Jedro

Sama navedba točkovanja po posameznem merilu, ne da bi bilo navedeno, zakaj je točkovano posamezno merilo prav z določenim številom točk, ni zadostna obrazložitev, da bi se dalo akt preizkusiti.

Po določbi 4. točke 35. člena pooblaščena uradna oseba organa ne sme opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Pojem vodenja postopka pa hkrati pomeni tudi opravljanje dejanj v postopku na drugi stopnji.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odpravi sklep Fundacije za šport št. D3-10-146 z dne 4. 2. 2010 in sklep Komisije za pritožbe št. D3-10-146 z dne 21. 4. 2010 in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim prvostopenjskim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da tožeči stranki v letu 2010 ne dodeli sredstev za prijavljeni program „Za zdravo zabavo – prvomajske počitnice“ na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3). V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožena stranka objavila javni razpis za sofinanciranje športnih dejavnosti in da je strokovna komisija obravnavala 538 pravilnih in popolnih vlog za področje D3. Strokovna komisija fundacije je predlog dodelitve sredstev na področju D3 pripravila na podlagi določil Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS (Uradni list RS št. 92/07, v nadaljevanju Pravilnik) in sicer je programe prosilcev ovrednotila na podlagi meril, določenih v 23. členu Pravilnika, ta merila pa so: status kandidata, možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom in prostorska razpršenost programov. Skladno s temi merili je tožeča stranka za status kandidata prejela 10 točk, za možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom 3 točke in za prostorsko razpršenost programov 3 točke, kar znaša skupno 16 točk. Po 23. členu Pravilnika pa se uvrstijo v izbor programov le tisti, ki zberejo najmanj 21 točk od 29. Glede na to, da je tožeča stranka zbrala samo 16 točk, je strokovna komisija ni uvrstila v nadaljnjo obravnavo.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbi delno ugodil tako, da je odločil, da prejme tožeča stranka 19 točk, vendar se ji vseeno ne dodeli sredstev. V obrazložitvi drugostopenjskega akta je navedeno, da program tožeče stranke ne obsega elementov vsebine, ki bi opredeljevali drugačno vrednotenje vloge, prispele na razpis, razen pri merilu možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom, kjer ji je bilo namesto 3 točk dodeljeno 6 točk. Program je tako skupno zbral 19 točk. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je šlo pri odločanju drugostopenjskega organa za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 6. točki 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP), saj je pri vodenju postopka na drugi stopnji sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena. Po določbi 4. točke 35. člena ZUP pooblaščena uradna oseba ne sme opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji. Iz obeh izpodbijanih sklepov pa je razvidno, da je postopka na obeh stopnjah vodila ista pooblaščena uradna oseba, to je A.A. Razen tega o pritožbi ni odločal pristojni organ. Po določbi 232. člena ZUP o pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal nosilec javnega pooblastila, odloča organ, določen z zakonom. Noben zakon pa ni določil Komisije za pritožbe kot pristojni organ za odločanje o pritožbah na drugi stopnji. Zakon o lastninskem preoblikovanju loterije Slovenije (Uradni list RS št. 44/96 in nadaljnji, dalje ZLPLS) je v določbi 14. a člena le določil, da se organ fundacije, pristojen za odločanje o pritožbi, določi s pravili fundacije, vendar to ne more vplivati na določbo 232. člena ZUP. Ta ne dopušča možnosti, da bi zakon zgolj prenesel svojo odločitev na splošni akt Fundacije. Noben zakon ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, zato je stvarno pristojno Ministrstvo za šolstvo in šport. Razen tega je prišlo do kršitve 1. odstavka 210. člena ZUP, saj mora biti vsaka odločba označena kot taka. Nobenega zakona ni, ki bi določil poimenovanje odločb tožene stranke in njene Komisije za pritožbe kot „sklep“. Razen tega akt druge stopnje sploh nima pouka o pravnem sredstvu. Po določbi 1. odstavka 215. člena ZUP se s poukom o pravnem sredstvu stranki sporoči, ali lahko zoper odločbo začne upravni spor. Kršena je bila tudi določba 2. odstavka 251. člena ZUP, saj bi moral organ druge stopnje, ki je spoznal, da je potrebno zadevo rešiti drugače kot na prvi stopnji, odločbo prve stopnje odpraviti, a je ni. Uradna oseba, ki je vodila postopek na prvi stopnji, bi morala na drugi stopnji takoj prenehati z delom ter izločitveni razlog sporočiti organu, pristojnemu za odločanje o izločitvi. Poleg tega je tožnik že v pritožbi zoper prvostopenjski akt navedel, da je obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da ni mogoče preveriti pravilnosti odločitve oz. njene skladnosti z merili, določenimi v 23. členu Pravilnika. Obrazložitev sklepa druge stopnje pa ni v skladu z določbo 214. člena ZUP, saj ne obsega ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katerega je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka je v pritožbi zoper prvostopenjski sklep natančno pojasnila, zakaj bi morala na podlagi merila možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom prejeti maksimalnih 10 točk. Tako kot prvostopenjski, tudi drugostopenjski organ svoje odločitve nista z ničemer obrazložila, čeprav je komisija tožeči stranki namesto 3 točk dodelila 6 točk. Prav tako je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka v zvezi z merilom „prostorska razpršenost programov“ saj drugostopenjski organ ni presodil pritožbenih navedb, temveč je le pavšalno ugotovil, da „program pritožnika ne obsega elementov vsebine, ki bi opredeljevali drugačno vrednotenje vloge, prispele na razpis, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa“. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče oba sklepa odpravi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek oz. naj odpravi akt druge stopnje in vrne zadevo drugostopenjskemu organu v ponoven postopek, ali pa naj s sodbo samo odloči o stvari. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je A.A. kot svetovalka direktorja v postopku odločanja o vlogi tožeče stranke ter o pritožbi opravljala zgolj naloge tehnične podpore v sprejemanju odločitev obeh organov. Tožena stranka ima zaposleni le dve osebi, t. j. direktorja ter svetovalko direktorja. A.A. v postopku ni odločala in opravljala nobenih dejanj. Pritožbo tožeče stranke je obravnavala Komisija za pritožbe. Tudi Komisija za pritožbe potrebuje ustrezno tehnično podporo za svoje delo. Ustanovitev tožene stranke temelji na ZLPLS, ki v 14. a členu določa, da je postopek odločanja o vlogi za razporeditev sredstev fundacije urejen s tem zakonom in pravilnikom, ki ga v skladu z 11. členom sprejme svet fundacije. Nadalje ZLPLS določa, da je zoper odločitev sveta fundacije, s katero je odločeno o vlogi na javni razpis za razdelitev sredstev fundacije, dovoljena pritožba v roku 15 dni. Organ tožene stranke, ki je pristojen za odločanje o pritožbi, se določi s pravili fundacije, njegova odločitev pa je dokončna. Pravila fundacije so kot organ, ki odloča o pritožbah, določila Komisijo za pritožbe. O pritožbi tožeče stranke tako odloča organ, ki je bil postavljen v skladu z ZLPLS in je zato očitek tožeče stranke v tej smeri neutemeljen. Drugostopenjski akt dejansko ne vsebuje pouka o pravnem sredstvu, vendar pa taka pomanjkljivost ni razlog za nezakonitost akta. Tožeča stranka je očitno pravočasno sprožila upravni spor ter posledice zanjo niso nastale in je zato nesmiselno odpravljati akt druge stopnje zgolj iz tega razloga. Kljub temu, da je odločitev drugostopenjskega organa imenovana sklep, je to jasen izraz volje organa druge stopnje. To ni pomanjkljivost, ki bi opravičevala razveljavitev drugostopenjskega akta. Pravilnik v 23. členu določa merila za vrednotenje programov pri izboru programov za interesne športne vzgoje otrok in mladine, interesne športne dejavnosti študentov in športne rekreacije. Merila se nanašajo na status kandidata, možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programov in prostorsko razpršenost programov. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje določila Pravilnika glede tega, kakšno je točkovanje pri posameznih merilih. Navaja, da je strokovna komisija fundacije skladno s 35. členom Pravilnika ovrednotila vlogo tožeče stranke, ki je predmet tega postopka. Ob upoštevanju metodologij, določenih s Pravilnikom, je ugotovila, da ji pripada iz naslova statusa kandidata 10 točk, iz naslova možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom 3 točke in iz naslova prostorske razpršenosti programov 3 točke. Ob reševanju pritožbe pa je drugostopenjski organ pri merilu možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom tožečo stranko ovrednotil s 6 točkami. Organ je primerno pojasnil razloge za svojo odločitev v izpodbijanem aktu, ki za to izpolnjuje pogoje v skladu z 214. členom ZUP. Organ je ugotovil, da program ne obsega elementov, ki bi opravičevali drugačno vrednotenje vloge kot po prvostopenjskem sklepu, razen pri merilu možnosti uresničevanja javnega interesa. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno in naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je A.A. postopek vodila, zato ni jasno, kaj tožena stranka razume pod nalogami tehnične podpore. Absolutna bistvena kršitev pravil postopka je nastala, ko je ista oseba vodila postopek tudi na drugi stopnji. Tožena stranka je predlagala zaslišanje številnih prič, ki naj bi potrdile njeno trditev, da naj bi svetovalka direktorja opravljala le naloge tehnične podpore. Ta dokaz je nepotreben, saj mora tožena stranka razpolagati z listinskimi dokazi o tem, katera oseba je postopek vodila na prvi in drugi stopnji. Sodišče naj pozove toženo stranko, da predloži zapisnik organa prve in druge stopnje, s katerim je kolegijski organ določil uradno osebo za vodenje postopka do izdaje odločbe in pisno poročilo in predlog odločbe uradne osebe, ki je vodila postopek na prvi in drugi stopnji. Vrednotenje po mnenju tožeče stranke v aktu prve stopnje ni bilo ustrezno obrazloženo. Obrazložitev prvostopenjskega sklepa glede točk je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preveriti. Le pavšalno se sklicuje na merila, določena v 23. členu Pravilnika, pri čemer pa ni obrazloženo, zakaj naj bi tožeči stranki na podlagi posameznega merila pripadalo prav določeno število točk. Tudi obrazložitev drugostopenjskega akta ni v skladu z določbo 214. člena ZUP. Drugostopenjski organ ni presodil vseh pritožbenih navedb. Zgolj pavšalna ugotovitev organa druge stopnje, da „program pritožnika ne dosega elementov vsebine, ki bi opredeljevali drugačno vrednotenje vloge, prispele na razpis, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa“, po mnenju tožeče stranke ne predstavlja primernega pojasnila razlogov za odločitev organa druge stopnje.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče je moralo tožbi ugoditi predvsem iz razloga, ker niti prvostopenjski, niti drugostopenjski organ nimata zadostne obrazložitve, da bi se ju dalo preizkusiti. V obrazložitvi prvostopenjskega akta je v zvezi s prijavo tožeče stranke navedeno, koliko točk je dobila tožeča stranka pri posameznem merilu ter da je skupno število točk 16, kar je premalo za uvrstitev za izbor programov. V drugostopenjskem aktu pa je navedeno, da se tožeči stranki pri merilu možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom namesto 3 točk, dodeli 6 točk, še vedno pa ni navedeno, tako kot tudi pri prvostopenjskem aktu ne, zakaj tožeči stranki na podlagi posameznega merila pripada prav določeno število točk. Akt bi se dalo preizkusiti le v primeru, če bi bilo to pojasnjeno, ker pa tega pojasnila ni, je obrazložitev tako pomanjkljiva, da se prvostopenjskega akta ne da preizkusiti. Sama navedba točkovanja po posameznem merilu, ne da bi bilo navedeno, zakaj je točkovano posamezno merilo prav z določenim številom točk, ni zadostna obrazložitev, da bi se dalo akt preizkusiti. Iz navedenega razloga je podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP.

Razen navedenega sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 6. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ker je pri vodenju postopka na drugi stopnji sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena. Po določbi 4. točke 35. člena pooblaščena uradna oseba organa ne sme opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. V prvostopenjskem aktu je navedeno, da je A.A. vodila postopek, to pa po mnenju sodišča pomeni, da je bila udeležena v postopku na prvi stopnji. Pojem vodenja postopka pa hkrati pomeni tudi opravljanje dejanj v postopku na drugi stopnji. Sodišče zato ne pritrjuje navedbam tožene stranke, da je A.A. opravljala zgolj naloge tehnične podpore.

Dejstvo, da je drugostopenjski akt naveden kot sklep in ne odločba, pa ni kršitev, ki bi lahko imela vpliv na zakonitost in pravilnost odločitve. Sodišče se tudi ne strinja s tožečo stranko, da je na drugi stopnji odločal nepristojni organ. 14.a člen ZLPLS določa, da se organ fundacije, pristojen za odločanje o pritožbi, določi s pravili fundacije. Zakonodajalec je torej dal zakonsko pooblastilo, da se o organu fundacije, pristojnem za odločanje o pritožbi, odloči s pravili fundacije.

Pač pa se sodišče strinja z navedbami tožeče stranke, da bi moral imeti drugostopenjski akt pouk o pravnem sredstvu, s katerim se stranki sporoči, ali se lahko začne upravni spor. Prav tako ima tožeča stranka prav, ko navaja, da bi moral drugostopenjski organ skladno z 2. odstavkom 251. člena ZUP prvostopenjski akt odpraviti, če je zadevo rešil drugače. Zaradi zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo ter prvostopenjski in drugostopenjski akt odpravilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1). Ker je sodišče sklepa odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

Tožena stranka je s tem, ko je predlagala zaslišanje posameznih prič, smiselno predlagala razpis glavne obravnave. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka: Kadar sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, prisodi tožniku skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) se tožniku, če je zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR.

K točki 3 izreka: Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, naj sodišče naloži tožeči stranki plačilo stroškov tožene stranke. Sodišče takemu predlogu ni moglo ugoditi, saj je tožeča stranka tista, ki je v upravnem sporu uspela.