Jedro

Če disciplinski organi niso ugotavljali vseh pomembnih razlogov in možnosti za izrek omiljenega, pa čeprav še vedno najstrožjega disciplinskega ukrepa, je pravilen zaključek sodišča, da je bilo tako odločanje disciplinskih organov glede na zakonske možnosti pomanjkljivo (in s tem nezakonito). To pa pomeni, da je imelo sodišče samo, ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja, možnost meritornega odločanja v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo (da gre za delno ugoditev tožbenemu zahtevku iz sodbe ni razvidno) ugodilo zahtevku tožeče stranke in sklepa tožene stranke z dne 21.7.1998 in 13.8.1998 o prenehanju delovnega razmerja spremenilo tako, da je izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja odložilo za dobo enega leta, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji od prenehanja dalje priznati pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki odmerjene stroške postopka (višji tožbeni zahtevek tožnika bi sodišče moralo zavrniti).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri je navajala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da izpodbijana sodba temelji na ocenah - mnenjih sodišča in ne na materialnih dokazih, da omiljen ukrep ne dosega svojega namena in da ugotovljene olajševalne okoliščine glede na težo disciplinske kršitve ne morejo odločilno vplivati na odločitev. Ne soglaša tudi s tem, da mora sama trpeti vse stroške postopka. Zato je predlagala, da sodišče izpodbijano sodbo rezveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), druge bistvene kršitve določb postopka pa se lahko upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti, revizija pa bistveno kršitev določb pravdnega postopka navaja samo formalno, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede te graje ni preizkušalo.

Glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP-77, po katerem revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in je zato revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih sodiščih, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede revizijskih navedb, ki so v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja in dokazne ocene, ni preizkušalo.

Revizija je lahko vložena samo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge (prvi odstavek 382. člena ZPP-77) in ne prve stopnje. Sodba sodišča druge stopnje pa je utemeljena z ugotovitvami sodišča, na podlagi katerih je prišlo do odločitev in ne temelji več na ocenah sodišča. Iz določbe prvega odstavka 90. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da se lahko izvršitev disciplinskih ukrepov denarnih kazni in prenehanja delovnega razmerja pogojno odloži največ za dobo enega leta. Te določbe, kot ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi, tožena stranka oziroma njeni organi, niso uporabili, čeprav so, kot ugotavlja sodišče, obstajali razlogi za njeno uporabo. Če disciplinski organi niso ugotavljali vseh pomembnih razlogov in možnosti za izrek omiljenega, pa čeprav še vedno najstrožjega disciplinskega ukrepa, je pravilen zaključek sodišča, da je bilo tako odločanje disciplinskih organov glede na zakonske možnosti pomanjkljivo (in s tem nezakonito). To pa pomeni, da je imelo sodišče samo, ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja, možnost meritornega odločanja v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94).

Pri odločitvi je treba upoštevati tudi določbo Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92). Ta v prvem odstavku 9. člena določa, da je nepristranski organ (v našem primeru sodišče) pooblaščen, da prouči razloge za prenehanje delovnega razmerja ter druge okoliščine (tudi olajševalne okoliščine) in nato odloči, če je bilo prenehanje delovnega razmerja opravičeno. Ker je sodišče ugotovilo, da ostale okoliščine kažejo, da bi tudi omiljena najstrožja kazen bila primerna in da zaradi ugotovljenih olajševalnih okoliščin prenehanje delovnega razmerja, ob upoštevanju še preostale disciplinske kršitve, ni bilo opravičeno, je odločilo, da se izvršitev ukrepa (ki je bil sicer ustrezen in stanju primeren) pogojno odloži. Taka odločitev je (tudi socialna, saj je sodišče poleg teže dejanja in posledic upoštevalo tudi tožničino zdravstveno stanje in njeno skrb za nezaposlenega sina) v nasprotju z revizijsko trditvijo, da "sociale v družbi več ni", v skladu z ustavno določbo, da je Slovenija pravna in socialna država (2. člen Ustave Republike Slovenije).

Tožena stranka v reviziji navaja materialne posledice, posledične stroške in pravično razdeljene stroške, pri čemer ne pove, ali pri tem misli na stroške postopka ali stroške, ki jih bo (je imela) v zvezi z reintegracijo tožnice. Če gre za stroške postopka, ti samostojno ne morejo biti predmet revizijskega odločanja, če gre pa za stroške reintegracije, so samo posledica odločitve, o kateri je revizijsko sodišče odločilo, da je pravilna (za odločitev sodišča je revidentka vedela že tri mesece po sprejemu svoje dokončne odločitve in dodatni stroški sploh niso bili potrebni).

Ker revizijsko sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, je na podlagi določb 393. člena ZPP-77 revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).