Jedro

Zdravstvena ustanova se je razbremenila odškodninske odgovornosti, saj je dokazala, da je ravnala z dolžno skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala odškodnino v skupnem znesku 49.983,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 56,00 EUR odmerjenih pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 951,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in opredeljuje še pritožbene stroške. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za očitno zdravniško napako. Ravnanje zaposlenih pri toženi stranki nikakor ni bilo v skladu z uveljavljenimi in preverjenimi standardi stroke in normami, kar je povzročilo smrt moža tožeče stranke. Graja ugotovitev dejanskega stanja in pojasnjuje, kako bi ga sodišče prve stopnje moralo pravilno ugotoviti. Tožnica vztraja pri odškodninskem zahtevku v celoti, saj vse glavne napake toženke pri zdravljenju pokojnega moža dokazuje že njena, čeprav pomanjkljiva medicinska dokumentacija. Toženka v treh hospitalnih dneh na specializiranem oddelku žilne bolezni pokojniku zaradi pomanjkanja nege in opazovanja ni odkrila bližajočega miokardnega infarkta. Pri neinvazivni terapiji okludiranih koronarnih žil pokojnika niso bili uporabljeni za pacienta primerni stenti. Pomanjkljiva tehnika dilatacije in vstavitve stentov je povzročila recidiv – ponovni infarkt z vsemi negativnimi posledicami na zdravju pacienta. Toženka je v postopku terapije pacienta okužila z bakterijo, ki je povzročila usodno odpoved ob sprejemu brezhibnih dihalnih organov pacienta. Pokojnik tudi ni bil deležen terapije z Nitrolingualom. Medicinska dokumentacija, ki jo je predložila toženka, je pomanjkljiva, zavajajoča in vzbuja sum o naknadni manipulaciji. V nadaljevanju pritožba še podrobneje opiše nedopustna ravnanja, ki jih tožnica očita toženi stranki. Ni pravilen zaključek sodišča, da so bili ukrepi dr. I. B. v skladu z doktrino. Ob upoštevanju jasnega mnenja izvedenca glede strokovnega pričakovanja zdravnikov pri takšnih bolnikih ter nespornega poznavanja bolezni, bi se moralo predvidevati možne težave in jih v najboljši moči preprečiti, ne pa, da mu je zdravnik predlagal hojo in predpisal pomirjevala. Sodišče je nepravilno zavrnilo dokazni predlog tožnice, da sodišče pridobi izpis specifikacije poročila o opravljenih zdravstvenih storitvah za obvezno zdravstveno zavarovanje tožničinega moža. Tožnica izpostavlja ugotovitev izvedenca, kaj je bil vzrok smrti in sicer, da je bil kompleksen. Začelo se je s srčnim popuščanjem, nadaljevalo pa z bakterijskimi okužbami. Izvedenskega mnenja izvedenke H. G. sodišče ne bi smelo uporabiti, saj je v nasprotju z zdravniško dokumentacijo in mnenjem izvedenca L. Glede na potek celotnega dokaznega postopka bi sodišče moralo ugotoviti, da je do okužbe z bakterijo Pseudomonas prišlo pri toženi stranki pri inhalaciji z Ohio masko. Izvedenka infektologinja je gladko prezrla mnenje kardiologa, ki je menil, da je infekcija še kako vplivala na smrt moža tožnice. Zaključek sodišča, da je bilo antibiotično zdravljenje pokojnega vodeno po sodobnih strokovnih priporočilih, da so bili izvedeni vsi potrebni ukrepi za nadzor in odkrivanje odpornih bakterij ter da je bil pri postopkih uporabljen sterilen material za enkratno uporabo in izvajani standardni ukrepi za preprečevanje bolnišničnih okužb, nima opore v dokazni oceni. Sodišče ne pojasni, na kakšen način je do takšnega zaključka prišlo. V zvezi z okužbo, ki je bila nedvomno povzročena v času zdravljenja v bolnišničnih prostorih, v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, in sicer tožena stranka ni dokazala, da so njeni delavci ravnali tako, kot je bilo treba. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi tožnice glede okužbe. Ni pravilen zaključek sodišča, da se ob pravilni uporabi merila mejnega praga zadostne verjetnosti pokaže, da bi mož tožnice umrl tudi, če ob zdravljenju pri toženki ne bi prišlo do okužbe z bolnišnično bakterijo, ki ni povzročila pljučnice, niti sepse, in jo je tožena stranka uspešno obvladovala z izbiro ustreznih antibiotikov. Takšen zaključek sodišča nepravilno skuša ovreči mnenje izvedenca L., da je do smrti prišlo zaradi kombinacije kardiogenega šoka in septičnega dogajanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. V pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP prav tako niso ugotovljene. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi si ne nasprotujejo. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do trditev tožnice glede verjetnega nastanka okužbe pri inhalaciji z Ohio – masko. Do teh trditev se je opredelilo oziroma pojasnilo, zakaj niso odločilne za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo v obrazložitvi sodbe pri odločilnih dejstvih nasprotij med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter samimi temi listinami oziroma zapisniki. Bistveno vsebino izvedenskih mnenj je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo in gre pri očitkih o tej kršitvi le za nestrinjanje z izvedenskim mnenjem izvedenke infektologinje ter z dokazno oceno v sodbi. Tudi odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga s pridobitvijo izpisa specifikacije zdravstvenih storitev pri ZZZS je pravilna in obrazložena.

5. Tožnica zahteva od tožene stranke odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi smrti moža, do katere naj bi prišlo zaradi napak tožene stranke pri njegovem zdravljenju. Očitke o zdravniški napaki je tožeča stranka v tožbi razdelila na tri sklope: 1. da tožena stranka v prvih treh hospitalnih dneh na specializiranem oddelku za žilne bolezni pri pokojniku zaradi pomanjkanja nege in opazovanja ni odkrila bližajočega se miokardnega infarkta, 2. da pri neinvazivni terapiji okludiranih koronarnih žil pri pokojnem niso bili uporabljeni primerni stenti ter da je pomanjkljiva tehnika dilatacije in vstavitve stentov povzročila recidiv, ponovni infarkt z vsemi negativnimi posledicami na zdravju pacienta in 3. da je tožena stranka v postopku terapije okužila pacienta z bakterijo Pseudomonas in kasneje bakterijo MRSA in da je bolnišnična okužba povzročila usodno odpoved dihalnih organov pacienta. V pritožbi pritožnica ponavlja te očitke, še posebej pa izpostavlja očitke zdravnikoma, da bi 31.3.2007 morala poskrbeti za zdravstveno stanje pokojnega bolnika ter da sta predpisala napačno terapijo oziroma podcenila njegove zdravstvene težave. Zaradi tega naj bi bilo zdravljenje nepravilno oziroma zamujeno, kar naj bi skupaj z okužbo povzročilo prezgodnjo smrt. 6. Pravna podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke je v sodbi pravilno navedena (prvi odstavek 131. člena in 147. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Tožena stranka odškodninsko odgovarja po načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožeča stranka mora dokazati obstoj treh predpostavk (protipravnost, vzročna zveza in škoda), zdravstvena ustanova pa se razbremeni odškodninske odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Dokazati mora, da je ravnala z dolžno skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

7. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženi stranki pri zdravljenju pokojnega A. J. ni mogoče očitati zdravniške napake. Pri ugotavljanju skrbnosti zdravljenja sta mnenje podala dva izvedenca medicinske stroke, in sicer za področje kardiologije izvedenec specialist internist – kardiolog dr. A. L., za področje infektologije pa specialistka infektologinja dr. H. G. Na podlagi prvega mnenja izvedenca kardiologa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zdravniki in ostali delavci tožene stranke niso ravnali v nasprotju s sprejeto medicinsko doktrino pri zdravljenju pokojnega moža tožnice. Tako jim ni mogoče očitati prepozno postavljene ali nepravilne diagnoze ali napačne izvedbe posegov pri odpravi akutne zapore koronarne arterije, prav tako ne nepravilnosti pri izbiri koronarnega stenta. Izvedensko mnenje daje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča trdno podlago za ugotovitev, da so bili vsi zdravstveni posegi pri pokojnem opravljeni v skladu z doktrino ter da so bile izkoriščene prav vse možnosti za ohranitev njegovega življenja. Pritožbeno sodišče razume prizadetost tožnice ob smrti moža, vendar so njeni očitki o malomarnem in neskrbnem ravnanju zdravnikov dr. I. B. in dr. B. J. neutemeljeni in nimajo nobene podlage v strokovnem mnenju izvedenca dr. A. L. 8. V ponovljenem postopku pa so se kot neutemeljene izkazale tudi trditve tožnice o nedopustnosti ravnanja tožene stranke, ker je pri pokojnem prišlo do okužbe z bakterijo Pseudomonas v bolnišničnih prostorih ter očitki, da bakterija ni bila ustrezno zdravljena, kar naj bi skupaj z nepravilnim zdravljenjem koronarne bolezni pri pokojniku povzročilo prezgodnjo smrt. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotju med strokovnimi ugotovitvami v obeh izvedenskih mnenjih. Izvedenec dr. A. L. je izvid in mnenje podal s področja kardiologije, pri čemer je pri ugotavljanju strokovnosti ravnanj zdravniškega osebja pri zdravljenju preučil celotno medicinsko dokumentacijo pacienta (med ostalimi tudi zdravniško potrdilo – priloga A3) ter na tej podlagi podal mnenje, o vzrokih smrti pri pokojnem (ireverzibilni šok, ki je nastal kot posledica kombinacije kardiogenega šoka in septičnega dogajanja). Izvedenka dr. H. G. je zdravljenje pacienta obravnavala s področja infektologije. Pri izdelavi mnenja je proučila celotno medicinsko dokumentacijo pokojnika, predvsem tisto, ki se nanaša na laboratorijske in mikrobiološke izvide. Ugotavljala in proučila je vrednosti koncentracije CRP v krvi, mikrobiološke preiskave kužnin in CPR vrednosti, pri tem pa upoštevala sodobno znanje stroke o bakterijskih okužbah. Tudi ona je ugotovila, da je bila pri pokojnem ugotovljena okužba z bakterijo Pseudomonas in tik pred smrtjo tudi najdena bakterija MRSA, enako kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. A. L. in medicinske dokumentacije. Pri tem je na izrecno vprašanje sodišča odgovorila, da je napredovana kronična koronarna bolezen v bistveno večji meri prispevala k težini poteka bolezni s smrtnim izidom. To pomeni, da tudi v primeru uporabe merila mejnega praga zadostne verjetnosti, ki se uporablja v primerih, kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, tožnica ni dokazala, da je bolnišnična okužba tista, ki je (poenostavljeno) v večji meri povzročila smrt pokojnega, kot koronarna bolezen. Izvedenka je ugotovila, enako kot izvedenec dr. A. L., da je bilo zdravljenje bakterijske okužbe v celoti ustrezno in da očitek tožnice v tej smeri ni pravilen. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno povzelo mnenje izvedenke tudi v tistem delu, ko ugotavlja, da obe bakteriji, ki sta bili ugotovljeni pri pokojnem, nista povzročili septičnega šoka, kar pomeni, da že zato bakterijska okužba ni v večji meri prispevala k smrtnemu izidu pokojnega pacienta. Ugotovitve izvedenke so jasne in strokovno podprte, zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pravilne, saj t.i. "septično dogajanje" pri pokojnem, četudi drugače kot v predhodnem mnenju izvedenca in medicinski dokumentaciji, razsvetljuje in pojasnjuje s področja infektologije. Pritožba, ki ponavlja trditve o okužbi z bakterijo, ki ni sporna, nesterilni kisikovi maski ter sepsi, vseh teh ugotovitev izvedenke ne more izpodbiti. Tako je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker tožeča stranka ni dokazala protipravnosti ravnanja tožene stranke kot predpostavko njene odškodninske odgovornosti.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno (vključno s stroškovno zahtevo) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.