Jedro

Za izmensko delo oz. za izmene odločilno izmenično menjavanje delavcev na določenem delovnem mestu po določenem vzorcu, pri čemer vzorec zaporedja ni pomemben, ni pomembno, če je vzorec izmen prekinjen ali neprekinjen, lahko tudi krožen. Glede dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o časovnih okvirjih dela tožnika, iz katerih izhaja, da je tožnik v relevantnem obdobju celo večkrat delal v popoldanskem času kot z začetkom dela okoli 7.00 ure zjutraj, je nerazumljiv in tudi nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik do dodatka za izmensko delo ni upravičen, ker je (naj bi) delo večinoma opravljal v dopoldanskem času med 7.00 in 15.00 uro, zgolj občasno pa tudi v popoldanskem času in ponoči. Utemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zadovoljivo pojasnilo, zakaj naj tožniku dodatek za izmensko delo ne bi pripadal upoštevaje ugotovljeno opravljanje dela v zgoraj povzeti časovni razporeditvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku obračunati dodatek za izmensko delo za leto 2017 v bruto višini 334,83 EUR, za leto 2018 v bruto višini 268,86 EUR, za leto 2019 v bruto višini 262,47 EUR in za leto 2020 v bruto višini 306,12 EUR in neto znesek izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2018 do plačila (za leto 2017), od 4. 1. 2019 do plačila (za leto 2018), od 6. 1. 2020 do plačila (za leto 2019) oziroma od 5. 1. 2021 do plačila (za leto 2020). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 397,80 EUR po poteku roka za plačilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava kot nepravilno graja stališče sodišča prve stopnje, da tožniku dodatek za izmensko delo ne pripada iz razloga, ker je delo večinoma opravljal dopoldne in le občasno v popoldanskem času in ponoči. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe kljub povzemanju relevantnih določb predpisov ni jasno, zakaj tožnik ni upravičen do dodatka za delo v popoldanski izmeni in v nasprotju s katero od navedenih določb naj bi to bilo. Po prepričanju tožnika ne more biti sporno, da je opravljal delo po razporedu tudi v popoldanski izmeni. Delo je opravljal kot kriminalistični tehnik v popoldanski izmeni med tednom med 12.00 in 20.00 uro, v soboto in nedeljo od 14.00 do 22.00 ure in določene dni v 12- ali večurni izmeni. V dokaz navedenega je tožnik predlagal zaslišanje priče A. A., vodje sektorja kriminalistične policije na PU B., v tem delu pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, saj je zaslišanje priče kot nepotrebno zavrnilo. Tožnik kot nepravilno graja odločitev sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki jo je sodišče utemeljilo s tem, da je tožnik večinoma opravljal delo v dopoldanskem času med 7.00 in 15.00 uro, le občasno tudi v popoldanskem času ali ponoči, posledično naj tožnik do dodatka za izmensko delo ne bi bil opravičen. Sodišče pa bi po prepričanju tožnika moralo predhodno ugotavljati, ali ima toženka popoldne organizirano izmensko delo ter ali je tožnik opravljal delo v tej izmeni. V kolikor je pri toženki organizirana popoldanska izmena, bi sodišče moralo pojasniti, zakaj tožniku dodatek za izmensko delo ne pripada. Ob tem tožnik izpostavlja, da je občasno, vendar stalno po razporedu delal tudi v popoldanski izmeni, ki je organizirana kot oblika dela pri toženki. V izmensko delo v popoldanski izmeni se je tožnik vključeval v celotnem uveljavljanem obdobju, ko je pač prišel na vrsto oziroma je bilo to potrebno. Delo v popoldanskem času, naj bo v izmeni ali redno delo, je po prepričanju tožnika delo v manj ugodnem delovnem času; dejstva, da je tožnik delal v popoldanski izmeni, pa ni dopustno spregledati, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Izpodbijana odločitev je tudi v nasprotju z razlago Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju KPJS) glede dodatka za izmensko delo. V 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se sodišče opredeljuje do Akta toženke in zavzame zmotno stališče, da so dodatki k plači tudi za izmensko delo urejeni v Kolektivni pogodbi za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju KPP), ki je kasnejši in specialnejši predpis, Akt toženke pa naj bi v nasprotju z Zakonom o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZJU) zagotavljal dodatek za izmensko delo v večjem obsegu kot KPP. Tožnik izpostavlja, da razlaga KPJS izrecno dopušča, da se izmena določi v splošnem aktu delodajalca, slednji pa je v konkretnem primeru določil ravno, kateri čas se šteje za delo v popoldanski izmeni, s tem pa ni zagotavljal javnim uslužbencem več pravic. Poudarja, da bi moralo sodišče najprej izvesti dokaze v smeri, ali je pri toženki organizirano delo v popoldanski izmeni ter ali je bil tožnik vključen v delo v tej izmeni. Ker se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo in je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov v tej smeri, je storilo bistveno kršitev procesnih določb. Tožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti takih kršitev, ki jih nekonkretizirano uveljavlja pritožba oz. z njimi po vsebini uveljavlja druge pritožbene razloge. Utemeljena pa je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, v posledici česar je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo za odločitev relevantno dejansko stanje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kar naj bi bilo med strankama tudi nesporno, izhaja, da je tožnik v vtoževanem obdobju večinoma opravljal delo v dopoldanskem času od 7.00 do 15.00 ure. Iz izpisov povzetka mesečnega razporeda dela za tožnika (priloge A2 do A5) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju od januarja 2017 do decembra 2020 praviloma delal 8 ur dnevno v različnih časovnih okvirjih. Tako je opravljal delo od 7.00 ure (ali 6.30, 8.00) do 17.00 ure (ali 17.30) v uveljavljanem obdobju skupno 107-krat. Od 12. ure naprej oziroma z začetkom dela po 12.00 uri (tudi ob 14.00 ali 15.00 uri) je tožnik delal skupno 136-krat, skupno 16-krat pa je v navedenem časovnem obdobju pričel z delom pred 12.00 uro in delal 12 ur ali več (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 8). Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da je bil kot vodja oddelka kriminalistične tehnike vključen v delo kot kriminalistični tehnik v popoldanski izmeni, pri čemer se je v njegovem oddelku delo vsakodnevno opravljalo tudi v popoldanski izmeni, od ponedeljka do petka med 12.00 in 20.00 uro in ob sobotah, nedeljah in praznikih med 14.00 in 22.00 uro. V potrditev navedenega je tožnik predlagal tudi določene (osebne) dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da navedena dejstva za odločitev v sporu niso odločilna.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova dodatka za izmensko delo v veliki meri obrazložilo opirajoč se na stališča, zavzeta v sodbi VS RS VIII Ips 20/2020 z dne 10. 11. 2020 ter povzemajoč njeno obrazložitev (v 18. točki): da že poimenovanje pojma izmensko delo nakazuje, da gre za položaj, ko se delovnik delavca izmenjuje po določenem vzorcu in zajema različna časovna obdobja (različne delovnike) na dnevni ali tedenski ravni. Definicijo izmenskega dela opredeljuje Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa, da "izmensko delo" pomeni katero koli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju (5. točka 2. člena). Iz te definicije izhaja, da se kot izmena ne šteje posamezna ura, opravljena v določenem delovniku, pač pa cel delovnik, ki se spreminja po določenem vzorcu. Sodišče prve stopnje pa je prezrlo nadaljnjo obrazložitev Vrhovnega sodišča v tisti zadevi, da namreč glede na pojasnjeno dela med 14.00 in 15.00 uro (za katerega je bil zahtevan dodatek za izmensko delo, pri čemer je tožnik v tisti zadevi delal od 7.00 do 15.00 ure) ni mogoče šteti za popoldansko izmeno. Tembolj pa je pomemben nadalje spregledani dostavek VS RS: za takšno (torej popoldansko1) izmeno bi lahko šlo le v primeru, če bi delavec, upoštevaje Akt toženke in 8 urni delovnik, kakršnega je imel v spornem obdobju tudi tožnik (ne glede na siceršnjo neenakomerno razporeditev delovnega časa, ki jo omenja toženka v odgovoru na revizijo), delal npr. od 12.00 do 20.00 ure, ali od 13.00 do 21.00 ure, ali od 14.00 do 22.00 ure itd. To ponazarja tudi z Direktivo skladna Razlaga 40. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor2, po kateri pripada dodatek za izmensko delo javnemu uslužbencu, ko dela v izmenah po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen (dopoldan - popoldan, dopoldan - ponoči, popoldan - ponoči, dopoldan - popoldan - ponoči).

8. Tudi v skladu z relevantnim osmim odstavkom 16. člena KPP se za izmeno šteje delo po razporedu dela, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanskem, popoldanskem ali nočnem času, ne glede na vzorec zaporedja; za izmeno pa se ne šteje delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro. Podobna opredelitev izmene izhaja tudi iz drugega odstavka 26. člena Akta o delitvi sredstev za plačilo redne delovne uspešnosti, dodatkih in nekaterih povračilih stroškov v zvezi z delom javnih uslužbencev Ministrstva za notranje zadeve in organov v njegovi sestavi z dne 13. 1. 2009 (v nadaljevanju Akt, priloga B4), katerega vsebino je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje (16. točka obrazložitve), v skladu s katerim se za delo v popoldanski izmeni šteje delo, ki se je pričelo po 12. uri; izjemoma se za delo v popoldanskem času šteje delo javnih uslužbencev, ki so pričeli z delom pred 12. uro, pa delajo v 12-urni izmeni.

9. Iz povzetih določb Razlage KPJS, KPP, Akta ter definicije izmenskega dela v Direktivi Sveta 93/104/ES izhaja, da je za izmensko delo oz. za izmene odločilno izmenično menjavanje delavcev na določenem delovnem mestu po določenem vzorcu, pri čemer vzorec zaporedja ni pomemben, prav tako ni pomembno, če je vzorec izmen prekinjen ali neprekinjen, lahko tudi krožen. Glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o časovnih okvirjih dela tožnika, iz katerih izhaja, da je tožnik v relevantnem obdobju celo večkrat delal v popoldanskem času (od 12.00 ure naprej oziroma z začetkom dela po 12.00 uri - skupno 136-krat) kot z začetkom dela okoli 7.00 ure zjutraj (skupno 107-krat), je nerazumljiv in tudi nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik do dodatka za izmensko delo ni upravičen, ker je (naj bi) delo večinoma opravljal v dopoldanskem času med 7.00 in 15.00 uro, zgolj občasno pa tudi v popoldanskem času in ponoči. Tudi iz izpisa povzetka mesečnega razporeda za tožnika (priloge A2 do A5), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je razbrati, da se je tožnikovo opravljanje dela v popoldanskem času vendarle pojavljalo relativno pogosto (vsakih nekaj dni), čeprav si ni sledilo po pravilnem vzorcu zaporedja, kar pa po vsem zgoraj obrazloženem za opredelitev dela kot izmenskega niti ni potrebno. Utemeljena je zato pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zadovoljivo pojasnilo, zakaj naj tožniku dodatek za izmensko delo ne bi pripadal upoštevaje ugotovljeno opravljanje dela v zgoraj povzeti časovni razporeditvi.

10. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava - zmotne presoje, da tožnikovo delo ni bilo organizirano kot izmensko delo, preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek, ne da bi natančno ugotavljalo časovna obdobja, v katerih je tožnik delo opravljal v popoldanski oz. nočni izmeni in s tem preizkušalo utemeljenost tožbenega zahtevka tako po podlagi (glede na časovno obdobje posameznih izmen - upoštevaje KPP in Akt toženke - priloga B4) kot po višini, je ostalo pravno relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vse navedeno je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po določbi prvega odstavka 355. člena ZPP sme namreč sodišče druge stopnje v primeru, če na seji ali obravnavi spozna, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih nepravilnosti, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v obravnavani zadevi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po presoji sodišča druge stopnje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Glede na to, da sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka časovnih obdobij zahtevanega dodatka za izmensko delo še ni vsebinsko preizkušalo, bo potrebno s tem v zvezi izpeljati še celoten dokazni postopek. V kolikor bi to opravilo sodišče druge stopnje samo, bi s tem prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem stranki odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

11. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje iz zgoraj pojasnjenih razlogov, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Opomba sodišča. 2 Ur. l. RS, št. 22/2013 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Razlaga KPJS.