Jedro

Ker zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za namestitev zapore vrat vratarnice, ki bi preprečevala nekontrolirano zapiranje vrat v vetrovnem vremenu, je opustil varnostne ukrepe, ki jih delodajalcu nalaga ZVZD, njegovo ravnanje pa je potrebno presojati po kriteriju skrbnosti dobrega strokovnjaka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 50 % tožnikove škode, v odločitvi o stroških postopka (tč. 2 izreka) pa se razveljavi.

V preostalem delu (glede odgovornosti tožene stranke za 50 % tožnikove škode) se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba prvostopnega sodišča. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in zaradi odločitve o stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika s katerim je od tožene stranke uveljavljal plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 19.3.2004, v skupni višini 5,424,80 EUR s pp. (tč. 1 izreka), pod tč. 2 pa je odločilo, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 52,36 EUR, v primeru z zamude pri plačilu skupaj s pripadki.

Takšno odločitev prvostopnega sodišča je izpodbijala tožeča stranka in uveljavljala pritožbena razloga in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku po temelju. Navajala je, da se je prvostopno sodišče v dokazni oceni preveč ukvarjalo z vprašanjem odsotnosti materialno pravnega predpisa, ki bi urejal obveznost zavarovanca tožene stranke, da namesti zatič na vrata vratarnice ter poudaril, da ni bila samo opustitev namestitve le tega vzrok za nastanek škodnega dogodka, ampak tudi dejstvo, da je vratarnica postavljena na posebej vetrovnem območju, na napačni strani dovozne poti v bolnišnico, zaradi česar je moral tožnik ob prihodu vozil pri vsakem vozilu izstopati iz vratarnice, da niso pravilno zgrajene stopnice za vstop v vratarnico, zato se je moral tožnik vsakokrat oprijemati podbojev vratarnice, kar vse izhaja iz ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu, ki pa jih sodišče sploh ni dokazno ocenilo. Tako je sodišče prezrlo ostala dejstva, ki kažejo, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za to, da je zavarovanec tožene stranke za vsa opisana dejstva odgovoren, saj bi v primeru, da bi bila vratarnica pravilno postavljena, tožnik lahko z voznikom komuniciral skozi okno vratarnice. Zavarovancu tožene stranke je pripisati tudi odgovornost za stopnice, ki niso izdelane v skladu s predpisi, zato tožnik iz vratarnice ni mogel izstopati drugače kot da se je prijel za del vratarnice kamor so se zaprla vrata, in vseh okoliščin sodišče v obrazložitvi ni ugotovilo in tako ni pravilno uporabilo pravil o obrnjenem dokaznem bremenu, saj je tožeča stranka dokazala obstoj škode in vzročno zvezo, zavarovancu tožene stranke pa se po oceni tožeče stranke ni uspelo ekskulpirati, saj nosi odgovornost za vse opisane okoliščine, ki so pripeljale do škodnega dogodka. Pritožnik je poudaril, da se pri tem ne gre omejiti samo za opustitev namestitve zatičev, ampak bi bilo potrebno upoštevati vsa odločilna dejstva, ki so privedla do škodnega dogodka (opustitev namestitve zatičev, postavitev vratarnice na vetrovnem območju, postavitev vratarnice na napačni strani dovozne poti do bolnišnice, nepravilno napravljene stopnice za vstop v vratarnico) v povezavi med seboj in je tako preozko tudi sklicevanje sodišče zgolj na Zakon o varnosti in zdravju pri delu v zvezi z dolžnostjo zagotavljanja varnosti delavcev ter s tem povezanim Pravilnikom o zahtevah za zagotavljanje varnosti zdravja pri delu na delovnih mestih, saj gre za širšo obligacijsko pravno kršitev dolžnosti skrbeti za varnost delavcev, ki je v konkretnem primeru nedvomno podana. Pritožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

Pritožba je delno utemeljena.

V izpodbijani sodbi je prvostopno sodišče ugotovilo, da se je tožnik kot delavec zavarovanca tožene stranke S. b. C. poškodoval dne 19.3.2004, ko je opravljal dela vratarja in se je ob sestopu iz vratarnice z levo roko držal za podboj vrat in se pogovarjal s stranko, ko ga je prosto obešeno krilo vrat vratarnice zaradi sunka vetra udarilo po prstih levice. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja tudi, da se vratarnica nahaja na odprtem območju, kjer piha veter, da vratarjevo delo poteka v pretežni meri na prostem, izven vratarnice, tako da neposredno pristopi do strank, sodišče pa je ugotovilo tudi, da vrata vratarnice v času škodnega dogodka niso imela zapirala, ki bi preprečil samodejno zapiranje vrat, delavci pa so ta problem reševali tako, da so vrata v lepem vremenu običajno privezali z žico ali vrvjo na plastični žleb, kakšne druge možnosti za preprečitev samodejnega zapiranja vrat pa niso imeli. Pritožbeno nesporna je tudi dejanska ugotovitev, da nihče od pristojnih oz. nadrejenih, vse do škodnega dogodka ni bil seznanjen, da je z vrati vratarnice karkoli narobe oz. o težavah delavcev zaradi samodejnega zapiranja v vetrovnem vremenu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopno sodišče pravilno izvedlo dokazni postopek in tudi pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilna dejstva, kajti v pravdnem postopku velja razpravno načelo (čl. 7 Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ki je konkretizirano v določbi čl. 212 ZPP in tako stranke same, s svojimi trditvami in dokaznimi predlogi postavijo prvostopnemu sodišču trditveni in dokazni okvir, na katerega je sodišče vezano, glede na tožnikove trditve, iz katerih je izvajal odgovornost tožene stranke, pa tako prvostopno sodišče ni imelo nobene podlage, da ugotavlja dejstva, ki jih sicer tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno zatrjeval. Pritožbeno zatrjevana nepravilnost gradnje stopnic, postavitev vratarnice na napačni strani dovozne poti, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno širjenje trditvene podlage in zato ne more biti upoštevno (čl. 337 ZPP).

Glede na opisano dejansko podlago, je zaključek prvostopnega sodišča o neobstoju objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke (čl. 131/II in 149 Obligacijskega zakonika – OZ) materialno pravno povsem pravilen, saj vrata vratarnice v konkretno opisanih okoliščinah tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo nevarne stvari. Utemeljena pa je pritožbena kritika pravnega zaključka prvostopnega sodišča, da ni podana podlaga krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, kajti kljub izostanku pozitivnega predpisa, ki bi v času obravnavane nezgode urejal način opreme oz. mehanizmov na vratih, ki preprečujejo samodejno gibanje vratnih kril, kot je ugotovilo prvostopno sodišče, obstaja poleg splošnih pravil o dolžnosti vzdržanja nedopustnega oz. protipravnega ravnanja tudi podlaga v 5. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD (Ur. l. RS, št. 56/99 in 64/2001), ki delodajalcem nalaga tudi obvezna ravnanja, katerega protipravni opustitvi je mogoče pripisati škodne posledice. Tako navedeno zakonsko določilo delodajalcu nalaga, da zagotovi varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, kar ostale določbe ZVZD, ki jih je citiralo tudi prvostopno sodišče, še natančneje opredeljuje. Pritožnik se zato utemeljeno sklicuje na krivdno odgovornost (čl. 131/I v zvezi s čl. 135 OZ) zavarovanca tožene stranke, ki ni poskrbel za namestitev zapore vrat, ki bi preprečevala nekontrolirano zapiranje vrat v vetrovnem vremenu, s čemer je opustil varnostne ukrepe, ki jih nalaga ZVZD v zvezi z zagotavljanjem varnega dela delavcev, pri čemer je ravnanje zavarovanca tožene stranke presojati po strožjih kriterijih skrbnosti dobrega strokovnjaka (čl. 6/II OZ). Vendar pa ob dejstvu, da je tožnik vedel, da se vrata v vetrovnem vremenu samodejno zapirajo, saj so si delavci v toplih dneh pomagali tako, da so vrata privezali na plastični žleb, česar tožnik tistega dne ni storil, kljub pritožbeno nespornemu pravilnemu opravljanju svojega dela, ko je moral izstopati iz vratarnice, ni ravnal dovolj skrbno, ker se je kljub temu z roko držal za podboj vrat. Tožnik tudi ni ravnal skladno dolžnosti, ki mu jo nalaga 37. čl. ZVZD in o težavah z vrati in njihovim samodejnim zapiranjem, na katere se sklicuje v tožbi, ni obvestil delodajalca. Tako ni ravnal z dolžno skrbnostjo povprečnega človeka (čl. 6/I OZ) in je tako tudi njegovemu ravnanju pripisati soprispevek k nastanku škodnega dogodka (čl. 171 OZ), pri čemer je pritožbeno sodišče, glede na navedeno ocenilo, da je delež odgovornosti tožnika in zavarovanca tožene stranke enak, torej vsakega 50 %.

Takšna materialno pravna ocena pa je narekovala tudi delno ugoditev pritožbi in delno spremembo izpodbijane odločbe prvostopnega sodišča o temelju z vmesno sodbo (čl. 358/IV v zvezi s čl. 315 ZPP), v preostalem delu (glede še 50 % odgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo), pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP), saj pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katero je dolžno pri pritožbenem preizkusu prvostopne odločbe paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP).

Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje (čl. 165 ZPP) in ker prvostopno sodišče zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka tožnika po temelju, ni ugotavljalo dejstev v zvezi z višino odškodnine, je bilo potrebno zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (čl. 165/ IV ZPP).