Jedro

Z upoštevnim vlaganjem zakonca v posebno premoženje drugega zakonca, zaradi katerega se je vrednost tega premoženja bistveno povečala, je zakonec, ki je vlagal v premoženje drugega zakonca pridobil na njeni stvarno pravni delež.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (točka 3 izreka sodbe) glede zahtevka po nasprotni tožbi delno spremeni tako, - da se ugotovi, da je tožnica po nasprotni tožbi solastnica do 1/8 nepremičnine parc.štev. 285/3 v vl.št. 560 k.o. R, toženec po nasprotni tožbi pa solastnik te nepremičnine do 7/8. Toženec po nasprotni tožbi je dolžan tožnici po nasprotni tožbi izdati listino, na podlagi katere se bo ta lahko pri parc.štev. 285/3 v vl.št. 560 k.o. R vknjižila v zemljiški knjigi kot solastnica do 1/8, ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba.

V presežku se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, tudi v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc.štev. 285/3 k.o. R zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženki povrniti 16,500,00 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank, kot podrobneje izhaja iz točke 1 izreka, nato ugotovilo, da znaša solastninski delež vsake od strank na skupnem premoženju 1/2 z izjemo osebnega avtomobila Opel Ida, na katerem znaša solastninski delež tožnika 5/8, toženke pa 3/8, v ostalem pa drugačen oziroma višji tožbeni zahtevek po tožbi in nasprotni tožbi zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje toženka oziroma nasprotna tožnica, sodbo izpodbija v celoti, razen glede odločitve o solastništvu osebnega avtomobila Opel Ida, pri tem pa uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožnici določi solastninski delež na nepremičnini v k.o. R., izključno lastninsko pravico na osebnem avtomobilu Jugo 45, glede stanovanja, ki je predmet pravde pa sodbo razveljavi, podrejeno pa sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bistvena kršitev določb postopka podana zato, ker iz tožbenega zahtevka (najbrž je mišljen sodbeni izrek) ni razvidno, kateri del tožbe in nasprotne tožbe je sodišče zavrnilo.

Tudi ob upoštevanju umikov delov zahtevkov obeh strank med samim postopkom, ne moremo priti do zahtevka, kot ga je izdalo sodišče, pri čemer pa naj bi sodišče ne obrazložilo, razen za dele kuhinjskih elementov in glede odnešenih 3.500 DEM, zakaj je drugačen in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Nepravilna naj bi bila tudi prvostopna ugotovitev, da je toženka obligacijski zahtevek glede vloženih sredstev v parcelo v k.o. R. umaknila, saj to iz tožbenega zahtevka ne izhaja. Sodišče tudi ni izdalo sklepa o umiku ostalih delov zahtevkov, ki sta jih stranki v postopku umaknili. Nadalje prvo sodišče ni odločilo o vknjižbi solastninske pravice tožnika na stanovanju, čeprav je ta to zahteval v okviru svojega tožbenega zahtevka. V navedenem vidi pritožba takšne pomankljivosti, zaradi katere naj bi sodbe ne bilo mogoče preizkusiti. Tudi zaključki prvostopnega sodišča o tem, kdaj se je tožnik priselil k toženki oziroma kdaj je njuna ekonomska skupnost prenehala so v nasprotju s podatki spisa. Toženka ves čas postopka zatrjuje, da se je tožnik preselil k njej avgusta 1990, sodišče pa zaključuje, da je izvenzakonska skupnost obstajala vsaj od junija 1990. Netočno je tudi, da naj bi bilo nesporno, da je ekonomska skupnost prenehala marca 1994. Le dejstvo, da je tožnik stanoval do tega dne na istem naslovu še ne pomeni, da je med pravdnima strankama obstajala kakršnakoli skupnost. Odnosi med njima so se namreč začeli krhati že spomladi 1993, ko tožnik ni več dovolil toženki uporabljati osebni avtomobil Opel Ida in je zato bila prisiljena kupiti osebni avto Jugo 45, ki ga je kupila iz lastnih sredstev, ki si jih je pridobila s honorarnim delom brez sodelovanja tožnika. Povsem v nasprotju z izvedenimi dokazi in z materialnim pravom pa naj bi bil zaključek sodišča glede solastništva stanovanja in zahtevka za vložena sredstva v parcelo k.o. R.. Pri tem pritožba graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki v zvezi z lastništvom stanovanja ni upoštevalo, da je bila toženka imetnica stanovanjska pravice na tem stanovanju, da je lahko prav zaradi imetništva te stanovanjske pravice uveljavljala 60% popust. Glede na navedeno je po mnenju pritožbe tožnik upravičen le do obligacijsko pravnega zahtevka in to glede polovice od 40% kupnine, kolikor jo je bilo v zakonu plačane.

Pri tem opozarja še na nedoslednost sodišča prve stopnje, ko njenih vlaganj v parcelo v k.o. R. ni upotševalo enako, kot tožnikovih pri stanovanju in ji glede tega zemljišča priznava le obligacijski zahtevek čeprav je bil njen vložek v zemljišče v k.o. R. večji od zneska kupnine, ki ga je tožnik prispeval pri nakupu stanovanja.

Njena vlaganja v nepremičnino v k.o. R. niso bila neznatna in ji zato nedvomno gre stvarnopravni delež, najmanj v višini, kot jo je ugotovil izvedenec. Pritožba ponovno opozarja, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o delitvi skupnega premoženja, ki pa se ga tožnik ni držal. Toženka v pritožbi zahteva še povrnitev pravdnih stroškov, ker so bile številne obravnave potrebne zaradi dokazovanja neresničnih izjav samega tožnika.

Pritožba je delno utemeljena.

V pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka pritožbeno sodišče ne najde. Iz razlogov sodbe je povsem jasno mogoče ugotoviti zakaj in v kakšnem obsegu je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku oziroma zahtevku po nasprotni tožbi deloma ugodilo in v kakšnem obsegu in zakaj je zahtevka zavrnilo. Pri tem pa se je utemeljeno in pravilno sodišče prve stopnje v svojih razlogih ukvarjalo le s tistimi posameznimi postavkami iz tožbe oziroma nasprotne tožbe, glede katerih med strankama ni bilo nesporno ugotovljeno, da spadajo oziroma da ne spadajo v skupno premoženje oziroma glede katerih nista stranki ob modifikacijah tožbenih zahtevkov zahtevkov umaknili. Kaj je bilo med strankama nesporno ugotovljeno izhaja iz podatkov spisa, sodišče prve stopnje pa nesporne ugotovitve strank v razlogih sodbe povzema z ustreznim sklicevanjem na listovne številke spisa. Tako je sodišče prve stopnje tudi v razlogih sodbe povsem korektno povzelo, kaj je v pravdi med strankama sporno, to pa je ali spadata nepremičnini (stanovanje in parcela v R.) v skupno premoženje ali ne, kakšen je delež strank na skupnem premoženju, ali spada osebni avto Zastava Jugo v skupno premoženje, vprašanje dela kuhinjske opreme v stanovanju P. ulica 30 ter znesek 3.500 DEM in vrtalni stroj. Glede teh spornih vprašanj med pravdnima strankama pa je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, ki jo je tudi obrazložilo v razlogih sodbe, pri čemer razlogi sodbe niso v nasprotju s sodbenim izrekom.

Sodba torej ima ustrezne razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso sami s seboj v nasprotju in tudi niso v nasprotju z izrekom sodbe ter tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Tudi kakšne druge bistvene kršitve določb postopka, na katere bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti sodišče ne najde.

Pritožba sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne izpodbija, sodišču prve stopnje očita le zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer ta pritožbeni razlog obrazlaga v zvezi z odločitvijo o lastništvu osebnega avtomobila Jugo 45, lastništvu stanovanja in lastništvu zemljišča v k.o. R.. Razen glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi, ki se nanaša na tožničin solastninski delež na parceli v k.o. R., je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo. Ni pomembno, ali se je tožnik preselil k toženki in sta torej vzpostavila ekonomsko in življenjsko skupnost junija 1990 ali pa avgusta 1990, kot tudi ne ali je ekonomska skupnost med strankama prenehala šele marca 1994 ob ugotovitvi, da je bila zakonska zveza med pravdnima strankama razvezana 22.11.1993. Sporna obdobja, glede katerih naj bi bile ugotovitve prvega sodišča v nasprotju s podatki spisa namreč niso pomembna za odločanje o zahtevkih, ki so med strankama sporni. Stanovanje je bilo kupljeno in vlagalo se je v nepremičnino v k.o. R. nedvomno v času, ko sta stranki živeli v ekonomski in življenjski skupnosti. Tudi osebni avtomobil Jugo 45 je nasprotna tožnica kupila v času trajanja zakonske zveze in to po lastnem zatrjevanju iz sredstev, ki jih je pridobila s svojim delom. Če so se v tem času začeli odnosi med pravdnima strankama krhati, to še ne pomeni, da je njuna zakonska skupnost prenehala in da torej ne bi bilo glede nakupa osebnega avtomobila Jugo 45 treba uporabiti določbe 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po kateri je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze njuno skupno premoženje. Osebni avtomobil Jugo, ki ga je v času trajanja zakonske zveze pridobila toženka oziroma nasprotna tožnica z delom, je torej njuno skupno premoženje. Nasprotna tožnica tudi neutemeljeno izpodbija prvostopno odločitev o tem, da spada stanovanje v skupno premoženje. Iz prvostopnih dejanskih ugotovitev nedvomno izhaja, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanje zakonske zveze, to pa iz sredstev obeh strank pridobljenih z delom oziroma posojilom, ki se je vračalo v zakonu iz sredstev, pridobljenih z delom. Toženkino imetništvo stanovanjske pravice na predmetnem stanovanju ni bila premoženjska pravica, temveč pravice sui generis, ki jo tako ni mogoče šteti kot delež, ki ga je k nakupu stanovanja prispevala toženka iz svojega posebnega premoženja. Sicer pa je bil tožnik ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona in v času odkupa stanovanja uporabnik v tem stanovanju in kot tak tudi upravičenec do nakupa stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona. V preostalem in v izogib ponavljanju se glede navedenega pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na prvostopne razloge, ki jih sprejema.

Toženka v pritožbi še opozarja na to, da je bil sklenjen s tožnikom pred pravdo dogovor o delitvi skupnega premoženja, da je svojo hčerko sama preživljala ipd., kar pa glede na toženkin pritožbeni predlog in pritožbeni interes nima vpliva na pravilnost prvostopne odločitve.

Toženka zatrjuje, da znaša njen delež na skupnem premoženju 1/2 in toliko ji je sodišče prve stopnje tudi priznalo (razen glede neizpodbijane odločitve o osebnem avtomobilu Opel Ida), da pa stranki nista sklenili v pravno zavezujoči obliki kakšnega dogovora o razdelitvi skupnega premoženja, ki bi ga moralo sodišče upoštevati pa tudi jasno izhaja iz razlogov prvostopne sodbe, na katere se v tem delu pritožbeno sodišče sklicuje. Ali je sodišče prve stopnje utemeljeno ali neutemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za vknjižbo solastninske pravice na stanovanju je izven toženkinega pritožbenega interesa, ker gre za zavrnitev dela tožbenega zahtevka po tožbi, proti zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka pa toženka nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Glede na vse navedeno je zato pritožbeno sodišče, razen glede nepremičnine v k.o. R., kar bo obravnavano v nadaljevanju, pritožbo na podlagi 368. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po presoji pritožbenega sodišča pa pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede toženkinega zahtevka po nasprotni tožbi za ugotovitev njenega solastninskega deleža na nepremičnini v k.o. R.. Sodišče prve stopnje je štelo, da zemljišče v k.o. R. predstavlja posebno premoženje nasprotnega toženca, da pa vlaganja v to nepremičnino v času skupnega življenja z delom obeh strank niso takšna, da bi nasprotna tožnica zato pridobila stvarno pravni zahtevek, temveč ima le obligacijski zahtevek na vrnitev vlaganj. S takšnim prvostopnim pravnim stališčem pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil nasprotni toženec lastnik parele štev. 285/3 k.o. R. kot komunalno neopremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča in da je to zemljišče predstavljajo njegovo posebno premoženje. Nadalje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki, ker sta želeli na tem zemljišču graditi, v to zemljišče vlagali in to zemljišče komunalno opremljali ter pripravljali za gradnjo, do katere pa nato ni prišlo, ker so se odnosi med njima skrhali. Z izvedencem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je vrednost zemljišča zaradi komunalne urejenosti in zaradi spremembe namembnosti povečala za 25,3%. To pa je takšno povečanje vrednosti nepremičnine, ki je bila sicer v osnovi posebno premoženje nasprotnega toženca, ki je posledica vlaganj obeh pravdnih strank v času njunega skupnega življenja, ki nedvomno ni zanemarljiva in ki daje prvotnemu zemljišču novo kvaliteto. S prvotno neurejenega zemljišča, ki je sicer imelo status nezazidanega stavbnega zemljišča sta pravdni stranki z vlaganji tekom zakona oziroma skupnega življenja ustvarili novo kvaliteto tega zemljišča, zemljišče pripravljeno za gradnjo, njegovo vrednost pa tudi bistveno povečali. Povečanje je tolikšno, da je sicer prej posebno premoženje tožnika zaradi skupnih vlaganj postalo skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer pa je seveda treba pri določanju deleža posamezne stranke na tem skupnem premoženju upoštevati prispevek nasprotnega toženca iz njegovega posebnega premoženja. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da se je vrednost zemljišča zaradi vlaganj pravdnih strank v času njune skupnosti povečala za 25,3%, torej za dobro 1/4. K pridobitvi zemljiške parcele v k.o. R. v stanju in vrednosti, kot je bila podana ob času prenehanja skupnosti pravdnih strank je torej prispeval iz svojega posebnega premoženja nasprotni toženec 3/4, 1/4 vrednosti te nepremičnine pa je posledica skupnega vlaganja pravdnih strank v času zakonske in izvenzakonske skupnosti. Toženka oziroma nasprotna tožnica je, brez upoštevanja vlaganj iz posebnega premoženja glede na ugotovitve in odločitev sodišča prve stopnje (točka 2 izreka sodbe) prispevala k pridobivanju skupnega premoženja 1/2. V konkretnem primeru glede nepremičnine v k.o. R. gre torej nasprotni tožnici, upoštevajoč delež, ki gre nasprotnemu tožencu iz naslova vlaganja iz posebnega premoženja 3/4 ter polovični delež vlaganj iz skupnega premoženja, polovico vlaganj iz skupnega premoženja, torej solastninski delež 1/8 nepremičnine. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 373. člena ZPP sodbo v zavrnilnem delu glede tožničinega stvarno pravnega zahtevka po nasprotni tožbi, ki se nanaša na premičnine v k.o. R. ustrezno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, pri čemer pa je v presežku, kolikor zahteva nasprotna tožnica polovični solastninski delež na tej nepremičnini, njen zahtevek treba zavrniti.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka od pravdnih strank trpi svoje pravdne stroške glede na delni uspeh vsake od strank v postopku, pri čemer sodišče ni moglo finančno ovrednotiti uspeha vsake stranke. S takšno presojo prvostopnega sodišča se tudi pritožbeno sodišče strinja in tudi delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ne more imeti vpliva na stroškovni izrek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Pač pa je pritožbeno sodišče, glede na delni uspeh pritožbe, pritožnici priznalo del pritožbenih stroškov, pri čemer po prostem preudarku, tudi v pritožbenem postopku ni mogoče določno finančno opredeliti pritožničinega uspeha, ocenjuje, da je s pritožbo uspela v razmerju 1/5 proti 4/5. Zato je pritožbeno sodišče prisodilo pritožnici 1/5 pritožbenih stroškov, pri čemer jih je odmerilo na podlagi priglašenih stroškov v skladu z Odvetniško in taksno tarifo, odmera pa je razvidna na stroškovniku na pritožbi.