Jedro

Pogodbeno pravo lahko sodišče uporabi le, če ga ugotovi po pravilih, po katerih ugotavlja druga (pravno pomembna) dejstva. Dejstva pa lahko ugotavlja le na podlagi in v mejah trditev pravdnih strank o njihovi vsebini, in v primeru, da je vsebina sporna, na podlagi dokazov, ki sta jih pravdni stranki predlagali (7. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v III. in IV. točki izreka in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka) ter toženki naložilo, da tožniku plača 10.561,24 EUR s pripadki (točka II izreka). Višji tožbeni zahtevek (to je zahtevek za plačilo zneska 5.859,11 EUR s pripadki) je zavrnilo (točka III. izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 3.197,02 EUR s pripadki (točka IV izreka).

2. Pritožbo vlaga tožnik. Izpodbija odločitev, s katero je sodišče del tožbenega zahtevka zavrnilo. Predlaga njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da toženka ni nikoli trdila, da vrata in vratni podboji niso predmet zavarovanja po polici za zavarovanje stanovanjskih premičnin. Svoje ugovore je gradila le na trditvi, da višina zavarovalnega kritja ne zadošča za pokritje celotne škode, pri čemer so bili njeni ugovori usmerjeni v poškodovane stvari v pomožnih in nestanovanjskih prostorih. Sodišče je torej preko trditvene podlage toženke ugotavljalo, kaj je in kaj ni zavarovano na podlagi police za zavarovanje stanovanjskih premičnin. Splošni pogoji ne predstavljajo materialnega prava, ki ga uporablja sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka med postopkom tudi ni ugovarjala, da sklenjeni zavarovalni polici ne pokrivata škode iz naslova stroškov elektrike in stroškov dela z izčrpavanjem vode. Ugovarjala je le višini, sklicujoč se na zavarovalno vsoto ter opozarjala na omejitve po 21. oziroma 22. členu Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin oziroma Splošnih pogojev za požarno zavarovanje. Tudi v zvezi s tem pritožnik sodišču očita, da je prekoračilo trditveno podlago.

V nadaljevanju pritožnik presojo sodišča prve stopnje tudi vsebinsko izpodbija. Meni, da je zaključek sodišča, da pri vratih ne gre za stanovanjske premičnine, ampak za del nepremičnine, zmoten. Opozarja na 18. člen Splošnih pogojev PG-poz 99-6, ki so sestavni del pogodbe za požarno zavarovanje. Iz tam primeroma naštete vgrajene opreme izhaja, da se po zavarovalniških kriterijih kot del nepremičnine šteje le tista vgrajena oprema, brez katere nepremičnina ne more normalno funkcionirati. Med nepremičnine pa se, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče, po zavarovalniških kriterijih ne štejejo opleski in razne zidne, talne in stropne obloge, ki so vidne. Zavarovalni pogoji za zavarovanje stanovanjskih premičnin PG-sta 09-04 so v 16. členu zelo jasno določili, kaj ni predmet zavarovanja po zavarovalni pogodbi. Tu so navedeni deli zgradbe, ki so eksplicitno našteti (lončena peč, bojler, hidrofor, cisterna in vsa instalacija). Po tej pogodbi niso zavarovane niti razne zidne, talne in stropne obloge, ki niso vidne. Zavarovalna pogodba in pogoji res ne dajejo natančne razmejitve med tem, kaj se šteje za del zgradbe in kaj med stanovanjske premičnine, vendar pa pogoji za zavarovanje stanovanjskih premičnin PG-sta 09-04 določajo, kaj ni predmet zavarovanja. Vse ostalo, kar v pogojih ni izključeno, je predmet zavarovanja po tej polici. Kaj sodi med premičnine in kaj k nepremičnini, ni mogoče presojati po določilih stvarnega prava. Iz obeh zavarovalnih pogojev in ugovorov tožene stranke izhaja, da zavarovalniški normativi, glede opredelitve, kaj spada pod nepremičnino in kaj pod stanovanjske premičnine, ne sledijo niti stvarnopravnim pojmom niti gradbenim normativom. Dejstvo je, da iz vsebine Splošnih pogojev o zavarovanju stanovanjskih premičnin izhaja, da so stanovanjske premičnine po tej pogodbi opredeljene bistveno širše kot v gradbenih normativih in po določilih stvarnega prava, saj sem spadajo tudi opleski in razne vidne zidne, talne in stropne obloge, kot tudi vse vrste parketov in lesenih oblog. Če se po teh pogojih to šteje za premičnino, ni nobenega razloga, da se ne bi za stanovanjsko premičnino šteli tudi vratni podboji in vrata. Vsaka drugačna razlaga bi pomenila zavajanje tožene stranke kot potrošnika, saj sklenjeno zavarovanje sicer ne dosega kriterijev za pokritje običajno nastale škode ob tovrstnih dogodkih. Pritožnik je prepričan, da bi zavarovalnica v primeru, da ne bi želela, da so vrata in vratni podboji predmet zavarovanja po zavarovalni polici za stanovanjske premičnine, slednje izrecno navedla kot izključitev po 16. členu Splošnih pogojev ali jih opredelila kot vgrajeno opremo pri delih stavb v Splošnih pogojih požarnega zavarovanja. Nedvomno pa bi tožena stranka med postopkom podala ugovore v tej smeri, česar pa ni storila. Zavarovalna pogodba je tipična potrošniška pogodba, pri kateri je treba upoštevati tudi pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) o splošnih pogojih pogodbe. Osnovno pravilo je, da morajo biti ti pogoji za potrošnika jasni in razumljivi, nejasna določila pa je v primeru spora, potrebno razlagati v korist tožeče stranke kot potrošnika. Škoda iz naslova porabljene elektrike ne more predstavljati posredne škode, kot jo opredeljujejo zgoraj navedeni zavarovalni pogoji. Brez uporabe elektrike ne bi bilo mogoče izsuševanje sten, vse skupaj pa predstavlja neposredno odpravljanje nastale škode na poškodovanih in zavarovanih stvareh. Namočene stene namreč ni mogoče zamenjati, možno je le njeno izsuševanje. Zato pa je potrebna elektrika, ki je izvajalci na računih ne morejo navajati kot strošek izsuševanja, saj je bil priklop opravljen na pritožnikovo električno omrežje. Gre torej za njegov neposredni strošek v zvezi z obravnavano sanacijo škode. Ker valorizirana zavarovalna vsota iz naslova opleskov in slikarije v stanovanjskih prostorih po sklenjeni zavarovalni polici še ni v celoti izčrpana, je sodišče neupravičeno zavrnilo njegov zahtevek iz tega naslova. Ročno izčrpavanje vode predstavlja čiščenje kraja škode, čemur ni ugovarjala niti tožena stranka med postopkom. Pritožnik je glede na omejitve v 21. in 22. členu pripadajočih pogojev iz naslova stroškov dela upravičen še do zneska 27,82 EUR po polici požarnega zavarovanja (3% od valorizirane zavarovalne vsote) in do 514,02 EUR po polici za zavarovanje stanovanjskih premičnin (1,5% od valorizirane vrednosti za stanovanjske premičnine in za plesk ter slikarijo v stanovanjskih prostorih).

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna v delu, s katerim je sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo (točka II izreka). Pritožba zoper to odločitev ni bila vložena. V pritožbenem postopku je bila zato preizkušena le odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek v višini 5.859,11 EUR s pripadki. Ta del zahtevka se nanaša na del škode, ki je tožniku nastala na stavbnem pohištvu, s plačilom elektrike, porabljene za pogon strojev za izsuševanje in delom tožnika in domačih pri izčrpavanju vode.

6. Drži pritožbeni očitek, da toženka ni nikoli postavila trditve, da vrata in vratni podboji niso predmet zavarovanja po polici za zavarovanje stanovanjskih premičnin. Opozorila je le na to, da za škodo odgovarja do višine (revaloriziranih) zavarovalnih vsot, ki so navedene v posamezni polici ter na to, da so bile stvari poškodovane delno v stanovanjskih delno v pomožnih prostorih in v zvezi s tem na različno zavarovalno vsoto (glej odgovor na tožbo, list. št. 16). Ugovarjala je tudi kritju izboljšav na vratih (glej zapisnik naroka dne 9. 10. 2013, list. št. 114). Toženka med postopkom tudi ni trdila, da sklenjeni zavarovalni polici ne pokrivata škode iz naslova stroškov elektrike in stroškov dela z izčrpavanjem vode. Stroškom v zvezi z izčrpavanjem vode je ugovarjala le po višini, sklicujoč se na omejitve po 21. oziroma 22. členu Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin oziroma Splošnih pogojev za požarno zavarovanje. Na vsebino drugih pogodbenih določil, ki bi bila relevantna za presojo tega dela zahtevka se toženka ni sklicevala.

7. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugotavljalo, ali sklenjeni zavarovalni polici pokrivata škodo iz naslova stroškov elektrike in stroškov dela z izčrpavanjem vode, kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP) in s tem storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev je storilo tudi s tem, ko je pri odločitvi uporabilo določilo prvega člena Splošnih pogojev za požarno zavarovanje PG-POZ/99-6 in Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin PG-STA/09-4 (prilogi A4 in A5), na katerega se nobena od pravdnih strank ni sklicevala. Pravilo iura novit curia, po katerem mora sodišče pravna pravila poznati po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), se namreč nanaša le na splošna in abstraktna pravna pravila, vsebovana v splošnih pravnih aktih, ne pa tudi na vsebino konkretnih in posamičnih pravnih pravil, ki sta jih pogodbeni stranki določili s sklenitvijo pogodbe. Ta pravila lahko sodišče uporabi le, če jih ugotovi po pravilih, po katerih ugotavlja druga (pravno pomembna) dejstva. Dejstva pa lahko ugotavlja le na podlagi in v mejah trditev pravdnih strank o njihovi vsebini, in v primeru, da je vsebina sporna, na podlagi dokazov, ki sta jih pravdni stranki predlagali (7. člen ZPP).(1) Zgolj trditev, da sta bili zavarovalni pogodbi sklenjeni na podlagi zgoraj omenjenih Splošnih pogojev, ne da bi stranki navedli, kaj Splošni pogoji (v za njiju relevantnih delih) določajo oziroma ne da bi se na posamezne njune določbe vsaj sklicevali, tako ne zadostuje.

8. Do prekoračitve trditvene podlage, pa je prišlo tudi s tem, ko je sodišče, ne da bi za to imelo podlago v trditvah, samo ugotavljalo, ali so vrata premičnine v smislu zavarovalne pogodbe za zavarovanje stanovanjskih premičnin, ali del zgradbe v smislu pogodbenih določil požarnega zavarovanja, in katero zavarovanje krije škodo na teh stvareh. Tožnikova tožba je bila v tem pogledu nesklepčna. Ker pa tožnik s strani sodišča ni bil pozvan, da to nesklepčnost odpravi (na nesklepčnost pa ga ni opozorila niti toženka) in je potrebne manjkajoče trditve dal šele v pritožbi, je prav, da se do teh trditev opredeli tako nasprotna stranka (čeprav na pritožbo ni odgovorila) kot tudi sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju.

9. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi 354. Člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, saj storjene kršitve, glede na konkretne okoliščine in naravo kršitve, samo ne more odpraviti. Podrobnejša navodila glede na predhodno obrazložitev niso potrebna.

10. Do drugih pritožbenih očitkov se pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

11. Ker je bila odločitev v izpodbijanem delu razveljavljena, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, stran 485 in 486 ter Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga stran 69 in druga knjiga stran 341 in 356.