Jedro

Vlaganje pospešitvenih sredstev po 15. čl. ZVPSBNO kot procesna predpostavka za vložitev odškodninskega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

S sodbo P 703/2009 z dne 25. 5. 2011 je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena dolžna tožeči plačati 1.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 7. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče je odločilo, da je tožnik v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju opr. št. P 723/2002 dne 16. 6. 2005 vložil na Urad predsednika prošnjo za prednostno obravnavanje zadeve glede na to, da je tožnik prošnjo za prednostno obravnavanje kot posplošitveno sredstvo vložil in tako izkoristil možnost, ki jo je imel po tedanji zakonodaji na voljo, pa so po mnenju sodišča izpolnjeni pogoji iz 15. člena ZVPSBNO. Postopanje sodišča v tem postopku kaže na to, da je bilo tožnikovi prošnji za prednostno obravnavanje zadeve oz. nadzorstveni pritožbi ugodeno. Višino odškodnine je odločilo na podlagi 16. člena ZVPSBNO. S sklepom z dne 7. 7. 2011 pa je popravilo datum teka zakonskih zamudnih obresti. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi, saj je tožniku prisodilo odškodnino v višini 1.440,00 EUR.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe stališče sodišča, da je izpolnjena procesna predpostavka po 15. členu ZVPSBNO, je v tem primeru pravno zmotno. Tožena stranka ne oporeka stališču, da je nadzorstveno pritožbo po 72. člena Zakona o sodiščih veljavnem v času, ko je tožnik podal vlogo z dne 16. 6. 2005 lahko šteti kot pospešitveno pravno sredstvo v primeru kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vendar pa takšnega pravnega sredstva ne more predstavljati vsaka vloga, podana pri sodišču. Le-ta mora izpolnjevati pogoje iz citiranega člena, torej vloga, ki jo je vložila stranka mora biti po svoji vsebini nadzorstvena pritožba po 72. členu Zakona o sodiščih je namreč izrecno zapisano, da stranka, ki meni, da sodišče krši njeno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko na predsednika sodišča, ki obravnava njeno zadevo, naslovi pritožbo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju nadzorstvena pritožba). Drugi odstavek pa določa, da če predsednik sodišča na podlagi navedb nadzorstveni pritožbi in na podlagi drugih podatkov, kadar je to potrebno, meni, da niso spoštovana pravila o vrstnem redu reševanja zadev ali zakonski roki za razpis narokov za izdelavo sodnih odločb lahko zahteva od sodnika, ki mu je zahteva dodeljena v reševanje, da brez odlašanja izdela poročilo, lahko pa zahteva tudi vpogled v spis. Če ugotovi nepravilnosti, pisno opozori sodnika, lahko pa tudi odredi prednost reševanje zadeve in določi rok za opravo ustreznih procesnih dejanj. Če ugotovi, da je razlog za kršitev v preobremenjenosti sodnika, lahko odredi predodelitev zadev drugemu sodniku ali predodelitev drugih zadev oziroma izvedb drugih ukrepov po zakonu, ki ureja sodniško službo. Po petem odstavku pa če je nadzorstvena pritožba vložena pri ministrstvu, pristojnem za pravosodje, jo minister odstopi predsedniku sodišča in lahko zahteva od njega, da ravna po določbi drugega odstavka tega člena in ga o ugotovitvah ter ukrepih obvesti. Po šestem odstavku pa minister pristojen za pravosodje ter Sodni svet lahko od predsednika sodišča zahtevata poročilo o vseh vloženih nadzorstvenih pritožbah v določenem obdobju ter o ukrepih, ki so bili v zvezi s tem sprejeti. Zmotna je ocena sodišča, da je tožnikovo vlogo z dne 16. 6. 2005 šteti kot nadzorstveno pritožbo. Sam je izrecno navedel, da podaja vlogo za prednostno reševanje iz ekonomskih razlogov, torej nikoli ni zatrjeval, da bi mu bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tudi predsednik sodišča, ni ugotavljal eventuelne kršitve, kot to določa drugi odstavek 72. člena ZS, pač pa je v spisu le zaznamek, da je prošnja za prednostno reševanje v pristojnosti razpravljajoče sodnice, kar pravilno ugotavlja tudi izpodbijana sodba. Judikat Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2344/2010 z dne 15. 9. 2010, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, urejajo situacijo, ko je bila vložena nadzorstvena pritožba in je predsednik sodišča ocenil, da zadeva traja nerazumno dolgo ter so bili sodniku naloženi strožji ukrepi. Enako velja za zadevo opr. št. II Cp 2720/2009 istega sodišča, ko je bila vložena nadzorstvena pritožba pri Ministrstvu za pravosodje. Tožena stranka oporeka temelju tožbenega zahtevka iz previdnosti pa opozarja na neskladje glede obrestnega dela zahtevka priznanega pod točko 1. Sodišče je namreč po vsej verjetnosti v točki 1 pomotno zapisalo, da gredo tožniku zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 1.440,00 EUR od 15. 7. 2009 dalje namesto 15. 10. 2009, kar je skladno z 2. točko izreka in izhaja iz utemeljitev v sami sodbi. V točki 4 izreka izpodbijane sodbe je sodišče toženi stranki naložilo plačilo sodnih taks, katerih je bila tožnica oproščena. Upoštevaje določilo prvega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah določilo tretjega odstavka 168. člena ZPP za Republiko Slovenijo ne pride v poštev. Glede na to v tem primeru stroški sodne takse bremenijo proračun. Tožena stranka predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naložilo plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi plačila odškodnine v višini 3.000,00 EUR dne 27. 10. 2009. Tožbo je vložila po tistem, ko je sodišče druge stopnje dne 12. 2. 2009 zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo P 732/2002. Tožba je bila torej vložena v času, ko je že pričel veljati Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO, Ur. list RS, št. 49-2091/2006 stran 5265), ta zakon pa je pričel veljati in se uporabljati od 1. 1. 2007. S tem zakonom je bila urejena pravica in postopek varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v tem zakonu so pritožba s predlogom za pospešitev obravnavanja zadeve (nadzorstvena pritožba), predlog za določitev roka (rokovni predlog) in zahteva za pravično zadoščenje. Tožeča stranka je bila torej za ureditev te pravice, ki se med drugim izraža tudi v denarnem nadomestilu, dolžna slediti procesnim predpostavkam ZVPSBNO, za uspešno vložitev takšne tožbe. V tretjem poglavju so urejene pravice in postopek glede pravičnega zadoščenja. V 15. členu tega predpisa je v prvem odstavku določeno, da če je stranka glede zadeve iz 2. člena tega zakona vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno ali rokovni predlog, lahko zahteva pravično zadoščenje po tem zakonu. V 19. členu pa je določeno, da postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje, kadar je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 15. člena tega zakona, stranka začne z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu, zaradi sporazuma o vrsti, oziroma višini pravičnega zadoščenja. Tožeča stranka je tako vložila predmetno tožbo skoraj tri leta po uveljavitvi ZVPSBNO in je bila dolžna, da si zagotovi pravice iz tega zakona, ravnati ne samo po materialnopravnih predpisih istega zakona, temveč tudi po procesno pravnih pravilih. Pravila so bila tako že znana in tožeča stranka je imela dovolj časa, da do prenehanja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja vloži ustrezna pospešitvena sredstva, da si zagotovi pravico do odškodnine po ZVPSBNO. Namesto tega pa se je sklicevala na prošnjo za prednostno obravnavanje zadeve oziroma nadzorstveno pritožbo, katero pa je vložila dne 16. 6. 2005 na urad predsednika Okrožnega sodišča v Celju, s prošnjo za prednostno obravnavanje zadeve P 723/2002 z dne 16. 6. 2005. Sodišče je nato po mnenju sodišča druge stopnje, kar se pritožbeno izpodbija, napačno materialnopravno ocenilo to vlogo z dne 16. 6. 2005. Pri tem sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo tega dokaza v smeri pritožbenih navedb tožene stranke in sicer je tožnik v tem pravdnemu postopku izrecno navedel, da podaja vlogo za prednostno reševanje iz ekonomskih razlogov, torej nikoli ni zatrjeval, da bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb, da predsednik sodišča ni ugotavljal eventuelne kršitve, kot to določa drugi odstavek 72. člena ZS, pač pa je v spisu le zaznamek, da je prošnja za prednostno reševanje v pristojnosti razpravljajoče sodnice, sodišče zato ni obrazložilo in navedlo, zakaj kljub tem pomislekom šteje to vlogo z dne 16. 6. 2005 smiselno kot pospešitveno pravno sredstvo po določbah člena 15 ZVPSBNO. Takšnega pravnega zaključka pa tudi sicer glede adekvatnosti teh dveh pospešitvenih sredstev v sodbi sodišča prve stopnje ni zaslediti. Sodišče le zaključuje, da postopanje sodišča v pravdni zadevi kaže na to, da je bilo tožnikovi prošnji za prednostno obravnavanje zadeve oziroma nadzorstveni pritožbi ugodeno. Tudi v tem primeru bi moralo dokazno vse skupaj ocenjevati v smislu možnosti tožnika, da bi lahko vložil vsa pospešitvena pravna sredstva po uveljavitvi ZVPSBNO, pa tega ni storil. Sodišče ni navedlo, na kar pravilno opozarja pritožba, in upoštevalo določb prvega, drugega, petega in šestega odstavka 72. člena ZS.

Pritožba je utemeljena in sodišče druge stopnje je zadevo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje (čl. 354 ZPP).

Glede na obrazloženo bo zato moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi ali vloga z dne 16. 6. 2005, ki je poslana skoraj dve leti pred uveljavitvijo ZVPSBNO, prestavlja pravo pospešitveno sredstvo po pravilih iz člena 15 in 19 ZVPSBNO.