Jedro

Sodišče z dokazi ugotavlja obstoj (pravočasno) zatrjevanih dejstev, pri čemer manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza. Sodišča dejstva ugotavljajo v okviru in na podlagi trditev pravdnih strank, medtem ko so dokazi le sredstvo, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Izvedba dokazov, brez ustrezne pravočasne trditvene podlage, torej ne more predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča. Informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen.

Glede na navedbe, da je že septembra 2003 nastala totalna škoda (takšna škoda, da je bila potrebna temeljita obnova celotne trase poškodovanih cest), nadaljnje propadanje cest po septembru 2003 škode v finančnem smislu ni povečevalo.

Tretji lahko pri pogodbi v korist tretjega sam zahteva izpolnitev in ni odvisen od druge pogodbene stranke.

Pravica do enakopravnosti pravdnih strank pomeni, da mora vsaka stranka imeti v pravdnem postopku možnost predstaviti stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz obravnavanega jamstva torej izhaja zahteva, da morajo biti strankama zagotovljene enake procesne možnosti v postopku. Trditve tožnice, da sta bila dva oškodovanca različno obravnavana, češ da so bile državne ceste obnovljene, medtem ko so občinske ceste ostale poškodovane, se ne nanašajo na enakopravnost pravdnih strank v postopku (oziroma kršitev pravice do izjavljanja), zato očitana kršitev 22. člena Ustave RS ni podana.

Načelo enakosti pomeni eno od temeljnih ustavnih norm - pravico posameznika do zagotovitve enakosti tako pri postavljanju kot pri uporabi prava ter zavezuje zakonodajalca, da pri oblikovanju zakonskih rešitev izhaja iz predpostavke, da so vsi pred zakonom enaki in da s samim zakonom in njegovo uporabo ne morejo biti v različnem položaju. Načelo enakosti pa ne zavezuje samo zakonodajalca, ampak tudi izvršilno in sodno vejo oblasti; gre za enakost v uporabi prava, ki izhaja iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, zlasti na področjih, kjer zakonodajalec dopušča upravnim organom možnost prostega preudarka ali interpretacijo in uporabo nedoločenih pravnih pojmih in na področjih pospeševalne uprave. To načelo torej zavezuje zakonodajalca ter izvršilno in sodno vejo oblasti. Zgolj dejstvo, da so izvajalci sanirali državne ceste, medtem ko so lokalne ceste ostale poškodovane, ne more predstavljati diskriminacije oziroma kršitve pravice do enakosti pred zakonom, saj gre zasubjekt zasebnega prava, ki je sprejel odločitev v zvezi s civilnopravnimi razmerji in ne predstavlja odločitve sodišča ali drugih državnih organov ter organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, kadar v postopku odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih posameznika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo umik tožbe v razmerju do prvo toženke za plačilo odškodnine v znesku 847.719,83 EUR in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka) in sklenilo, da se umik tožbe za plačilo odškodnine v navedeni višini v razmerju do drugo toženke ne dopusti (II. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek nasproti prvi toženki, po katerem bi bila tožnici dolžna plačati odškodnino v znesku 1.078.704,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2005 do plačila ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov tožnice (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek nasproti drugi toženki, po katerem bi bila tožnici dolžna plačati odškodnino v znesku 1.926.424,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2005 do plačila ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov tožnice (II. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške prve toženke v višini 7.746,54 EUR in druge toženke v znesku 9.490,70 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena prvi toženki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila ter drugo toženki, ki je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožnici naloži v plačilo priglašene pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnica uveljavljala odškodninski zahtevek zoper prvo toženko (RS) in drugo toženko (DARS) zaradi škode, ki je nastala na tožničinih občinskih cestah zaradi čezmerne uporabe teh cest s strani izvajalcev gradnje avtoceste, ki so po njih prevažali velike količine gradbenega materiala iz kamnoloma do gradbišča avtoceste. Navajala je, da se je obseg voženj tovornih vozil iz kamnoloma do gradbišča avtoceste v času gradnje avtoceste med letom 2002 in 2010 povečal za najmanj desetkrat. 6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil ugovor zastaranja tožničine terjatve utemeljen. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih od nastanka škode (prvi odstavek 352. člena OZ). Pritrditi je zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bila tožnica seznanjena s škodo že septembra 2003, medtem ko je tožbo vložila šele 6. 2. 2008, kar je po preteku triletnega zastaralnega roka. Trditev tožnice v pritožbi, da pred zaključkom gradnje avtoceste v letu 2010 ni mogla vedeti za škodo, je v nasprotju z dejanskim ravnanjem tožnice, ki je tožbo vložila že leta 2008, in sicer na podlagi natančnega izračuna škode iz leta 2003. Tožnica je namreč tožbeni zahtevek in višino škode postavila na podlagi elaborata družbe S. d. o. o. iz septembra 2003 (priloga A14), v katerem so bila ugotovljena potrebna obnovitvena dela in je bil strošek sanacije ocenjen na 1.926.424,01 EUR. Navedeni znesek, ugotovljen že leta 2003 v elaboratu družbe S. d. o. o., je tožnica uveljavljala kot škodo v tej pravdi.

7. Neosnovane so tudi navedbe pritožnice, da je postavila zahtevek na podlagi mnenja družbe S. d. o. o. iz leta 2008, saj tožnica ni postavila novega zahtevka (oziroma ni povečala obstoječega zahtevka) za nadaljnjo, po letu 2003 nastalo škodo. Tudi sicer je tožnica zamudila rok za uveljavljanje morebitne dodatne škode (za čas od septembra 2003 do leta 2010), saj je terjatev na povrnitev take škode zastarala najkasneje konec leta 2013(1). Trditve glede naknadno nastale škode na podlagi elaborata družbe S. iz leta 2008 je tožnica postavila šele z vlogo z dne 18. 6. 2014(2), kar pomeni, da je tudi zahtevek za dodatno nastalo škodo že zastaral. Zato so brezpredmetne obširne navedbe in dokazi tožnice glede stanja cest v obdobju od leta 2003 do 2010 - glede na postavljeni tožbeni zahtevek in tožničino trditveno podlago (s katerim utemeljuje tožbeni zahtevek na podlagi elaborata iz leta 2003), za odločitev v zadevi ni relevantno stanje cest po septembru 2003. 8. Prav tako tožnica ni konkretizirala naknadno nastale škode. Ni namreč pojasnila, koliko naj bi znašala dodatna škoda in na kaj naj bi se nanašala, oziroma ni obrazložila katera dodatna obnovitvena dela naj bi bila potrebna zaradi po letu 2003 nastalih poškodb - koliko so se povišali stroški sanacije zaradi na novo nastalih, dodatnih poškodb. Zgolj predložitev fotografij, iz katerih naj bi izhajalo slabše stanje občinskih javnih cest leta 2008 v primerjavi z letom 2003, namreč ne zadošča. Enako velja tudi za trditve, da iz zapisnika ogleda jeseni 2005 izhaja drugačne stanje cest od leta 2003. Sodišče z dokazi ugotavlja obstoj (pravočasno) zatrjevanih dejstev, pri čemer manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza. Sodišča dejstva ugotavljajo v okviru in na podlagi trditev pravdnih strank, medtem ko so dokazi le sredstvo, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (glej prvi odstavek 7. člena ZPP). Izvedba dokazov, brez ustrezne pravočasne trditvene podlage, torej ne more predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča. Informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Zato so pritožbeni očitki kršitve 14. točke drugega 339. člena ZPP, češ da se sodišče ni opredelilo do fotografij, ki izkazujejo spremembo med stanjem škode leta 2003 in 2008, neutemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da glede na tožničine navedbe, da je že septembra 2003 nastala totalna škoda (takšna škoda, da je bila potrebna temeljita obnova celotne trase poškodovanih cest, list. št. 193), nadaljnje propadanje cest po septembru 2003 škode v finančnem smislu ni povečevalo. Tožnica ni konkretizirano navedla, da bi bila zaradi poškodb po septembru 2003 potrebna dodatna obnovitvena dela, ki ne bi bila potrebna že glede na stanje iz septembra 2003, kar pomeni, da je bil tožnici že septembra 2003 znan obseg škode (ki ga uveljavlja s tožbo). Tožnica je sicer navajala, da uveljavljanje odškodninskega zahtevka septembra 2003 ne bi bilo smiselno, saj se je čezmerno obremenjevanje nadaljevalo do leta 2010, kar pomeni, da bi nastala nova škoda na istem odseku. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, bi se tožnica v primeru, da bi vtoževala in dobila odškodnino že leta 2003, sama odločila kdaj in na kakšen način bo izvedla obnovitvena dela oziroma bi lahko z obnovitvenimi deli tudi počakala. Pritožnica se v pritožbi tudi ponovno sklicuje na sodbi ESČP št. 52067/10 in 41072/11, glede katerih se je že sodišče prve stopnje v 24. točki izpodbijane sodbe natančno opredelilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča. 10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da gradbene pogodbe med DARS in izvajalci ne predstavljajo pogodbe v korist tretjega (126. člena OZ) in se izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge iz 26. točke obrazložitve izpodbijanje sodbe. Tudi v kolikor bi gradbene pogodbe predstavljale pogodbe v korist tožnice, je že prvostopenjsko sodišče tožnici natančno pojasnilo, da ravnanje, ki se očita DARS (da od izvajalcev ni zahtevala sanacije cest oziroma ni unovčila garancije in povrnila nastale škodo tožnici) ni vzrok nastale škode. Tretji lahko pri pogodbi v korist tretjega sam zahteva izpolnitev(3) in ni odvisen od druge pogodbene stranke, kar pomeni, da bi tožnica lahko sama zahtevala sanacijo cest. Tudi neuveljavitev garancij ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Ker iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da so bile garancije, dane v korist naročnice DARS, je pravilen zaključek, da tožnica od unovčenih garancij ne bi imela koristi tudi, če bi DARS garancije uveljavljala, saj dobljenega ni bila dolžna izročiti tožnici. Zato tudi trditev pritožbe, da je podana vzročna zveza, ker zaradi stečaja izvajalcev ni premoženja za poplačilo, ne zdrži resne presoje(4). Trditev, da je bila zaradi obveznosti toženk, RS objektivno zavezana povrniti škodo, je nelogična in nerazumna, saj ni jasno, katere obveznosti naj bi toženkam nalagale izročitev z uveljavitvijo garancije dobljenih sredstev.

11. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da Dogovor z dne 23. 9. 2013 (priloga A1) med tožnico, drugo toženko ter izvajalci ni bil ničen. Z dogovorom je bila namreč določena zgolj obveznost sanacije - povrnitev v prvotno stanje poti in ceste, ki bodo zaradi gradnje avtoceste ali uporabe pri gradnji poškodovane (1. alineja 1. člena Dogovora). Ne drži torej zaključek prvostopenjskega sodišča, da je občina z dogovorom prenesla odgovornosti za vzdrževanje in obnavljanje javnih cest na izvajalce, temveč je bilo z Dogovorom določeno zgolj to, da mora tisti, ki povzroči škodo, le-to odpraviti. Bistvena vsebina Dogovora po presoji pritožbenega sodišča ni v tem, da bodo izvajalci gradnje avtoceste sami vzdrževali in obnavljali občinske javne ceste, zaradi česar naj bi bil (po mnenju prvostopenjskega sodišča) Dogovor v nasprotju s prisilnimi predpisi in posledično ničen (35. člen in 86. člen OZ). Dogovor bi nasprotoval prisilnim predpisom zgolj v primeru, da bi občina (brez koncesije) izvajalcem dodelila v redno vzdrževanje in obnavljanje občinske ceste, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, temveč je dogovorjena le odprava povzročene škode - obveznost povrnitve v prvotno stanje poškodovanih cest. 12. Vendar kljub temu pritožba odškodninske odgovornosti toženk ne more utemeljiti na podlagi Dogovora. Tožnica v pritožbi ne izpostavlja, da bi drugo toženka opustila svojo dolžnost nadzora(5), temveč vztraja na stališču, da je slednja opustila sanacijo občinskih cest oziroma odškodninsko odgovornost DARS utemeljuje zgolj na kršitvi dolžnosti sanacije cest. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugo toženka z dogovorom ni prevzela obveznosti vzdrževanja cest oziroma odpraviti škodo, kot to zmotno meni tožnica. Že 5. alineja 1. člena Dogovora določa, da gredo stroški, ki bodo nastali zaradi neizvajanja v 1. členu navedenih zahtev (med drugimi tudi zahteve za obnovo ceste) v breme in odgovornost izvajalcev. Ta določba, ki izrecno predvideva neizpolnitev obveznosti izvajalcev, odgovornost za stroške, ki bi s tem nastali, nalaga izključno izvajalcem in ne DARS. V nadaljnjih členih dogovora je obveznost podpisnic Dogovora konkretizirana, in sicer je v 5. členu Dogovora določena obveznost izvajalcev sanirati stanje na občinskih cestah, medtem ko se naročnik (drugo toženka) zavezuje le zagotavljati izvajanje določil Uredbe o lokacijskem načrtu in opravljati nadzor (tretji odstavek). Iz tretjega odstavka nadalje tudi izhaja, da bodo na podlagi tega Dogovora izvajalci sanirali oziroma povrnili v prvotno stanje lokalne ceste in poti, ki bodo zaradi gradnje AC odseka poškodovane (in ne drugo toženka). Pravilno je torej stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila po Dogovoru 23. 9. 2003 obveznost saniranja občinskih cest naložena izvajalcem (1. odstavek 5. člena) in ne DARS, medtem ko je bila edina obveznost DARS zagotoviti izvajanje določil Uredbe o lokacijskem načrtu za avtoceste na odseku Kronovo - Smednik in opravljati nadzor. Glede na navedeno, pritožba ne more uspeti z navedbami, da je drugo toženka prekršila Dogovor, ker ni poskrbela za sanacijo cest. 13. Neresnični so nadalje pritožbeni očitki kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče ni opredelilo, zakaj opustitev državnega organa RS ne opravičuje samostojnega zahtevka na podlagi 26. člena Ustave RS, saj je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da tožnica škode zaradi opustitve Vlade RS (zaradi nesprejema uredbe, s katero bi določila višino in način pobiranja povračila) oziroma zaradi izpada dohodka iz naslova povračila, ni uveljavljala.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so bile tožnici kršene pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic in do povračila škode, ker naj bi bila diskriminirana glede na Republiko Slovenijo, katere državne ceste so bile obnovljene, medtem ko občinske ceste tožnice niso bile sanirane. Dejstvo, da so izvajalci odpravili škodo na državnih cestah, ne more predstavljati kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Iz 22. člena Ustave izvira več temeljnih pravic, predvsem pravica do kontradiktornega postopka (do izjavljanja) in pravica do enakopravnosti pravdnih strank ("enakost orožij")(6). Slednja pomeni, da mora vsaka stranka imeti v pravdnem postopku možnost predstaviti stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz obravnavanega jamstva torej izhaja zahteva, da morajo biti strankama zagotovljene enake procesne možnosti v postopku(7). Trditve tožnice, da sta bila dva oškodovanca različno obravnavana, češ da so bile državne ceste obnovljene, medtem ko so občinske ceste ostale poškodovane, se ne nanašajo na enakopravnost pravdnih strank v postopku (oziroma kršitev pravice do izjavljanja), zato očitana kršitev 22. člena Ustave RS ni podana. Enako velja za očitano kršitev 14. člena Ustave RS. Načelo enakosti pomeni eno od temeljnih ustavnih norm - pravico posameznika do zagotovitve enakosti tako pri postavljanju kot pri uporabi prava ter zavezuje zakonodajalca, da pri oblikovanju zakonskih rešitev izhaja iz predpostavke, da so vsi pred zakonom enaki in da s samim zakonom in njegovo uporabo ne morejo biti v različnem položaju. Načelo enakosti pa ne zavezuje samo zakonodajalca, ampak tudi izvršilno in sodno vejo oblasti; gre za enakost v uporabi prava, ki izhaja iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, zlasti na področjih, kjer zakonodajalec dopušča upravnim organom možnost prostega preudarka ali interpretacijo in uporabo nedoločenih pravnih pojmih in na področjih pospeševalne upraveTo načelo torej zavezuje zakonodajalca ter izvršilno in sodno vejo oblasti. Zgolj dejstvo, da so izvajalci sanirali državne ceste, medtem ko so lokalne ceste ostale poškodovane, ne more predstavljati diskriminacije oziroma kršitve pravice do enakosti pred zakonom, saj gre zasubjekt zasebnega prava, ki je sprejel odločitev v zvezi s civilnopravnimi razmerji in ne predstavlja odločitve sodišča ali drugih državnih organov ter organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, kadar v postopku odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih posameznika. Pritožnica tudi z očitkom kršitve 26. člena Ustave RS ne more doseči drugačne odločitve, saj odškodninske odgovornosti zaradi opustitve Vlade (nesprejema uredbe, ki bi določal povračilo) ni uveljavljala, medtem ko je očitek kršitve do osebne lastnine ostal nekonkretiziran, zaradi česar pritožbeno sodišče nanj ni moglo odgovoriti.

15. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnic, ki so odločilnega pomena(8).

16. Glede na navedeno pritožba tožnice ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo, ki ga je podala druga toženka pa ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato mora druga toženka sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Utemeljen ugovor zastaranja za istovrstno škodo, ki jo je tožnica trpela več kot tri leta pred vložitvijo tožbe sicer ne pomeni avtomatičnega zastaranja terjatve za škodo, katere vzrok (gradnja oziroma čezmerna uporaba ceste) takrat še ni nastal. (glej VSRS sodba II Ips 68/2011, glede subjektivnega zastaralnega roka tudi VSRS sodba in sklep II Ips 189/2012, VSL sklep II Cp 3325/2014, II Cp 3325/2014). Vendar je glede na tožničine trditve, da je gradnja potekala do leta 2010, odškodninski zahtevek tudi za do takrat nastalo škodo zaradi čezmerne uporabe cest zastaral najkasneje konec leta 2013. Op. št. (2): Drugo pripravljalno vlogo je tožnica vložila šele dne 21. 4. 2014, ko je tudi zahtevek za morebitno dodatno nastalo škodo, za katero je izvedela ob zaključku gradnje leta 2010 že zastaral. Op. št. (3): Tretji, upravičenec iz tega pogodbenega razmerja pridobi lastno in neposredno pravico proti promitentu, glej A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 659. Op. št. (4): V kolikor tožnica meni, da je bila izdana garancija tudi v njeno korist, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi v tem primeru lahko tožnica sama pravočasno (pred stečajem izvajalcev) zahtevala izročitev garancije in je zaradi opustitve tožnice prišlo do pretrganja vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem DARS in nastalo škodo.

Op. št. (5): Pritožba v zvezi s kršitvijo obveznosti toženk, ki izhajajo iz Dogovora zatrjuje le (glej str. 21 in 22 pritožbe), da je nepravilno stališče, da je "pogodbeni prenos odgovornosti za vzdrževanje in obnavljanje občinskih javnih cest na izvajalce ničen in da je zato izključena pogodbena odškodninska odgovornost druge toženke, da ta ni zagotovila, da bi izvajalci to obveznost izpolnili", da "ni res, da je bila edina obveznost druge toženke določena v 3. odstavku 5. člena dogovora", oziroma, da so "tako izvajalci kot DARS ... prevzeli obveznost odpraviti škodo z Dogovorom.".

Op. št. (6): ter prepoved samovoljnega odstopa od ustaljene sodne prakse in samovoljne sodne odločbe.

Op. št. (7): glej A. Galič, Komentar Ustave RS - dopolnitev A, str. 275 in 307, 308. Op. št. (8): Ker je tožbeni zahtevek iz naslova nepogodbene odškodninske odgovornosti že zastaral, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na podlago nepogodbene odškodninske odgovornosti - da je odgovornost toženk podana na podlagi Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji in tretjega odstavka 133. člena OZ, niti ni presojalo, ali je tožnica konkretizirala protipravna ravnanja toženk. Iz tega razloga pritožbeno sodišče tudi ni odgovarjalo na trditve, da je izvajanje prevozov težkega tovora nevarna dejavnost, niti se ni opredeljevalo do vprašanja, ali je čezmerna uporaba javne ceste protipravna. Ker odškodninski zahtevek po temelju ni utemeljen, sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na soprispevek tožnice k nastali škodi - da je tožnica prispevala k nastanku škode, ker ni uvedla omejitev tovornega prometa na cesti in da je škodo deloma že dobila povrnjeno s prejemki iz naslova rudarske pravice.