Jedro

Sodna praksa je že zavzela stališče, da je obstoj pravnega interesa osnovna procesna predpostavka vsake zahteve za sodno varstvo, torej tudi tožbe ter vseh rednih in izrednih pravnih sredstev. Ker si deseti toženec s tu obravnavano pritožbo svojega pravnega in ekonomskega položaja ne bi mogel izboljšati, ker mu je sodišče že priznalo višje stroške, kot jih je priglasil naknadno in kot bi jih lahko priznalo sodišče, če bi o njih v primeru razveljavitve izpodbijanega sklepa ponovno odločalo, je bilo treba njegovo pritožbo zavreči kot nedovoljeno (352. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče s sklepom in sodbo z dne 19. 4. 2018 med drugim odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek tožnika zoper desetega toženca ustavi ter da mu je tožnik dolžan plačati stroške postopka v znesku 1.509,98 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi. Deseti toženec je v petnajstdnevnem roku od prejema sklepa priglasil stroške v višini 1.493,07 EUR. Sodišče je z izpodbijanim sklepom njegov predlog zavrglo z obrazložitvijo, da so mu bili stroški s sklepom in sodbo že priznani. Sodišče je namreč 7. 3. 2018 opravilo glavno obravnavo, na njej je bil prisoten tudi pooblaščenec desetega toženca, ki je po zaključku obravnave sodišču predložil stroškovnik, na podlagi katerega so mu bili stroški priznani. Sodišče se je postavilo na stališče, da ne gre za odločanje brez poprejšnjega obravnavanja, zato deseti toženec ni imel petnajstdnevnega roka za priglasitev stroškov, ampak je moral stroške priglasiti najpozneje do konca glavne obravnave, kar je tudi storil. 2. Deseti toženec sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter navaja, da se je sodišče pri odločitvi zmotno oprlo na tretji odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) namesto na določbo sedmega odstavka istega člena. V obravnavani zadevi je šlo za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, zato je povrnitev stroškov lahko zahteval v petnajstih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka. Pri tem se v pritožbi sklicuje na sklep VSL II Cp 2359/2011, v katerem je pojasnjeno, da je po sedmem odstavku 163. člena ZPP dopustno priglasiti stroške v petnajstdnevnem roku od vročitve sklepa o umiku tožbe in ustavitvi postopka tudi v primeru, ko je imela stranka možnost vse stroške postopka priglasiti že pred pričetkom tega roka ali je del njih celo že priglasila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da priglasitvi stroškov v celoti ugodi, podredno, da zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je nedovoljena.

4. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je tožnik proti desetemu tožencu tožbo umaknil, kar je bilo obravnavano tudi na naroku 7. 3. 2018, na katerem je sodišče obravnavo zaključilo. Na naroku je bil prisoten pooblaščenec desetega toženca in je sodišču predložil stroškovnik (list. št. 264 in 265 sodnega spisa). Po navedenem stroškovniku je sodišče odmerilo stroške in s sklepom in sodbo (list. št. 300 sodnega spisa in nasl., VI. točka izreka) tožniku naložilo, da desetemu tožencu povrne stroške v višini 1.509,98 EUR. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bila proti tej odločitvi vložena pritožba, nasprotno, deseti toženec je sodišču predlagal, da ugotovi pravnomočnost takšne odločitve (list. št. 324 sodnega spisa). Sodišče pravnomočnosti še ni potrdilo iz razlogov vložitve tu obravnavane pritožbe.

5. Ob povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili desetemu tožencu stroški, priglašeni ob koncu glavne obravnave, v celoti priznani v znesku 1.509,98 EUR. Deseti toženec tako ne izkazuje več ekonomskega, posledično pa ne pravnega interesa za priglasitev stroškov, kot jih je priglasil v petnajstdnevnem roku po prejemu sklepa o umiku, saj jih je priglasil v manjšem obsegu v višini 1.493,07 EUR, kot so mu že bili priznani. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje predlog desetega toženca pravilno zavrglo, čeprav iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ob povedanem ni relevantno, ali je sodišče prve stopnje stroške pravilno priznalo po tretjem odstavku 163. člena ZPP ali bi jih moralo po sedmem odstavku tega člena.

6. Deseti toženec pa ne izkazuje pravnega interesa niti za tu obravnavano pritožbo. Sodna praksa je že zavzela stališče,1 da je obstoj pravnega interesa osnovna procesna predpostavka vsake zahteve za sodno varstvo, torej tudi tožbe ter vseh rednih in izrednih pravnih sredstev. Ker si deseti toženec s tu obravnavano pritožbo svojega pravnega in ekonomskega položaja ne bi mogel izboljšati, kot rečeno mu je sodišče že priznalo višje stroške, kot jih je priglasil naknadno in kot bi jih lahko priznalo sodišče, če bi o njih v primeru razveljavitve izpodbijanega sklepa ponovno odločalo, je bilo treba njegovo pritožbo zavreči kot nedovoljeno (352. člen ZPP).

7. Ker deseti toženec s pritožbo ni uspel, mora nositi svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 VS RS sklep II Ips 253/2012.