Jedro

Po 9. točki 48.a člena se je domnevalo oškodovanje družbene lastnine tudi v primeru, če je podjetje najemalo kredite od zaposlenih delavcev ali od podjetij v lasti zaposlenih delavcev ali od drugih fizičnih oseb ali izplačevalo obresti na obveznice po višji obrestni meri od obrestne mere za enake kredite banke, v kateri je imelo podjetje deponirana sredstva. V takih primerih oškodovanja je revizijski organ moral po 9. točki 48.c člena naložiti podjetju vzpostavitev terjatev do posojilodajalcev in povečanje družbenega kapitala.

Toženka je med postopkom postavila ugovore, zaradi katerih naj bi bila pogodba v delu, ki presega glavnico 1.861,70 DEM nična, pri tem pa se je sklicevala tudi na ugotovitve Agencije. Taki ugovori so materialni in se z njimi pobija utemeljenost postavljenega zahtevka. Neupoštevanje takih ugovorov, kar je toženka uveljavljala tudi v pritožbenem postopku, kaže na materialnopravno zmotnost izhodišč nižjih sodišč.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku nad tolarsko protivrednostjo 1.861,70 DEM, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožnici tolarsko protivrednost 3.551,70 DEM z 12% letnimi obrestmi od 31.12.1994 dalje in stroške postopka, ker je ugotovilo, da je toženkina obveznost po pogodbi o dolgoročnem kreditu zapadla v plačilo.

Na pritožbo toženke je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o obrestih in o stroških postopka, medtem ko je pritožbo zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba razveljavi tudi v odločbi o glavni stvari. Revizija zatrjuje, da je sporna pogodba protizakonita, ker je nasprotovala ustavnim načelom družbene ureditve in prisilnim predpisom ter je nična. Namreč s pogodbo je protizakonito revalorizirana dejansko vplačana denarna dajatev in je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, kot je to ugotovila Agencija. Če je toženka hotela izpeljati lastninsko preoblikovanje podjetja, je morala nepravilnosti odpraviti. V pritožbenem postopku je toženka uveljavljala ničnost pogodbe zaradi nedopustnega nagiba in zaradi nedopustne podlage.

Državno tožilstvo Republike Slovenije so o vročeni reviziji ni izjavilo, tožnica pa na revizijo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Ugotovljeno je bilo, da sta pravdni stranki 1.9.1992 sklenili pogodbo o dolgoročnem kreditu, po kateri je tožnica dala toženki 3.551,70 DEM, kar se je toženka zavezala vrniti 31.12.1994 z obrestmi.

Navedena glavnica predstavlja del izplačila osebnega dohodka v obdobju od septembra 1990 do avgusta 1991. Zneski teh izplačil so bili leta 1992 preračunani v DEM, njim pa pripisane obresti v višini 69%, na kar je toženka sklenila z delavci in s tožnico 1.7. oziroma 1.9.1992 pogodbo o dolgoročnem kreditu. Del glavnice, ki je predmet pogodbe, predstavlja v višini 1.861,70 DEM dejansko neizplačane osebne dohodke, medtem ko gre preostali del glavnice na račun tečajnih razlik in obresti (kar naj bi predstavljalo oškodovanje družbene lastnine po ugotovitvah Agencije Republike Slovenije za plačilni promet). Sodišči prve in druge stopnje sta bili mnenja, da je treba razrešiti spor med pravdnima strankama na podlagi določb med njima sklenjene kreditne pogodbe ter da odločitev ni odvisna od ugotovitev revizijskega postopka Agencije ali ugovorov toženke (da je pogodba nična). Sodišče druge stopnje je ocenilo, da pogodbenicama ni mogoče pripisati nedopustnega nagiba za sklenitev pogodbe (medtem ko se glede nedopustne podlage ni opredelilo).

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč nižjih stopenj, kolikor sta dosodili tožnici glavnico v presežku nad tolarsko protivrednostjo 1.861,70 DEM (kar predstavlja dejansko neizplačane osebne dohodke in ki se jih je toženka zavezala vrniti s kreditno pogodbo do 31.12.1994), materialnopravno zmotna. Zmotna zato, ker sta odločili zgolj na podlagi pogodbenega razmerja pravdnih strank, izhajajoč iz stališča, da so ugovori toženke o ničnosti pogodbe zaradi nedopustne podlage in oškodovanja družbene lastnine, pravno nepomembni (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Vsaj posredno izraženi stališči nižjih sodišč, da zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93, naprej ZLPP), ki je bil sprejet 20.11.1992, ne more vplivati na veljavnost pred tem sklenjene sporne pogodbe, je sicer pravilno.

Vendar problem ni v tem. Namreč ZLPP ni uvedel nobenega novega razloga za neveljavnost pogodb poleg tistih, ki so že obstajali ob njegovi uveljavitvi. Ničnostni razlogi, ki jih je toženka uveljavljala zoper sporno pogodbo, se opirajo na določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) torej na predpise, ki so veljali ob sklenitvi sporne pogodbe (julija oziroma septembra 1992). ZLPP je uredil postopek za lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki (1. člen). Lastninsko preoblikovanje podjetij se je opravilo na različne načine (17. in naslednji člen ZLPP). Pred začetkom preoblikovanja pa se je lahko opravil tudi postopek revizije (glede finančnega, računovodskega in pravnega pregleda poslovanja), kar so določali 48. in naslednji členi ZLPP. Morebitne nepravilnosti to je oškodovanja družbenega kapitala so se morali odpraviti, sicer je lahko podjetje prešlo v last in upravljanje sklada (50. člen ZLPP). Po 9. točki 48.a člena se je domnevalo oškodovanje družbene lastnine tudi v primeru, če je podjetje najemalo kredite od zaposlenih delavcev ali od podjetij v lasti zaposlenih delavcev ali od drugih fizičnih oseb ali izplačevalo obresti na obveznice po višji obrestni meri od obrestne mere za enake kredite banke, v kateri je imelo podjetje deponirana sredstva. V takih primerih oškodovanja je revizijski organ moral po 9. točki 48.c člena naložiti podjetju vzpostavitev terjatev do posojilodajalcev in povečanje družbenega kapitala.

Toženka je med postopkom postavila ugovore, zaradi katerih naj bi bila pogodba v delu, ki presega glavnico 1.861,70 DEM nična, pri tem pa se je sklicevala tudi na ugotovitve Agencije. Taki ugovori so materialni in se z njimi pobija utemeljenost postavljenega zahtevka. Neupoštevanje takih ugovorov, kar je toženka uveljavljala tudi v pritožbenem postopku, kaže na materialnopravno zmotnost izhodišč nižjih sodišč. To pa je povzročilo nepravilno odločitev o glavnični terjatvi v delu, ki je presegala 1.861,70 DEM (ugovori se namreč nanašajo na navedeni presežek glavnice) ter terjalo razveljavitev navedenega dela odločitve na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo naloga sodišča prve stopnje, da preizkusi utemeljenost toženkinih ugovorov, ki naj bi predstavljali podlago za ugotovitev ničnosti spornega dela pogodbe v smislu 52. in 103. člena ZOR. V tej zvezi je opozoriti, da lahko predstavlja nedopustno kavzo tudi neekvivalentnost izpolnitve. Po pravni teoriji gre za prepovedano kavzo tudi, če zakon kogentno ureja izračunanje vrednosti izpolnitve (Cigoj: komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga stran 207). V postopku bo potrebno predvsem oceniti v spisu nahajajoče se kreditne pogodbe in revizijsko poročilo Agencije, kolikor se nanaša na kreditne pogodbe, sklenjene med toženko in njenimi delavci oziroma tožnico.

Revizijo v delu, kolikor se nanaša na glavnico 1.861,70 DEM v tolarski protivrednosti, pa je revizijsko sodišče zavrnilo. Ta del terjatve med strankama ni bil sporen ne po višini in tudi ne glede dospelosti. Revizija sama ni vsebovala ničesar pravnorelevantnega, kar bi bilo naperjeno zoper ta del odločitve. Uradoma opravljen preizkus (v okviru 386. člena ZPP - v procesno ali materialnopravnem pogledu) pa ni pokazal kakšnih kršitev, storjenih z odločbama nižjih sodišč. Revizijsko sodišče je zato v zadevnem delu zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.