Jedro

V konkretnem primeru je odločilno, da gre za spor z mednarodnim elementom. Zato mora sodišče prve stopnje še presoditi, ali je sodišče Republike Slovenije, pred katerim je upnik vložil tožbo, tudi stvarno pristojno odločati v sporu. Če ni, potem z vložitvijo tožbe pred stvarno nepristojnim sodiščem upnik začasne odredbe ni opravičil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o zavarovanju Zg 21/2012 z dne 14. 02. 2012 delno ugodilo predlogu upnika (I. točka izreka) tako, da je organizaciji za plačilni promet N. d.d. prepovedalo izplačati znesek 4.242.365,79 EUR po bančni garanciji št. MD 1032106941 z dne 22. 11. 2010 z dopolnitvijo št. 1 z dne 30. 11. 2011, prvemu dolžniku Mesto B./Direkcija G.. (I/1).

2. Upnika je zavezalo, da zato, da opraviči izdano začasno odredbo, vloži v roku 30 dni zoper prvega dolžnika tožbo na prepoved unovčenja in vračilo bančne garancije št. MD 1032106941 z dne 22. 11. 2010 z dopolnitvijo št. 1 z dne 30. 11. 2011, in da naslovnemu sodišču o tem predloži dokazilo, z opozorilom, da bo v nasprotnem primeru sodišče izdano začasno odredbo razveljavilo in ustavilo postopek (I/2). Določilo je še veljavnost začasne odredbe in sicer 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, ki bo izdana v sodnem postopku začetem s tožbo iz 2. točke te začasne odredbe (I/3) in prvemu dolžniku naložilo plačilo stroškov upnika v višini 3.451,00 EUR z zamudnimi obrestmi (I/4).

3. V delu, v katerem se je predlog za začasno odredbo nanašal na N. d.d. je predlog za zavarovanje z začasno odredbo zavrnilo (II. točka izreka). Zoper ta del sklepa se upnik ni pritožil. 4. Dolžnik Mesto B., ki ga zastopa Direkcija G., je zoper sklep o začasni odredbi vložil ugovor, na katerega je upnik odgovoril, sodišče prve stopnje pa je z v uvodu citiranim sklepom z dne 23. 04. 2012 zavrnilo ugovor prvega dolžnika zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo Zg 21/2012 z dne 14. 02. 2012 (I. točka izreka) in mu še naložilo, da upniku plača 6.846,00 EUR nadaljnjih stroškov zavarovanja (II. točka izreka).

5. Dolžnik se je proti sklepu pritožil iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 14. 02. 2012 razveljavi in upniku naloži v plačilo vse stroške postopka zavarovanja skupaj z zamudnimi obrestmi.

6. Upnik je na pritožbo odgovoril s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi pravilen in zakonit sklep sodišča prve stopnje. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Iz razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti. V sklepu je namreč označen kot prvi dolžnik, zoper katerega je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo: Mesto B./Direkcija G.. V tako označenem dolžniku sta zajeti dve samostojni pravni osebi: mesto kot lokalna skupnost in javno podjetje, pri čemer ni jasno, kakšno razmerje med njima je sodišče prve stopnje opisalo z znakom: „/“. Tako postavljen znak med dve pravni osebi je mogoče razumeti kot označbo različnih možnih pravno dopustnih zvez med tema dvema pravnima osebama. Izraz dolžnik v postopku zavarovanja označuje osebo, proti kateri se zavaruje terjatev (3. točka 1. odstavka 16. člena ZIZ). Oseba, proti kateri se izda začasna odredba mora biti v sklepu označena tako, da sodna odločba ne bo dopuščala dvoma o tem, kdo je dolžnik v postopku zavarovanja. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku to pomanjkljivost odpraviti tako, da bo po obravnavanju dolžnikovega ugovora v sklepu o ugovoru pravilno in jasno označilo dolžnika.

9. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ker je odločalo o ugovoru že po preteku roka, ki ga je določilo upniku, da s tožbo opraviči izdano začasno odredbo, preverilo, ali so izpolnjeni pogoji, da v skladu z opozorilom upniku v točki I/2 začasno odredbo razveljavi in ustavi postopek zavarovanja (1. odstavek 278. člena ZIZ) ali pa v nasprotnem primeru vsebinsko obravnava ugovor in o njem odloči. Iz 2. odstavka obrazložitve sklepa izhaja, da je ugotovilo, da je upnik pred naslovnim sodiščem zoper prvega dolžnika 12. 03. 2012 vložil tožbo s tožbenim zahtevkom na prepoved vnovčitve in na vračilo garancije (skupaj s tožbo zoper N. d.d. kot garanta, ki pa za opravičilo začasne odredbe ni pomembna, ker je predlog zoper drugega dolžnika pravnomočno zavrnjen).

10. Če izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka, določi sodišče upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči (2. odstavek 277. člena ZIZ). Tak postopek – če seveda obstojijo predpostavke zanj – je lahko tudi postopek pred arbitražo. Sicer pa sodišče prve stopnje glede na določbo 2. odstavka 277. člena ZIZ upniku ni dolžno določiti tudi stvarno pristojnega sodišča, pred katerim mora vložiti tožbo. V sklepu o začasni odredbi je sodišče prve stopnje upniku določilo, da mora v opravičilo izdane začasne odredbe vložiti zoper prvega dolžnika tožbo na prepoved unovčenja in vračilo bančne garancije št. MD 1032106941 z dne 22. 11. 2010 z dopolnitvijo št. 1 z dne 30. 11. 2011 (enako je predlagal upnik sam v predlogu za izdajo začasne odredbe). Očitno je pri tem presodilo, da spada odločitev v sporu v sodno pristojnost (1. odstavek 18. člena ZPP), sicer bi mu naložilo, da začne kakšen drug postopek. Po obvestilu in tožbi,ki jo je predložil, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnik vložil tožbo pred naslovnim sodiščem. O tožbi pred izdajo izpodbijanega sklepa ni obvestilo dolžnika, zato dolžnik s pritožbo, v kateri nasprotuje privolitvi, da se spor vodi pred sodiščem Republike Slovenije, v okviru dopustnih razlogov navaja ugovore proti pristojnosti sodišča Republike Slovenije za rešitev spora. Prej mu ta možnost v postopku ni bila dana, zato je pritožbeno sodišče presojalo njegove trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je ob izdaji izpodbijane odločbe upnik izpolnil pogoj za opravičilo izdane začasne odredbe.

11. Pri presoji, ali je upnik opravičil začasno odredbo, v konkretnem primeru ne zadošča le presoja sodišča prve stopnje, da je upnik v roku vložil tako tožbo, na katero ga je napotilo v sklepu o začasni odredbi. V konkretnem primeru je namreč odločilno, da gre za spor z mednarodnim elementom (29. člen ZPP). Zato mora sodišče prve stopnje še presoditi ali je sodišče Republike Slovenije, pred katerim je upnik vložil tožbo, tudi stvarno pristojno odločati v sporu (3. odstavek 18. člena ZPP). Če ni, potem z vložitvijo tožbe pred stvarno nepristojnim sodiščem upnik začasne odredbe ni opravičil. O tem odločilnem vprašanju, torej ali je za odločitev o vloženi tožbi pristojno odločati sodišče Republike Slovenije, na katerega je bilo sodišče prve stopnje dolžno odgovoriti pri presoji vprašanja, ali je upnik opravičil začasno odredbo, pa sklep ne vsebuje nobenih razlogov, zato ga ni mogoče preizkusiti (smiselno 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) in ga je bilo zato treba tudi iz tega razloga razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (smiselno 3. točka 365. člena ZPP).

12. Ostalih pritožbenih trditev, s katerimi pritožnik nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo njegove ugovore zoper pravilnost ugotovljenih pogojev za izdajo začasne odredbe, pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Pripominja le, da začasna prepoved izplačila po že predloženi bančni garanciji ne vpliva na njeno veljavnost. Ob tem pa še opozarja sodišče prve stopnje, da naj bo v ponovljenem postopku pozorno na napako, ki se pojavlja v letnici izdaje dopolnitve št.1 sporne garancije (2011 namesto 2010 – A8), ki naj jo ustrezno z upnikom razčisti.

13. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (smiselno 3. odstavek 165. člena ZPP).