Jedro

Za presojo utemeljenosti zahtevka po 26. členu Ustave RS je za odškodninsko odgovornost države bistvene ugotovitve ali gre za protipravno ravnanje njenega organa ali oseb in ali obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo. Prvo predpostavko določa že sama ustavna določba, druga pa je nujni element civilnega odškodninskega delikta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici odškodnino v znesku 8,211.908,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: od 7,600.000,00 SIT od 30. 7. 1999 dalje do plačila, od 151.735,00 SIT od 2. 10. 1996 dalje do plačila, od 28.200,00 SIT od 26. 9. 1996 dalje do plačila, od 18.480,00 SIT od 26. 9. 1996 dalje do plačila, od 6.533,00 SIT od 15. 1. 2002 dalje do plačila, od 405.960,00 SIT od 23. 11. 2002 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Tožeči stranki pa je naložilo v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.256,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila.

Tožnica je zoper uvodoma navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedla je, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj je glede na to, da je tožena le ena stranka, na strani 5 in 6 nejasno navedeno, da je odgovornost prvotožene stranke neposredna, odgovornost drugotožene stranke pa posredna. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju oprlo le na dokaze, navedene v drugem odstavku na strani 5 obrazložitve, in je tako štelo, da je dokaz z vpogledom v spis P 695/99 in P 1018/2002 nepotreben, v nadaljevanju obrazložitve pa se je kljub temu sklicevalo tudi na ta spisa, ki jih ni vpogledalo in jih zato tudi ni moglo dokazno oceniti, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Če bi sodišče prve stopnje vpogledalo v navedena spisa, bi lahko ugotovilo pravilno in popolno dejansko stanje ter bi pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s tožničinimi trditvami, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo, ker je pravdni postopek P 695/99 trajal nerazumno dolgo in je Ustavno sodišče prej odločilo o ustavni pobudi, kot pa je sodišče v zadevi P 695/99 razpisalo prvi narok za glavno obravnavo. Če bi tožena stranka poskrbela za sojenje v razumnem roku, tako da bi sodišče po prejemu tožbe nemudoma razpisalo narok za glavno obravnavo, bi sodišče v zadevi P 695/99 odločilo o tožbenem zahtevku prej kot do dne 9. 10. 2002 in bi tožnica lahko uspešno uveljavila svoj tožbeni zahtevek zoper lastnike stavb, ki so bili ob vložitvi tožbe pasivno legitimirani. Glede na takrat veljavni Odlok bi si tožnica zgolj po nepotrebnem naredila stroške z vložitvijo tožbe tudi zoper M. O. C., ki je opravljanje zimske službe z Odlokom prenesla na lastnike stavb. Če bi imela tožena stranka takšen pravosodni sistem, ki bi bil sposoben poslovati v skladu s 23. členom Ustave RS, bi sodišče v zadevi P 695/99 odločilo brez nepotrebnega odlašanja in bi tožnica prejela plačano odškodnino, tako pa ji je bila ta pravica z odločbo Ustavnega sodišča odvzeta. Glede na navedeno ne drži, da ni podane vzročne zveze med hitrostjo odločanja sodišča v zadevi P 695/99 in uspehom tožnice v navedeni pravdi, saj ima tožnica pravico zaupati v veljavnost pravnih predpisov. Zato tudi ne drži, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v pravdnem postopku P 695/99, in do stroškov hidrometeorološkega zavoda, ker naj ne bi bilo vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Zavrnitev zahtevka je izključna posledica razveljavitve Odloka, saj je pravna podlaga v pravdi P 695/99 odpadla. Tožena stranka je tista, ki je sprejela Ustavo RS in ki je dopustila, da lahko Ustavno sodišče odloči tako, da določen pravni akt razveljavi, slednji pa se potem ne more uporabiti za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če o njih do tega dne še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker je tožena stranka dopustila, da Ustavno sodišče odloča na tak način in je pri tem spregledala, da lahko uveljavljanje določene pravice v tem času absolutno zastara, mora v skladu s 26. členom Ustave RS prevzeti odškodninsko odgovornost za škodo, ki v takšnem primeru nastane oškodovancu, saj mu je s tem onemogočena pravica iz 22. člena Ustave RS. Tožnica je nadalje navedla, da je v zadevi P 1018/2002 vložila revizijo, saj neka splošna določba Zakona o varstvu okolja, ki nalaga obveznost zagotavljanja lokalnih javnih služb, nima nič skupnega z opravljanjem zimske službe. Slednja obsega posipavanje pločnikov v času poledice in odstranjevanje snega, kar nima nobene zveze z varstvom okolja. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede ugovora zastaranja, saj je zastaralni rok pričel teči šele z izdajo odločbe Ustavnega sodišča z dne 9. 10. 2002 in ker je tožnica vložila odškodninski zahtevek dne 31. 1. 2003, le ta ni zastaran. Tožena stranka je namreč povzročila škodo tožnici šele v letu 2002, ko je dopustila, da je Ustavno sodišče Odlok razveljavilo s takšnim učinkom, da se razveljavljena odločba ni mogla uporabiti za tožničino razmerje, ker o njenem zahtevku do tega dne še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnici je tako nastala škoda zaradi nemožnosti uveljavljati zahtevek za plačilo odškodnine zoper primarno odgovorno osebo. Pri tem ne gre več za neposredno premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ampak ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino zaradi škode, ki ji je nastala v zvezi z opravljanjem službe državnega organa, ker je dopustila, da lahko Ustavno sodišče odloči tako, da razveljavi posamezni pravni akt za nazaj in s tem postavi tožnico v slabši položaj. Sodišče je nadalje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odločalo najprej o toženkinem ugovoru pasivne legitimacije in ni obrazložilo, zakaj tožena stranka ne odgovarja tožnici tudi iz naslova lastništva pločnika. Tožnica predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba v celoti razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožnica glede na trditveno podlago, na katero je sodišče pri odločanju o zahtevku vezano (člena 7/1 in 212 ZPP), uveljavljala plačilo odškodnine od tožene stranke po dveh podlagah.

Od tožene stranke je tako zahtevala plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku 8. 1. 1996, ko je padla na poledenelem pločniku na G. u. v C. ter temeljila odškodninsko odgovornost tožene stranke – Republike Slovenije, tako krivdno kot objektivno, na dejstvu, da je toženka lastnica parcele, na kateri je padla tožnica. Sodišče prve stopnje je glede na datum škodnega dogodka 8. 1. 1996 ter datum vložitve tožbe, 31. 1. 2003, ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe, da je premoženjska škoda tožnici nastala in je zanjo izvedela 2. 10. 1996, nepremoženjska pa je bila tožnici znana 1. 9. 1996, utemeljeno sledilo ugovoru zastaranja tožene stranke Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da je ta odškodninski zahtevek, ki ga uveljavlja iz navedene podlage, že pred vložitvijo tožbe zastaral, saj je že pred vložitvijo tožbe potekel objektivni (absolutni) zastaralni rok iz drugega odstavka člena 376 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR je uporabiti na podlagi določbe člena 1060 OZ glede na to, da se je škodni dogodek, pomemben za presojo odškodninske obveznosti tožene stranke po navedeni podlagi zgodil 8. 1. 1996, torej pred uveljavitvijo OZ), ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Zaradi utemeljenega (materialnopravnega) ugovora zastaranja odškodninske terjatve, ki jo tožnica uveljavlja iz naslova odškodninske odgovornosti toženke kot lastnice parcele, na kateri je tožnica dne 8. 1. 1996 padla in se poškodovala, je torej tožbeni zahtevek iz te odškodninske podlage utemeljeno zavrnjen. Utemeljen ugovor zastaranja že narekuje zavrnitev zahtevka in se sodišču ni treba opredeljevati še do obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti, zato se kot neutemeljeni pokažejo ob tem pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, čemu šteje, da tožena stranka tožnici ne odgovarja tudi iz naslova lastništva parcele niti o ugovoru pasivne legitimacije toženke ob tem.

Ostala trditvena podlaga tožeče stranke, ki jo je sodišče prve stopnje tudi povzelo v obrazložitvi sodbe, na podlagi katere tožeča stranka od tožene stranke Republike Slovenije prav tako zahteva plačilo odškodnine in sicer za škodo, ki ji je nastala, ker odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku dne 8.1. 1996, v pravdi P 695/99 okrožnega sodišča zoper 29 lastnikov stavbe na G. ... zaradi tekom pravde odpadle pravne podlage, na kateri je temeljila zahtevek proti tožencem, to je določb Odloka o ureditvi cestnega prometa v naselju O. C. z dopolnitvijo (Uradni list RS, št. 5/93, 54/94), ki so bile tekom pravde z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-218/99-16 z dne 9. 10. 2002 na pobudo prvega toženca v zadevi P 695/99 razveljavljene, ne more več (uspešno) uveljavljati, pa predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ki jo kot pravno podlago navaja tožeča stranka tudi v tožbi in poudarja tudi v pritožbi. Ta škoda po vsebini predstavlja vtoževano odškodnino v zadevi P 695/99 vključno z vsemi stroški, nastalimi v tej pravdi.

Za presojo utemeljenosti zahtevka po 26. členu URS, ki daje vsakemu pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, je za odškodninsko odgovornost države bistveno ugotoviti, ali gre za protipravno ravnanje njenega organa ali oseb in ali obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo. Prvo postavko predpisuje že sama ustavna določba, druga po je nujni element civilnega odškodninskega delikta, ki je sankcioniran z odškodninsko odgovornostjo povzročitelja škode. Zato se ta ustavna določba navezuje na splošna pravila odškodninskega prava glede vprašanja odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (člen 148 OZ, prej 172 ZOR), podane pa morajo biti tudi vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti: nedopustno ravnanje, nedopustna škoda, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja (člen 131 OZ, prej 154 ZOR).

Očitki protipravnosti, ki jih je tožeča stranka naslovila na toženo stranko so v bistveni vsebini naslednji: najprej očitek, da je mestna občina kot državni organ ravnala protipravno, ko je sprejela podzakonski predpis – Odlok o ureditvi cestnega prometa v O. C. (Uradni list RS, št. 5/93) z dopolnitvijo (Uradni list RS, št. 54/94), za katerega sporne določbe je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS ugotovljeno, da niso v skladu z zakonom; nadalje očitki, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker je dopustila, da je Okrožno sodišče v Celju v pravdni zadevi P 695/99 odločalo tako dolgo, da so toženci v pravdni zadevi P 695/99 uspeli pred Ustavnim sodiščem RS doseči razveljavitev določenih členov Odloka o ureditvi cestnega prometa v naseljih O. C. (v nadaljevanju Odlok), na katerih je tožeča stranka temeljila svoj odškodninski tožbeni zahtevek, še preden je Okrožno sodišče v Celju pričelo z obravnavo zadeve oziroma še preden je uspelo razpisati prvi narok za glavno obravnavo, zato je še pred obravnavo zadeve odpadla pravna podlaga, na kateri je tožnica pravilno uveljavljala plačilo odškodnine od lastnikov, zato ni mogla pravočasno uveljaviti svojih pravic pred sodiščem in doseči, da bi sodišče pravočasno ugotovilo okoliščine nezgode in odgovorno osebo in ji s tem očitala, da v pravdni zadevi P 695/99 ni poskrbela za sojenje v razumnem roku, zaradi sojenja v nerazumnem roku in posledično odpadle pravne podlage pa je potekel tudi absolutni zastaralni rok in je bila tožnica primorana vložiti tožbo zoper novo odgovorno osebo (MO C. in zavarovalnico v zadevi P 1018/2002 ) že po izteku le tega; in nadalje še, da bi morala tožena stranka organizirati sodstvo tako, da bi sodilo v razumnih rokih v skladu s Sodnim redom in splošnimi normami v Evropi oziroma primerno poskrbeti, da bi njen zakonodajni organ pravočasno spremenil in podaljšal zastaralne roke za odškodninske zahtevke zoper odgovorne osebe in tožnici na ta način omogočil pravno varstvo.

Nosilni razlogi, ki jih je razbrati iz obrazložitve sodišča prve stopnje in na katerih temelji zavrnitev tožbenega zahtevka tudi na v točki 7 te obrazložitve navedeni pravni podlagi so, da odločba Ustavnega sodišča RS U-I-218/99-16 z dne 9. 10. 2002, na katero se sklicuje tožeča stranka, nima vpliva na obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo tožnice, ki jo uveljavlja, saj dolžnosti izvajanja čiščenja javnih površin v obravnavanem obdobju v času škodnega dogodka ni urejal le kasneje razveljavljeni odlok, ampak bi tožnica že na podlagi že takrat obstoječe zakonodaje ob zadostni skrbnosti in poznavanju predpisov lahko uveljavljala odškodninski zahtevek pravočasno v pravdi tudi zoper pravo toženo stranko, M. o. C., vendar tega upravičenja ni izkoristila, zato ni podana vzročna zveza med hitrostjo odločanja sodišča v zadevi P 695/99 in uspehom tožnice v tej pravdi, ravno tako pa zato tudi ni vzročne zveze za posredno škodo (stroške postopka, nastalih v zadevi P 695/99); in nadalje še, da za dejstvo, da toženka ni uspela iztožiti odškodnine ni krivo sodišče, ker ni odločalo dovolj hitro, ampak dejstvo, da tožeča stranka prvotnega zahtevka ni naslovila na vse osebe, od katerih je bila upravičena zahtevati odškodnino.

Sodišče prve stopnje je torej odškodninski zahtevek zavrnilo zaradi neizpolnjenosti dveh predpostavk odškodninske odgovornosti, vzročne zveze in krivde . Tem razlogom sodišča prve stopnje je mogoče kot pravilnim pritrditi, pri čemer je ob očitkih protipravnosti, za katere trditveno in dokazno breme nosi tožeča stranka, predvsem dodati še naslednje.

Sprejem podzakonskega akta, kamor sodi tudi Odlok O. C., na katerega se tožeča stranka sklicuje in določbe katerega je navedla kot pravno podlago odškodninski tožbi v zadevi P 695/99, ki so bile kasneje, tekom pravde po Ustavnem sodišču RS kot neskladne z zakonom razveljavljene, sam po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja, tudi sicer pa je takšen akt sprejela občina, ki ni državni organ, za katero zato tudi iz tega razloga na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije država ne more biti odškodninsko odgovorna. Tudi razveljavitev podzakonskega predpisa zaradi neskladja z zakonom po Ustavnem sodišču ne predstavlja protipravnega ravnanja, ki bi pomenilo podlago za odškodninsko odgovornost države po 26.členu Ustave RS. Nadalje pa tudi pravzaprav edini konkretizirani očitek, ki ga je tožeča stranka kot očitek protipravnosti naslovila toženi stranki in ga povzema tudi v pritožbi, namreč, da okrožno sodišče v pravdni zadevi P 695/99 ni razpisalo prvega naroka že do odločitve Ustavnega sodišča, pa ob dejstvu, da že iz tožbene trditvene podlage izhaja, da je Ustavno sodišče odločbo, na katero se sklicuje tožnica, sprejela ravno na pobudo prvega toženca v pravdni zadevi P 695/99, ne zadošča za zaključek, da je sodišče prve stopnje zato, ker o tožbenem zahtevku tožnice ni odločilo prej in hitreje, ravnalo protipravno, drugih konkretnih očitkov glede odločanja v pravdni zadevi P 695/99 pa tožeča stranka ni navedla. Le posplošeni očitki, da tožeča stranka ni zagotovila sodnega sistema, ki bi odločal v razumnem roku, torej dovolj hitro v konkretni pravdi, ne morejo pomeniti zadostne trditvene podlage za utemeljen očitek protipravnega ravnanja sodišča oziroma sodnika, ki bi po 26. členu Ustave RS bilo že lahko podlaga za civilno odškodninsko odgovornost države, in še manj, da bi zakonodajni organ moral podaljšati zastaralne roke za odškodninske zahtevke za takšne primere. V pritožbi še očitana ravnanja toženi stranki namreč, da je s sprejetjem takšne zakonodaje, ki dopušča Ustavnemu sodišču razveljavitev določenega pravnega akta za nazaj tako, da se le-ta ne more uporabiti za razmerja nastala pred tem dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če v teh razmerjih do tega dne še ni bilo pravnomočno odločeno, spregledala, da lahko uveljavljanje določene pravice medtem že zastara, pa pomenijo nove trditve, saj tožnica takšnih določnih očitkov med postopkom pred sodišče prve stopnje niti ni podala, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo posebej opredeljevalo.

Iz obrazloženega je tako zaključiti, da tožničine trditve tudi ne utemeljujejo protipravnega ravnanja, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave RS, nasprotne pritožbene navedbe pa so tako neutemeljene. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodninskega tožbenega zahtevka je zato ob obrazloženem materialnopravno pravilna. Ob navedenem pa tako tudi niso več pravno odločilne nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pričetek teka zastaralnega roka tudi za tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na podlagi 26. člena Ustave RS, pritožbeno izpostavljena revizija v pravdni zadevi P 1018/2002 pa se tudi ne nanaša na obravnavani postopek, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb tudi v zvezi s tem ni dolžno opredeljevati.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev postopkovnih določb. Pritožba ne konkretizira, v čem in v katerem delu naj bi se sodišče prve stopnje, kljub zavrnitvi dokaznih predlogov za vpogled spisov P 695/99 in P 1018/2002, kot dokaz oprlo tudi na ta spisa, pri čemer ne gre prezreti, da že trditvena podlaga zajema tudi dejstva iz navedenih pravdnih spisov. Zato tega pritožbenega očitka pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti. Na pravilnost in razumljivost same odločitve pa nadalje tudi ne vpliva pritožbeno izpostavljena sicer res napačna navedba sodišča prve stopnje, ko je na straneh ... in ... navedlo, da je odgovornost prvotožene stranke neposredna, odgovornost drugotožene stranke pa posredna, pri čemer je v konkretni zadevi evidentno tožena le ena stranka. Zato tudi s tem smiselno očitana bistvena kršitev postopka po 14.točki člena 339/II ZPP ni storjena.

Ob obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodninskega tožbenega zahtevka tožnice pravilna in utemeljena, pritožbeno sodišče pa je moralo zaradi neutemeljenosti pritožbenih navedb in dejstva, da se sodišču prve stopnje tudi niso pripetile kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožnice zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).