Jedro

Vložitev ponovne prošnje je mogoče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.

Ni sporno, da je tožnik v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navajal nova dejstva, ki so obstajala že v času prvega postopka. Prav tako ni sporno, da se ta dejstva nanašajo na tožnikovo istospolno usmerjenost in na to, da je zoper starše v Maroku vložil pritožbo, ker je zlasti njegov oče zaradi tožnikove seksualnosti nad njim izvajal nasilje. Sporno je le, ali tožnik teh dejstev v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogel uveljavljati oziroma, povedano drugače, ali bi bila lahko tožnikov strah in njegova nevednost o zaupnosti postopka mednarodne zaščite res opravičljiv razlog za to, da jih je prvič navedel šele v obravnavanem zahtevku.

Pravilna je toženkina ocena o neverodostojnosti tožnikovih izjav o tem, da prej o svoji istospolni usmerjenosti ni povedal, ker ga je bilo strah in ker ni bil seznanjen z zaupnostjo postopka. Tožnik dejstev o svoji seksualnosti in pritožbi zoper starše v prvem postopku mednarodne zaščite ni uveljavljal po svoji krivdi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil 4. 11. 2024. Toženka jo je z odločbo št. 2142-4988/2024/8 (1222-18) z 21. 2. 2025 zavrnila kot očitno neutemeljeno, ta odločitev je 9. 9. 2025 postala pravnomočna, dne 17. 9. 2025 pa tudi izvršljiva. Dne 3. 11. 2025 je tožnik izrazil namero, da želi tu ponovno zaprositi za mednarodno zaščito in 11. 11. 2025 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji (v nadaljevanju zahtevek za uvedbo ponovnega postopka). Utemeljuje ga z enakimi družinskimi razlogi kot predhodno obravnavano prošnjo za mednarodno zaščito s tem, da sedaj navaja novo dejstvo svoje istospolne usmerjenosti. Trdi, da je do družinskih sporov prišlo zaradi te okoliščine, zoper svoje starše je zaradi tega v izvorni državi vložil pritožbo, ki pa je ni predložil, saj ne ve, kako jo pridobiti iz Maroka. Navedel je tudi, da je njegova istospolna usmerjenost obstajala že v času prvega azilnega postopka, ker pa ga je bilo strah in ni vedel, da je bil postopek zaupne narave, te okoliščine takrat ni omenil.

3.Toženka je ugotovila, da tožnik ni pojasnil, zakaj že v prvem postopku ni povedal, da je zoper starša v Maroku vložil pritožbo. Takrat je navajal, da je iz izvorne države odšel zaradi dve leti trajajočega družinskega nasilja predvsem s strani očeta, do katerega je prihajalo zaradi cigaret in alkohola, družina naj bi tožnika večkrat pretepla. V prvem postopku ni izpostavil nobenega specifičnega dogodka, ki bi ga prisilil k odhodu, dejal je, da ni nikoli prosil za pomoč policije ali sodišča. Maroko naj bi zapustil tudi zato, ker ni imel denarja in bi tam živel v revščini. Glede na to, da sedaj v tem postopku govori drugače (vzrok za družinske spore naj bi bila njegova istospolna usmerjenost, zoper starše pa naj bi vložil pritožbo), toženka njegovih izjav ni sprejela kot verodostojnih. Ko mu je predočila, da je bil v prvem postopku seznanjen z zaupnostjo le-tega, je tožnik odvrnil, da ni dobro razumel tolmača. Seznanila ga je, da je v prvem postopku potrdil, da tolmača razume.

4.Toženka je istospolno usmerjenost tožnika štela kot nov razlog za mednarodno zaščito, saj je ta okoliščina obstajala že v času prvega postopka, tožnik pa se je nanjo skliceval šele sedaj. Ocenila je, da ni uspel izkazati, zakaj o tem ni povedal že v prvem postopku. Ni mu verjela, da je to zamolčal, ker ga je bilo strah in ker ni bil seznanjen z zaupnostjo postopka, saj tak izgovor po njenem mnenju ni prepričljiv, poleg tega pa je protispisen. Pred osebnim razgovorom mu je bilo namreč razloženo vse o zaupnosti postopka, tožnik je potrdil, da vse razume. Že takrat bi lahko povedal o svoji spolni usmerjenosti, pa tega po lastni izbiri ni naredil. Tožnikove neizkazane navedbe ne omogočajo vložitve ponovne prošnje, saj pogoji iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni, zato je toženka skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 zavrgla njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

Tožba

Zoper izpodbijani sklep tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka v izpodbijanem aktu spregledala, da je v družini prišlo do nesoglasij zaradi njegove spolne usmerjenosti. V izvorni državi je imel z družino in okoljem slabe izkušnje, zato je pričakoval, da bo enako doživel tudi v Sloveniji, skrivanje spolne identitete pa je slabo vplivalo na njegovo psihično zdravje. Sklicuje se na dve odločbi Ustavnega sodišča Up 771/06 in Up 2195/06 iz katerih izhaja, da nekredibilne izjave tožnika, brez ustrezne ugotovitve dejanskega stanja in razlogov za njegovo ravnanje, same po sebi ne morejo biti razlog, da toženka ne bi ponovno obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito. V postopkih mednarodne zaščite se varujejo človekove pravice, ki so absolutne, zato je dokazni standard znatno nižji kot v drugih postopkih. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Odgovor na tožbo

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodatno navaja, da so navedbe o psihičnih težavah tožbene novote, saj jih tožnik v upravnem postopku ni omenil. Predlaga zavrnitev tožbe.

Dokazovanje

Sodišče je na naroku za glavno obravnavo prebralo in pregledalo listine upravnega spisa in listino sodnega spisa, označeno kot priloga A2. Zaslišalo je tožnika.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

Sodišče se strinja s tožnikom, da so človekove pravice absolutne narave, vendar pa to samo po sebi še ne pomeni, da je zato dokazni standard v predmetni zadevi (znatno) nižji. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.

Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Tudi iz novejše sodne praske Vrhovnega sodišča je razvidno, da dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.

Iz citiranih določb ZMZ-1 torej izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.

Ni sporno, da je tožnik v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navajal nova dejstva, ki so obstajala že v času prvega postopka. Prav tako ni sporno, da se ta dejstva nanašajo na tožnikovo istospolno usmerjenost in na to, da je zoper starše v Maroku vložil pritožbo, ker je zlasti njegov oče zaradi tožnikove seksualnosti nad njim izvajal nasilje. Sporno je le, ali tožnik teh dejstev v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogel uveljavljati oziroma, povedano drugače, ali bi bila lahko tožnikov strah in njegova nevednost o zaupnosti postopka mednarodne zaščite res opravičljiv razlog za to, da jih je prvič navedel šele v obravnavanem zahtevku.

Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da bi se lahko tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku. Sodišče se s to ugotovitvijo strinja, in dodaja, da je toženka svojo odločitev pravilno in celostno utemeljila. Vsebinsko se je opredelila do vseh tožnikovih navedb, med drugim tudi o njegovi istospolnosti, zato ne drži tožbeni ugovor, da je toženka to okoliščino popolnoma spregledala.

Pravilna je toženkina ocena o neverodostojnosti tožnikovih izjav o tem, da prej o svoji istospolni usmerjenosti ni povedal, ker ga je bilo strah in ker ni bil seznanjen z zaupnostjo postopka. Sodišče pritrjuje stališču toženke, da te izjave niso prepričljive, temveč so protispisne. Razlogi, s katerim je toženka utemeljila svojo odločitev v zvezi s tem, so pravilni. Pred osebnim razgovorom je bilo tožniku razloženo vse o zaupnosti postopka, tožnik je potrdil, da vse razume (prim. zapisnik o osebnem razgovoru z 10. 12. 2024 v priloženem upravnem spisu). Že na osebnem razgovoru bi lahko povedal o svoji spolni usmerjenosti in o pritožbi zoper starše, pa tega po lastni izbiri ni naredil. V prvem postopku je na naroku za glavno obravnavo z 14. 4. 2025 v upravnem sporu I U 339/2025 celo dejal, da v Maroku ni nikoli prosil za pomoč policije ali sodišča ter da je iz izvorne države odšel, ker ni imel denarja. Tudi na zapisnik o osebnem razgovoru z 10. 12. 2024 je na vprašanje, kaj je bil glavni razlog za to, da je odšel od tam, odgovoril, da je to storil zato, ker ni imel dovolj denarja. Težav zaradi istospolne usmerjenosti pred toženko ali sodiščem ni niti omenil.

Iz zapisnika o osebnem razgovoru z 10. 12. 2024 je tudi jasno razvidno, da ga je toženka seznanila z zaupnostjo postopka, s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka. Uradna oseba mu postavljala vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito. Tožnik na zapisnik ni imel pripomb, v upravnem postopku je imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku. Zato se kot pravilna izkaže ocena toženke o neverodostojnosti tožnikovih izjav o strahu in o tem, da ni vedel, da je postopek mednarodne zaščite zaupne narave.

Iz priloženega upravnega spisa je tudi razvidno, da je tožnik zoper odločbo št. 2142-4988/2024/8 (1222-19) z 21. 2. 2025, s katero je toženka, po opravljenem osebnem razgovoru 10. 12. 2024, zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno, neuspešno uveljavljal sodno varstvo, saj je to sodišče njegovo tožbo zavrnilo s sodbo I U 339/2025 z 14. 4. 2025. Tožnik je zoper navedeno sodbo naslovil pritožbo na Vrhovno sodišče, ki je s sodbo I Up 144/2025 z 9. 9. 2025 zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnik v tožbi zgoraj navedenih neskladij v svojih izjavah glede pravega razloga za mednarodno zaščito ni uspel verodostojno pojasniti, tega ni storil niti na naroku za glavno obravnavo 16. 1. 2026, kjer mu je sodišče na zaslišanju ponovno dalo pravico do izjave. Zaslišan je potrdil, da je na zapisnik, na katerem je podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, dejal, da ga vlaga, ker je prvenstveno želel ostati v Španiji, ker pa tam ni poznal nikogar, se je odločil ostati v Sloveniji, kjer že dela. Ko mu je sodišče na zaslišanju predočilo, da je bil seznanjen z zaupnostjo prvega postopka za mednarodno zaščito in ga povprašalo o tem, zakaj torej o svoji istospolni usmerjenosti ni povedal že takrat, je tožnik neprepričljivo odgovoril, da ni vedel, da mora povedati o tem in da je tolmač govoril prehitro. Kot že ugotovljeno tožnik na zapisnik o osebnem razgovoru ni podal nobenih pripomb. Glede na ugotovljene okoliščine sodišče zaključuje, da tožnik dejstev o svoji seksualnosti in pritožbi zoper starše v prvem postopku mednarodne zaščite ni uveljavljal po svoji krivdi.

Sodišče ob tem še pripominja, da tožnik tudi sicer ni pojasnil, koga ali česa naj bi ga bilo strah v primeru, da bi uradni osebi toženke razkril, da je istospolno usmerjen. Tega ne morejo omajati niti tožbene navedbe o tem, da je zaradi slabih izkušenj v Maroku, zavrnitev pričakoval tudi v Sloveniji. Glede tega bi se namreč lahko pozanimal, v postopkih mednarodne zaščite se od prosilcev zahteva, da pristojnemu organu pojasnijo resnične razloge, zakaj se v izvorno državo ne morejo ali ne želijo vrniti. O tem je bil tožnik informiran in tega mu ne bi smela preprečiti niti okoliščina, da izhaja iz drugačnega družbenega okolja.

1.Tožnik v tožbi prvič splošno omenja, da ima psihične težave, ki niso le posledica njegove istospolne usmerjenosti, temveč kroničnega stresa. Toženka v odgovoru na tožbo pravilno opozarja, da gre za tožbeno novoto. Na podlagi 52. člena ZUS-1 se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožnik niti v tožbi niti na naroku za glavno obravnavo ni pojasnil, s kakšnimi psihičnimi težavami se konkretno sooča, kdaj so se pojavile in zakaj jih ni omenil že prej. Glede na to, sodišče teh tožbenih navedb skladno z določbo 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo.

2.Tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1771/06-15 z 15. 6. 2006 in Up-2195/06-14 z 11. 9. 2007, saj v teh zadevah ni šlo za pravne in dejanske okoliščine, ki bi bile enake ali podobne tistim, ki jih sodišče obravnava v tem upravnem sporu.

3.V zadevi Up-1771/06 predmet presoje ni bil sklep, s katerim je toženka zavrgla zahtevek prosilca za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, temveč odločba, s katero je prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno. V omenjenem primeru je tožnik zaradi zdravstvenih psihičnih težav predlagal takojšno postavitev izvedenca psihiatrične stroke in takojšen zdravstveni pregled ter napotitev na morebitno zdravljenje, ker je njegovo dojemanje realnosti hudo moteno, vendar to ni bilo izvedeno. V zadevi Up-2195/06 pa je bila predmet presoje odločba, s katero je toženka zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito dveh prosilk iz Bosne in Hercegovine, ki ju v tistem postopku ni zaslišala, temveč se je oprla na njune izjave iz predhodnega postopka, v katerem je bila njuna prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Poleg tega sta tožnici zaradi slabega psihičnega stanja ene od njiju predlagali postavitev izvedenca, vendar ta dokaz ni bil izveden.

4.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1.1 Tako na primer v sodbi I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

2.2 Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve).

3.3 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

4.4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

5.5 Sodba I Up 262/2023 z dne 14. 12. 2023 (11. točka obrazložitve).

6.6 Prav tam (12. točka obrazložitve).