Jedro

Tožnico je ves čas postopka pred sodiščem prve in druge stopnje zastopala odvetnica, zato ni bilo nobene potrebe, da bi jo pritožbeno sodišče v razlogih svoje odločbe posebej opozarjalo na možnost, da zoper odločbo vloži izredno pravno sredstvo (in da ga mora vložiti po odvetniku).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo, ki jo je tožnica vložila zoper sodbo pritožbenega sodišča Pdp 629/2011 z dne 17. 6. 2011. Zoper takšen sklep se pritožuje tožnica. Navaja, da bi njeno vlogo moralo obravnavati vrhovno sodišče, saj zakon pristojnost za potrditev ali ovržbo revizije dovoljuje samo vrhovnemu sodišču. To bi vlogo moralo obravnavati v skladu z 2. točko 37. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Tožničin zahtevek se je nanašal na varstvo zakonitosti, kar ni v pristojnosti sodišča prve stopnje. Tožnici je bila kršena pravica iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, saj pritožbeno sodišče, ki je o zadevi odločalo 17. 6. 2011, tožnici protiustavno ni zagotovilo pravnega pouka in s tem možnosti in pravice do pritožbe na vrhovno sodišče. Sodišče prve stopnje je revizijo zavrglo ker jo je tožnica vložila sama, čeprav nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Tožnica ima pravico, da se sama zagovarja. Tožnica ima višjo izobrazbo, izpodbijani sklep pa njeno znanje vrednoti nižje od znanja osebe z odvetniškim statusom, kar pomeni diskriminacijo po 14. členu Ustave Republike Slovenije. Izpodbijani sklep pomeni tudi kršitev 6. člena Konvencije, ki stranki daje pravico do poštenega sojenja. Izpodbijani sklep ni v skladu z pravnimi načeli pravičnosti, neodvisnosti in nepristranosti. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi, saj sodišče prve stopnje ni pristojno za razsojanje po 37. členu ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da so protiustavne določbe ZPP o obveznem odvetniškem zastopanju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. V kolikor bi pritožbeno sodišče s takšnim stališčem tožnice soglašalo, bi moralo v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije postopek prekiniti in začeti postopek za oceno ustavnosti določbe 3. odstavka 86. člena ZPP. Očitno je, da sodišče prve stopnje ni imelo pomislekov glede protiustavnosti te določbe, saj je sicer ne bi uporabilo. Sicer pa je ustavno sodišče o tem vprašanju že odločalo s sklepom U-1-137/00 z dne 10. 6. 2003. Takrat je zavzelo stališče, da za obvezno zastopanje po odvetniku v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi obstajajo razumni razlogi. Ni mogoče slediti pritožbenemu zatrjevanju, da ureditev, ki v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi določa obvezno zastopanost po odvetniku, pomeni nedopustno diskriminacijo tožnice, kot višje izobražene osebe. Tožnica se sklicuje na domnevno neskladnost z določbo 14. člena Ustave Republike Slovenije, ustavno sodišče pa je v citiranem sklepu zavzelo stališče, da izpodbijana določba velja za vse, ki so v položaju, da lahko vložijo izredna pravna sredstva in da velja za vse enako, zato ni neskladja z 2. odstavkom 14. člena Ustave in tudi ne z 22. členom Ustave (enakost pred zakonom), ki vsem zagotavlja enako varstvo pravic.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7/97 – v nadaljevanju: Konvencija). Zgolj zaradi tega, ker je v citirani določbi ZPP določeno obvezno zastopanje po odvetniku v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi tožnici ni bila kršena pravica do poštenega sojenja. Sicer pa je Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Gilow proti Združenemu kraljevstvu, A109 zavzelo stališče, da je celo v kazenskem postopku dopustno obvezno odvetniško zastopanje, čeprav je glede kazenskega postopka v citiranem 6. členu Konvencije izrecno določena pravica stranke, da se brani sama. Pravica do sodnega varstva je določena v 1. odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije in tudi glede vprašanja, ali je z določbo 3. odstavka 86. člena ZPP kršena ta pravica, je ustavno sodišče v citiranem sklepu zavzelo povsem jasno stališče. Ponovilo je že večkrat zavzeto stališče, da pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do za stranko brezplačnega sodstva, da pa se država ne sme zadovoljiti zgolj z načelno enako dostopnostjo sodstva vsem, temveč mora zagotoviti, da sodno varstvo ne bo posameznikom dejansko nedostopno zato, ker ne bi zmogli pravdnih stroškov. Tudi zaradi navedenega je teorija (glej A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 367) zavzela stališče, da je institut obveznega zastopanja po odvetniku kot omejitev postulacijske sposobnosti dopusten tudi z vidika 23. člena Ustave RS, seveda pod predpostavko, da sistem brezplačne pravne pomoči ustrezno ureja problematiko oseb, ki nimajo finančnih možnosti za samostojno zagotovitev odvetniškega zastopanja.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker ga ne bi smelo izdati sodišče prve stopnje, temveč vrhovno sodišče v okviru pristojnosti iz 37. člena ZPP. Res je sicer, da je za odločanje o reviziji pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije, vendar 1. odstavek 374. člena ZPP izrecno določa, da sodnik sodišča prve stopnje brez naroka s sklepom zavrže prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo. Revizija je nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice (2. odstavek 374. člena ZPP). Tožnica ni imela pravice, da sama vloži revizijo, temveč bi to lahko storila le po odvetniku, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Tožnica pritožbenemu sodišču tudi neutemeljeno očita, da v sodbi Pdp 529/2011 z dne 17. 6. 2011 ni navedlo pravnega pouka o možnosti pritožbe (pravilno revizije oz. predloga za dopustitev revizije) na Vrhovno sodišče, zaradi česar naj bi bila kratena njena pravica iz 25. člena Ustave RS. Tožnico je ves čas postopka pred sodiščem prve in druge stopnje zastopala odvetnica, zato ni bilo nobene potrebe, da pritožbeno sodišče v razlogih svoje odločbe stranko posebej opozarjalo na možnost, da zoper sodbo vloži revizijo oz. da zahteva njeno dopustitev. Takšna dolžnost pritožbenega sodišča bi bila v skladu z odločbo ustavnega sodišča Up 756/04 z dne 9. 11. 2006 podana, če tožnica v postopku pred sodiščem ne bi imela pooblaščenca. V citirani odločbi je ustavno sodišče namreč zavzelo stališče, da gre za nesorazmeren poseg v tožnikovo pravico do dostopa do sodišča iz 1. odstavka 23. člena ustave, če vrhovno sodišče zavrže revizijo, ki jo vloži pritožnik sam, ne da bi bil pritožnik pred tem opozorjen na procesno omejitev pri vložitvi revizije in na njene posledice. Ustavno sodišče je pri tem opozorilo na določbo 12. člena ZPP, ki sodišču nalaga, naj stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.