Jedro

Predpogoj za uspešno uveljavljanje pobotnega ugovora je obstoj med strankama vzajemnih, istovrstnih in zapadlih terjatev, čemur sodna praksa dodaja še pogoja iztožljivosti in likvidnosti (nespornosti) terjatev. Toženec meri s svojim pobotnim ugovorom na kompenzacijo svojega dolga s tistimi koristmi, ki si jih je tožeča stranka neupravičeno pridobila s tem, ko je zadržala presežek natisnjenih izvodov, kar predstavlja verzijski zahtevek zaradi neupravičeno pridobljene koristi. Po pravilih vračanja v primerih neupravičene pridobitve pa je primarna vrnitev v naravi (1. odstavek 190. čl. OZ), zato bi prišel pobot (glede na pogoj istovrstnosti) terjatev v poštev šele, če tožeča stranka knjig ne bi mogla vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

* Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v 1. točki izreka pustilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2002/12057 z dne 15. 10. 2002 v 1. in 3. točki izreka. V 2. točki izreka je ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 6.259,39 EUR ne obstaja. V 3. točki izreka je toženi stranki naložilo v plačilo 379,14 EUR pravdnih stroškov v roku 15. dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

* Pritožbeni razlogi in pritožbene navedbe Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, smiselno pa še zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožena stranka. Predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek, razveljavitev sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2002 /12057 z dne 15. 10. 2002, ter da sodišče tožeči stranki v njeno korist naloži povrnitev stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka v celoti izpolnila svoje pogodbene obveznosti in je plačilo za opravljeno delo dospelo v plačilo. Kot pogoj za plačilo je bila dogovorjena vrnitev tiskarskih matric, ki jih tožeča stranka še ni vrnila. Nadaljnji pogoj je bila dostava 16. izvodov vsake knjige knjižnici ..., česar tožeča stranka prav tako ni izpolnila. Tožeča stranka je dala vezati več knjig, kot je bila dogovorjena naklada. Ker jih je pritožniku izročila le dogovorjeno število, ne pa vseh zvezanih, ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti.

Glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo pritožnikovih ugovorov in ni izvajalo predlaganih dokazov, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da tožeča stranka ni v celoti izpolnila svojih pogodbenih obveznosti. Sodba nima razlogov o tem, zakaj so zavrnjeni dokazi nepotrebni. Prav tako ni upoštevalo pobotnega ugovora, čeprav so za procesni pobot obstajali pogoji. Stališče sodišča, da bi moral uveljavljati neupravičeno reprodukcijo avtorskega dela v drugi pravdi, je napačno.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika zmotno uporabilo materialno pravo, ker v skladu z določbami Obligacijskega zakonika ni omejilo teka zamudnih obresti.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

* K pritožbenemu razlogu zmotno ugotovljenega dejanskega stanja Trditve pritožnika, da sta bila kot pogoj za plačilo tiskarskih storitev dogovorjena vrnitev matric in dostava po 16. izvodov vsake knjige knjižnici ..., so pritožbena novota, saj pritožnik v postopku na prvi stopnji tega ni zatrjeval. Ker niti ne zatrjuje, še manj pa je uspel izkazati, da teh dejstev ne bi mogel navajati do prvega naroka oz. pod zakonskimi pogoji do konca postopka na prvi stopnji, pritožnikove navedbe v tem obsegu v skladu s 1. odstavkom 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso pravno upoštevne.

Iz pritožnikove zavrnitve računov št. 2160-02 in 2161-02 z dne 30. 7. 2002 (priloga št. B1) je sicer res razvidno, da naj bi bila izročitev 16-ih izvodov knjig knjižnici ... dogovorjena kot pogoj za plačilo, vendar morajo stranke v skladu z 212. čl. ZPP dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek, navesti, zgolj predloženi dokaz pa pomanjkljivih trditev ne more sanirati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno menilo, da obveznost dostave 16-ih izvodov knjig knjižnici ... ne izhaja iz obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, temveč jo določa zakon, zato za njuno medsebojno razmerje ni pravno relevantna.

Predmet pogodbe med strankama, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila izdelava po 1.000 izvodov vsake izmed knjig. Pritožnik ne prereka, da je naročeno število izvodov prejel. Stališča, da tožeča stranka pogodbe ni v celoti izpolnila zato, ker je natisnila več izvodov, kot je bila dogovorjena naklada, pri čemer pa presežka pritožniku kot naročniku ni izročila, pa ni mogoče sprejeti. Pritožnik bi lahko glede presežnih izvodov uveljavljal na različnih pravnih temeljih več različnih zahtevkov (glej tudi opombo 1), ki pa niso v zvezi oz. ne vplivajo na pravilnost tožnikove izpolnitve dogovorjenega.

* K pritožbenemu razlogu bistvene kršitve določb pravdnega postopka Kot pritožbeno sodišče ugotavlja že pod prejšnjo točko obrazložitve, pritožnik šele v pritožbi zoper napadeno sodbo navaja, da sta bila vrnitev tiskarskih matric in izročitev 16-ih izvodov vsake knjige knjižnici ... pogoj za plačilo naročenih tiskarskih storitev. Ker pred sodiščem prve stopnje tega ni zatrjeval, se sodišče prve stopnje s temi vprašanji v skladu z razpravnim načelom (7. čl. ZPP) ni bilo dolžno in niti upravičeno ukvarjati. Zato ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev, ker sodišče teh dejstev ni ugotavljalo in se s tega vidika opredelilo do predloženih listinskih dokazov. Prav tako sodišče ni smelo za ugotavljanje teh okoliščin izvajati drugih predlaganih dokazov - ti so bili namreč pravno nepomembni, saj je šlo za t. i. nediferencirane dokazne predloge, kateri niso imeli podlage v ustreznih trditvah oz. dejstvih, ki naj bi jih dokazali. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko jih je kot nepotrebne zavrnilo, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

Pritožnikova graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njegov pobotni ugovor, ni upravičena. Sodišče prve stopnje resda ugotavlja, da je bilo zvezanih več knjig, kot je bil obseg naročene naklade (drži tudi, da je izračun presežka zvezanih knjig napačen, saj je v nasprotju z računi iz prilog A7 in A8). To pa še ne pomeni, da so obstajali pogoji za t. i. procesni pobot terjatev. Zraven razlogov, ki jih v 11. točki obrazložitve navaja že sodišče prve stopnje, pogoji za pobotanje terjatev v nobenem primeru niso bili izpolnjeni. Predpogoj za uspešno uveljavljanje pobotnega ugovora je obstoj med strankama vzajemnih, istovrstnih in zapadlih terjatev, čemur sodna praksa dodaja še pogoja iztožljivosti in likvidnosti (nespornosti) terjatev. Kot je razvidno iz pritožbe in ostalih pritožnikovih vlog v spisu, meri s svojim pobotnim ugovorom na kompenzacijo svojega dolga s tistimi koristmi, ki si jih je tožeča stranka neupravičeno pridobila s tem, ko je zadržala presežek natisnjenih izvodov. Po vsebini to predstavlja verzijski zahtevek zaradi neupravičeno pridobljene koristi (190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ)). Ključno pri tem je razumevanje elementov neupravičene pridobitve: a) mora iti za prehod premoženja iz sfere ene osebe v sfero druge osebe, b) prehod nima pravne podlage v pravnem naslovu, c) rezultat je korist pri stranki, v sfero katere je premoženje prešlo in d) škoda pri stranki, iz sfere katere je premoženje prešlo. Ker pritožnik ni niti postavil ustreznih trditev glede škode, ki mu je zaradi zadržanja presežka knjig s strani tožeče stranke nastala (točka d), prav tako pa ne glede koristi, ki naj bi jih tožeča stranka s tem, ko je knjige zadržala, imela (točka c), ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali in v kolikšni višini obstaja pritožnikova terjatev do tožnika zaradi neupravičene pridobitve. Razen tega pa je po pravilih vračanja v primerih neupravičene pridobitve primarna vrnitev v naravi (1. odstavek 190. čl. OZ), zato bi prišel pobot (glede na pogoj istovrstnosti) terjatev v poštev šele, če tožeča stranka knjig ne bi mogla vrniti.

Zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev pritožnika ne obstaja, je iz navedenih razlogov materialnopravno povsem pravilna.

* K pritožbenemu razlogu kršitve materialnega prava Stališče pritožnika v zvezi z manjkajočo omejitvijo višine zamudnih obresti v prvostopenjski sodbi je napačno. Pravdno sodišče določa pri zakonskih zamudnih obrestih le temelj. Šele izvršilno sodišče pa je tisto, ki določi njihovo konkretno višino in zato šele v tej fazi postopka pride v poštev uporaba (z novelo A Obligacijskega zakonika razveljavljenega) 376. čl. OZ, ki je omejeval tek neplačanih (pogodbenih in zakonskih) zamudnih obresti do višine glavnice. Pritožnikov ugovor pa tudi po vsebini ni utemeljen, saj se ob upoštevanju datuma zapadlosti terjatev do uveljavitve novele A Obligacijskega zakonika 22. 5. 2007 zakonske zamudne obresti niso natekle do višine glavnice in zato njihov tek ni bil ustavljen.

* Zaključek Pritožbene navedbe so neutemeljene in ker instančno sodišče ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere je dolžno v skladu z 2. odstavkom 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot določa 353. čl. ZPP.

Stroške neuspele pritožbe krije na podlagi I. odstavka 165. čl. ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP pritožnik sam.