Jedro

Z določili Socialnega sporazuma ni bila izključena uporaba eskalacijske lestvice, saj je bil s točko III. socialnega sporazuma spremenjen le 1. člen tarifne priloge h kolektivni pogodbi, ki določa izhodiščne bruto plače po posameznih tarifnih razredih. Ni pa bil spremenjen 1. odst. 2. člena tarifne priloge, ki določa, da se izhodiščna bruto plača valorizira na način, v višini in v rokih, ki so določeni v tarifni prilogi k splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti oziroma v skladu z veljavno zakonodajo.

Podlaga za znižanje plač, dogovorjenih s Socialnim sporazumom, je določena v 2. odst. 2. čl. tarifne priloge h kolektivni pogodbi, ki določa, da se v primeru, če bi izplačilo plač ogrozilo obstoj delodajalca in povzročilo večje število presežnih delavcev, zaradi ohranitve delovnih mest lahko delodajalec in sindikat pisno dogovorita o drugačni plačilni politiki, vendar le začasno za 6 mesecev s tem, da izhodiščne plače ne morejo biti nižje kot so določene v SKPgd. Na tej podlagi je prišlo do socialnega sporazuma z določitvijo fiksnega zneska plače za obdobje od 1.9.1998 do 30.8.1999, vsekakor pa s socialnim sporazumom stranki nista izključili določbe 1. odst. 2. čl. tarifne priloge kolektive pogodbe, ki določa valorizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za mesece od vključno januarja 1999 do vključno avgusta 1999 obračunati plačo z upoštevanjem izhodiščne plače: za mesece od januarja do julija 1999 53.805,00 SIT in za mesec avgust 1999 55.042,50 SIT, k tako ugotovljeni plači prišteti dodatek za minulo delo in vse druge dodatke, kot so že obračunani in izplačani ob izplačilih plač za navedeno obdobje, od tako obračunanega prikrajšanja za posamezne mesece odvesti predpisane prispevke in davke in ji izplačati tako ugotovljeno neto prikrajšanje pri plačah, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od plače za januar 1999 od 18.2.1999 do plačila in za nadaljnje mesece od vsakega 18. v mesecu od plače za pretekli mesec pa do plačila ter na žiro račun pooblaščenca povrniti pravdne stroške v znesku 112.178,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (pravilno spremeni) tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom tožene stranke, da predmetni spor nima sodnega varstva, zavzelo napačno stališče, da gre za individualni premoženjski spor, ki ga lahko tožnik uveljavlja neposredno pred sodiščem. Meni, da lahko delavci pred sodiščem uveljavljajo izvršitev vseh pravic, ki so v kolektivni pogodbi ali drugih aktih družbe določene in dogovorjene. Sodišče se je postavilo na stališče, da je bila eskalacija dogovorjena in se je s tem spustilo v razlago socialnega sporazuma, kljub temu, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je šlo za spor o tem, ali zajema socialni sporazum tudi izplačila po eskalaciji. Ker tožnik ni zahteval izplačilo razlike v plači na račun eskalacije, temveč je bil dialog voden kolektivno, to pomeni, da gre za spor o pravicah, ki izhajajo iz socialnega sporazuma, za katerega le-ta predvideva reševanje z arbitražo. Potrebno bi bilo razčistiti dejansko voljo pogodbenih strank pri sklepanju socialnega sporazuma. Iz listinskih dokazov je razvidno, da so pred sklenitvijo socialnega sporazuma navajali fiksne zneske plač in prihrankov za celotno obdobje veljavnosti socialnega sporazuma. Ni govora o usklajevanju med trajanjem sporazuma. Opozarja na dopise predsednika tožene stranke sindikatu družbe z dne 2.10.1998 in odgovor sindikata z dne 12.10.1998, iz katerih je razvidno, da je bilo govora o zamrznitvi plač s strani predsednika družbe oziroma o fiksnem znesku zmanjšanja mase plač. Ni res, da je tožena stranka upoštevala in "priznala" po prenehanju veljavnosti socialnega sporazuma eskalacijo, saj so se po prenehanju veljavnosti socialnega sporazuma ponovno začela pogajanja o višini plač, ki so bila zaključena z novim dogovorom in določitvijo nove izhodiščne plače, ki je bila višja za odstotke eskalacije. Z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do obračuna eskalacije za leto 1999, od 1.1. do 31.7.1999 do 5,5 % in za avgust 1999 še za dodatnih 2,3 % glede na dogovorjeno izhodiščno plačo po socialnem sporazumu, se v celoti strinja. Delavci se niso odpovedali pravici do plače v višini, določeni v panožni kolektivni pogodbi in pravici do zviševanja plač na podlagi eskalacije, po prenehanju veljavnosti sporazuma pa je tožena stranka za vsakega delavca napravila tudi izračun prikrajšanja pri plačah z upoštevanjem eskalacije. Izračun pa je bil napravljen tako, da bi se ga lahko uporabljalo pri dokapitalizaciji družbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi ter na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilno izvedenem postopku popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval plačilo zneska 70.058,40 SIT, kar predstavlja razliko po dogovorjeni izhodiščni plači v socialnem sporazumu, ki je znašala 51.000,00 SIT v razdobju od 1.9.1998 do 30.8.1999, z upoštevanjem količnika povišanja izhodiščnih plač od januarja 1999 za 5,5 % in od avgusta 1999 še dodatnih 2,3 %.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da z določili socialnega sporazuma med toženo stranko in sindikatom ni bila izključena uporaba eskalacijske lestvice. Iz določil socialnega sporazuma nikjer ne izhaja, da so se delavci oziroma v njihovem imenu sindikat odpovedali eskalaciji za leto 1999, zato je tožnik upravičen do obračuna eskalacije za leto 1999. Neutemeljen je ugovor tožene stranke glede sodnega varstva tožnika, ker sta se stranki kolektivne pogodbe dogovorili, da bosta medsebojne spore reševali s komisijo za pomirjenje in arbitražo, kot je določeno v 10. čl. podjetniške kolektivne pogodbe. Navedeni člen kolektivne pogodbe nima povezave s konkretnim individualnim delovnim sporom oziroma sodno pristojnostjo sodišča za reševanje tega spora. Velja le za situacije v primeru sporov med strankama kolektivne pogodbe, to je med predstavniki delojemalcev in delodajalcev, ne pa spora med posameznim delavcem in toženo stranko za izplačilo razlike v plači z upoštevanjem eskalacije.

Tožena stranka in sindikat sta dne 27.10.1998 sklenila socialni sporazum, s katerim sta se dogovorila (tč. III), da se izhodiščna plača delavcev v 1. členu tarifne priloge h kolektivni pogodbi tožene stranke spremeni in znaša od 1.9.1998 do 30.8.1999 51.000,00 SIT, oziroma 147.700,00 SIT povprečne plače na delavca pri toženi stranki. Tožena stranka stoji na stališču, da je bil dogovor v socialnem sporazumu tak, da je dogovorjena izhodiščna plača fiksna za ves čas veljavnosti socialnega sporazuma.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da z določili socialnega sporazuma ni bila izključena uporaba eskalacijske lestvice. S točko III. socialnega sporazuma je bil namreč spremenjen le 1. člen tarifne priloge h kolektivni pogodbi, ki določa izhodiščne bruto plače po posameznih tarifnih razredih, ne pa tudi 1. odst. 2. člena tarifne priloge. V 1. odst. 2. členu navedene tarifne priloge je določeno, da se izhodiščna bruto plača valorizira na način, v višini in v rokih, ki so določeni v tarifni prilogi k splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti oziroma v skladu z veljavno zakonodajo. V 2. odst. je določeno, da se v primeru, da bi izplačilo plač ogrozilo obstoj delodajalca in povzročilo večje število presežnih delavcev, lahko zaradi ohranitve delovnih mest delodajalec in sindikat pisno dogovorita o drugačni plačni politiki, vendar le začasno do šest mesecev s tem, da izhodiščne plače ne morejo biti nižje, kot je to določeno v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (SKPg - Ur. l. RS št. 40/97). Podlaga za znižanje plač, dogovorjenih s socialnih sporazumom, je torej določena v 2. odst. 2. čl. tarifne priloge h kolektivni pogodbi in na tej podlagi je sploh prišlo do socialnega sporazuma z določitvijo fiksnega zneska plače za obdobje od 1.9.1998 do 30.8.1999. Že to obdobje je močno sporno, saj presega čas 6 mesecev po 2. odst. 2. čl. tarifne priloge kolektivne pogodbe (socialni sporazum pa se sklicuje prav na to določbo). Vsekakor pa s socialnim sporazumom stranki nista izključili določbe 1. odst. 2. čl. tarifne priloge kolektivne pogodbe, ki določa valorizacijo, zaradi česar je zahtevek tožnika utemeljen.

Potrebno je še dodati, da 2. odst. 2. čl. tarifne priloge kolektivne pogodbe med drugim določa, da izhodiščne plače v nobenem primeru ne morejo biti nižje kot je to določeno v SKPg. Od januarja do vključno julija 1999 je znašala izhodiščna plača za 1. tarifni razred po SKPg 53.311,00 SIT, od avgusta 1999 pa 54.537,00 SIT. Tudi glede na te podatke bi bila torej izhodiščna plača pri toženi stranki brez valorizacije nižja od izhodiščne po SKPg. Šele z uskladitvijo z rastjo cen življenjskih potrebščin se je izhodiščna plača pri toženi stranki zvišala do ravni izhodiščne plače po SKPg (z minimalno razliko), kar je dodaten argument za upoštevanje valorizacije.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljeno zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče razčistiti dejansko voljo pogodbenih strank pri sklepanju socialnega sporazuma, saj tako iz določil socialnega sporazuma samega, kakor tudi določb tarifne priloge h kolektivni pogodbi tožene stranke izhaja, da s socialnim sporazumom ni bila izključena valorizacija plač, kljub sprejetemu socialnemu sporazumu pa izhodiščne plače niso smele biti nižje, kot je to določeno v SKPg.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.