Jedro

Udeleženec zaradi duševne motnje ogroža zlasti sebe, pa tudi druge (partnerko), druga oblika zdravljenja pa zaradi njegove nezmožnosti presoje in odločitve za pravilno terapijo ni mogoča, zato so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče je A. A. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in ga zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom ... najdlje do 5. 10. 2016. 2. Odvetnik udeleženca v pravočasni pritožbi navaja, da ne izpodbija medicinske diagnoze in ugotovitve poteka dogodkov, ki so pripeljali do sprejema udeleženca na zaprti oddelek ... brez njegove privolitve. Vendar diagnoza še ne utemeljuje ukrepa prisilnega zdravljenja. Nato povzame izvedenčeve ugotovitve glede nujnosti zdravljenja in sodišču očita, da je to edino mesto v obrazložitvi, ki se dotika tega vprašanja, nakar sodišče brez obrazložitve sklene, da druga oblika zdravljenja ni mogoča. Po ustaljenem stališču sodne prakse mora sodišče natančno ugotoviti, kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na oddelku pod posebnim nadzorom ni mogoče izvajati (VSL II Cp 1906/2012 in I Cp 1634/2015). Tega sodišče ni storilo niti izvedenec ni ponudil razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, da drugačna oblika zdravljenja ni možna. Sklepu v tem delu torej manjka vsebina, saj je sklicevanje na nekritičnost zdravljenega presplošna, da bi se lahko utemeljilo tak ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo pritožnika. Uveljavlja 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPPP in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne izpodbija tistega dela sklepa (I. točka izreka), ki se nanaša na omejitev udeleženčeve pravice pri izvedbi dokazov. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da pritožnik izrecno navaja, da ne izpodbija ugotovljene diagnoze (bipolarna afektivna motnja) niti ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja glede poteka dogodkov, ki so ga pripeljali do sprejema na zaprti oddelek psihiatrične ustanove(1).

5. Bistveno v tej zadevi je, da tokratna prisilna hospitalizacija udeleženca ni prva, temveč četrta. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, v katerem je ugotovilo, kako se udeleženec obnaša, ko se mu bolezensko stanje poslabša: gol se sprehaja po javnih mestih in ima številne načrte/impulzivne ideje, s katerimi ogroža svoje finančno stanje, tako je npr. že trikrat poskusil kupiti drag avto (za 45.000,00 EUR, s čimer bi zapravil vse svoje prihranke, ki so njegovo edino premoženje) in je celo prejel predračun, pa ga je partnerka ustavila; ko sliši npr. pesem, ki govori o Munchenu, želi takoj tja, ko vidi na panoju kako drago stvar, je prepričan, da jo mora takoj kupiti itn.

6. Višje sodišče je že v zadevi II Cp 765/2015(2) opozorilo, da je treba razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki sicer ima duševno bolezen ali duševno motnjo, vendar se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Tipični primeri, ki ustrezajo slednjemu položaju so: a) mladoletni otrok, ki se razsežnosti duševne motnje ne more zavedati in tako tudi glede zdravljenja ne more oblikovati svobodne volje; b) oseba, ki ji je v tem obsegu odvzeta poslovna sposobnost ter s tem možnost (sposobnost) odločanja o (ne)zdravljenju ter c) oseba z izjemno hudo duševno boleznijo, ki ne omogoča oblikovanja svobodne volje. In prav za ta zadnji primer (kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju) gre tudi v obravnavani zadevi, tak primer pa je mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr(3).

7. Pritožnik se v ugotovitve izvedenca (in diagnozo) ne spušča, v pritožbi pa izvedensko mnenje (in ugotovitve sodišča) povzame segmentirano. Izpusti namreč bistveno ugotovitev, in sicer(4), da udeleženec ni sposoben sam urejati svoje terapije in je v tem pogledu vezan na sodelovanje svoje partnerke, sam bi lahko vzel preveliko dozo zdravil(5) (kar je po lastni izpovedi v tem postopku tudi storil) in se pri tem življenjsko opustil in ogrožal zdravje na daljši rok. Izvedenec je še dodal(6), da poseganje po alkoholu kaže na nekritičnost in bolezensko neuvidevnost, kar še dodatno ogroža njegovo zdravje v kombinaciji s predpisanimi zdravili.

8. Pritožba pravilno izpostavlja, da duševna bolezen/motnja sama po sebi ni razlog za izrek ukrepov po ZDZdr, toda ob ugotovitvah izvedenca in sodišča v prejšnji točki, nekritično spregleda, da v takem bolezenskem stanju (remisiji) obstaja nevarnost, da bi udeleženec (sebi in drugim) povzročil veliko materialno in poslovno škodo, saj ni sposoben realne presoje, koliko denarja lahko porabi, poleg tega pa bipolarna motnja vpliva na razpoloženje, počutje, mišljenje in vedenje ter moti spanec in apetit, zato bi udeleženec, če bi nadaljeval z načinom življenja, kot je to počel pred tokratnim sprejemom (neprespane noči, pitje alkohola, dezorganizirano in zmedeno vedenje za volanom …) vsekakor resno ogrožal tudi svoje zdravje. Ključna je tudi ugotovitev sodišča, da se duševno stanje udeleženca brez ustrezne terapije in stalnega nadzora poslabša (v preteklosti je gol hodil po hotelu, vozil avtomobil, nepremišljeno zapravljal …), v takem stanju pa je v preteklosti tudi že grozil partnerki. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da milejša oblika zdravljenja trenutno ne pride v poštev.

9. Udeleženec torej zaradi duševne motnje ogroža zlasti sebe, pa tudi druge (partnerko), druga oblika zdravljenja pa zaradi njegove nezmožnosti presoje in odločitve za pravilno terapijo ni mogoča, zato so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr.

10. Izpodbijani sklep je v zadostni meri obrazložen, zato očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pravilno je tudi uporabljeno materialno pravo, saj ima z izpodbijanim sklepom določen poseg v udeleženčeve ustavnopravno varovane pravice potrebno zakonsko podlago.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu izreka v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo.

Op. št. (1): V zadnjem tednu pred sprejemom se je stopnjevala nespečnost, imel je velike načrte, bil pretirano evforičen, do partnerke je bil agresiven. Cele noči ni spal, kuhal je kavo in pravi čaj, pil alkohol, hotel je sam voziti avtomobil … Op. št. (2): Glej tudi druge sklepe, ki so sledili, npr. I Cp 892/2016 s 5. aprila 2016. Op. št. (3): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 765/2015 z 18. marca 2015. Op. št. (4): Izpodbijani sklep, stran 3, spodaj, in stran 4, zgoraj.

Op. št. (5): Dodalo in podčrtalo pritožbeno sodišče. Op. št. (6): Izpodbijani sklep, stran 4, zgoraj.