Jedro

Obligacijski zakonik v 101. čl. določa pravilo sočasne izpolnitve, po katerem ni v dvostranski pogodbi nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti. Vendar pa velja navedeno pravilo predvsem za glavno obveznost pogodbene stranke iz dvostranske pogodbe.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu, s katerim je odločeno o plačilu zakonskih zamudnih obresti na glavnico 72.561,57 EUR – od posamičnih glavničnih zneskov, navedenih v drugem odstavku izreka – ter s katerim je odločeno o plačilu izvršilnih in pravdnih stroškov, ter se sodba v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V preostalem pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (kolikor je toženi stranki naloženo plačilo glavnice v znesku 72.561,57 EUR).

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19.12.2008 vzdržalo v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico 72.561,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 69.110,65 EUR od 20.9.2008 do plačila, od 1.845,10 EUR od 24.10.2008 do plačila in od 1.605,82 EUR od 14.2.2008 do plačila, ter 86,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2008 do plačila; toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe plačati tožeči stranki 1.903,06 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka. Uvodoma navaja, da iz obrazložitve odločbe (2. odst., 8. stran) izhaja odločitev, da je tožena stranka dolžna plačati zahtevano glavnico 72.561,57 EUR, obresti pa od poteka garancijske dobe, torej od 20.12.2009 do plačila, iz izreka pa izhaja drugačna odločitev glede teka obresti. To pomeni, da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kršitev določb postopka predstavlja tudi dejstvo, da je tožnik na prvi glavni obravnavi obširno podal navedbe na zapisnik in sodišču predlagal, da mu določi 15-dnevni rok za predložitev dokazov, čeprav je bil že v vabilu z dne 29.3.2010 opozorjen, da mora najkasneje na prvem naroku ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njegovih navedb. Toženec je na naroku opozoril na prekluzijo, vendar sodišče njegovemu ugovoru ni sledilo in je brez obrazložitve kot dokaz izvedlo vse listine, ki jih je tožnik predložil z vlogo po prvem naroku, čeprav ni pojasnil, zakaj jih ni mogel predložiti že na prvem naroku, saj je z njimi razpolagal. Sodišče pa je svojo odločitev oprlo na prepozno predložene dokaze, kar predstavlja kršitev določb postopka, ki ima za posledico nezakonito odločitev. Tožeča stranka je na podlagi pogodbe z dne 14.11.2007 za gradbena dela na vlečnici V. in pogodbe z dne 13.9.2007 za investicijsko vzdrževalna dela na objektu okrepčevalnica P. izstavila končno situacijo št. 477 ter situaciji št. 806 in 1287. Končna situacija je bila izstavljena na podlagi končnega obračuna z dne 15.7.2008, ki se nanaša na dela na objektu okrepčevalnica P.. V končni situaciji, ki sta jo podpisala predstavnika obeh pravdnih strank in odgovorni vodja del E.T., je bilo dogovorjeno, da bosta pred izstavitvijo (ne plačilom) končne situacije pravdni stranki sklenili aneks za več in poznejša dela, katerih vrednost znaša 7.819,60 EUR, kar je bilo v končni situaciji točno določeno. Nadalje je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da mora pred plačilom končne situacije tožnik izročiti tožencu nepreklicno in brezpogojno bančno garancijo (tč. 10) ter izročiti dokumentacijo navedeno v točki 11. Izročitev bančne garancije s strani tožnika za odpravo vseh stvarnih napak v garancijskih rokih je bila dogovorjena tudi v pogodbi z dne 13.9.2007, kjer je v 8. členu določeno, da bo toženec plačal končno situacijo v roku 30 dni po prejemu, ob pogoju, da bo bančna garancija predhodno izročena. Določeno je tudi bilo, da velja garancija vsaj še 30 dni po preteku garancijskega roka. Glede na navedeno je napačen tudi datum, ki ga je sodišče določilo za prenehanje veljavnosti bančne garancije, ker niso upoštevana določila pogodbe. Garancijski roki za izvedena dela na objektu okrepčevalnica P. so začeli teči 19.12.2007, ko je bil izveden kvalitativni pregled s strani komisije, ki je v točki 2 zapisnika zapisala pomanjkljivosti, katere je bil tožnik dolžan odpraviti do 15.1.2008. Tudi v končnem obračunu z dne 15.7.2008 sta se stranki sklicevali na zapisnik komisije, pri čemer ni bilo ugotovljeno in niti zapisano, da so pomanjkljivosti odpravljene. Trdi, da je napačen zaključek sodišča, da zaradi izteka garancijskega roka dne 19.12.2009 toženec nima več interesa po pridobitvi bančne garancije in se od 20.12.2009 ne more več sklicevati na to, da njegova obveznost plačila za opravljeno delo tožniku še ni zapadla. Tožnik je sprožil postopek izterjave leto dni pred iztekom garancijske dobe in se je šele tekom sodnega postopka iztekel garancijski rok, vendar za dela, na katerih je tožnik odpravil pomanjkljivosti in tista, ki so bila izvršena brez napak. Za dela, ki jih tožnik ni izvršil, tj. položitev tapeta na terasi in izvedba treh vrtin ter postavitev sidrišč pa garancijski rok ni mogel poteči. V kolikor bi tožnik izročil bančno garancijo, kot se je obvezal, bi toženec lahko na njegove stroške izvršil dela, ki jih ni izvršil tožnik. Slednji je vrtanje, izdelavo sidrišč in vrednost tepiha tudi zaračunal tožencu, čeprav tega ni izvršil, tepiha ni izročil tožencu, zato mu ga ta ni dolžan plačati. Dolžnost izvršitve plačila s strani toženca pa je bila pogojena tudi z izročitvijo dokazila o zanesljivosti objekta z vso dokazno dokumentacijo, projekta obratovanja in vzdrževanja, knjige obračunskih izmer in gradbenega dnevnika. S tem (tč. 11 končnega obračuna) se je strinjal tudi tožnik, ki je podpisal končni obračun z dne 15.7.2008. Ni pojasnjeno, od kje sodišču ocena, da ni šlo za take vrste dokumentacijo, ki bi lahko opravičevala zadrževanje plačila s strani tožene stranke. Sodišče se z navedeno dokumentacijo sploh ni seznanilo, ker v spis ni bila predložena, zato je tudi ni moglo ocenjevati. Zagotovo pa takšno stališče sodišča ne more zdržati tudi zato, ker so se stranke dogovorile za medsebojne obveznosti, ki so jih dolžne spoštovati in ni v pristojnosti sodišča, da spreminja dogovor strank. Trdi, da so v celoti napačni zaključki sodišča v zvezi z neizvedbo sidrišč in njegove ugotovitve, da ni šlo za veliko in pomembno delo, pač pa za malenkost, saj da je vlečnica očitno lahko kljub vsemu obratovala, so naravnost smešne.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Iz predmetnega spisa izhaja, da je tožeča stranka na prvem naroku za glavno obravnavo podala obširne navedbe, vendar pa očitno tudi glede na dejstvo, da ji je bil šele na tem naroku skupaj s prilogami vročen odgovor na pritožbo nasprotne stranke, vložen še v fazi izvršilnega postopka. Zatem pa je z vlogo z dne 28.4.2010 predložila še sveženj listinskih dokazov in na naslednjem naroku za glavno obravnavo jih je sodišče prve stopnje skupaj z ostalimi predloženimi listinami tudi vpogledalo oziroma prebralo kot dokaz. Pritožnica v zvezi s tem sicer utemeljeno opozarja, da prepozno predloženih dokazov sodišče pri odločitvi ne upošteva (6. odst. 286. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP); vendar pa v primeru, ko se zatrjuje obstoj takšne kršitve določb pravdnega postopka (ki je pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti), mora stranka konkretno navesti, katere so tiste listine, ki jih je sodišče upoštevalo (pa jih ne bi smelo, ker so bile prepozno predložene) in katero relevantno dejstvo je sodišče na njihovi podlagi ugotovilo (1. odst. 339. čl. ZPP). Tega pa pritožnica ni navedla, zato njenih trditev v tej smeri ni mogoče upoštevati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da je v končnem obračunu z dne 15.7.2008 zapis, da morata naročnik in izvajalec pred izstavitvijo končne situacije podpisati aneks k pogodbi za več in poznejša dela v vrednosti 7.819,60 EUR (z DDV). Vendar pa pri tem ne pove, kako naj bi izostanek sklenitve aneksa vplival na dejstvo, da so bila več in poznejša dela prav v navedeni vrednosti dejansko opravljena in jih je tožena stranka priznala (podpis predstavnika tožene stranke in odgovornega nadzornika del). In ker so bila opravljena ter potrjena s strani tožene stranke, jih je slednja dolžna plačati kljub temu, da z nasprotno stranko aneks k pogodbi ni bil podpisan.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba z dne 13.9.2007 za dela na objektu P. v 4. tč. 10. čl. določa obvezo izvajalca, da še pred izplačilom končne situacije izroči naročniku nepreklicno in brezpogojno bančno garancijo, unovčljivo na prvi poziv, v višini 10% vrednosti izvedenih pogodbenih del kot jamstvo za odpravo pomanjkljivosti, reklamiranih v dvoletnem garancijskem obdobju od predaje objekta (12. čl. pogodbe). Ta rok se je glede na datum izročitve predmetnih del naročniku po zapisniku kvalitetnega pregleda izvedenih del z dne 19.12.2007 (dalje: zapisnik z dne 19.12.2007), iztekel 19.12.2009. V zapisniku z dne 19.12.2007 je komisija ugotovila, da je treba na terasi položiti PVC tepih (2. točka) in da bo izvajalec pomanjkljivosti odpravil do 15.1.2008. Če je med strankama dogovorjeno, da izvajalec del (med drugim) opravi tudi delo kot je npr. položitev PVC tepiha na terasi, potem sodišče ne more z navedenim dejstvom opraviti tako kot da gre pri PVC talni oblogi „zgolj za lepotno korekcijo terase, da bi bila ta privlačnejšega videza“. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s PVC tepihom ugotovilo tudi, pritožba pa teh ugotovitev ne izpodbija, da je končno situacijo, kjer je zajeto tudi 240 m2 PVC talne obloge, potrdil oziroma podpisal tudi nadzornik tožene stranke, E.T., in sicer dne 15.7.2008, ko bi morale biti vse napake že sanirane, kar kaže na to, da je tožena stranka to zadevo štela za urejeno. Nova pa je trditev v pritožbi, da tožeča stranka toženi stranki ni izročila PVC tepiha in ji ga slednja zato tudi ni dolžna plačati.

V pogodbi z dne 13.9.2007 je bila izročitev bančne garancije v višini 10 % vrednosti izvedenih pogodbenih del predvidena kot jamstvo za odpravo pomanjkljivosti, reklamiranih v garancijskem roku. Kar se tiče del na objektu okrepčevalnice P. ni tožena stranka razen položitve PVC tepiha zatrjevala kakšnih drugih napak, ki niso bile odpravljene (glede gradbenih del za vlečnico V. ni bila po pogodbi z dne 14.11.2007 predvidena bančna garancija kot jamstvo za odpravo stvarnih napak v garancijski dobi, ampak menica). Ker je torej po ugotovitvah sodišča garancijski rok za navedena dela potekel 19.12.2009, tožena stranka pa ne trdi, da so se v tem roku pojavile še kakšne napake, je mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da je s potekom tega roka zapadla v plačilo tudi terjatev tožeče stranke (po končni situaciji št. 477).

Tožena stranka trdi, da so napačni tudi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z neizvedbo sidrišč. V zapisniku kvalitetnega pregleda z dne 3.12.2007 je bila navedena napaka ugotovljena in tožeča stranka se je zavezala, da jo bo odpravila najkasneje do 25.5.2008. Tega pa tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni storila (z njegovimi zaključki, da ni šlo za veliko in pomembno delo, ni mogoče soglašati, izvajalec je dolžan odpraviti vse napake opravljenega dela). Vendar pa ni v zvezi s tem tožena stranka uveljavljala nobenega zahtevka, npr. stroškov odprave napake na račun tožeče stranke kot izvajalca del oziroma znižanje plačila (3. odst. 639. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Glede na to njene trditve v navedeni smeri niso utemeljene.

Tožena stranka opozarja na 11. točko končnega obračuna z dne 15.7.2008 in trdi, da vtoževanega zneska ni dolžna plačati zato, ker ji tožeča stranka ni izročila tam navedenih listin. OZ v 101. čl. določa pravilo sočasne izpolnitve, po katerem ni v dvostranski pogodbi nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti. Vendar pa velja navedeno pravilo predvsem za glavno obveznost pogodbene stranke iz dvostranske pogodbe. V obravnavanem primeru pa očitno ni šlo za takšno obveznost, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, pritožnica pa teh ugotovitev ne izpodbija, da je smučišče K. po izvedbi del normalno obratovalo, prav tako pa je bila odprta okrepčevalnica P. (ob tem, da je tožeča stranka v zvezi s tem zatrjevala, da v pogodbi z dne 13.9.2007 niti ni bila določena takšna njena obveznost).

Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki na glavnico 72.561,57 EUR dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od posamičnih zneskov, iz katerih sestoji navedena glavnica, in sicer od zneskov: 69.110,65 EUR od 20.9.2008 do plačila; 1.845,10 EUR od 24.10.2008 do plačila in 1.605,82 EUR od 14.2.2008 do plačila. Vendar pa pritožnica utemeljeno opozarja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe takšna odločitev ne izhaja, saj je v drugem odstavku na 8. strani navedeno, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti na glavnico 72.561,57 EUR od 20.12.2009 dalje do plačila. S tem je glede odločitve o plačilu zamudnih obresti podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (in glede odločitve o povrnitvi izvršilnih in pravdnih stroškov, ki je odvisna od uspeha strank v pravdi). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da se je le glede investicijsko vzdrževalnih del na objektu okrepčevalnica P. garancijska doba iztekla 19.12.2009 (končna situacija št. 477). V ostalem delu pa je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.