Jedro

Skladno z ZPP mora pravdna stranka predložiti predujem za izvedbo dokaza, sicer se dokaz ne izvede, in sodišče je tisto, ki izvaja dokaze (op. tudi dokaz z izvedencem). Zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje toženko seznanjati o možnostih, ki jih ima pri izvajanju dokaza z izvedencem. Gradbena pogodba je v OZ obravnavana kot posebna vrsta podjemne pogodbe, zato so bistvene značilnosti obeh pogodb identične. Upoštevaje konkretne okoliščine primera tudi pritožbeno sodišče ni našlo nobene relevantne povezave med omenjeno zmotno uporabo materialnega prava in zakonitostjo ter pravilnostjo končne odločitve. Zaradi ocene vrednosti izjave priče in njene zanesljivosti se pričo vedno vpraša, od kod ve to, o čemer priča (drugi odstavek 239. člen ZPP). Pravilna dokazna ocena pričanja se mora osredotočiti predvsem na dele izpovedbe, v katerih priča izpoveduje o dejstvih, ki jih je zaznala na podlagi svojega neposrednega zaznavanja. Pričanje o dejstvih, o katerih so pričo seznanile druge osebe, ki so bile prav tako zaslišane pred sodiščem, preprosto nima zadostne dokazne teže oziroma v konkretnem primeru ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 11.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2019 dalje do plačila in (II.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je tožena stranka (toženka) dolžna plačati tožeči stranki (tožnici) v roku 15 dni od vročitve sodbe izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.7.2019 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 2.654,80 EUR, slednje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni izvedlo dokaza z angažiranjem izvedenca gradbene stroke in ogleda. Ni opravilo dokazne ocene skladne z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in je kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije (URS), storilo pa je tudi kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je uporabilo materialno pravo, ker je pogodbo štelo kot podjemno pogodbo in ne gradbeno. Zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo izpovedbe priče C. C., medtem ko je sledilo izpovedbam tožnice in prič A. A. ter B. B. Pri slednjem ni upoštevalo celotne njegove izpovedbe. Temelji niso bili odstranjeni in tožnica ni opravila pogodbeno dogovorjenih gradbenih del pri odstranitvi gradbenih priključkov (op. toženka povzame zaplete pri pridobivanju tehničnih pogojev za zaporo ceste in glede nadzora podjetja K.; opiše tudi okoliščine v zvezi z zatrjevano najdbo neodstranjenih temeljev). Seznam neizvršenih del je bil predložen kot evidenca del, ki jih tožnica ni opravila, zato ni razloga, da ne bi bil verodostojen.

3.Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Obširno nasprotuje pritožbenim navedbam in soglašata z odločitvijo sodišča prve stopnje ter dodaja, da je v tej pravdi pravno nerelevantno ali gre za gradbeno ali za podjemno pogodbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa bo v nadaljevanju obrazložitve opredelilo do vseh pravno relevantnih pritožbenih očitkov, s katerimi se izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje.

6.Očitek "kršitve določb ZPP", ker sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda na kraju samem, ni utemeljen, saj ZPP ne določa zaveze sodišča, da bi moralo izvesti vse predlagane dokaze. Velja dodati, da pritožbeno sodišče na morebitno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je toženka v zvezi s predmetnim neizvedenim dokazom niti ne uveljavlja, ne pazi po uradni dolžnosti. Toženka namreč v pritožbi pojasnjuje le razloge, zaradi katerih meni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke. Vendar tudi slednjim ni mogoče slediti. Dokaz z izvedencem gradbene stroke ni bil izveden, ker toženka, kljub pozivu in ustreznemu opozorilu, v danem roku ni založila predujma za izvedbo dokaza. Iz spisa je razvidno, da je na naroku, na katerem je bil toženki dan rok za plačilo predujma, najprej vztrajala, da sprememba lastništva ne bo vplivala na izvedbo dokaza; da je omenjeni rok potekel brez odziva in plačila predujma; da sta bili pravdni stranki v vabilu na naslednji narok obveščeni o tem, da zaradi neplačila predujma dokaz ne bo izveden; in da je po enakem pojasnilu na naslednjem naroku, toženka izjavila, da predujma ni plačala, ker ji je novi lastnik povedal, da na nepremičninah ne bo dovolil nobenih del oziroma ogledov. Slednje je tudi po presoji sodišča neopravičljiv in neizkazan razlog za neplačilo predujma, zato so razlogi sodišča prve stopnje o neizvedbi predmetnega dokaza (glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) utemeljeni in pravilni. Obenem je pravno nerelevantno zatrjevanje toženke, da je bil predmetni dokaz bistven za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, saj je izvedbo dokaza z neplačilom predujma onemogočila. Skladno z ZPP mora pravdna stranka predložiti predujem za izvedbo dokaza, sicer se dokaz ne izvede, in sodišče je tisto, ki izvaja dokaze (op. tudi dokaz z izvedencem). Zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje toženko seznanjati o možnostih, ki jih ima pri izvajanju dokaza z izvedencem (op. dodatno velja izpostaviti, da toženko v pravdi zastopata kvalificirana pooblaščenca, za katera se domneva, da pravo poznata), in da bi ji moralo sodišče dati nekakšen dodatni rok za plačilo predujma, pri čemer je rok potekel brez odzivov s strani toženke in je sodišče prve stopnje za predmetni neopravičljivi ter neizkazani razlog izvedelo šele na naslednjem naroku za glavno obravnavo. Tudi v pritožbi nenazadnje zatrjevani razlog za neplačilo predujma neizkazan. Nedopustna in zato neupoštevna pritožbena novota (glej prvi odstavek 337. člena ZPP) je sklicevanje, da je bila reakcija sedanjega lastnika nekaj povsem pričakovanega in običajnega. Hkrati ne gre za pravno relevantno okoliščino oziroma za okoliščino, ki pomeni izkaz dejstva, da bi novi lastnik onemogočal delo izvedenca.

7.Pritožbeno sodišče soglaša z očitkom zmotne uporabe materialnega prava, ki je v tem, da je sodišče prve stopnje sporno pogodbo očitno presojalo kot podjemno pogodbo, čeprav je na večih mestih omenjalo "gradbeno pogodbo" (op. tako je pogodba poimenovana) in "gradbena dela" ter med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da sta sklenili gradbeno pogodbo. Pogodba je bila sklenjena v pisni obliki in obseg dogovorjenih gradbenih del (večja in zahtevnejša rušitvena dela) ustreza pojmu gradbene pogodbe (glej 649. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Vendar iz izpodbijane sodbe in pritožbe ni razvidno, kako naj bi predmetno sploh lahko kakorkoli vplivalo na zakonitost in pravilnost končne odločitve. Gradbena pogodba je v OZ obravnavana kot posebna vrsta podjemne pogodbe, zato so bistvene značilnosti obeh pogodb identične. Upoštevaje konkretne okoliščine primera tudi pritožbeno sodišče ni našlo nobene relevantne povezave med omenjeno zmotno uporabo materialnega prava in zakonitostjo ter pravilnostjo končne odločitve. Za dogovorjena in opravljena dela mora toženka tožnici tudi na podlagi določb o gradbeni pogodbi plačati dogovorjeno ceno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti računa dalje do plačila.

8.Sodišče prve stopnje je z utemeljenimi in pravilnimi (logičnimi, razumljivimi in prepričljivimi) razlogi pojasnilo, zakaj glede ugotavljanja obsega pogodbeno dogovorjenih del in neizvedenih delih ni sledilo izpovedbi priče C. C. (glej npr. 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato drugačni in lastni toženkini dokazni oceni, ki je podprta z izseki izpovedbe priče C. C., ni mogoče slediti. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bila opravljena vsa dogovorjena dela, sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo toženkinih ugovornih navedb v smeri, da zaradi določb "ključ v roke" ni mogoče delno plačilo vtoževanega računa s pripadki. Povedano drugače, pravno nerelevantno je pritožbeno povzemanje dogovora o klavzuli "ključ v roke" in stališča toženke, da zaradi tega dogovora delno plačilo ni mogoče. Drži, da se je sodišče prve stopnje (med drugim) pri ugotavljanju dejanskega stanja oprlo na izpovedbe tožnice in prič A. A. ter B. B. Razlog, da ni sledilo izpovedbi priče C. C. ni le v tem, da je sestavljal pogodbo, ki sta jo podpisali pogodbenici (glej obširne razloge izpodbijane sodbe), ampak predvsem v tem, da so drugače izpovedovali tožnica in priči A. A. in B. B. Prav slednji je bil nosilec določenih pooblastil s strani toženke (oseba iz sfere toženke) in bolj neposredno vključen v operativno izvajanje del na terenu ter tako bolje seznanjen. Okoliščina, da sodišče prve stopnje kot odločilne ni upoštevalo izpovedbe priče B. B. v delu, da je pogodbeno sodeloval s C. C.; da ga je C. C. obvestil, da so temelji notri; in da je C. C. verjel, je povsem skladno postopanju sodišča, ki ga predvideva ZPP. Zaradi ocene vrednosti izjave priče in njene zanesljivosti se pričo vedno vpraša, od kod ve to, o čemer priča (glej drugi odstavek 239. člen ZPP). Pravilna dokazna ocena pričanja se mora namreč osredotočiti predvsem na dele izpovedbe, v katerih priča izpoveduje o dejstvih, ki jih je zaznala na podlagi svojega neposrednega zaznavanja. Pričanje o dejstvih, o katerih so pričo seznanile druge osebe, ki so bile prav tako zaslišane pred sodiščem, preprosto nima zadostne dokazne teže oziroma v konkretnem primeru ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje.

9.Selektivnemu pritožbenemu povzemanjem dokazov, ki je osredotočeno le na izpovedbo priče C. C. in na zgoraj omenjen del izpovedbe priče B. B. o tem, kar je slednji slišal od C. C., ter toženkini lastni dokazni oceni teh "dveh" dokazov preprosto ni mogoče slediti. Toženka namreč v pritožbi povsem izpušča številne druge izvedene dokaze, ki nasprotujejo njenemu videnju okoliščin konkretnega primera in so medsebojno konsistentni (npr. izpovedbo tožnice, pričanje A. A., celotno izpovedbo B. B., zapis v gradbenem dnevniku (podpisan s strani naročnika, nadzornika in izvajalca), zapisnik o sprejemu in izročitvi del (podpisan s strani predstavnikov obeh pravdni strank), e-sporočilo z dne 18.3.2019,...). Nepojasnjeni in neutemeljeni so očitki kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ki naj bi konstituirali celo kršitev 22. člena URS, drugje pa tudi kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povzemanje teoretičnih izhodišč kršitev 8. člena ZPP in 22. člena URS ne predstavlja pojasnjenega očitka v tej smeri v konkretnem primeru. Toženka ne pove, do katerih obsežnih (pravno relevantnih) navedb toženke naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo in tako nepojasnjeno uveljavlja omenjeni kršitvi iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Predmetni kršitvi ne moreta biti podani z (tudi sicer neutemeljenim) očitkom zmotne dokazne ocene, da naj bi sodišče odločalo izključno na podlagi izpovedb tožnice in prič A. A. ter B. B. in da naj ne bi štelo kot verodostojnih dokazov predlaganih s strani toženke oziroma le-teh sploh ni izvedlo. Toženka ob tem ne navede, za katere dokaze naj bi šlo, medtem ko je pritožba dejansko le nekakšen povzetek osamljene izpovedbe priče C. C. in neizkazanega očitka neutemeljene zavrnitve dokaza z izvedencem gradbene stroke. Nenazadnje pritožbeno sodišče ni naletelo na takšne nedoslednosti v izpodbijani sodbi, da sodbe ne bi bilo moč pritožbeno preizkusiti, kar je tudi storilo. Povedano drugače, neutemeljen je očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katerega sicer pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

10.Drži, da obveznost odstranitve temeljev med pravdnima strankama ni bila sporna, vendar nikjer iz izpodbijane sodbe ne izhaja ugotovitev, da temelji niso bili odstranjeni, medtem ko je ugotovljeno, da so bila pogodbeno dogovorjena dela opravljena. Zaključek sodišča o očitku neizvedenih gradbenih del pri odstranitvi vodovodnih priključkov je, da ta dela niso bila predmet pogodbe, zato se sodišče prve stopnje utemeljeno ni posebej ukvarjalo s presojo (kasnejših) okoliščin (glej predvsem 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) v zvezi z odklopi vodovodnih priključkov, ki jih toženka zatrjuje v pritožbi. Predmetna dela vsekakor niso bila predmet dveh ponudb (popisov del), ki sta postali sestavni del gradbene pogodbe. V izpodbijani sodbi je med drugim ugotovljeno, da je tožnica toženki v zvezi s temi deli poslala posebno (novo) ponudbo, kar pojasni zatrjevano okoliščino, da je pri občini zahtevala pridobitev soglasja, in iz česar ne izhaja, da je šlo za pogodbeno dogovorjena dela, ki naj jih ne bi izvedla. Nenazadnje sama toženka v pritožbi navaja, da je potrebovala za nadaljevanje z gradbenimi deli na gradbišču tehnične pogoje od podjetja K. d.o.o. in da je mimo gradbene pogodbe tožnici predlagala, da to uredi za toženko. Pričanju priče C. C. v tem delu sodišče prve stopnje ni sledilo iz zgoraj pojasnjenih razlogov, zato ni mogoče slediti pritožbenemu povzetku njegovih pojasnil, kaj pomenijo gradbena dela pri odklopu vodovodnih priključkov, in njegovi izpovedbi o vsebini pogodbenih obveznosti iz gradbene pogodbe. Toženka v pritožbi ne pojasni, katera ostala neizvedena gradbena dela naj bi sodišče prve stopnje povsem spregledalo, zato ne gre za utemeljen očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Listini, toženkinemu seznamu neizvršenih del, sodišče prve stopnje ni sledilo, o čemer je navedlo pravilne in zadostne razloge (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugačnemu pritožbenemu naziranju, da naj bi bil ta lasten zapis toženke verodostojen dokaz pogodbeno dogovorjenih neizvedenih del, ni mogoče slediti. Pravno nerelevantno je, če je bil seznam namenjen delu predlaganega izvedenca gradbene stroke, saj ta dokaz iz krivdnih razlogov na strani toženke (neplačila predujma) ni bil izveden. Priča B. B. je izpovedal, da mu je C. C. povedal, da temelji niso bili odstranjeni, in ni potrdil, da temelji niso bili odstranjeni. To tudi ne izhaja iz dela njegove izpovedbe, da kasneje niso več preverjali, če temelji niso bili odstranjeni. Ravno nasprotno, B. B. je sicer izpovedal v smeri, da so bila dogovorjena dela opravljena in da meni, da so bile tudi (le manjše) pomanjkljivosti (pripombe) iz zapisnika o sprejemu in izročitvi del odpravljene. Ta zapisnik je bil vsekakor eden izmed pomembnejših dokazov v konkretni pravdi in se tudi na tej podlagi utemeljeno ni sledilo tezam toženke, ki so pritožbeno podkrepljene z izpovedbo priče C. C., kako je toženka šele ob nadaljnjih posegih na parcelah ugotovila, da so temelji ostali v zemlji. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se je v tem delu pravilno sledilo drugim izvedenim dokazom, med katerimi velja posebej izpostaviti listine, ki so bile potrjene s strani relevantnih oseb (zapis gradbenega dnevnika, podpisan s strani naročnika, nadzornika in izvajalca; "primopredajni" zapisnik, podpisan s strani pooblaščenih predstavnikov pravdnih strank). Povedano sklepno, pritožbeno zatrjevani očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni izkazan

11.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še njen preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov (ob v sodbah ugotovljenem dejanskem stanju) ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

12.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo prizna z zakonskimi zamudnimi obrestmi priglašenih 500 točk za odgovor na pritožbo, 10 točk materialnih stroškov (pavšalno priglašenih 2% od nagrade v višini do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 373,32 EUR.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 153, 239

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.