pač pa od trenutka, ko v njenem hišnem predalčniku pusti obvestilo o prispelem pismu (ki naj ga toženka dvigne). Pisanje se v hišnem predalčniku naslovnika pusti šele po preteku 15 dnevnega roka, šteto od obvestila, naj naslovnik dvigne sodno pisanje (četrti odstavek 142. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku v roku 15 dni plačati 2.341,73 EUR s pripadki ter stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Delno je zavrnilo obrestni zahtevek od vtoževane glavnice (II. točka izreka). Toženko je obvezalo tudi k povrnitvi pravdnih stroškov tožnike (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pravno relevantne trditve, ki jih je tožnik podal v dopolnitvi tožbe, štelo za priznane. Tako je ravnalo zato, ker toženka na dopolnitev tožbe ni odgovorila. Ugotovilo je, da (1) se je toženka prijavila na razpis tožnika za neposredno financiranje kadrovskih štipendij delodajalcem za šolsko/študijsko leto 2010/2011; (2) da je tožnik 22. 3. 2011 izdal odločbo št. 11020-17/2011-3 (A3), na podlagi katere je toženka pridobila pravico do sofinanciranja ene kadrovske štipendije v šolskem letu 2010/2011; (3) da sta pravdni stranki 4. 7. 2011 sklenili Pogodbo št. 11020-17/2011 o neposrednem financiranju kadrovskih štipendij delodajalcu od šolskega/študijskega leta 2010/2011 dalje, (v nadaljevanju: Pogodba A4); (4) da je toženka štipendirala štipendistko N. K., ki se je izobraževala v programu gimnazijski maturant; (5) da je tožnik na podlagi sklenjene Pogodbe A4 toženki nakazal znesek 7.731,58 EUR; (6) da se je toženka v 9. členu Pogodbe A4 zavezala, da bo s štipendistko po končanem izobraževanju sklenila pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo sofinanciranje štipendije; (7) da je bila štipendistka N. K. pri toženki zaposlena od 16. 9. 2013 do 30. 9. 2015, pri čemer je s Pogodbo A4 dogovorjeni rok zaposlitve iztekel 15. 7. 2016; (8) da je tožnik toženki 9. 5. 2017 poslal zahtevo za sorazmerno vračilo sredstev za sofinanciranje štipendistke N. K. (A7), dne 25. 5. 2018 pa še opomin pred izvršbo (A4) in izpis odprtih postavk na dan 22. 5. 2018 (A8); (9) da višina revaloriziranega zneska toženkinega dolga skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 22. 5. 2018 znaša 2.341,73 EUR.

3. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je tožbenemu zahtevku ugodilo, svojo odločitev pa je oprlo na določila Pogodbe A4 in 9. člen Obligacijskega zakonika.

**Pritožba**

4. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. **K odločitvi o pritožbi**

6. Pritožba ni utemeljena.

_Posebnosti spora majhne vrednosti_

7. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

_Odgovori na posamezne pritožbene očitke_

8. Toženka sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče njene pripravljalne vloge z dne 6. 6. 2019, ki jo je vložila 7. 6. 2019 in s katero je odgovorila na dopolnitev tožbe, ni upoštevalo.

9. Iz poizvednice sodišča o opravljeni vročitvi (red. št. 18, l. št. 53 spisa) je razvidno, da dopolnitev tožbe z dne 18. 3. 2019 (red. št. 9, l. št. 29-33 spisa) ter _poziv toženki v sporu majhne vrednosti, naj odgovori na vlogo tožnika_ (l. št. 47 spisa), toženki ob poskusu vročitve nista bila vročena. Zato je bilo toženki 14. 5. 2019 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, kje je pismo, z navedbo 15 dnevnega roka, v katerem mora pisanje prevzeti. Ker toženka tega ni storila, ji je bilo pismo dne 30. 5. 2019, puščeno v njenem poštnem predalčniku. Tem dejstvom tudi toženka v pritožbi pritrjuje.

10. Če vročitev pravnim osebam na naslovu, ki je vpisan v register, ni mogoča tako, kot to določa 133. člen ZPP, se vročitev opravi tako, da se v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih prostorov pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter ga podpiše. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh od v predalčniku puščenega obvestila, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom teh 15 dni, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Po poteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (tretji in četrti v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP). V primeru, ko naslovnik pisanja v 15 dnevnem roku ne dvigne, je za ugotovitev dneva vročitve odločilen datum, ki je naveden na obvestilu o prispelem pismu.

11. Iz zgornje obrazložitve sledi, da ni sporno, da je vročevalec 14. 5. 2019 v hišnem predalčniku toženke pustil obvestilo o prispelem pismu1, pritožnica pa ne zatrjuje, da v obvestilu ni bila opozorjena na to, da se vročitev šteje za opravljeno s potekom 15 dnevnega roka, v katerem bi morala pisanje dvigniti. Zato se poštna pošiljka (z dopolnitvijo tožbe in pozivom za odgovor) šteje za vročeno s potekom 15 dnevnega roka od puščenega obvestila, torej na dan 29. 5. 2019. Iz tega sledi, da nastop fikcije vročitve ni odvisen od tega, kdaj vročevalec v hišnem predalčniku toženke pusti poštno pošiljko, v kateri se nahaja dopolnitev tožbe in poziv za odgovor, pač pa od trenutka, ko v njenem hišnem predalčniku pusti obvestilo o prispelem pismu (ki naj ga toženka dvigne). Pisanje se v hišnem predalčniku naslovnika pusti šele po preteku 15 dnevnega roka, šteto od obvestila, naj naslovnik dvigne sodno pisanje (četrti odstavek 142. člena ZPP).

12. Rok 8 dni za odgovor na dopolnitev tožbe je tako potekel 6. 6. 2019. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženka vlogo, ki jo je s priporočeno pošiljko oddala na pošto 7. 6. 2019, vložila prepozno. Posledično sodišče dejstev in dokazov, ki jih je toženka navedla v tej vlogi, ni smelo upoštevati (453. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 452. člena istega zakona). Smiselno zatrjevana kršitev pravice do izjave zaradi neupoštevanja toženkine vloge tako ni podana.

13. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke. Toženka je ta dokazni predlog podala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V njem je vtoževano terjatev izpodbijala zgolj z navedbami, (1) da iz njene poslovne dokumentacije tožnikova terjatev ni razvidna, (2) da je morebitne terjatve do tožnika že poravnala ter (3) da glede na dejstvo, da tožnik ni predložil verodostojnih listin, toženki dolgovani zneski niso razumljivi. Te navedbe so do te mere abstraktne, da jih, upoštevajoč 212. člen ZPPP, ni dovoljeno konkretizirati z zasliševanjem pravdnih strank. Toženka je, kot je pojasnjeno zgoraj, na konkretne navedbe tožnika iz dopolnitve tožbe reagirala s prepozno vlogo, v kateri je ponovno predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Ker pa te vloge sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo toženkino pravico do izjave, ker zakonitega zastopnika toženke ni zaslišalo.

14. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbenega očitka zmotne uporabe materialnega prava pa toženka ni konkretizirala. Pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe glede na zgornje razloge ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi iz II. točke izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

**O pritožbenih stroških**

15. Pritožnika pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločanje o njih odpadlo.

1 Pritožnica je kot dokaz, da je bila 14. 5. 2019 obveščena o prispelem pismu, pritožbi predložila tudi kopijo pisemske ovojnice (B2).