Jedro

Ker iz zakonske ureditve izhaja razlika med osnovno plačo in plačnim razredom, dvig osnovne plače ne pomeni nujno tudi spremembo plačnega razreda, kot zmotno meni pritožba, saj se lahko dvignejo tudi osnovne plače v okviru istega plačnega razreda. Razvrščanje delavcev pri tožeči stranki v višje plačne razrede pa ne pomeni, da bi tožena stranka morala avtomatsko upoštevati tudi takšno prerazvrščanje v višje plačne razrede, temveč morajo skladno z drugim odstavkom 9. člena SD/17 o tem odločiti partnerji z aneksom k Dogovoru.

Pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev, sklenjena med sedaj pravdnima strankama, ne vsebuje posebnih določb, ki bi urejale obračunavanje cen storitev v primeru sprememb plač, zato je potrebno upoštevati določbo 6.člena Pogodbe, da pogodbene vrednosti in cene storitev Zavod (tožena stranka) usklajuje skladno z določili veljavnega Dogovora.

Izrek

I. Pritožba tožeče se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 320/2018 z dne 17.9.2019 izreklo:″I. Zavrne se zahtevek, ki se glasi: ″1. Tožena stranka Z. 1507 Ljubljana, matična št.: 5554195000 je dolžna tožeči stranki L. D. 3210 Slovenske Konjice, matična št.: 5055849000, plačati znesek 29.997,30 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 28.02.2018 dalje do dne plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. 2. Tožena stranka Z. 1507 Ljubljana, matična št: 5554195000 je dolžna tožeči stranki plačati vse stroške postopka, vse v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do dne plačila, vse pod izvršbo. ″II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 35,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila.″

2. Zoper to sodbo je svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka in z njo izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v celoti razveljavi ter prvenstveno spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi po temelju, po višini pa zahtevek odstopi v reševanje sodišču prve stopnje, podredno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in trdi, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka ne priglaša stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

Trditve strank - povzete v izpodbijani sodbi

7. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi moralo odločiti na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank: tožeča stranka je navajala:- da ima tožeča stranka kot izvajalec zdravstvenih storitev z toženo stranko sklenjeno Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 – 2020, katere sestavni del je kot njegova priloga Pogodba - finančni načrt za leto 2017, s katerim je tožena stranka tožeči postavila planske cene, izražene v izhodiščnih cenah zdravstvenih storitev zdravstvene nege, veljavnih za razdobje od 1. 1. 2017 dalje; - da je za zdravstvene storitve, ki jih je tožeča stranka opravljala v skladu z navedeno Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016-2020, tožena stranka tožeči stranki priznala plansko ceno zdravstvenih storitev izraženo v izhodiščnih cenah januar 2017 in sicer: za zdravstveno nego I, II, III tip A (povprečna cena nege na dan) 15,48 EUR; - da so sporne cene zdravstvenih storitev zdravstvene nege za obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017, ki so se tožeči stranki v tem obdobju po veljavno objavljenih cenikih v tem razdobju priznavale in izplačevale: od 1. 7. 2017 do 31. 8. 2017 za zdravstveno nego I,II III tip A (povprečna cena nege na dan) 15,22 EUR, za razdobje od 1. 9. 2017 do 30. 9. 2017 za zdravstveno nego I,II III tip A (povprečna cena nege na dan) 15,49 EUR in in za razdobje od 1. 10. 2017 do 31. 12. 2017 za zdravstveno nego I,I, III tip A (povprečna cena nege na dan) 15,46 EUR; -da je ob upoštevanju tako določenih oziroma s strani tožene stranke postavljenih cen zdravstvenih storitev zdravstvene nege, tožeča stranka za dejansko opravljene storitve zdravstvene nege v spornem razdobju od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017 toženi stranki zaračunala in prejela s strani tožene stranke priznano in plačano skupno 459.994,88 EUR, kar odpade na skupno 29900 opravljenih in priznanih dni zdravstvene nege I,II in III tipa A; - da sta se s Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016-2020 obe pogodbeni stranki zavezali, da bosta obračunavali zdravstvene storitve v skladu z določili vsakokrat veljavnega Splošnega dogovora in v skladu z Navodili o beleženju in obračunavanju zdravstvenih storitev, pri čemer je obenem dogovorjena tudi obveznost tožene stranke, da pogodbene vrednosti in planske cene oziroma cene storitev usklajuje skladno z določili veljavnega Splošnega dogovora (6. člen Pogodbe o izvajanju zdravstvenih storitev za obdobje 2016-2020); - da splošni dogovor vsako leto medsebojno sklepajo M, Z., Z., L., S., S., S. in Z. in so ga za pogodbeno leto 2017 sklenili dne 21. 6. 2017 (v nadaljevanju SD za leto 2017); - da tožena stranka za obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017 pogodbenih vrednosti in planskih cen oziroma cen zdravstvenih storitev ni uskladila v skladu z obveznostmi, določenimi v SD za leto 2017, s čimer je prekršila prevzete pogodbene obveznosti (6. člen Pogodbe o izvajanju zdravstvenih storitev za obdobje 2016-2020) do tožeče stranke, saj se po določilu 46. člena SD za leto 2017 za kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke med drugim šteje, če pri izvajanju pogodbe s posameznim izvajalcem ne spoštuje ali če krši določila Splošnega dogovora ali če izvajalcu ne plača opravljenega dela po cenah in v rokih dogovorjenih s pogodbo in Splošnim dogovorom: - da so se uvrstitve na plačni lestvici v plačne razrede za delavce v javnem sektorju do 26. plačnega razreda in s tem njihove osnovne plače po sprejetju in uveljavitvi Aneksa št. 10 h Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS), Aneksa h Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi in Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije ( vsi objavljeni v Ur. l. RS št. 46/17 z dne 29. 8. 2017) prvič po letu 2008 spremenile, saj so se zvišale za dva plačna razreda, kar bi ZZZS oziroma tožena stranka v skladu z določbo člena 9/4 SD za leto 2017 morala pri kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevati, pa tega v nasprotju s to določbo to ni storila, s čimer je nedvomno prekršila svoje pogodbene obveznosti do tožeče stranke; -da je sestavni del SD za leto 2017 bila tudi Priloga SVZ - Oblikovanje in financiranje programov za zdravstveno dejavnost socialnovarstvenih zavodov in zavodov za usposabljanje z njenimi prilogami SVZ-1 in SVZ-2, ter ostalimi; - da Priloga SVZ-2 določa normativ dela za storitev ″dan zdravstvene nege″ I, II in III v domovih za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodih (tip A,B in C), v njej je določeno planirano število delavcev na posteljo, ki se upoštevajo kot kalkulativni element za izračun cene zdravstvenih storitev, kot to izhaja tudi iz 4. člena navedene Priloga SVZ - Oblikovanje in financiranje programov za zdravstveno dejavnost socialnovarstvenih zavodov in zavodov za usposabljanje: - da so med planiranimi delavci navedeni tudi tehnik zdravstvene nege, bolničar - negovalec in strežnica, ki sodijo med tiste delavce v javnem sektorju, ki se jim je od 01.07.2017 zvišala osnovna plača za 2 plačna razreda na podlagi sprejetih aneksov k kolektivnim pogodbam; - da bi glede na spremembe plač teh delavcev in glede na navedeni normativ dela, moral znašati po 1. 7. 2017 skupni povprečni plačni razred za NEGO I namesto dosedanjega 21 plačnega razreda po novem 23 plačni razred, za NEGO II namesto dosedanjega 22 plačnega razreda po novem 24 plačni razred in za NEGO III namesto dosedanjega 24 plačnega razreda po novem 26 plačni razred in glede na določilo drugega odstavka 22. člena Priloge SVZ se za nego v dnevnih centrih mora upoštevati povprečni plačni razred kot za nego I; - da bi tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 pri kalkulaciji cen zdravstvenih storitev avtomatično morala upoštevati nastale spremembe pri osnovnih plačah navedenih planiranih delavcev, kar bi ob upoštevanju tudi vseh ostalih kalkulativnih elementov ter tudi ob upoštevanju znižanja cen zdravstvenih storitev določenih v 55. členu navedenega splošnega dogovora pomenilo, da bi v obdobju od 1. 7. 2017 dalje bilo potrebno upoštevati na novo izračunane izhodiščne cene zdravstvenih storitev za zdravstveno nego I,II, III tip A (povprečna cena nege na dan) 16,47 EUR: - da je tožeča stranka za navedene zdravstvene storitve v obdobju od 01.07.2017 do dne 31.12.2017, prikrajšana skupno za znesek najmanj 32.576,74 EUR, saj bi ji ob upoštevanju novih izhodiščnih cen (povprečne cene nege na dan) dejansko pripadalo plačilo najmanj 492.571,62 EUR; - da izračunano prikrajšanje v skupnem znesku 32.576,74 EUR za tožečo stranko predstavlja izpad dohodka in s tem utrpelo škodo, ki ji jo je tožena stranka v skladu z določilom drugega odstavka 46.člena SD za leto 2017 tožeči dolžna povrniti; -da tožeča stranka opozarja na določbo 66. člena SD za leto 2017, kjer so se partnerji dogovorili, da se bodo skladno s spremembami, dogovorjenimi v Dogovoru oziroma aneksih k Dogovoru, ustrezno uskladile priloge k Dogovoru in meni, da je določilo četrtega odstavka SD za leto 2017 potrebno razlagati tako, da se v njem predvidene spremembe upoštevajo avtomatično, kar nedvomno vpliva tudi na vsebino prilog tega dogovora, med katere sodi tudi že navedena priloga SVZ-2, to je Normativ dela za storitev ″DAN ZDRAVSTVENE NEGE″ v domovih za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodih - tip A,B in C za nego I, II in III, ki je bilo sprejeto kot eno izmed izhodišč za oblikovanje cen programov in ker so na podlagi navedenega normativa v 10.členu SD za leto 2017 navedeni izhodiščni povprečni plačni razredi, to avtomatično pomeni, da se ob upoštevanju istega normativa, zaradi sprememb osnovnih plač nekaterih planiranih delavcev, spremenijo tudi izhodiščni povprečni plačni razredi, ki jih je potrebno upoštevati pri izračunu osnovnih plač, ki so vkalkulirane v cene zdravstvenih storitev; - da opozarja na oblikovanje sporne določbe četrtega odstavka 9. člena SD v obdobju pred 2017 in iz tega izhaja namen, ki je v tem, da se cene zdravstvenih storitev prilagajo sprotno in neodvisno od trenutne volje pogodbenih partnerjev Splošnega dogovora, razen če se partnerji izrecno ne sporazumejo oziroma dogovorijo drugače, avtomatično usklajujejo z sprejetimi spremembami glede višine plač in drugih vprašanj, ki zadevajo plače v javnem sektorju: - da je potrebno pri razlagi sporne določbe upoštevati 83. člen Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ), kar v konkretnem primeru pomeni, da je potrebno med strankami sporno določbo razlagati v korist tožeče stranke, saj pri sprejemu vsebine Splošnega dogovora sama ne sodeluje in je v podrejenem položaju; tožena stranka je navajala: - da ni sporno, da je med sedaj pravdnima strankama sklenjena Pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016-2020 (v nadaljevanju Pogodba), na podlagi katere se je tožeča stranka za zavarovane osebe tožene stranke zavezala izvajati program zdravstvenih storitev, tožena stranka pa je dolžna plačevati storitve tako, kot je bilo dogovorjeno s Pogodbo in Splošnim dogovorom; - da je v skladu s Pogodbo dolžna tožena stranka pri plačilu zdravstvenih storitev upoštevati tudi obligatorna določila Splošnega dogovora, saj sta se k tovrstnemu načinu obračunavanja in plačevanja zdravstvenih storitev s podpisom Pogodbe (predvsem njenim 6. členom) izrecno zavezali in je določitev cene (višine in vrednosti posamezne storitve) predmet usklajevanja pogodbenih partnerjev, podpisnic Splošnega dogovora, to je dokumenta, na katerem temelji Pogodba, ni pa to v individualni domeni same tožene stranke; - da so z Dogovorom partnerji (in ne tožena stranka) pristojni, da se dogovorijo za finančne učinke, to je določijo najprej obseg finančnih sredstev in nato oblikujejo cene programov/storitev, ki so kriti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in katerega financer je tožena stranka, v kolikor se partnerji ne uspejo dogovoriti glede izhodišč do konca decembra za naslednje leto, odloči o njih najpozneje v enem mesecu arbitraža, če v okviru arbitraže ni mogoče doseči sporazuma, pa odloči o spornih vprašanjih Vlada RS (drugi odstavek 63. člena Dogovora); ugovarja pasivno legitimacijo, glede na to, da o programu zdravstvenih storitev in višini cen zdravstvenih storitev odločajo partnerji, pri čemer je tožena stranka le eden izmed njih in upoštevaje zakonsko ureditev, da je Vlada RS tista, ki nadomesti njihovo voljo, v kolikor med njimi ni doseženo soglasje in meni, da bi bilo potrebno tožbo vložiti zoper vse podpisnike Dogovora; - da je o tem, kar zahteva tožeča stranka v tem postopku od tožene stranke (to je plačilo višjih cen zdravstvenih storitev zaradi povišanja plačnih razredov določenim kadrom v javnem sektorju kot posledici dogovora med Vlado RS in sindikati javnega sektorja) Vlada RS že sprejela odločitev in sicer je dne 21. 12. 2017 glede spornih vprašanj v zvezi z Aneksom št. 1 k Dogovoru 2017 odločila, da se predlogi sprememb 9.člena in 10. člena Dogovora 2017 (v smeri, da se v cenah zdravstvenih storitev zagotovijo sredstva za pokrivanje stroškov dela, ki izhajajo iz omenjenega dviga plač določenim kadrom v javnem sektorju in zapišejo novi plačni razredi za delavce) ne sprejmejo (o tem 5. sklep in 8. sklep Vlade RS z dne 21. 12. 2017) in tožena stranka je dolžna takšni odločitvi slediti in pri plačevanju zdravstvenih storitev ne more ravnati mimo sprejetih odločitev Vlade RS, izpolnitev zahtevka tožeče stranke pa bi pomenilo nezakonito ravnanje tožene stranke in nespoštovanje zakonsko določenega protokola glede sprejema odločitve in tožeči stranki ni nastala nobena škoda zaradi ravnanja tožene stranke ter je tudi ni dolžna povrniti;- da predstavlja cena zdravstvenih storitev nege I, II in III (najprej v obliki planskih cen, po koncu posameznega leta pa obračunske cene) le matematično operacijo (izračun), ki jo izvede toženka na podlagi upoštevanja parametrov oziroma izhodišč, ki pa so v celoti določeni oziroma opredeljeni s strani vseh pogodbenih partnerjev Dogovora in bi tožena stranka lahko izračunala in postopala kot trdi tožeča stranka šele, če bi v Dogovoru ter v njenih Prilogah pri stolpcih - plačilni razred-bile zavedene višje številke za 2 PR;-da je skladno z 22.členom in 23. členom Dogovora tožena stranka dolžna izračunavati cene, ko s posameznim izvajalcem sklepa pogodbe, ni pa tožena stranka dolžna (niti ne sme) sama spreminjati dikcije in številk, ki so postavljene kot temelj v Dogovoru; - da 22. člen Dogovora med drugim določa, da se ″(...), na podlagi določil tega Dogovora izračunajo cene zdravstvenih storitev″, kar pomeni, da bi morala biti določila v Dogovoru zapisana, da se za nego I uporablja PR 23 (in ne 21, kot je zapisano), da se za nego II uporablja PR 23 (in ne PR 25) ter za nego III PR 26 (in ne PR 24, kot je zapisano); - da tudi iz določila 6. člena Pogodbe, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ne izhaja, da bi lahko tožena stranka spremembo, kot jo zahteva tožeča stranka naredila sama, saj navedeni člen določa, da je potrebno upoštevati Dogovor in je torej tožena stranka vezana na Dogovor in na tam dogovorjene in določene vrednosti, kot so bile določene, sporazumno s partnerji in jih ne more sama tožena stranka spreminjati.

Procesne okoliščine v zadevi

8. Tožeča stranka je med postopkom delno umaknila tožbo za vtoževanih 2.579,44 EUR s pripadki, sodišče prve stopnje je že na naroku 13. 6. 2019 postopek v tem delu ustavilo, ker tožena stranka delnemu umiku tožbe ni nasprotovala (tretji odstavek 188. člena ZPP), pravdni stranki pa sta se na naroku odpovedali posebnemu pisnemu odpravku, pravnemu pouku in pritožbi zoper sklep. Sodišče prve stopnje sklepa zato ni povzemalo v sodbo.

Presoja sodišča prve stopnje

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo: (-) da je podana pasivna legitimacija tožene stranke, saj je tožena stranka tista, ki je s tožečo stranko sklenila Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 - 2020 (v nadaljevanju: Pogodba) in tožeča zaradi domnevne kršitve dogovora vlaga to tožbo zoper toženo stranko; (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da sta sklenili Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 - 2020 in da je sestavni del navedene pogodbe kot njegova priloga med drugim tudi Pogodba - finančni načrt za leto 2017, s katerim so določene planske cene, izražene v izhodiščnih cenah zdravstvenih storitev zdravstvene nege, veljavnih za razdobje od 1. 1. 2017 dalje in je za zdravstvene storitve, ki jih je tožeča stranka opravljala v skladu s Pogodbo tožena stranka tožeči stranki priznala plansko ceno zdravstvenih storitev izraženo v izhodiščnih cenah januar 2017 in sicer za zdravstveno nego I,II, III tip A (povprečna cena nege na dan) 15,48 EUR; (-) da je Pogodba sprejeta na podlagi 63., 64. in 65. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) in Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016 ( priloga A57), kar pomeni, da je pogodbena volja pravdnih strank pri sklepanju dogovora močno omejena in vezana na zakonske določbe in Splošni dogovor; (-) da je v 6. členu Pogodbe določeno, da se pogodbene vrednosti in cene storitev Zavod usklajuje skladno z določili veljavnega dogovora; (-) da s Splošnim dogovorom partnerji, med drugim je partner Skupnost socialnih zavodov Slovenije, katere član je tudi tožeča stranka, uredijo medsebojne odnose tako, da vsako leto opredelijo tudi izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen storitev; (-) da prvi odstavek 63. člena ZZVZZ določa, da se zavod, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev in na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebnimi zdravstvenimi delavci, v drugem odstavku 63.člena pa je določeno, da če izhodišča iz prejšnjega odstavka niso sprejeta do konca decembra za naslednje leto, odloči o njih najpozneje v enem mesecu arbitraža, ki jo sestavlja enako število predstavnikov Z., predstavnikov pristojnih zbornic in združenj zdravstvenih zavodov ter predstavnikov ministrstva, pristojnega za zdravstvo in če v okviru arbitraže ni mogoče doseči sporazuma, odloči o spornih vprašanjih Vlada Republike Slovenije; (-) da je v skladu z določbo 66. člena ZZVZZ in določbo 8. člena Splošnega dogovora za leto 2017 (v nadaljevanju: SD/17) bilo pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev potrebno upoštevati plače in druge prejemke zaposlenih v skladu s predpisi, kolektivnimi pogodbami in drugimi splošnimi akti, materialne stroške, amortizacijo in druge zakonske obveznosti izvajalcev programov; (-) da SD/17 v prvem odstavku 9. člena določa, da se sredstva za plače planiranih delavcev načrtujejo na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih aktov ter kolektivnih pogodb, od 1. 6. 2012 dalje pa tudi ob upoštevanju določb Zakona za uravnoteženje javnih financ, po drugem odstavku 9. člena se sredstva za plače vračunajo v cene zdravstvenih storitev tako, da se upošteva planirano število delavcev posamezne dejavnosti, plačni razred, znesek osnovne plače po plačni lestvici, dodatek za delovno dobo, dodatek za delovno uspešnost in druge dodatke po kolektivni pogodbi, po tretjem odstavku 9.člena spremembe višine elementov iz drugega odstavka tega člena, razen točke 3., opredelijo partnerji z aneksom k Dogovoru, v četrtem odstavku 9. člena je določeno, da če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju in druga vprašanja, ki zadevajo plače v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, peti odstavek 9. člena pa pravi, da so sredstva za osnovne plače, ki so vkalkulirana v cene zdravstvenih storitev, opredeljena v Prilogi II; (-) da so med pravdnima strankama sporne cene zdravstvenih storitev zdravstvene nege za obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017, ki so veljale po objavljenih cenikih v tem razdobju in sicer so bile cene za razdobje od 1. 7. 2017 do 31. 8. 2017 za zdravstveno nego I, II III tip A (povprečna cena nege na dan) 15,22 EUR, za razdobje od 1. 9. 2017 do 30. 9. 2017, za zdravstveno nego I,II III tip A (povprečna cena nege na dan) 15,49 EUR in za razdobje od 1. 10. 2017 do 31. 12. 2017 za zdravstveno nego I, II, III tip A (povprečna cena nege na dan)15,46 EUR, tožeča stranka pa trdi, da tožena stranka za obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017 pogodbenih vrednosti in planskih cen oziroma cen zdravstvenih storitev ni uskladila v skladu z obveznostmi, določenimi v SD/17, s čimer je prekršila prevzete pogodbene obveznosti (6. člen Pogodbe) do tožeče stranke, saj se po določilu 46. člena SD/17 za leto 2017 za kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke med drugim šteje, če pri izvajanju pogodbe s posameznim izvajalcem ne spoštuje ali če krši določila Splošnega dogovora ali če izvajalcu ne plača opravljenega dela po cenah in v rokih dogovorjenih s pogodbo in SD; (-) da tožeča opozarja, da so se uvrstitve na plačni lestvici v plačne razrede za delavce v javnem sektorju do 26. plačnega razreda in s tem njihove osnovne plače, po sprejetju in uveljavitvi Aneksa št. 10 h Kolektivni pogodbi za javni sektor ( KPJS ), Aneksa h Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi in Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (vsi objavljeni v Ur. l. RS št. 46/17 z dne 29. 8. 2017) prvič po letu 2008 spremenile, saj so se zvišale za dva plačna razreda, kar bi tožena stranka v skladu z določbo četrtega odstavka 9. člena SD/17 morala pri kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevati, pa tega v nasprotju z to določbo ni storila in tako kršila svoje pogodbene obveznosti do tožeče stranke, po kolektivnih pogodbah se je sprememba osnovnih plač delavcev v javnem sektorju do 26. plačnega razreda morala upoštevati od 01.07.2017 dalje in je tožeča stranka je v skladu s tem tudi svojim zaposlenim morala izplačati v kolektivnih pogodbah določene povečane plače, od navedenega dne dalje pa bi tudi tožena stranka morala avtomatično priznati tožeči stranki višje, navedenim spremembam plač oziroma plačnih razredov usklajene cene zdravstvenih storitev; (-) da stališče tožeče stranke, da se določba četrtega odstavka 9. člena SD/17 mora razlagati tako, da se avtomatično upoštevajo zvišanje plač v ceni zdravstvenih storitev, ni pravilno; (-) da je bil v zvezi z predlogom za zvišanje plač sprejet sklep Vlade RS in ker torej Vlada RS in partnerji podpisniki SD/17 niso sprejeli pravne podlage, po kateri bi morala tožena stranka zagotoviti sredstva zaradi upoštevanja določbe 9. člena SD/17, bi tožena stranka ravnala nezakonito, če bi izvršila plačila, kot jih zahteva tožeča stranka; (-) da ima prav tožena stranka, da določbe četrtega odstavka 9. člena SD/17 ni mogoče razlagati tako, da bi zavezovala toženo stranko, da bi sama in neodvisno od partnerjev ter v nasprotju s 63. členom ZZVZZ lahko usklajevala (poviševala) cene; (-) da Vlada RS res ni podpisnica pogodbe, je pa ona tista, ki je pooblaščena, da o tem odloči, če med partnerji splošnega dogovora ne pride do sporazuma (glede na pooblastilo drugega odstavka 63. člena ZZVZZ) in ni sporno, da med partnerji splošnega dogovora do sporazuma ni prišlo, zato je odločitev Vlade RS veljavna; (-) da je SD/17 bil sprejet 21. 6. 2017 (priloga B1) in na osnovi tega je tožena tožeči tudi plačala vse storitve, kot izvajalki na podlagi sklenjene medsebojne pogodbe; (-) da ni upoštevno sklicevanje tožeče stranke na sodbo VSL I Cpg 665/2013, ker je ugotoviti, da gre v konkretnem primeru za drugačno dejansko stanje zadeve, je pa poudariti, da je sodišče tudi v citirani sodbi ugotovilo, da gre v drugem odstavku 63. člena ZZVZZ za zakonsko pooblastilo Vladi RS, da uredi izhodišče, o katerih se partnerji v javnem zdravstvu niso dogovorili in le v tem primeru dogovor nadomesti sklep Vlade RS; (-) da je v v obravnavani zadevi Vlada RS s sklepom z dne 21. 12. 2017 (priloga B3) sprejela sklepe o spornih vprašanjih v zvezi z aneksom št. 1 in sklenila, da se 9. člena SD/17 ne spremeni (5. točka sklepa Vlade RS z dne 21. 6. 2017 v prilogi B3);(-) da je pritrditi toženi stranki, da ta brez dogovorno zvišanih kalkulativnih elementov za cene zdravstvenih storitev, sama ne sme avtomatsko obračunati zdravstvene storitve po višji ceni; (-) da iz dogovora izhaja, da se cene storitev usklajujejo v skladu z določili veljavnega SD in če bi tožena stranka avtomatsko usklajevala cene, potem bi bil povsem nepotreben SD, ki ga partnerji vsako leto usklajujejo in podpisujejo; (-) da ne obstaja avtomatizem nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da je tožeča stranka sama preko Skupnosti socialno zavodov Slovenije predlagala spremembe 10. člena dogovora tako, da se je za pogodbeno leto 2017 povečajo plačni razredi, kar pomeni, da mora biti to usklajeno s SD in da ni dolžnost tožene stranke oziroma njena pristojnost, da to sama avtomatsko določi; (-) da ima tožena stranka v SD/17 in prilogah jasno numerično opredeljene elemente za izračun zdravstvenih storitev, ki pa se niso spremenili in je te upoštevala v obračunu; (-) da se tudi Pogodba v 6. členu sklicuje na veljavni dogovor, to pa je v konkretnem primeru SD/17;(-) da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker tožena stranka ni kršila zavez iz Pogodbe, in torej ni ravnala protipravno, zato njena odškodninska odgovornost ni podana; Pritožba

10. Pritožba povzema, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče ni povzelo celotne trditvene podlage, ki jo navaja v svoji tožbi in pripravljalnih vlogah, še posebej pa ni v celoti povzelo trditvene podlaga, na podlagi katere tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi tudi ni opredelilo glede bistvene tožničine trditvene podlage in dokazov, s katero tožnica utemeljuje svoj zahtevek ali pa je to naredilo pomanjkljivo. Sodišče prve stopnje je sicer vpogledalo v vse listinske dokaze, ki sta jih stranki vložili v spis, ob pomanjkanju ocene teh listinskih dokazov kakor tudi obrazložitve in utemeljitve, katere od teh listinskih dokazov in zakaj je sodišče upoštevalo kot tehtne pri svoji odločitvi, oziroma kateri od listinskih dokazov na katere se sklicuje tožnica niso upoštevni in zakaj, pa ni dovolj, da bi bilo mogoče kvalitetno preizkusiti ugotovitve sodišča in njihovo tehtnost in pravilnost ter s tem pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

11. Pritožba trdi, da ko sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev, sploh ne poda svoje ocene oziroma stališča glede bistvenega vprašanja v postopku in sicer o tem, kaj dejansko pomeni vsebina spornega 4. odstavka 9. člena SD za leto 2017 in kako ter koga ta zavezuje. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljuje svoje nepopolno in tudi napačno stališče, kot da navedene določbe sploh ni oziroma kot da navedena določba nima nikakršnega namena in pomena ter obvez. Izpodbijana sodba zato o tem bistvenem vprašanju sploh nima potrebnih razlogov, da bi jo bilo mogoče v tem delu preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka, razlogi, s katerimi utemeljuje svojo odločitev pa so v popolnem nasprotju z zavezo, ki jo predstavlja vsebina 4. odstavka 9. člena SD za leto 2017. V tem delu zato sodišče tudi ni ugotovilo popolnega in pravilnega dejanskega stanja.

12. Pritožba meni, da napačna presoja sodišča prve stopnje, da se določba 4. odstavka 9. člena SD/17 mora razlagati tako, da se avtomatično upoštevajo zvišanja plač v ceni zdravstvenih storitev, prav gotovo ne podaja popolnega odgovora na zgoraj navedeno pravno vprašanje. V predmetni zadevi ni mogoče govoriti in ni govora o nikakršnem predlogu za zvišanje plač, o katerem naj bi bil sprejet sklep vlade, kot to zmotno oziroma napačno ugotavlja sodišče pod tč. 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem se sodišče v isti točki tudi napačno sklicuje na tč. 5. Spornih vprašanj, ki izhaja iz Zapisnika 1. seje arbitraže partnerjev za aneks št. 1, saj navedene spremembe ni predlagala tožeča stranka oziroma njen predstavnik pri pogajanjih, to je Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS), temveč je to vprašanje podalo Z. (ZDRZZS), kot to izhaja iz navedenega zapisnika. Tožnica se zato na te spremembe v postopku niti ni sklicevala. Poleg tega pa navedeno vprašanje niti ne dokazuje tega, kar zmotno ugotavlja sodišče, da je tožeča stranka vedela in morala vedeti v fazi pogajanj, da v tistem obdobju ni sredstev za povečano izplačilo plač, ki naj bi ga v tem postopku vtoževala tožena stranka. Tožena stranka v predmetnem postopku ne vtožuje sredstev za povečane plače, temveč sredstva, ki bi ji morala pripadati zaradi zahtevanega zvišanja cen zdravstvenih storitev, do katerih bi v skladu s 4. odstavkom 9. člena SD za leto 2017 moralo priti, zaradi povišanja plač v javnem sektorju.

13. Pritožba še trdi, da tudi stališče sodišča prve stopnje pod tč. 15 obrazložitve izpodbijane sodbe ne pojasni prave vsebine in pomena določila 4. odstavka 9. člena SD za leto 2017, še posebej pa ne vsebine navedenega člena, kot ga tožnica zatrjuje v svojem podrejenem stališču, ko trdi, da bi v tem primeru že partnerji dogovora morali na predlog SSZS spremeniti določila SD za leto 2017 in s tem spremeniti cene zdravstvenih storitev oziroma, da bi to v primeru podane pristojnosti Vlade RS, morala storiti tudi Vlada RS. Popolnoma nesprejemljivo in napačno pa je tudi stališče sodišča, da je bil v konkretno obravnavanem primeru sklep Vlade RS veljaven, ker je bil sprejet v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZZVZZ, saj to ni res, pri čemer se sodišče zgolj sklicuje na navedeno zakonsko določilo, v ničemer pa se ne opredeli glede argumentov tožeče stranke, ki jih ta ves čas postopka zatrjuje, ko želi prikazati obravnavani sklep Vlade RS za nezakonit in tudi nepravilen, razen v delu, ko sodišče pomanjkljivo in nepopolno razlaga in povzema vsebino sodbe VSL I Cpg 665/2013, na katero se sicer v postopku sklicuje tožnica.

14. Pritožba navaja, da je pod tč. 16 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje le delno in zato napačno povzema obrazložitev sodbe, ki jo je v spis vložila tožeča stranka (VSL I Cpg 665/2013), saj iz 11. točke obrazložitve navedene sodbe ni razvidno to, kar navaja sodišče v izpodbijani sodbi, temveč ravno nasprotno, saj iz nje med drugim dobesedno izhaja: ″Citirano zakonsko določilo torej Vlado pooblašča le za odločanje o spornih vprašanjih, ki se nanašajo na izhodišča za sklepanje pogodb, torej le pri oblikovanju izhodišč za pripravo dogovora za naslednje leto, ne pa tudi za spremembe že sprejetega Splošnega dogovora oziroma za spremembe že sklenjenih pogodb. ZZVZZ namreč Vlade ne pooblašča, da bi s sprejetim sklepom posegla v pravice in obveznosti partnerjev v javnem zdravstvu oziroma v pravno urejeno razmerje med pravdnima strankama (glej drugo točko sklepa U-I-264/09-7 ).″ S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v nasprotju s takšnim stališčem, ki je v bistvu povzemalo odločitev Ustavnega sodišča RS ( sklep U-I-264/09-7 ), sprejelo odločitev, da je bil sklep Vlade RS veljaven, je ne samo napačno ugotovilo dejansko stanje, temveč je tudi napačno uporabilo materialni predpis, zaradi česar je njegova odločitev, da je sklep Vlade zakonit, ne samo nepravilna temveč tudi nezakonita.

15. Nadalje pritožba meni, da tudi utemeljitev sodišča pod tč. 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, zakaj gre slediti navedbam tožena stranke, da brez zvišanja kalkulativnih elementov ne mora sama avtomatsko obračunati zdravstvene storitve po višji ceni, niso pravilne. Sodišče kot da določila četrtega odstavka 9. člena SD/17 ne šteje za določilo navedenega Splošnega dogovora. Tožeča stranka namreč ves čas trdi, da bi se cene storitev morale uskladiti v skladu s to določbo. Povsem nesprejemljivo je tudi stališče sodišča, da v nasprotnem, če bi tožena stranka lahko sama spreminjala cene storitev, potem SD sploh ne bi bil potreben, saj konec koncev iz podatkov in dokazov v spisu izhaja, da tožena stranka tekom leta sama spreminja cene. To da je SSZS predlagala spremembe 10. člena dogovora še ne pomeni, da je to edini možni način za povišanje cen storitev, temveč le, da je eden izmed možnih načinov. Res je, da je zaveza glede avtomatičnega upoštevanja spremembe cen zaradi spremembe plačnih razredov nastopila med letom 2017, zmotna in v nasprotju z dobesedno vsebino in namenom četrtega odstavka 9. člena SD/17 pa je ugotovitev sodišča, da bi zato lahko bila vključena le v morebitni aneks k SD/17. Tožeča stranka pri tem ne misli samo na avtomatično spremembo kalkulacij, ki jih je dolžna izvajati tožena stranka, temveč tudi na svojo podrejeno trditev, ko trdi, da bi tožena stranka skupaj z ostalimi partnerji dogovora morala sprejeti predlagane spremembe SD za leto 2017, saj v tem primeru navedeno določilo nalaga ″avtomatično upoštevanje sprejetih sprememb″. To konec koncev priznava tudi sama tožena stranka, ko v njenem odgovoru na tožbo pod tč. III dobesedno navaja: ″ Vsi partnerji po 63. členu ZZVZZ so se dogovorili, da bodo upoštevali pri kalkulacijah cen tudi spremembe, ki se bodo (oziroma so se že zgodile od 01.07.2017 dalje ), vendar je navedeno ″avtomatično″ spremembo bilo mišljeno, da se le ta avtomatizem sprovede (naknadno) med samimi pogajanji med ustreznimi subjekti.″ To pa pomeni, da bi tudi v tem primeru avtomatizem moral veljati, ne pa svobodna volja tožene stranke pri pogajanjih, kot jo nekritično sprejema prvostopno sodišče s stališčem, zavzetim pod tč. 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Legitimna pravica tožene stranke, ki jo ima glede na določbo 63. člena ZZVZZ, je bila nedvomno omejena z že prevzeto obvezo in zavezo iz četrtega odstavka 9. člena SD/17 in tudi sicer z dolžnostjo po 239. členu OZ, ki jo zavezuje, da prevzete pogodbene obveznosti izpolni pošteno v vsem, kot se glasijo. Ravno ravnanje v nasprotju z navedenimi materialnimi določili je pomenilo protipravno ravnanje tožene stranke, do katerega ni imela nobene pravice oz. pravne podlage, saj je s takšnim ravnanjem nezakonito posegla v že sklenjene oz. dogovorjene pogodbene obveznosti. Pri tem se tožena stranka v postopku niti ne sklicuje na okoliščine iz 240. člena OZ, teh pa tudi sicer sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ne ugotovilo. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da v ravnanju tožene stranke ni podane protipravnosti, tudi ni odločalo oziroma zavzelo vseh nujno potrebnih stališč glede preostalih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti, tako da izpodbijana sodba v tem pogledu nima vseh potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih, da bi jo tudi v tem delu bilo mogoče preizkusiti.

16. Spoštovanje določb Splošnega dogovora s strani vseh deležnikov, ki so ga sprejeli, je že sama po sebi razumljiva in samoumevna. Sporno vprašanje v predmetnem sporu pa je, na kakšen način sporna določba četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017, zavezuje posamezne deležnike tega dogovora, tako po dobesedni kakor tudi smiselni razlagi te določbe. O tem sodišče ni podalo konkretnih odgovorov oziroma so ti po mnenju tožeče stranke pomanjkljivi in napačni, kot je to pritožnica že navedla. Stališče tožeče stranke je ves čas takšno, da navedena določba pomeni obvezo, da se ob spremembi plač v javnem sektorju avtomatično morajo spremeniti cene zdravstvenih storitev, bodisi na način, da to spremembo v kalkulacijah izvede toženka sama, bodisi do to spremembo partnerji Splošnega dogovora avtomatično upoštevajo pri sprejemanju sprememb SD.

17. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje med razlogi izpodbijane sodbe popolnoma zanemarilo med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da so bile v postopku sprejemanja Aneksa št. 1 k SD za leto 2017 s strani SSZS predlagane konkretne in ustrezne spremembe, ki med pravdnima strankama niti niso sporne. Predlagane spremembe pa niso bile sprejete po krivdi oziroma sokrivdi tožene stranke. Če bi bile na predlog SSZS predlagane spremembe sprejete, bi torej tožena stranka v skladu s 6. členom Pogodbe, sklenjene med pravdnimi strankami, morala spremeniti oz. uskladiti tudi cene storitev. Ker pa je tožena stranka v nasprotju z zavezo četrtega odstavka 9. člena SD za leto 2017 in v nasprotju z 66. členom ZZVZZ, ter 8. členom SD za leto 2017 preprečila sprejem predlaganih sprememb, je s tem posledično preprečila tudi njeno dolžnost po navedenem 6. in 15. členu njune medsebojne Pogodbe. Protipravnost tožene stranke je tako nesporna, ugotovitev sodišča pod tč. 19 obrazložitve izpodbijane sodbe pa zmotna in nepravilna.

18. Pritožba pove, da se v izogib ponavljanju obširnih navedb v njenih pripravljalnih vlogah, v celoti sklicuje in vztraja pri njenih navedbah, kot te izhajajo ne samo iz njene tožbe, temveč tudi iz vseh njenih pripravljalnih vlog, katere pa prvostopno sodišče, kot že večkrat poudarjeno, v izpodbijani sodbi ni ne obravnavalo ne upoštevalo, kaj šele utemeljeno ovrglo.

19. Tako pritožba podrejeno in za primer, v kolikor bi veljalo stališče tožene stranke, da ta določba zavezuje vse partnerje dogovora in ne izključno tožene stranke, potem je bilo stališče tožeče stranke, navedeno v njenih pripravljalnih vlogah, da je bila tožena stranka skupaj z ostalimi partnerji dogovora dolžna sprejeti s strani SSZS predlagane spremembe Splošnega dogovora za leto 2017 in njegovih prilog, ki so temeljile in bile usklajene s spremembami dviga plač planiranih delavcev v javnem sektorju, pa bile kljub temu s strani tožene stranke in Ministrstva za zdravje RS brez utemeljenega razloga zavrnjene, kot to priznava tudi sama tožena stranka v njenih vlogah in kot to tudi izhaja iz listinskih dokazov, ki jih je v spis vložila sama tožena stranka. Navedeni predlogi SSZS zaradi med drugim tudi protivljenja tožene stranke, niso bili sprejeti na arbitraži, ki je odločala dne 6. 11. 2017, ravno tako pa tudi ne na Vladi RS, ko je dne 21. 12. 2017 nezakonito odločala o spornih vprašanjih glede sprejema Aneksa k SD za leto 2017. Tožeča stranka je tudi za tak primer v svojih dosedanjih pripravljalnih vlogah podala argumente in stališča ter ponudila dokaze, vendar se tudi glede teh sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pravilno in tudi ne v celoti izjasnilo, kar je dodatni razlog za nezakonitost in nepravilnost izpodbijane sodbe.

20. Pritožba spomni, da je tožeča stranka v njenih vlogah poudarila, da je tožena stranka tekom leta nenehno spreminja kalkulacije in s tem cene zdravstvenih storitev tudi na osnovi spremenjenih izhodišč - podatkov UMAR-ja o povprečni letni stopnji rasti cen življenjskih potrebščin, za kar ji daje podlago osmi odstavek 15. člena SD/17. SIC to kaže, da pa je glede spreminjanja elementa plače drugače!!!Vsebinsko je navedena določba enako obvezujoča za vse partnerje dogovora kot določba četrti odstavek 9. člena SD/17, pa za njeno realizacijo oziroma uveljavitev, ko pride do spremenjenih podatkov UMAR-ja, niso potrebne nikakršne predhodne spremembe Dogovora oziroma predhodna soglasja partnerjev dogovora, temveč jih tožena stranka pri kalkulacijah avtomatsko upošteva, čeprav avtomatika sprememb podatkov posredovanih s strani UMAR-ja ni izrecno zapisana v Dogovoru, tako kot je to primer pri sporni določbi četrtega odstavka 9. člena SD/17. Tudi v tem primeru ni potrebno vsakič spreminjati Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, pa bi to po napačnem in zmotnem stališču sodišča prve stopnje očitno moralo biti, sicer se cene ne bi smele tekom leta spremeniti. Tožeča stranka je v svojih vlogah tudi poudarila možnost spreminjanja kalkulacij tudi v primeru sprememb plačne lestvice pri plačah zaposlenih v javnem sektorju, ko ta lahko vpliva na osnovne plače opredeljene v Prilogi II k Splošnemu dogovoru za leto 2017, saj so se partnerji dogovora tako izrecno dogovorili in za to niso potrebna v primeru sprememb plačne lestvice nikakršna naknadna dogovarjanja in spremembe Splošnega dogovora. Tudi navedeni trditvi, o katerih izpodbijana sodba nima nikakršnih stališč, kažeta na to, da bi tožena stranka lahko oziroma morala kalkulacije cen uskladiti z zatrjevanimi spremembami plač v javnem sektorju, ne da bi za to bile predhodno potrebne spremembe SD in njegovih prilog.

21. Pritožba še meni, da je v skladu z določilom 14. člena Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, vsebina četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017, tudi vsebina njune medsebojne pogodbe, saj gre za vprašanje urejanja spremembe cen, ki v osnovni pogodbi ni izrecno oziroma posebej urejeno. Tako je po mnenju tožeče stranke bila tožena stranka tudi v razmerju do tožeče stranka dolžna avtomatsko upoštevati določila navedenega - spornega četrtega odstavka 9. člena SD/17. Če velja stališče tožene stranke, da navedena določba zavezuje vse partnerje dogovora v procesu sprejemanja dogovora oziroma sprememb dogovora, to torej lahko pomeni samo to, da bi si tožena stranka najmanj morala prizadevati in skupaj s partnerji tudi sprejet spremembe cen zdravstvenih storitev, kot so bile te predlagane v postopku sprejemanja Aneksa k SD za leto 2017, kar pa tožena stranka ni storila, saj sej e predlaganim spremembam izrecno protivila, s čimer je nedvomno prekršila tudi pogodbene obveznosti do tožeče stranke.

22. Pritožba meni, da iz razloga, ker so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, bi sodišče prve stopnje moralo tožničinemu zahtevku ugoditi vsaj po temelju. Da je konec koncev podana odgovornost tožene stranke po obeh temeljih ali vsaj po enem izmed njih, kot jih zatrjuje tožeča stranka in da odločitev Vlade RS v konkretnem primeru ni pretrgala vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo, pa izhaja tudi iz pravnomočne Vmesne sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 262/2019 z dne 25.09.2019, ki jo tožnica prilaga tej pritožbi. Sodba je bila izdana v identičnem sporu kot je predmetni, zato se tožnica v celoti nanjo sklicuje.

23. Pritožba povzema, da sodišče prve stopnje pomembnih odločilnih in zatrjevanih dejstev sploh ni ugotavljalo, kar pomeni, da je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pomanjkanje odločanja o vseh odločilnih dejstvi oz. o vseh » odprtih » vprašanjih pomeni, da je sodišče tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj sodba nima odločilnih dejstev o vseh ″odprtih″ vprašanjih oziroma razlogov o odločilnih dejstvih, da bi jo bilo mogoče glede teh preizkusiti, ali pa so njeni razlogi tudi v nasprotju z obstoječimi dokazi v spisu. Zaradi vsega navedenega, ko torej dejansko stanje ni niti popolno, niti pravilno ugotovljeno, ko sodba nima vseh potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti celo v nasprotju s predloženimi dokazi v spisu, tudi odločitev sodišča ni v skladu z materialnimi predpisi, saj jih je sodišče uporabilo napačno.

Odgovor na pritožbo

24. Odgovor na pritožbo meni, da ne drži očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni povzelo celotne trditvene podlage in dokazov tožeče stranke, tožena stranka odgovarja, da je sodišče povzelo relevantne navedbe obeh strank, kakor tudi dokaze, katere je izvedlo in so navedbe tožeče stranke v zvezi z navedenim neutemeljene. Glede na navedeno so popolnoma neutemeljene tudi navedbe pritožbe, da ker sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo celotne trditvene podlage tožeče stranke in dokazov, naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter napačno uporabljeni materialni predpisi ter kršeni postopkovni predpisi, kar pa vse ne drži. Sodišče prve stopnje je vse bistvene navedbe in dokaze upoštevalo, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo nobenih procesnih kršitev. Tudi ne držijo navedbe pritožbe, da sodišče prve stopnje sploh ni podalo svoje ocene oziroma stališča glede vsebine četrtega odstavka 9.člena SD/17. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo v 14., 15. in 17. točki sodbe in zavzelo pravilno stališče, da stališče, kot ga zagovarja tožeča stranka, ni pravilno in gre zgolj za to, da stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje glede navedenega člena SD ni povšeči tožeči stranki in ne drži, da se sodišče do navedenega ni opredelilo. Dikcija četrtega odstavka 9. člena Dogovora sicer govori o tem, da se s spremembo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju: ZSPJS) v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, vendar navedeno ne pomeni, da bi bila to dolžnost tožene stranke same, temveč, da se navedene spremembe zakonov (ZSPJS), to je povišana cena zdravstvenih storitev upošteva pri samem pogajanju med partnerji po 63. členu ZZVZZ, ne pa neposredno pri sklepanju individualne pogodbe z izvajalcem - tožečo stranko (na podlagi 65. člena ZZVZZ). Stranke, ki so pristojne za določanje višine cen zdravstvenih storitev, so partnerji na podlagi in po postopku, kot ga določa 63. člen ZZVZZ, ne pa neposredno sama tožena stranka v svojstvu plačnika zdravstvenih storitev na podlagi zakona in sprejetega splošnega dogovora za tekoče leto. Navedene spremembe partnerji niso nikoli veljavno sprejeli (za drugo polovico leta 2017) in protokolirali ter opredelili višine cene vtoževanih zdravstvenih storitev v absolutnih številkah (numerično) v Dogovoru, da bi bila taka cena lahko neposredni pogoj za spremembo Pogodbe med pravdnima strankama. Tudi tožeča stranka se je zavedala, da ni potrebnih sredstev in tudi, da je potrebno iti po postopku splošnega dogovarjanja v zvezi s spremembo plačnih razredov, saj je preko Skupnosti socialnih zavodov Slovenije predlagala spremembo 10. odstavka 10. člena Splošnega dogovora in povečanje plačnih razredov (sporno vprašanje 8). V zvezi z navedbo pritožbe, da je popolnoma nesprejemljivo in napačno stališče sodišča prve stopnje, da je sklep Vlade RS veljaven, ker je bil sprejet v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZZVZZ, tožena stranka odgovarja, da je pojasnilo sodišča pravilno in je sodišče uporabilo pravilno podlago, ko se je sklicevalo na drugi odstavek 63.člena ZZVZZ ter da je Vlada RS tista, ki odloči, če med partnerji dogovora ne pride do sporazuma. Sodišče je povsem pravilno uporabilo določilo 63. člena ZZVZZ in je tudi pravilno obrazložilo svojo odločitev. Tožena stranka še dodaja, da ima Vlada RS zakonsko pooblastilo, da je končni odločevalec v 63.členu ZZVZZ, poleg tega pa so se partnerji Splošnega dogovora tudi izrecno dogovorili v drugem odstavku 65.člena Splošnega dogovora za leto 2017 (priloga k odgovoru na tožbo), da za spremembe in dopolnitve Dogovora velja enak postopek, kot za njegov sprejem. Navedbe tožeče stranke so tudi v zvezi s tem popolnoma neutemeljene in je odločitev in obrazložitev sodišča pravilna. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke v zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na obrazložitev sodbe v 16.točki ter da naj bi sodišče prve stopnje napačno povzemalo obrazložitev sodbe I Cpg 665/2013. Tožena stranka odgovarja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da gre pri sodbi, na katero se je v svojih vlogah sklicevala tožeča stranka, za drugačno dejansko stanje, kar je tekom postopka tudi zatrjevala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pritrditi navedbam tožene stranke, da ta brez zvišanih kalkulativnih elementov ne more sama avtomatsko obračunati zdravstvene storitve po višji ceni. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da to, da ne obstaja avtomatizem, izhaja tudi iz dejstva, da je tožeča stranka sama, preko Skupnosti socialnih zavodov Slovenije predlagala spremembe 10. člena dogovora, iz česar tudi izhaja, da ni to dolžnost same tožene stranke, da to sama avtomatsko določi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter uporabilo materialno pravo in tudi argumentiralo svoje stališče. Tožena stranka še dodaja, da bi plačilo, kot ga s to pravdo od tožene stranke zahteva tožeča stranka, in sicer mimo dogovorjenih fiksnih zneskov, za toženo stranko predstavljalo nezakonito plačilo, saj bi šlo za ustavno nedopustno neenakopravno obravnavanje izvajalcev na območju Republike Slovenije. V zvezi z navedbo pritožbe , da v obravnavanem primeru ni sporen način sprejemanja Splošnega dogovora ter da naj bi bil sporen način sprejemanja sprememb že sprejetega Splošnega dogovora za leto 2017 in pomen in pravna veljava sklepov Vlade RS, kar naj bi sodišče nekritično enačilo s postopkom sprejemanja vsakoletnega Splošnega dogovora. Stališče pritožbe je napačno, saj je postopek sprejemanja sprememb splošnega dogovora enak postopku sprejemanja samega splošnega dogovora in je tudi v tem primeru za končno odločitev, v kolikor partnerji tekom leta ne dosežejo soglasja pri določenih vprašanjih, pristojna, da o njih odloči Vlada RS in je odločitev sodišča povsem pravilna in skladna z zakonodajo in tudi z vsakokratno prakso sprejemanja sprememb splošnega dogovora. Navedeno je razvidno tako iz sklepa Vlade RS z dne 21.12.2017 (katerega je priložila tožena stranka k odgovoru na tožbo), iz katerega je razvidno, da gre za povsem enak postopek z Vlado RS kot končnem odločevalcu pri sklepanju aneksov k splošnemu dogovoru, kot gre pri postopku sprejemanja samega splošnega dogovora in pri tem ni razlike. Vlada ima zakonsko pooblastilo, da je končni odločevalec v 63.členu ZZVZZ, poleg tega pa so se partnerji Splošnega dogovora tudi izrecno dogovorili v drugem odstavku 65.člena Splošnega dogovora za leto 2017 (priloga k odgovoru na tožbo), da za spremembe in dopolnitve Dogovora velja enak postopek, kot za njegov sprejem. Navedbe pritožbe so tudi v zvezi s tem popolnoma neutemeljene in je odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožena stranka prereka navedbe pritožbe, da naj bi tožena stranka preprečila sprejem predlaganih sprememb ter da naj bi bila protipravnost tožene stranke nesporna, ugotovitev sodišča pa zmotna in nepravilna, kar vse ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da protipravnost ne obstaja in da tožena stranka ni ravnala napačno, saj ni kršila zavez iz pogodbe. Tožena stranka še dodaja, da vsak od partnerjev v postopku pogajanj lahko zavzame svoje stališče in v kolikor ni soglasja med partnerji, se sprovede arbitražni postopek in v kolikor v okviru arbitraže ni mogoče doseči sporazuma, končno odločitev sprejme Vlada RS. Gre za zakonsko predviden postopek, ki je določen v 63.členu ZZVZZ. Tožena stranka ne zastopa tožeče stranke, da bi morala tekom postopka pogajanj zavzemati njena stališča, temveč je tožena stranka dolžna upoštevati dejstvo, da gre za omejenost javnih sredstev in pomembnost zagotavljanja zdravstvenih storitev za vse zavarovane osebe in mora ravnati skladno s sprejetim finančnim načrtom tožene stranke in seveda zakonito. Ravno zaradi navedenega je tudi predviden postopek splošnega dogovarjanja in usklajevanja med partnerji in nenazadnje v primeru nedoseženega soglasja tudi odločitev Vlade RS, saj je potrebno skrbeti za vzdržen sistem financiranja v zdravstvu in zagotavljanje vseh potrebnih storitev za vse zavarovance. Poleg tega je bistveno, da ne glede na stališče tožene stranke, torej tudi če bi glasovala za navedene spremembe, to še ne bi pomenilo, da bi le-te bile avtomatično sprejete ali da bi bilo doseženo konsenzualno soglasje, saj tudi če bi tožena stranka, v svojstvu pogodbenega partnerja tekom pogajanj glasovala za, bi navedeno lahko spremenila Vlada RS. Zatrjevanja tožeče stranke so brezpredmetna in je odločitev, kot tudi obrazložitev sodišča pravilna in zakonita. Tožena stranka ni imela predvidenih sredstev za spremembo cene, kar priznava tudi Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, kot predstavnik tožeče stranke, in bi zagotovo ravnala v nasprotju z njenimi akti in protizakonito, v kolikor bi se pogajala na način, kot to od nje zahteva tožeča stranka. Odgovornost tožene stranke zagotovo ne obstaja, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče in je sodba sodišča pravilna, zakonita in argumentirano obrazložena. Tožena stranka ugotavlja, da so tudi ostale navedbe tožeče stranke ali povsem brezpredmetne ali pa neutemeljene. Sodišče je v sodbi zajelo vse relevantne okoliščine in je sodbo tudi ustrezno in argumentirano obrazložilo. Tožena stranka poudarja, da je bil s splošnim dogovorom, glede na obseg razpoložljivih sredstev, določen letni program zdravstvenih storitev za vso državo, ki opredeljuje količino in vrsto storitev ter njihovo razporeditev po dejavnostih (osnovna, specialistična, ambulantna, bolnišnična, zdraviliška, lekarniška in dejavnost socialnih zavodov). Predmet tega dogovarjanja so tudi t. i. kalkulativni elementi za vrednotenje programov zdravstvenih storitev in za določanje njihovih cen. Tožena stranka kot Zavod v teh pogajanjih in dogovarjanjih nastopa kot javni zavod s konkretnim zakonskim pooblastilom v 63. členu ZZVZZ. Tožena stranka je dolžna pri plačevanju zdravstvenih storitev dosledno upoštevati vsebino Dogovora, torej tudi potrjen finančni okvir, ki se odraža v sprejetem Finančnem načrtu Zavoda, kot temeljnem dokumentu Zavoda. V skladu z 52. členom Statuta (Uradni list RS, št. 87/01 in 1/02 - popr) tožena stranka načrtuje svoje finančno poslovanje s finančnim načrtom tako, da v njem predvidi prihodke in druge prejemke ter odhodke in druge izdatke. Podlaga za oblikovanje finančnega načrta so temeljna ekonomska izhodišča in predpostavke v proračunskem memorandumu ter usmeritve o programu storitev in obsegu denarnih terjatev za izvajanje pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožena stranka lahko razpolaga s finančnimi sredstvi le v obsegu, ki je za namene opravljanja zdravstvenih storitev jasno določen in tudi potrjen s Finančnim načrtom, pri čemer so usmeritve o programu storitev in obsegu denarnih terjatev za izvajanje pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja določene s Splošnim dogovorom. Plačilo mimo s Splošnim dogovorom in s finančnim načrtom sprejetih vrednostnih parametrov (kakršna je po vsebini tudi predmetna tožba) bi tako pomenilo kršitev zakona in prekoračitev pristojnosti, ki jih ima tožena stranka na podlagi zakona. Kadar plačilo nima pravne podlage v Splošnem dogovoru in finančnem načrtu pa gre za t. i. nezakonito plačilo javnega zavoda - to je tožene stranke. Tožena stranka sklepa z izvajalci zdravstvenih storitev individualne pogodbe (letne ali večletne) na podlagi Dogovora, kot to določa 65. člen ZZVZZ. Tožena stranka je tožeči stranki za pogodbeno leto 2017 plačala vse po pogodbi dolgovane zneske za opravljene storitve in tožeči stranki iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se po prepričanju tožene stranke ne nanaša na plačilo storitev izvedene zdravstvene nege I, II in III, ampak gre po vsebini dejansko za zahtevek za povrnitev izdatkov za plače (ki jih mora izplačati tožeča stranka v svojstvu delodajalca), za kar nikjer ni pravne podlage v obstoječih predpisih, v Dogovoru in v pogodbi. Tožena stranka tožeči stranki namreč ne izplačuje oziroma povrača sredstev, ki jih je le ta dejansko porabila za izplačila plač, ampak plačuje ceno opravljene zdravstvene storitve. Predmet Pogodbe (tako 1. člen) je namreč jasen in se nanaša na določitev medsebojnih pravic in obveznosti glede izvajanja in financiranja programov zdravstvenih storitev. Del cene posamezne zdravstvene storitve sicer predstavlja določen del izdatkov za plače (prim. 66. člen ZZVZZ). Vendar pa glede na pravila medsebojnega obračunavanja zdravstvenih storitev tožena stranka ne prejme računa za ločeno izplačilo plač, ampak zgolj račun za opravljene zdravstvene storitve v določenem obdobju, ki mora biti sestavljen v skladu s Pogodbo (10. člen) in v katerem so v ceni zdravstvene storitve stroški plač posredno vključeni preko dokončno določene cene zdravstvene storitve, vse skladno s Pogodbo in Splošnim dogovorom. Dikcija četrtega odstavka 9. člena Dogovora sicer govori o tem, da se s spremembo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju: ZSPJS) v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, vendar navedeno ne pomeni, da bi bila to dolžnost tožene stranke same, temveč, da se navedene spremembe zakonov (ZSPJS), to je povišana cena zdravstvenih storitev upošteva pri samem pogajanju med partnerji po 63. členu ZZVZZ, ne pa neposredno pri sklepanju individualne pogodbe z izvajalcem - tožečo stranko (na podlagi 65. člena ZZVZZ). Stranke, ki so pristojne za določanje višine cen zdravstvenih storitev so partnerji na podlagi in po postopku, kot ga določa 63. člen ZZVZZ, ne pa neposredno sama tožena stranka v svojstvu plačnika zdravstvenih storitev na podlagi zakona in sprejetega splošnega dogovora za tekoče leto. Navedene spremembe partnerji niso nikoli veljavno sprejeli (za drugo polovico leta 2017) in protokolirali ter opredelili višine cene vtoževanih zdravstvenih storitev v absolutnih številkah (numerično) v Dogovoru, da bi bila taka cena lahko neposredni pogoj za spremembo Pogodbe med pravdnima strankama. Vsi partnerji po 63. členu ZZVZZ so se dogovorili, da bodo upoštevali pri kalkulacijah cen tudi spremembe, ki se bodo (oz. so se že zgodile od 1. 7. 2017 dalje), vendar je navedeno ″avtomatično″ spremembo bilo mišljeno, da se le ta avtomatizem sprovede (naknadno) med samimi pogajanji med ustreznimi subjekti. Tudi sporna dikcija navedenega člena ne prelaga obveznosti neposredno na toženo stranko v smislu ″ZZZS″ je dolžan uskladiti cene zdravstvenih storitev« ali podobno. To, da se navedeno ″avtomatično″ ni izvršilo v sklopu splošnega dogovarjanja s strani pogodbenih partnerjev (in v končni fazi tudi Vlade RS), ki imajo mandat za tako povišanje, upoštevajoč spremembe v kolektivnem pogajanju, tožeča stranka ne more prenesti na toženo stranko, ki v sistemu zdravstvenega zavarovanja nastopa v dvojni funkciji - kot dogovorni partner (nosilec javnega pooblastila na podlagi 63. člena ZZVZZ) in kot pogodbeni partner. Sredstva za osnovne plače so opredeljena v desetem odstavku 10. člena Dogovora, kjer je izrecno zapisano, katero višino plačnih razredov v socialnovarstvenih zavodih izvajalci načrtujejo in posledično je izrecno navedeno, v kakšni višini se posamezni del kalkulativnega elementa plač upošteva v cenah storitev (nega I 21 PR, nega II 22 PR, nega III 24 PR). Peti odstavek 9. člena Dogovora 2017 določa, da so sredstva za osnovne plače, ki so vkalkulirana v cene zdravstvenih storitev opredeljena v Prilogi II. Osnovna plača predstavlja enega od kalkulativnih elementov, ki se je uporabil pri izračunu cen zdravstvenih storitev, torej tudi cen zdravstvene nege. Normativ dela za storitev dan zdravstvene nege (prim. Priloga SVZ-2) opredeljuje število delavcev (od tehnika zdravstvene nega, fizioterapevta, medicinske sestre, bolničarja, strežnice pa do zdravnika specialista) na eno enoto postelje in posledično opredeljuje višino plačnega razreda. Enako tudi za storitve dnevnega varstva, ki se skladno z določili drugega odstavka 22. člena Priloge SVZ Dogovora 2017 kot planska obračunska enota storitev v socialnovarstvenih zavodih upoštevajo dnevi zdravstvene nege I. Poleg Priloge II so bile pri izračunu upoštevane tudi določbe 55. člena Dogovora 2017. Na podlagi vseh dogovorjenih kalkulativnih elementov so bile v Prilogi I Dogovora 2017 opredeljene cene zdravstvene nege po posameznih tipih, ki so podlaga za sklepanje pogodb med Zavodom in izvajalci zdravstvenih storitev. V Dogovoru opredeljene osnovne plače so kalkulativni element za določanje cen zdravstvenih storitev in ne gre za plače in plačne razrede zaposlenih pri izvajalcih. Le-ti so pri delodajalcu (tožeči stranki) razvrščeni v različne plačne razrede, odvisno od doseženih napredovanj, kar daje maneverski prostor za usklajevanje višine kalkulativnega elementa plač med partnerji za potrebe določanja cen zdravstvenih storitev. Navedeno tožena stranka še posebej utemeljuje s tem, da so v kalkulaciji cene posameznih tipov zdravstvene nege vključene različne vrste zdravstvenih delavcev (prim. Priloga SVZ - 2 Dogovora 2017). Iz Aneksa št. 10 h Kolektivni pogodbi za javni sektor ne izhaja, da se za vse zaposlene v javnem sektorju plače avtomatično dvignejo za dva plačna razreda, kot zmotno navaja tožeča stranka. Nasprotno, pri posameznem zaposlenem je možno doseči 10 napredovanj. V veliki meri so le­ta odvisna od delovnih izkušenj, znanja in drugih kriterijev, ki jih je treba upoštevati pri napredovanjih, na trg dela vstopajo mlajši delavci itd., zato nikakor ni moč trditi, da se za vse vrste delavcev, ki so kalkulativno vključeni v posamezne tipe zdravstvene nege, plače kot kalkulativni element avtomatično dvignejo za dva plačna razreda. Zato tudi ni mogoče sprejeti stališča tožeče stranke, da se plačni razredi avtomatično dvignejo za dva plačna razreda. To dokazujejo tudi predlogi predstavnikov izvajalcev v procesu partnerskega dogovarjanja. Tako je Skupnost socialnih zavodov Slovenije (kot predstavnik tožeče stranke) v postopku usklajevanj za Aneks št. 1 k Dogovoru za 2017 (21.9. 2017) podala predlog za povišanje plačnih razredov v postopku splošnega dogovarjanja. Če bi 9. člen Dogovora 2017 lahko tolmačili kot avtomatizem za dvig cen zdravstvenih storitev, potem teh predlogov predstavniki izvajalcev v procesu dogovarjanja sploh ne bi podali. Ker o predlogu Skupnosti socialnih zavodov Slovenije ni bilo doseženo soglasje med partnerji, ga je glede na navedeno obravnavala arbitraža (6.11. 2017). Ker tudi na arbitraži ni bilo doseženo soglasje, je v skladu z ZZVZZ, o predlogu odločila Vlada Republike Slovenije (21. 12. 2017) in sprejela sklep, da se 10. člen Dogovora 2017 ne spremeni (gradivo za obravnavo na Vladi Republike Slovenije in Sklep Vlade Republike Slovenije o spornih vprašanjih v zvezi z Aneksom št. 1. - 8. sporno vprašanje: ″Stališče Ministrstva za zdravje: Ministrstvo za zdravje se s predlogom ne strinja. Skladno s sklepom Vlade RS z dne 8. 9. 2017 Ministrstvo za zdravje skupaj z Ministrstvom za finance pripravlja nabor ukrepov, ki bodo omogočili dvig cen zdravstvenih storitev v letu 2018. Ministrstvo za zdravje predlaga Vladi Republike Slovenije, da se 10. člen Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 ne spremeni.″ Navedenega predloga Vlada RS ni sprejela. Zato določbe četrtega odstavka 9. člena Dogovora po prepričanju tožene stranke ni mogoče tolmačiti drugače, kot da predstavlja podlago za izplačilo četrti odstavek 9. člena le ob pogoju, da je sprejeta ustrezna pravna podlaga v istem rangu (torej rangu splošnega dogovarjanja), ki ureja spremembo same višine plače in hkrati tudi spremembo cene za predmetno zdravstveno storitev-v konkretnem primeru za posamezni tip nege. Iz desetega odstavka 10. člena SD izhaja, da se za program zdravstvene nege v socialnovarstvenih zavodih načrtujejo glede na tip izvajalca (ABC) PR tako, da znaša za nego I 21, za nego II 22 in za nego III 24. To pa niso konkretna delovna mesta, na katere bi vplivala sprememba po Aneksu h KP, temveč programi, torej se za program nege I vzame osnovna vrednost 21 PR, vendar so v njem vračunane tudi druge vrednosti drugih delovnih mest z višjimi PR. Po KP se niso povečali plačni razredi tudi teh delovnih mest (npr. zdravnika, višje medicinske sestre), saj so umeščeni v višje PR. V tem smislu je problematična neposredna uporaba Aneksa h KP, ravno zaradi tega, ker njegova vsebina ni identična z vsebino Splošnega dogovora (to identičnost pa zmotno uveljavlja in zatrjuje tožeča stranka) in tudi ni podrobneje opredeljen način preračuna (kalkulacije) iz povečanih PR za DM v samo vrsto zdravstvene storitve. To opravijo partnerji po vsebinskem usklajevanju in postopkih po 63. členu ZZVZZ. Glede na pojasnjeno, četrti odstavek 9. člena Dogovora v povezavi z ostalimi pravnimi viri (KP), ki jih navaja tožeča stranke ne more predstavljati podlage za izplačilo tožeči stranki, saj t. i. ″avtomatična sprememba″ ni bila izvršena po pravilnem in zakonitem postopku in z ustrezno hierarhično višjim aktom. Neposredna sprememba, kot jo vtožuje tožeča stranka, ki naj bi jo morala enostransko izvršiti tožena stranka, pomeni kvečjemu prekoračitev zakonskih pooblastil in nezakonito izplačilo na račun tožene stranke oz. sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Nadalje tudi ne držijo navedbe tožeče stranke, da ji je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 46. člena Dogovora dolžna povrniti utrpelo škodo. Namreč tožena stranka ravno zaradi tega, ker spoštuje določila Dogovora in pri opravljanju svoje, na zakonu temelječe dejavnosti, ni prekoračila pooblastil, ki ji jih daje zakon in na zakonu temelječi predpisi, zato ni mogla niti ni smela enostransko povečati cen zdravstvenih storitev na način, kot predlaga in vtožuje tožeča stranka. Tožena stranka tudi meni, da tožeči stranki pri tem ni nastala nikakršna škoda, niti jo kot tako ni mogoče zagovarjati.

Presoja pritožbenega sodišča

25. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek, da se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker v sodbo ni povzelo vseh trditev tožeče stranke, saj to ni dolžno in tega ne predpisuje niti določba 324.člena ZPP1, bistveno je, da iz obrazložitve sodbe izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih glede (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

26. Pritožba meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se zato ne da preizkusiti, vendar je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen. Na morebitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ko preizkuša izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih navedb (350. člen ZPP) in pritožbeno sodišče meni, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh določilnih dejstvih in da so razlogi izpodbijane sodbe jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Sodišče prve stopnje je moralo presoditi ali držijo navedbe tožeče stranke, da bi morala tožena stranka skladno z določbo četrtega odstavka 9. člena SD/172 sama avtomatsko preračunati višjo vrednost kalkulativnega elementa plače kot enega od elementov, ki se upošteva pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev skladno z določbo 8.člena SD/173, ker je prišlo do zvišanja plačnih razredov pri tožeči stranki s 1.7.2017 pri tistih izvajalcih, ki se skladno z 10.členom SD/17 upoštevajo pri izračunu osnovnih plač4. Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da avtomatizma ni in je zato tudi podalo razloge v 14,. 15.,16. in 17.točki obrazložitve izpodbijane sodbe. S temi razlogi pritožba polemizira in njeno stališče, da razlogov ni, ker se z njimi ne strinja, ne utemeljuje očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodbo je mogoče preizkusiti5, ker ima razloge o odločilnih dejstvih.

27. Pritožba očita, da se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka , ker se ni opredelilo do vseh navedb tožeče stranke (glede obračunavanja cene storitev po Splošnih dogovorih pred letom 2016, da je tožena stranka tekom leta nenehno spreminjala kalkulacije in s tem cene zdravstvenih storitev tudi na osnovi spremenjenih izhodišč- podatkov UMAR-ja o povprečni letni stopnji rasti cen življenjskih potrebščin in valorizirala materialne stroške, za kar ima podlago v osmem odstavku 15.člena SD, glede neprizadevanja tožene stranke, da bi prišlo do sprememb SD/17 in celo njenega odklonilnega stališča), vendar v primeru, da se sodišče ne opredeli do vseh relevantnih strankinih navedb (dejanskih ali pravnih), krši dolžnost opredelitve, kar pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8.točke drugega odstavka 339.člena ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne gre pa za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP.6 Pritožba pa konkretiziranega očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339.člena ZPP ni zatrjevala, posledično se štejejo njene navedbe glede umanjkanja razlogov glede nekaterih njenih trditev pritožbeno nerelevantne. Pritožbeno sodišče se glede njih ni dolžno izjasnjevati.

28. Pritožba ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na sodno prakso (sodbe v identičnih zadevah, v katerih je njenemu tožbenemu zahtevku bilo ugodeno), ker je tožena stranka predložila sodbe, v katerih pa v identičnih zadevah tožbenemu zahtevku tožeče stranke ni bilo ugodeno. Za oblikovanje enotne sodne prakse skladno z določbo 109.člena Zakona o sodiščih7 skrbi in je pristojno Vrhovno sodišče RS, tožeča stranka pa odločitve vrhovnega sodišča o identični zadevi ni predložila.

29. Pritožba ni utemeljena niti v delu, kolikor meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da iz sodbe VSL I Cpg 665/2013 z dne 1.4.2015 ne izhaja identično dejansko stanje kot v sporni zadevi, ker spregleda, da je v navedeni sodbi pod 11.točko obrazložitve nedvoumno zavzeto stališče, da je sklep Vlade RS brez zakonske podlage in da Vlada ne more posegati v pogodbena razmerja, tako da bi s sklepom spreminjala že veljavne Dogovore, pri čemer se je sodišče sklicevalo na sklep Ustavnega sodišča RS U-I-264/09-7 z dne 8.7.2010. 30. Ustavno sodišče RS je s sklepom U-I-264/09-7 z dne 8.7.2010 razlogovalo: ″Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 91/07 in 76/08 – v nadaljevanju ZZVZZ) Vlada odloči o spornih vprašanjih glede izhodišč za izvajanje programov in oblikovanje cen programov oziroma storitev ter glede drugih podlag za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter zasebnimi zdravstvenimi delavci, o katerih ni bil sprejet dogovor med Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod), pristojnimi zbornicami, združenji zdravstvenih zavodov in drugih zavodov, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvom, pristojnim za zdravstvo, oziroma niso bila urejena z odločitvijo arbitraže skladno s citirano zakonsko določbo. Na tej podlagi torej Vlada s svojo odločitvijo nadomesti voljo strank iz prvega odstavka 63. člena ZZVZZ, ki niso uspele skleniti Dogovora. To pomeni, da je z navedeno odločitvijo Vlade mogoče urediti le vprašanja iz prvega odstavka 63. člena ZZVZZ, in to le v obliki, ki je za to predpisana. Tudi iz izpodbijanih sklepov Vlade izhaja, da po vsebini dopolnjujejo Dogovor, vendar niti po vsebini niti po obliki ne pomenijo izvršilnega predpisa Vlade, ki bi kot takšen določal pravice in obveznosti pobudnikov. Prav tako Vlada po ZZVZZ nima posebnega pooblastila, da bi tak predpis (lahko) izdala. Zakon je tudi ne pooblašča za izdajo enostranskih oblastvenih aktov, s katerimi bi lahko posegla v pravice ali obveznosti subjektov iz 63. člena ZZVZZ oziroma v pravno urejena razmerja med subjekti iz 65. člena ZZVZZ.3. Ker torej izpodbijana sklepa Vlade nista predpisa, je Ustavno sodišče pobudo za oceno njune ustavnosti zavrglo zaradi nepristojnosti. Pobudniki lahko svoje pravice iz pogodbenih razmerij uveljavljajo s pravnimi sredstvi pred pristojnimi sodišči, ki bodo morala presoditi, kakšen učinek, če sploh, imata izpodbijana sklepa Vlade na njihova pogodbeno urejena razmerja. S tem bodo hkrati odgovorila na vprašanje, ali je bilo zaradi izpodbijanih sklepov upravičeno znižanje plačil pobudnikom, določenih s pogodbami na podlagi sklenjenega Dogovora.″

31. S tem je odgovorilo, da je Vlada RS skladno z drugim odstavkom 63.člena ZZVZZ pooblaščena po zakonu, da nadomesti voljo strank, določenih v prvem odstavku 63.člena. Določba prvega odstavka 63.člena ZZVZZ se glasi:“Zavod, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, se za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev. Na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebnimi zdravstvenimi delavci.″

32. V zadevi VSL I Cpg 665/2013 z dne 1.4.2015 je bilo ugotovljeno, da je s sklepom vlade bilo poseženo v pravice izvajalca zdravstvenih storitev tako, da je vlada spremenila finančni načrt in zmanjšala plansko letno vrednost programa tožeče, aneks k pogodbi s tožnico (izvajalko storitev) pa ni bil sklenjen. V taki dejanski situaciji je sodišče smelo presoditi, da sklep Vlade, ki je spremenil SD ne more vplivati na konkretno pogodbeno razmerje, ker se določbe SD uporabljajo neposredno le v delu, kolikor niso s pogodbo posebej opredeljena in ker je v pogodbi bila določena vrednost programa, je vladni sklep brez učinka. V sodbi je tudi zapisano, da je določbo drugega odstavka 63. člena ZZVZZ razumeti tako, da pooblašča Vlado le za odločanje o spornih vprašanjih , ki se nanašajo na izhodišča za sklepanje pogodb, torej pri oblikovanju izhodišč za pripravo dogovora za naslednje leto, ne pa tudi za spremembe že sprejetega Splošnega dogovora oziroma za spremembe že sklenjenih pogodb. Slednje pa je potrebno po mnenju pritožbenega sodišča razumeti glede na okoliščine primera, ki ga je VSL obravnavalo, ne pa na način kot trdi pritožba, da bi bil vsak vladni sklep neupošteven.

33. Poglavitni pritožbeni očitek je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da določbe četrtega odstavka 9.člena SD/17 ni mogoče uporabiti tako, da bi se ob spremembi plač pri tožeči stranki v posledici med Vlado RS in reprezentativnimi sindikati sprejeta Aneksa h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki ureja višino plač, avtomatsko to moralo upoštevati pri sredstvih za plačo kot enem od kalkulacijskih elementov pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev.

34. Pritožba ni utemeljena, ker ni spregledati, kaj določata drugi in tretji odstavek 9.člena SD/17: drugi odstavek: sredstva za plače se vračunajo v programe oziroma cene zdravstvenih storitev tako, da se upošteva planirano število delavcev posamezne dejavnosti, plačni razred, znesek osnovne plače po plačni lestvici, dodatek za delovno dobo, dodatek za delovno uspešnost in drugi dodatki po kolektivni pogodbi; tretji odstavek : spremembe višine elementov iz drugega odstavka tega člena, razen točke 3., opredelijo partnerji z Aneksom k Dogovoru.

35. Ob upoštevanju teh določb in ob upoštevanju navedb tožeče stranke, da bi tožena stranka morala pri izračunu cene njenih storitev od 1.7.2017 upoštevati višje plačne razrede, je zmotno pritožbeno stališče, da jo k temu pooblašča in zavezuje določba četrtega odstavka 9. člena SD/17, ker določa, da se spremembe višine plač v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatsko upoštevajo.

36. Določbo četrtega odstavka je razumeti tako, da se avtomatsko upoštevajo višje osnovne plače, ne pa plačni razredi.

37. V Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju je v določbi 5.člena določeno: ″1.Plača je sestavljena iz osnovne Plače, dela Plače za delovno uspešnost in dodatkov. 2. Znesek osnovne plače se določi z uvrstitvijo v posamezen plačni razred iz plačne lestvice. 3) Plačna lestvica je določena v prilogi 1 tega zakona.(4) Vrednosti plačnih razredov se usklajujejo praviloma enkrat letno. Višina uskladitve mora biti enaka za javne uslužbence in funkcionarje.5) Višina uskladitve vrednosti plačnih razredov za javne uslužbence se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor. Višina uskladitve vrednosti plačnih razredov za funkcionarje pa se, po predhodnem usklajevanju s funkcionarji, določi s tem zakonom.

38. Ker iz zakonske ureditve izhaja razlika med osnovno plačo in plačnim razredom, dvig osnovne plače ne pomeni nujno tudi spremembo plačnega razreda, kot zmotno meni pritožba, saj se lahko dvignejo tudi osnovne plače v okviru istega plačnega razreda. Razvrščanje delavcev pri tožeči stranki v višje plačne razrede pa ne pomeni, da bi tožena stranka morala avtomatsko upoštevati tudi takšno prerazvrščanje v višje plačne razrede, temveč morajo skladno z drugim odstavkom 9. člena SD/17 o tem odločiti partnerji z aneksom k Dogovoru.

39. Ker iz desetega odstavka 10.člena SD/17 izhaja, da izvajalci za program zdravstvene nege v socialno zdravstvenih zavodih načrtujejo naslednje plačne razrede: Tip izvajalca A,B, C: nega I plačni razred 21, nega II plačni razred 22, tip III plačni razred 24, najzahtevnejša dela plačni razred 26″, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi sama pri izračunu cene storitve upoštevala nove plačne razrede, temveč bi jih morali z Aneksom skupaj določiti partnerji Dogovora, tako da bi jih ustrezno spremenili.

40. Pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev, sklenjena med sedaj pravdnima strankama, ne vsebuje posebnih določb, ki bi urejale obračunavanje cen storitev v primeru sprememb plač, zato je potrebno upoštevati določbo 6.člena Pogodbe, da pogodbene vrednosti in cene storitev Zavod (tožena stranka) usklajuje skladno z določili veljavnega Dogovora.

41. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke, je neutemeljen, saj tožena stranka ni kršila Pogodbe , sklenjene med sedaj pravdnima strankama in ker v ravnanju tožene stranke ni zaznati protipravnosti, je neutemeljen vtoževani tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka vtožuje škodo zaradi kršitve pogodbe (239. člen OZ).

42. Pritožbeno ni sporno, da Aneks k dogovoru ni bil sklenjen in kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, tožeča stranka nima prav, da Vlada RS ne bi smela s sklepom posegati v ureditev novih cen medicinskih storitev v tistem delu, kjer cene temeljilo na povprečnih plačnih razredih in je to urejeno v 10. členu SD/17. Potem ko do soglasja med partnerji ni prišlo, je skladno z določbo drugega odstavka 63.člena ZZVZZ in skladno z določbo drugega odstavka 65. člena SD/17 Vlada RS smela uresničiti zakonsko pooblastilo in odločati o spremembi izhodišč za oblikovanje cen zdravstvenih storitev.

43. Vlada RS je sklenila, da se 10.člen SD/17 ne spremeni8 in tožena stranka ni ravnala protipravno, ker je tudi v obdobju od 1.7.2017 do 31.12 2017 tožeči s stranki obračunavala storitve po SD/17, kot je veljal. 44. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

45. Pritožba izreka o stroških konkretno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti zmotne uporabe materialnega prava.

46. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijana sodbo (353. člen ZPP).

47. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

48. Tožena stranka povrnite stroškov odgovora ni uveljavljala.

1 Določba 324.člena ZPP se glasi:“1.Pisna sodba mora imeti uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk o pritožbi. [..] 3. V obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. 2 Določba četrtega odstavka SD/17 se glasi:″Če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju in druga vprašanja, ki zadevajo plače v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe.″ 3 Določba 8.člena SD/17 se glasi: ″Pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev se upoštevajo naslednji elementi:-plače ,-materialni stroški,- amortizacija,-drugi prejemki zaposlenih po kolektivni pogodbi,-zakonsko predpisane obveznosti izvajalcev programov.″ 4 Deseti odstavek 10.člena SD/17 se glasi: ″Za programa zdravstvene nege v socialnovarstvenih zavodih izvajalci načrtujejo naslednje plačne razrede: Tip izvajalca A,B, C: nega I plačni razred 21, nega II plačni razred 22, tip III plačni razred 24, najzahtevnejša dela plačni razred 26″ 5 Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 307 6 J. Zobec, isto tam, stran 309 7 Določba 109.člena ZS se glasi:″1.Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso.″[...] 8 Sklep Vlade RS z dne 21.12.2017