Jedro

Na podlagi predloženih podatkov in listin, in sicer zemljiškoknjižnega izpiska, v katerem je vpisana plomba za vknjižbo lastninske pravice v korist investitorice, in v obliki notarskega zapisa, sklenjene pogodbe o pripojitvi, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je investitorica izkazala pravico graditi na predmetnih zemljiščih. Ker je prizadeta stranka glede na navedeno lastnica predmetnih zemljišč, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni podana kršitev 147. člena ZUP glede prekinitve postopka izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo in rešitve predhodnega vprašanja lastništva spornih zemljišč. Prav tako ni bilo razlogov za prekinitev gradbenega postopka zaradi predhodne rešitve denacionalizacijskega vprašanja. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. U 1730/94 z dne 3.4.1996 izhaja, da ni pogojev za vračanje predmetnih zemljišč v naravi, saj je bil s citirano sodbo zavrnjen predlog tožnika za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka, med drugim tudi glede spornih zemljišč. Poleg tega pa so bili objekti, ki so predmet rušenja po predmetni odločbi, zgrajeni po podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 10.10.2002. S to odločbo je tožena stranka s 1. točko izreka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 27.6.2002, s katero je bilo Ž.K.,d.d., kot investitorici in prizadeti stranki v tem upravnem sporu, dano enotno dovoljenje za gradnjo - rušenje oziroma odstranitev tam navedenih objektov in naprav na zemljišču parc. št... k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke ter razlogi za odločitev. Sklicuje se na Zakon o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS št. 34/84, 29/86, Uradni list RS, št. 59/96, 45/99 in 52/00), Zakon o urejanju naselij (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89, Uradni list RS 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97 in 9/01) ter na Odlok o ureditvenem načrtu območja MO 7/1 (UN; Uradni list RS, št. 16/02). Investitor je na spornih zemljiščih, imel pravico graditi v skladu s 53. členom ZUN oziroma 36. členom ZGO. Predmetna zemljišča pa tudi sicer ne morejo biti predmet vračanja v naravi v postopku denacionalizacije. Sodišče zato ne vidi razloga za prekinitev gradbenega postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja, če tožnik z ugovorom meri na denacionalizacijo, saj gre za dva ločena postopka. Če pa tožnik meni, da je treba postopke prekiniti, ker naj bi bil po njegovem mnenju sporen dokaz o pravici graditi, je glede na obrazloženo, v zmoti. V postopku izdaje enotnega dovoljena za gradnjo tožnik ne more sodelovati kot stranski udeleženec po 43. členu Zakona o upravnem postopku (ZUP) iz naslova pričakovane vrnitve podržavljenih nepremičnin v postopku denacionalizacije in z ugovori, ki jih v gradbenih postopkih praviloma uveljavljalo lastniki sosednjih nepremičnin. Neupoštevani so njegovi ugovori, ki se nanašajo na urbanistično dokumentacijo, na projekte za pridobitev gradbenega dovoljenja in projektantske organizacije, ter ugovori, da je investitorica presegla dela, dovoljena s spornim upravnim dovoljenjem, s tem, ko naj bi posegla tudi na zemljišča, ki v njem niso zajeta.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo in v celoti razveljavi izpodbijano sodbo ter upravni odločbi. Vrhovno sodišče naj upošteva vse njegove ugovore in argumente iz pritožbe v upravnem postopku in iz tožbe, ki jih tožena stranka in sodišče prve stopnje nista argumentirano obravnavala, temveč pavšalno, izmikajoče in nezakonito. Kršena je bila množica prepisov, predvsem pa niso bila rešena predhodna vprašanja.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US RS) je Vrhovno sodišče RS tožnikovo pritožbo, vloženo po ZUS, obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. V predmetni zadevi je sporno enotno dovoljenje za gradnjo z dne 27.6.2002, s katerim je bilo prizadeti stranki kot investitorici dovoljeno rušenje oziroma odstranitev objektov in naprav, navedenih v izreku. Določba 2. odstavka 191. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1; Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) določa, da se postopki za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo iz 33.a člena ZGO, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZGO-1, torej pred 1.1.2003, končajo po določbah ZGO. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na določbe 3. odstavka 3. člena takrat veljavnega ZGO, ki določa, da se določbe ZGO, ki veljajo za gradnjo, uporabljajo tudi za odstranjevanje ali rušenje objektov. Pravilno je uporabilo materialno pravo, in sicer določbe 2. odstavka 33.a člena, v času odločanja prvostopnega organa veljavnega ZGO, določbe 1. odstavka 54. člena ZUN ter Odlok o ureditvenem načrtu območja MO 7/1 (UN; Uradni list RS, št. 16/02), za katerega ni sporno, da je takrat veljal za obravnavano območje.

Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je investitor v skladu z določbo 1. alineje 36. člena ZGO oziroma v skladu z določbami 53. člena ZUN med drugim predložil tudi dokaz, da ima pravico graditi. Na podlagi predloženih podatkov in listin v upravnih spisih, in sicer zemljiškoknjižnega izpiska za vl.št. 1925 z dne 17.4.2002, v katerem je v B listu vpisana plomba za vknjižbo lastninske pravice v korist investitorice, in v obliki notarskega zapisa z dne 17.4.2002, sklenjene pogodbe o pripojitvi G.s. d.d. k investitorici, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je investitorica izkazala pravico graditi na predmetnih zemljiščih.

Ker je investitorica - prizadeta stranka glede na navedeno lastnica predmetnih zemljišč, tudi po presoji vrhovnega sodišča ni podana kršitev 147. člena, v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), glede prekinitve postopka izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo in rešitve predhodnega vprašanja lastništva spornih zemljišč. Prav tako se vrhovno sodišče strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da ni bilo razlogov za prekinitev gradbenega postopka zaradi predhodne rešitve denacionalizacijskega vprašanja. Tožniku je bi v postopku izdaje enotnega dovoljena za gradnjo priznan položaj stranke, saj je bil eden od upravičencev denacionalizacijskega postopka glede predmetnih zemljišč in stavb. Sodišče prve stopnje je pravilno pritrdilo toženi stranki in na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. U 1730/94-10 z dne 3.4.1996 ugotovilo, da ni pogojev za vračanje predmetnih zemljišč v naravi, saj je bil s citirano sodbo zavrnjen predlog tožnika za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka, med drugim tudi glede spornih zemljišč. Poleg tega pa iz obrazložitve te sodbe tudi izhaja, da so bili objekti, ki so predmet rušenja po predmetni odločbi, zgrajeni po podržavljenju. Glede na takšno stanje denacionalizacijskega postopka se postopek odločanja o izdaji enotnega dovoljenja za gradnjo vodi samostojno in neodvisno od denacionalizacijskega postopka, in tako tudi po presoji vrhovnega sodišča ni bilo potrebe za prekinitev postopka izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo zaradi predhodnega vprašanja, povezanega z denacionalizacijo.

Po presoji vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje na podlagi v upravnem postopku in pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo ter za svojo odločitev navedlo pravilne razloge o odločilnih dejstvih, ki jih je jasno in popolno obrazložilo. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, s katerim tožnik uveljavlja bistveno kršitev postopka v upravnem sporu iz 14. točke Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 32/07 - UPB-3) v zvezi z 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, ko navaja, da je sodišče prve stopnje pavšalno obravnavalo njegove dosedanje ugovore.

Drugih bistvenih kršitev določb postopka tožnik v pritožbi ne navaja, bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (3. odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se za navajanje pritožbeni razlogov ne morejo šteti tožnikova pavšalna sklicanja na njegove prejšnje ugovore in argumente iz upravnega postopka in tožbe.

Vrhovno sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu v pritožbi, da samo opravi glavno obravnavo, saj meni, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa 3. odstavek 74. člena ZUS-1. Po tej določbi pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, kadar tožnik izpodbija pravilnost tako ugotovljenega dejanskega stanja, če spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje, ali če meni, da bi bilo treba ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze iz prvega odstavka tega člena, ki bi bili koristni za razjasnitev stvari. Sodišče prve stopnje je sicer samo ugotavljalo dejansko stanje na glavni obravnavi, vendar ga je po presoji vrhovnega sodišča pravilno in popolno ugotovilo. Poleg tega pa tožnik v pritožbi niti ni navedel, v čem izpodbija pravilnost tako ugotovljenega dejanskega stanja, niti ni predlagal, katera nova dejstva naj ugotovi pritožbeno sodišča oziroma katere nove dokaze naj izvede na glavni obravnavi. Do enake odločitev je vrhovno sodišče prišlo tudi ob upoštevanju pogojev iz 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ki se v skladu z določbo 4. odstavka 74. člena ZUS-1 smiselno uporabljajo za glavno obravnavo pred sodiščem druge stopnje.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.