Jedro

Skrb za družino, in sicer za otroke obsojenkine sestre, kar vse v pritožbi izpostavlja obsojenka, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne okoliščine, ki bi, ob upoštevanju velike nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti, narekovale nadomestitev zaporne kazni, kot je to predlagala obsojenka. Odsotnost obsojenke iz domačega okolja in družinskega življenja je namreč redna, pričakovana ter neizogibna posledica vsake izrečene zaporne kazni, na katero bi obsojenka morala računati že v času storitve kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba obsojenke L.O. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenka je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom IV Kr 31624/2016 z dne 7. 3. 2017 odločilo, da se predloga obsojenke L.O. in njenega moža G.O. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist z dne 15. 2. 2017, zavrneta.

2. Proti sklepu se je z laično pritožbo pritožila obsojenka, ki se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. V pritožbi navaja, da ne razume slovenskega jezika, zato tudi ni razumela, da je bila obsojena na pet mesecev zapora. Pritožbeno sodišče prosi naj ji da možnost, da kazen odsluži z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom in ji s tem da možnost dokazati, da s kaznivimi dejanji na prostosti ne bo več nadaljevala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za potrebe odločitve o obsojenkinem predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist je sodišče prve stopnje pridobilo izpiska iz kazenske evidence in iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških za obsojenko ter mnenje višjega državnega tožilca, ki predlogu obsojenke nasprotuje.

5. V skladu z devetim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sodišče pri odločanju o izvršitvi zapora z delom v splošno korist upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Pri odločanju o načinu alternativnega prestajanja zaporne kazni gre za diskrecijsko pravico sodišča, pri čemer mora sodišče pri odločanju o tem upoštevati tudi osebnostno urejenost obsojenca in presojati, ali je le-temu mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil. 6. Pri presoji vseh zgoraj navedenih kriterijev in okoliščin, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ukrep nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojenki ni utemeljen, svojo odločitev pa je v napadenem sklepu tudi tehtno obrazložilo (točka 7 napadenega sklepa). S takšnimi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritrditi je stališču prvostopnega sodišča, da teža kaznivega dejanja, način storitve in obsojenkine osebne okoliščine ne dopuščajo izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist. Ne gre prezreti, da je obsojenka specialna povratnica, saj iz podatkov kazenske evidence izhaja, da je bila že večkrat obsojena za istovrstna kazniva dejanja, izrečene kazenske sankcije pa nanjo niso vplivale tako, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljala. Da obsojenka osebno ni primerna za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist sodišče prve stopnje pravilno zaključuje na podlagi dejstva, da je kljub predhodno izrečenim in že prestanim zapornim kaznim nadaljevala s svojim kriminalnim početjem, kar kaže na njen negativen odnos do pravnih in družbenih norm in vrednot, ki jih ne spoštuje, zaradi česar ni mogoče ustvariti pozitivne prognoze glede njenega nadaljnjega vedenja in ravnanja. Pritožnica, ki obljublja, da ne bo več ponavljala kaznivih dejanj, ne more biti uspešna, saj nanjo niso vplivale že prestane zaporne kazni, zato navedena obljuba ne narekuje drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Obsojenkino predkaznovanost je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi pri oceni nevarnosti, ki jo predstavlja za družbo in pravilno zaključilo, da obsojenki ne gre zaupati, da alternativnega načina izvrševanja kazni zapora ne bo zlorabila, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča namena kaznovanja ni mogoče doseči drugače kot z izvršitvijo zaporne kazni.

7. Skrb za družino, in sicer za otroke obsojenkine sestre, kar vse v pritožbi izpostavlja obsojenka, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne okoliščine, ki bi, ob upoštevanju velike nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti, narekovale nadomestitev zaporne kazni, kot je to predlagala obsojenka. Odsotnost obsojenke iz domačega okolja in družinskega življenja je namreč redna, pričakovana ter neizogibna posledica vsake izrečene zaporne kazni, na katero bi obsojenka morala računati že v času storitve kaznivega dejanja.

8. Pritožbene navedbe obsojenke, da ne razume slovenskega jezika, zaradi česar tudi ni razumela, da je bila obsojena na pet mesecev zapora, pa nimajo podlage v podatkih kazenskega spisa. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 6. 12. 2016 (l. št. 42 - 43) in zapisnika o glavni obravnavi z dne 5. 1. 2017 (l. št. 50 - 52 spisa) namreč izhaja, da je obsojenka razumela obtožbo, podane pravne pouke, da se je zagovarjala in odgovarjala na vprašanja državne tožilke, podala pa je tudi pripombe na izpovedbe prič D.B. in J.Ž. Obsojenka pa sodišča prve stopnje tekom kazenskega postopka tudi ni opozorila, da ne bi česarkoli razumela, zato pritožbenim izvajanjem, ki temu oporekajo, ni mogoče slediti.

9. O predlogu obsojenke, da izrečeno kazen zapora prestane v obliki hišnega zapora, pa pritožbeno sodišče ne more odločiti, saj o takšnem predlogu odloča sodišče prve stopnje skladno z določilom prvega odstavka 129a. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zato bo obsojenka tak predlog morala podati pred sodiščem prve stopnje, saj o njem odloča s sklepom predsednik senata, ki je izdal sodbo na prvi stopnji.

10. Ker pri obsojenki niso podani zakonski pogoji za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist se odločitev prvostopnega sodišča pokaže kot pravilna in zakonita, pritožba obsojenke pa kot neutemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP ter Zakonu o sodnih taksah, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife.