Jedro

V smislu naravne vzročnosti je v dani situaciji škodo povzročilo več vzrokov, zato bi morala tožeča stranka, ki nosi trditveno in dokazno breme za vzročno zvezo, zatrjevati in nato tudi dokazati ne le nedopustnost toženčeve opustitve pravočasnega pošiljanja odkupljenih čekov na unovčenje tuji banki ter nastanek škode, marveč tudi, da je bila prav nedopustna opustitev toženca tista ključna okoliščina, ki je privedla do nastanka škode in jo je mogoče šteti za pravno upošteven vzrok.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za škodo v višini 519.234,51 EUR, ki ji jo je toženec, pri njen zaposlen kot samostojni komercialist v izdvojenem blagajniškem mestu (v nadaljevanju: IBM) C. P., povzročil s kršitvijo pravil in navodil za delo, ker je pri odkupu zasebnih čekov italijanskih državljanov presegel dovoljeni limit posamezne stranke, in ker čekov ni pravočasno pošiljal na unovčenje tuji banki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je v spornem času na IBM tožeče stranke v casinojih poleg običajnih bančnih poslov, ki se opravljajo na bančnih okencih, vršil tudi odkup zasebnih čekov italijanskih državljanov kot posebna storitev. Pri tem delavec banke stranki protivrednosti domače valute ni izročil v gotovini, temveč je stranka podpisala asignacijski nalog, s katerim je pooblastila banko, da zanjo nakaže sredstva v domači valuti na račun igralnice. Ker se je možnost unovčenja čeka lahko ugotovila šele ob predložitvi čeka v plačilo strankini banki in je bila odvisna od takratnega dobroimetja stranke na računu pri tej banki, je bilo za tožečo stranko obdobje od sprejema do predložitve čeka v plačilo negotovo. Zaradi navedene rizičnosti je tožeča stranka z Navodilom za delo v IBM C. L. in P. iz februarja 1998 (v nadaljevanju: Navodilo) predpisala, da je potrebno predložiti italijanske čeke na unovčenje najkasneje v 20 dneh, da si morajo delavci pred sprejemom čekov pridobiti kar največ informacij o stranki, ki želi plačati s čekom, ter tudi limite za odkup čekov, ki se po višini razlikujejo glede na poznanost stranke. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka sicer ni uspela dokazati, da je bil toženec seznanjen z vsebino Navodila, mu je pa bilo, kot je sam izpovedal, povedano, da naj čeke bodisi pošlje takoj v unovčenje ali pa jih vpiše v posebni zvezek, v katerem pa naj čeki ne bi ležali več kot 30 dni oziroma več kot dva ali tri tedne. Ob ugotovitvi, da je toženec od strank sprejel čeke, ki so se v mapi nato hranili tudi po več mesecev, je sodišče zaključilo, da je ravnal protipravno. Odškodninsko odgovornost toženca je presojalo na podlagi določbe 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji), poleg toženčevega protipravnega ravnanja pa je ugotovilo tudi obstoj ostalih treh temeljnih elementov odškodninske odgovornosti: škodo, vzročno zvezo ter predpisano stopnjo krivde. Glede na navedeno je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo, višino odškodnine pa je odmerilo na podlagi določbe 183. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tako tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo, in sicer je tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati znesek v višini 41.729,26 EUR (10,000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2002 dalje do plačila ter njene stroške postopka, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo (plačilo zneska v višini 41.729,26 EUR (10,000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2002 dalje do plačila ter plačilo stroškov postopka), zavrnilo ter tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožencu. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v zvezi z prekoračitvijo dovoljenega limita posamezne stranke pri odkupu zasebnih čekov italijanskih državljanov glede na to, da z Navodilom, kjer je bil ta limit določen, toženec ni bil seznanjen, tožeča stranka ni uspela dokazati protipravnosti njegovega ravnanja. Glede drugega očitka tožeče stranke, da toženec čekov tudi ni pravočasno pošiljal na unovčenje tuji banki, pa je ugotovilo, da ta ni v vzročni zvezi s tožeči stranki nastalo škodo, saj tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala, da bi imeli ti čeki, v kolikor bi bili v roku predloženi v plačilo, zadostno kritje in bi jih bilo mogoče unovčiti. Po stališču sodišča druge stopnje je bilo v tem obsegu materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je bilo potrebo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Ker pa je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, tudi ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 183. člena ZDR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Vztraja na stališču, da je obstoj škode, ki jo je utrpela, v direktni vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem toženca, razlogom izpodbijane sodbe pa očita, da so v nasprotju s temeljnimi doktrinami o vzročnosti, zlasti pa odstopajo od ustaljene sodne prakse. Če bi toženec prvi prejeti ček v predpisanem roku predložil na unovčenje oz. postopal v skladu s pravili, do škodnega dogodka oz. škode v vtoževani višini ne bi moglo priti. V tem primeru bi se namreč lahko takoj ugotavljalo, da ček npr. nima kritja in bi lahko nadrejeni pri tožeči stranki ustrezno reagirali. Vzročna zveza je podana ravno v tem, da je že nepredložitev prvega čeka onemogočala ugotavljanje, ali bi bil ček plačan ali ne. Že s tem je toženec povzročil tudi nadaljnjo neplačljivost vseh drugih prejetih čekov. Sodišče bi pri presoji vzorčne zveze moralo uporabiti merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, po katerem je povzročitelj odgovoren za celotno škodo, ki je nastala zaradi določenega škodnega dogodka, če verjetnost, da je dejansko njegovo ravnanje oz. vzrok, ki izvira iz njegove sfere, povzročil škodni dogodek, presega mejni prag verjetnosti. Za obstoj vzročne zveze ne bi moglo biti dovolj dejstvo, da je toženec od posameznih strank odkupoval čeke preko dovoljenega limita, saj je tožeči stranki v zadnji posledici škoda nastala zaradi nezmožnosti unovčenja. Če bi namreč toženec čeke odkupoval preko dovoljenega limita in jih pravočasno pošiljal na unovčenje ter bi bili čeki dejansko plačani, do škodnega dogodka ne bi prišlo, zato je prav ta toženčeva opustitev ustvarila situacijo, da čeki niso mogli biti več unovčeni. V nadaljevanju revidentka sodišču druge stopnje očita, da je na na večino pritožbenih navedb odgovorilo pavšalno in nezadostno ter graja dokazno oceno sodišča druge in prve stopnje, da ni uspela dokazati, da je bil toženec seznanjen z Navodilom. V zvezi s tem zaključku sodišča prve stopnje, da se dopušča možnost, da toženec Navodili ni poznal, očita tudi protispisnost. To predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka, in sicer tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje, ker je to sodišče takšnim ugotovitvam sodišča prve stopnje pritrdilo.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z navedbami, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil toženec seznanjen z Navodilom in omejitvami svojih pooblastil glede sprejema zasebnih čekov italijanskih državljanov, tožeča stranka dejansko uveljavlja prav ta nedovoljeni revizijski razlog, zato pri preizkusu izpodbijane sodbe teh revizijskih navedb ni bilo mogoče upoštevati. Enako velja za revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka, ki po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Pravdne stranke ne morejo s pomočjo zatrjevanja procesnih kršitev, v konkretnem primeru protispisnosti, vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji.

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno glede dejanskega zaključka, da toženec ni bil seznanjen z Navodilom in limiti, ki bi jih moral upoštevati pri odkupu čekov, ustrezno obrazložilo (str. 4 in 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), zato mu pomanjkljive dokazne ocene ni mogoče utemeljeno očitati. Enako velja tudi za sodišče druge stopnje, ki je izčrpno pojasnilo razloge, zaradi katerih je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje ter tudi odgovorilo na pritožbene navedbe s tem v zvezi (str. 7 in 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Tožeča stranka se s sprejeto dokazno oceno sodišča očitno ne strinja, vendar pa to ne pomeni, da je izpodbijana sodba formalno pomanjkljiva. Formalni okvir proste dokazne ocene začrtuje določba 8. člena ZPP, ki predstavlja (le) metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična.

8. Tožeča stranka revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka utemeljuje tudi z nesubstanciranim očitkom, da je sodišče druge stopnje na večino pritožbenih navedb odgovorilo pavšalno in nezadostno. Ker iz revizijskih navedb ni razvidno, katere so tiste pritožbene navedbe tožeče stranke, do katerih se sodišče druge stopnje ni opredelilo, izpodbijane sodbe v tej smeri ni bilo mogoče preizkusiti.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Tožena stranka je sklep o uvedbi postopka ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanje del in ugotavljanja pričakovanih delovnih rezultatov pri tožniku sprejela 18. 12. 2002, ko še ni veljal in se uporabljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002). Skladno s prehodno določbo 233. člena tega zakona se sodišči druge in prve stopnje v obrazložitvi pravilno sklicujeta na določbo prvega odstavka 70. člena ZTPDR, na podlagi katere je delavec, ki povzroči pri delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu škodo, slednjo dolžan povrniti. Upoštevaje to določbo in določbe Obligacijskega zakonika (OZ – Uradni list RS, št. 83/2001) o odškodninski odgovornosti, morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti delavca tako kumulativno izpolnjene vse štiri temeljne predpostavke, kot jih navaja že sodba sodišča prve stopnje.

11. Predpostavka odškodninske obveznosti je torej tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem delavca (toženčeva opustitev pravočasne predložitve čekov, ki so bili odkupljeni od italijanskih državljanov, na unovčenje) ter škodo, ki je nastala delodajalcu (prikrajšanje tožeče stranke za vtoževani znesek zaradi nezmožnosti unovčenja teh čekov), pri čemer nosi trditveno in dokazno breme za vzročno zvezo tožeča stranka.

12. Ker pojem vzročne zveze ni zakonsko podrobneje opredeljen, je vprašanje, kdaj se šteje, da je vzročna zveza podana, prepuščeno sodni praksi in pravni teoriji. Po teoriji conditio sine qua non (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalenčna teorija) je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj stranka odgovarja. Utemeljeni očitki tej teoriji so, da ne razlikuje med bolj in manj pomembnimi vzroki, da je preširoka in da v določenih primerih odpove, ker ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Zato se v sodni praksi pogosteje uporablja teorija adekvatne vzročnosti. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom in škodno posledico mora seveda obstajati (razen v primeru, ko pravo samo določi domnevo, da obstoji naravna vzročnost), vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, je kot pravno upošteven vzrok treba šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Pri iskanju vsebine vzročne zveze kot pravnega pojma zato ne gre le za iskanje logične ali filozofske povezave, temveč je treba s pravnim vrednotenjem iz množice vzrokov, ki so privedli do določene posledice, izluščiti tiste, ki so pravno relevantni vzrok za njen nastanek.

13. V smislu naravne vzročnosti je v dani situaciji škodo povzročilo več vzrokov, zato bi morala tožeča stranka, ki nosi trditveno in dokazno breme za vzročno zvezo, zatrjevati in nato tudi dokazati ne le nedopustnost toženčeve opustitve pravočasnega pošiljanja odkupljenih čekov na unovčenje tuji banki ter nastanek škode, marveč tudi, da je bila prav nedopustna opustitev toženca tista ključna okoliščina, ki je v dani situaciji privedla do nastanka škode in jo je mogoče šteti za pravno upošteven vzrok. Glede na zgoraj predstavljene teorije bi le-ta tako morala zatrjevati in nato tudi dokazati, da ji škoda v primeru, ko toženčeve opustitve ne bi bilo, ne bi nastala. Le v tem primeru bi namreč sodišče lahko ugotovilo, da je povzročitev škode v pravnem smislu mogoče pripisati ravnanju toženca in je torej podana vzročna zveza kot ena od štirih temeljnih predpostavk civilnega delikta.

14. Sodišče prve stopnje je obstoj vzročne zveze utemeljilo z ugotovitvijo verjetnosti, da škoda v primeru, ko toženčeve opustitve ne bi bilo, tožeči stranki ne bi nastala. Zgolj takšna ugotovitev pa, kot ugotavlja že sodišče druge stopnje, za utemeljitev obstoja pravno relevantne vzročne zveze ne zadošča. Tožeča stranka je v postopku sicer zatrjevala, da je toženec s tem, ko je še naprej odkupoval čeke od strank, katerih čeke je že zadrževal, zmanjšal možnost uspešne izterjave oziroma povečal terjatve tožeče stranke do teh strank, vendar pa teh svojih trditev ni dokazala. Trditev, da je toženec zmanjšal možnost uspešne izterjave, bi morala tožeča stranka dokazati za vsak posamezen nekrit ček, ki ga ni mogla unovčiti. Pri tem bi morala dokazati, da bi imel tak ček, v času, ko bi ga toženec moral predložiti na unovčenje, na računu tuje banke kritje in bi ga bilo torej ob ustreznem toženčevem ravnanju mogoče uspešno unovčiti, kasneje pa na računu tuje banke ali v premoženju dolžnika ni bilo več kritja in zato tožeča stranka pri njegovem unovčenju ni bila uspešna. Kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje, tožeča stranka tega dejstva ni dokazala.

15. Nedokazano pa je ostalo tudi dejstvo, da je vzročna zveza podana v tem, da je toženec s svojo opustitvijo tožeči stranki onemogočil, da bi ob ugotovitvi, da odkupljeni čeki nimajo kritja, ustrezno ukrepala in tako preprečila nadaljnjo nastajanje škode. Splošne trditve v smislu revizijskih navedb, da do škodnega dogodka oz. škode v vtoževani višini ne bi moglo priti, če bi toženec že prvi prejeti ček v predpisanem roku predložil na unovčenje, namreč ne zadoščajo. Ker je toženec čeke, za katere je bilo ugotovljeno, da jih ni pravočasno predložil na unovčenje, odkupoval od več različnih strank, bi morala tožeča stranka za vsako od teh strank najprej dokazati, kdaj natanko je bila v situaciji, ko za izdane čeke na svojem računu ni imela kritja, nato pa še, kdaj bi se tožeča stranka v primeru, da bi toženec ravnal kot je treba in bi posamezne čeke predložil na unovčenje 30. dan od odkupa, lahko s tem dejstvom za posamezno stranko tudi seznanila, da bi, kot zatrjuje, ustrezno ukrepala in s tem preprečila nadaljnji odkup nekritih čekov. Na tak način bi bilo mogoče za posamezno stranko ugotoviti, ali (in če, v kakšnem delu) bi bilo v primeru, da toženčeve opustitve ne bi bilo, odkup nekritih čekov v določenih konkretnih zneskih mogoče preprečiti, v tem obsegu pa posledično tudi obstoj pravno upoštevne vzročne zveze.

16. Glede na gornje ugotovitve revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da odškodninska odgovornost toženca ni podana. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.