Jedro

V opisu kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ se zakonski znak zlorabe položaja izraža predvsem v konkretizaciji razmerja med storilcem in osebo, ki je spolno napadena. S spremljajočimi ravnanji storilca, kot dajanje ali obljubljanje materialnih ali drugih koristi ali izrekanje groženj s poslabšanjem položaja podrejene osebe, se sicer jasneje izraža storilčeva zloraba položaja, niso pa za njeno ugotovitev vselej nujen pogoj in zadostuje, če so navedene v obrazložitvi sodbe.

Sklicevanju, da je poznanstvo z nekdanjo sodnico obremenjevalo sodnike pri odločanju o zadevi v pritožbenem postopku, ni mogoče pripisati odločilne teže, ki bi vzbudila utemeljen in resen dvom v nepristranskost sodnikov. Z njo je namreč nakazana le splošna možnost njenega vpliva na odločanje vseh sodnikov višjega sodišča in bo na primer vedno lahko podana, kadar bo v kazenskem postopku sodnik.

Ker mladoletna oškodovanca nista hotela izpovedati v obsojenčevi navzočnosti in za to navedla razloge, šlo pa je za kaznivi dejanji, s katerima je obsojenec posegel v njuno spolno nedotakljivost, je bilo utemeljeno ravnanje sodišča, ko je v skladu s 327. členom ZKP obtoženca začasno odstranilo iz sodne dvorane.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. V.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 27.8.2002 obs. V.Č. spoznalo za krivega dveh nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po 3. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ ter mu določilo posamezni kazni tri leta in tri leta ter šest mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 150.000,00 SIT povprečnine. Oškodovanima B.Č. in L.Č. je prisodilo premoženjskopravna zahtevka, prvemu 5.000.000,00 SIT, drugi pa 4.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2002 dalje, s presežkoma premoženjskopravnih zahtevkov je oba oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 3.3.2004 pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 150.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik B.G. iz S., je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve 23. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču pred drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik in s sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Opis kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ je kratek in jasen ter ima prav zato tudi vse znake kaznivega dejanja ravnanja, ki obsega tudi zlorabo položaja. Posebej je navedena trditev obtožbe, ki jo je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da zloraba izvira iz zaupanosti obeh otrok obdolžencu v varstvo, pri tem pa opis tudi pojasnjuje, da je zloraba v vzročni zvezi z izvenzakonskim partnerstvom matere obeh zlorabljenih otrok. Višje sodišče v Kopru je na ustrezen način pojasnilo, da zloraba že pojmovno izhaja iz razmerja, ki ga je mogoče istovetiti z razmerjem učitelja, posvojitelja, vzgojitelja, skrbnika ali roditelja itd., torej z osebami, pri katerih že po naravi stvari ni treba širše ugotavljati razmerja zlorabe. V konkretnem primeru pa obe napadeni sodbi pojasnjujeta, da si je obsojenec najprej ustvaril zaupanje tako do otrok, kakor tudi do izvenzakonske partnerice, nato pa mnoge ure skupnega preživljanja - kar mu je omogočil prav neformalni status izvenzakonskega partnerja - zlorabil za spolna dejanja. Podrobnosti izrabe takšnega položaja, ki se je v temelju razlikoval od položaja vseh drugih oseb, pa ne morejo biti predmet opisa. V tej zvezi je treba tako opis, kakor tudi obrazložitev šteti kot enotno sodbo, v kateri so konkretne trditve pojasnjene s podrobnejšimi razlogi o odločilnih dejstvih. Tisto, kar sodba zatrjuje v tenorju, je popolno in pravilno pojasnjeno v razlogih in v tem pogledu je treba povsem pritrditi razlogom pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom z dne 12.12.2002, opr. št. I Kr 71/2002, že odločalo o predlogu zagovornika za prenos krajevne pristojnosti, ker naj bi šlo za pristranskost višjih sodnikov, ker naj bi oškodovanca bila vnuka upokojene sodnice Okrožnega sodišča v Kopru. Vrhovno državno tožilstvo z razlogi citiranega sklepa v celoti soglaša in jim ne more kaj dodati.

Pritrditi je stališču, da ne gre za takšno okoliščino, ki bi po merilu povprečnega človeka vzbudila dvom v nepristranskost sojenja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti opis kaznivega dejanja, zajet v izreku izpodbijane prvostopne sodbe, nima vseh znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja. V opisu dejanja ni konkretizirana zloraba položaja, saj je naveden zgolj abstraktni očitek, da je obsojenec zlorabil položaj, ko sta mu bila otroka zaupana. Zahteva ne soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da se izvršitveno dejanje zlorabe položaja v konkretnem primeru kaže v zlorabi nadrejenega odnosa, ki ga je imel obsojenec napram obema oškodovancema tako, da ni potrebno očitano zlorabo položaja kot znak kaznivega dejanja še kako drugače konkretizirati in da okoliščine, s katerimi storilec pripravi otroka, da prostovoljno pristane v spolno dejanje, ni potrebno navajati v izreku sodbe, temveč je dovolj, da so ti razlogi navedeni v njeni obrazložitvi.

Hujšo obliko kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let (oziroma 15 let glede na po storitvi obravnavanih kaznivih dejanj sprejete spremembe in dopolnitve Kazenskega zakonika - Uradni list RS, št. 23/99) vsebuje 3. odstavek 183. člena KZ. Po tej določbi je storilec v posebnem razmerju do otroka. Gre za učitelja, vzgojitelja, skrbnika, posvojitelja, roditelja, duhovnika, zdravnika ali drugo osebo, ki z zlorabo položaja spolno občuje ali stori kakšno spolno dejanje z otrokom, mlajšim od 14 let, ki mu je zaupan v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Bistvo tega kaznivega dejanja je, da pride do spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj z otrokom navedene starosti z zlorabo storilčevega položaja, ki izvira iz enega od v zakonu določenih razmerij in ki je tudi dejansko vzpostavljeno v določenem časovnem obdobju. Zloraba je v izkoriščanju avtoritativnega položaja tako, da oseba, ki je storilcu zaupana v eni od navedenih oblik vzgojnih dejavnosti, dopusti spolno občevanje ali druga spolna dejanja, česar ne bi storila brez vpliva storilčevega posebnega položaja. Glede na to se v opisu dejanja zakonski znak zlorabe položaja izraža predvsem v konkretizaciji razmerja med storilcem in osebo, ki je spolno napadena. S spremljajočimi ravnanji storilca, kot dajanje ali obljubljanje materialnih ali drugih koristi ali izrekanje groženj s poslabšanjem položaja podrejene osebe, se sicer jasneje izraža storilčeva zloraba položaja, niso pa za njeno ugotovitev vselej nujen pogoj. Za presojo tega zakonskega znaka je odločilna storilčeva zavest, da zlorablja svoj položaj in da žrtev storilca tudi tako dojema ter pod vplivom njegovega položaja pristane na določena spolna dejanja. Odsotnost navedenih okoliščin v opisu dejanja glede na navedeno ne pomeni, da zloraba položaja ni dovolj konkretizirana in da zaradi tega ni podano kaznivo dejanje po 3. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ.

V obravnavani zadevi je v izreku pravnomočne sodbe poleg vseh ostalih potrebnih sestavin navedeno, da je obsojenec spolna dejanja z L.Č. in B.Č. storil v času odsotnosti izvenzakonske partnerice Ž.Č. in sicer z zlorabo položaja, saj sta mu bila tedaj otroka L. in B. zaupana v varstvo, ker je bil tedaj izvenzakonski partner njune mame Ž.Č. Tak opis vsebuje očitek zlorabe položaja, ki je povezan z obsojenčevim položajem in z dejstvom, da sta mu bila kot takemu otroka zaupana v varstvo v času odsotnosti njune matere. Zato ni mogoče sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti, da zakonski znak zlorabe položaja ni konkretiziran ter da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Sicer pa je glede te kršitve, ki jo je vložnik zahteve uveljavljal že v pritožbenem postopku, zavzelo pravilno stališče sodišče druge stopnje, ki je poudarilo, da okoliščin, povezanih z obsojenčevim prepričevanjem oškodovancev in prigovarjanjem, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni potrebno navajati v izreku, temveč zadostuje, da so ugotovljene in navedene ter presojene v obrazložitvi sodbe.

Zahteva trdi, da je tekom kazenskega postopka tako pred prvostopnim sodiščem, kot tudi pred drugostopnim sodiščem, obsojencu kršena pravica iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, ki mu zagotavlja pravico do nepristranskega sojenja. Na prvi in drugi stopnji je sodišče sodilo v sestavi sodnikov, ki so službovali pri sodišču v istem času, kot je službovala stara mama oškodovancev. Kršena je bila tudi pravica iz 29. člena ustave (2. alinea 29. člena ustave) in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (d, točka 14). Obsojenec je bil na glavnih obravnavah dne 16.11.2002 in dne 1.7.2002 v času zaslišanja zanj obremenjujočih prič odstranjen iz razpravne dvorane. S tem mu je bilo onemogočeno sojenje v njegovi navzočnosti.

Okrožno državno tožilstvo je zoper obsojenca vložilo obtožnico dne 29.3.2001 pri krajevno in stvarno pristojnem sodišču v Kopru zaradi obravnavanih kaznivih dejanj. Zoper obtožnico ni bil vložen ugovor in je postala pravnomočna dne 18.4.2001. Na glavni obravnavi dne 27.6.2002 sta zagovornik in obsojenec izjavila, da nimata ugovora na obtožbo. Iz zapisnika je tudi razvidno, da niso bile podane pripombe na sestavo senata (list. št. 99). Obsojenčev zagovornik je ob vložitvi pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje dne 24.10.2002 vložil na Vrhovno sodišče Republike Slovenije predlog za prenos krajevne pristojnosti iz razlogov po 1. odstavku 35. člena ZKP.

Navajal je, da so v konkretni zadevi podani tehtni razlogi za tak prenos ter se skliceval na okoliščino, da sta oškodovanca vnuka bivše sodnice, ki je službovala pri Okrožnem sodišču v K. Čeprav je upokojena, so se v času njenega službovanja med njo in sodniki višjega sodišča spletli taki odnosi, ki kažejo, da bi bilo bolj modro in primerneje, da se za odločanje o vloženi pritožbi določi drugo stvarno pristojno sodišče, pri katerem sodnike ne bi obremenjevalo poznanstvo z upokojeno sodnico. Vrhovno sodišče s sklepom z dne 12.12.2002, opr. št. I Kr 71/2002, ni ugodilo zagovornikovemu predlogu. Ocenilo je, da s predlogom uveljavljana okoliščina ne predstavlja tehtnega razloga, ki bi narekoval prenos krajevne pristojnosti, ker ni take narave, da bi pri povprečnem človeku vzbudila dvom v nepristranskost sojenja. Nakazalo je tudi, da lahko stranki uveljavljata pravico do nepristranskega sodnika (23. člen ustave) z institutom izločitve posameznega sodnika (39. do 44. člen ZKP).

Iz takega poteka kazenskega postopka je razvidno, da obsojenec in zagovornik nista predlagala prenosa krajevne pristojnosti Okrožnega sodišča v Kopru po 1. odstavku 35. člena ZKP, kar bi lahko storila do trenutka, ko je postala obtožnica pravnomočna (3. odstavek 36. člena ZKP). Prav tako nista vložila zahteve za izločitev posameznih sodnikov zaradi obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom v njihovo nepristranskost (6. točka 39. člena ZKP). Po določbi 2. odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Določba 5. odstavka 42. člena ZKP, ki je veljala v času izvajanja tega kazenskega postopka, je določala, da se zahteva za izločitev, s katero se uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP, zavrže, če je bila vložena po začetku glavne obravnave. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-F, Uradni list RS, št. 43/2004), ki je začel veljati 23.5.2004, so te določbe bile spremenjene. Drugi odstavek 41. člena ZKP ob dosedanji določbi, ki zadeva čas vložitve zahteve za izločitev, predpisuje, da sme med glavno obravnavo stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika iz 4.a ali iz 6. točke 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave. Če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan.

Glede na navedeno je vložitev predloga za prenos krajevne pristojnosti (1. odstavek 35. člena ZKP) in zahteve za izločitev časovno omejena. Zato v nadaljnjem teku kazenskega postopka takšno dejanje stranke ni dopustno. V postopku pred sodiščem prve stopnje obsojenec in zagovornik nista vložila predloga za prenos krajevne pristojnosti, v katerem bi izkazala obstoj tehtnih razlogov ter z njimi povezano verjetnost pristranskosti vseh sodnikov in tudi ne zahteve za izločitev posameznih sodnikov, če sta ocenila, da obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v njihovo nepristranskost. V takem položaju ni mogoče upoštevati navedb zahteve, ki se v zvezi s trditvijo, da ni bila zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča, nanašajo na sodnike sodišča prve stopnje. Zato Vrhovno sodišče ugovora zahteve v tem delu vsebinsko ni moglo presojati.

Zahteva utemeljuje, da je na nepristranskost sodnikov, ki so odločali v pritožbenem postopku, vplivala okoliščina, da so opravljali sodniško službo na sodišču v istem času, v katerem je službovala pri sodišču prve stopnje stara mati oškodovancev. Nakazuje, da je poznanstvo z nekdanjo sodnico obremenjevalo sodnike pri odločanju o zadevi. Po tem, ko je bil zavrnjen predlog za prenos krajevne pristojnosti, zagovornik izločitve posameznih sodnikov Višjega sodišča v Kopru ni zahteval. Sklicevanju na navedeno okoliščino ni mogoče pripisati odločilne teže, ker je z njo nakazana le splošna možnost njenega vpliva na odločanje vseh sodnikov Višjega sodišča v Kopru. To še posebej, ker je časovno odmaknjena in ker zahteva ne trdi, da razen poznanstva, ki izhaja iz preteklosti, obstajajo stiki bivše sodnice s sodniki navedenega sodišča in tudi ne, da je način odločanja sodnikov v pritožbenem postopku bil takšen, da dvoma v njihovo nepristranskost ni mogoče izključiti. Takšen splošen pomislek bo na primer vedno lahko podan, kadar bo v kazenskem postopku sodnik. Ob upoštevanju velikosti države, srečevanj sodnikov v poklicnih združenjih in izobraževanjih, bi na takšni podlagi lahko izločali praktično vse sodnike v državi. Vložnik zahteve tedaj ni izkazal obstoja takšnih okoliščin, ki bi vzbudile utemeljen in resen dvom v nepristranskost sodnikov.

Po določbah 327. člena ZKP sme senat izjemoma skleniti, da se obtoženec začasno odstrani iz sodne dvorane, če soobtoženec ali priča v njegovi navzočnosti noče izpovedovati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govoril resnice. Po vrnitvi obtoženca na zasedanje se mu prebere izpovedba soobtoženca oziroma priče. Na glavnih obravnavah dne 27.6.2002 (list. št. 107 in nadaljnje) ter dne 1.7.2002 (list. št. 118-122) sta bila zaslišana oškodovanca L.Č. in B.Č., ki sta pred zaslišanjem izjavila, da nočeta izpovedovati v prisotnosti obs. V.Č. ter v zvezi s tem navedla tudi razloge.

Zagovorniku in obsojencu je tudi bila dana možnost, da se pred odločitvijo senata izjavita glede zaslišanja oškodovancev v obsojenčevi odsotnosti. Senat je sklenil, da se obsojenec začasno, to je za čas zaslišanja obeh oškodovancev odstrani iz sodne dvorane. Predsednica senata je odločitev obrazložila, razloge zanjo pa vsebuje tudi obrazložitev sodbe. Po zaslišanju oškodovancev, med katerim je bil navzoč tudi obsojenčev zagovornik, sta obsojencu bili prebrani njuni izpovedbi, imel pa je tudi možnost podati pripombe in postavljati vprašanja. Z ukrepom, za katerega je sodišče imelo pooblastilo v določbah 327. člena ZKP ter je v skladu z njimi tudi postopalo, ni kršilo obsojenčeve pravice do sojenja v njegovi navzočnosti (2. alinea 29. člena ustave). V tej zadevi gre za kaznivi dejanji, s katerima je obsojenec posegel v spolno nedotakljivost dveh otrok, torej v sfero, ki je bila posebej občutljiva v času njunega odraščanja. Zato že interesi varstva žrtev, predvsem mladoletnih kot v tem primeru, ki ob izpovedovanju v postopku podoživljajo zanje boleče zlorabe, utemeljujejo navedeno postopanje sodišča. Kot je ugotovljeno s pravnomočno sodbo in v njej tudi obrazloženo, sodišče s tem ukrepom ni prekomerno poseglo v obsojenčevo pravico obrambe (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 4.7.2000, opr. št. Up-62/99).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. V.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa.