Jedro

SZ-1 po določbah določa, da mora biti najemna pogodba sklenjena v pisni obliki, vendar je glede na že navedene določbe OZ lahko veljavna tudi v ustni obliki ali s konkludentnimi dejanji sklenjena najemna pogodba, ki je bila v pretežnem delu realizirana. Sodno odpovedane najemne pogodbe, t. j. pogodbe, ki je prenehala veljati na podlagi sodne odločbe, ni mogoče več podaljšati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Dolžnica je dolžna v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti upniku 224,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor kot neutemeljen (I. točka izreka) in dolžnici naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti upniku izvršilne stroške v znesku 224,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2. Dolžnica po pooblaščenki pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Uvodoma navaja, da sodišče ne vodi predmetnega postopka kot izvršbo zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine, ampak kot postopek zaradi izterjave denarne terjatve v višini 1.917,32 EUR. Nadalje navaja, da je sodba Okrajnega sodišča v Celju P 426/2010 z dne 11. 6. 2012, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov, postala pravnomočna 26. 9. 2012 in izvršljiva 10. 11. 2012. Upnik vse do 23. 9. 2019, ko je vložil predlog za izvršbo, ni zahteval od dolžnice izpraznitve stanovanja. Upnik je kljub pravnomočnosti in izvršljivosti že navedene sodbe dovolil dolžnici bivanje v stanovanju, zaračunaval mesečno najemnino, ki jo je dolžnica poravnala, in zaračunaval obratovalne stroške, ki jih je dolžnica prav tako poravnala. Odsotnost zahteve upnika za izpolnitev sodbe dokazuje, da je upnik dovolil in omogočil dolžnici nadaljevanje najemnega razmerja. Navedeno dokazuje tudi dejstvo, da je upnik še v letu 2019, tik preden je vložil predmetni predlog za izvršbo, po uradni dolžnosti preveril izpolnjevanje splošnih pogojev za upravičenost do neprofitnega stanovanja in 9. 9. 2019 izdal odločbo. Sodišče je zavzelo zmotno stališče, da dolžnica obstoju izvršilnega naslova in v njem ugotovljene nedenarne terjatve ni nasprotovala, saj je v ugovoru pojasnila, da se iz predmetnega stanovanja iz obrazloženih razlogov, ki so nastopili po izdaji izvršilnega naslova, sploh ni dolžna izseliti in da najemna pogodba nikoli ni prenehala veljati. Res je, da dolžnica ne razpolaga z listino, ki bi nasprotovala izvršilnemu naslovu, vendar razpolaga z listinami, ki dokazujejo nedopustnost izvršbe. Sodišče je očitno spregledalo, da je dolžnica med drugim predlagala tudi razveljavitev sklepa o izvršbi in napotitev dolžnice na tožbo za nedopustnost izvršbe. Tožba na nedopustnost izvršbe ni samostojno pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi, ampak predstavlja fazo ugovornega postopka. Sodišče je z izpodbijano odločitvijo dolžnici odvzelo možnost, da nedopustnost izvršbe dokaže v rednem sodnem postopku, zato je kršilo njene ustavne pravice. V zvezi z navedeno pritožbeno navedbo se dolžnica sklicuje na sklep VSL I Cp 422/2011 (pravilno 433/2001) z dne 24. 10. 2001. Sodišču očita zmotno dokazno oceno, saj ni pravilno presojalo ugovorno zatrjevane neupravičenosti izvršbe. Sodišče je v 6. točki obrazložitve zavzelo zmotno in v nasprotju s sodno prakso stališče, da zaradi obličnosti (obvezna pisna oblika) najemne pogodbe in izostanka listine o razveljavitvi, odpravi ali spremembi izvršilnega naslova, dolžnica ni dokazala, da je prišlo do podaljšanja najemne pogodbe in s tem tudi ne, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Iz 58. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) namreč izhaja, da je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. Iz 15. člena OZ pa izhaja, da je pogodba sklenjena takrat, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Meni, da so v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji po 15. in 58. členu OZ, ki dokazujejo obstoj oziroma vzpostavitev veljavne najemne pogodbe, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi z navedeno pritožbeno navedbo se sklicuje na sodbo VSL II Cp 794/2018 z dne 24. 7. 2018, sodbo VSL I Cp 1403/2013 z dne 2. 10. 2013, sodbo VSL I Cp 2939/2012 z dne 8. 5. 2013 in sodbo VSRS II Ips 856/2007 z dne 19. 11. 2009. Sodišče ni dovolj skrbno ocenilo dokaza, da je upnik z izvršilnim naslovom razpolagal leta 2012, predlog za izvršbo pa je vložil leta 2019, prav tako ni dovolj skrbno ocenilo potrdil o plačanih najemninah. Sodišče je zgrešilo bistvo zatrjevanega in je z ugotovitvami v zadnjem stavku 6. točke obrazložitve pravzaprav potrdilo, da je bila najemna pogodba v celoti realizirana. Upnik je dolžnici prepustil stanovanje v uporabo, dolžnica pa se je zvezala kot v pogodbi z dne 16. 2. 2007 in odločbi z dne 9. 9. 2019, upniku za najem plačevati najemnino, ki jo je upnik tudi po prejemu izvršilnega naslova, zaračunaval dolžnici.

3. Upnik v po pooblaščencu vloženem odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam dolžnice, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, t. j. pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 426/2010 z dne 11. 6. 2012, s katero je bilo dolžnici odpovedano najemno razmerje ter se je dolžnica dolžna izseliti iz stanovanja in ga prostega oseb in stvari prepustiti v posest upniku.

6. V primeru izvršbe na podlagi izvršilnega naslova je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti tistih, ki so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ. Pri odločanju o ugovoru sodišče pazi po uradni dolžnosti na razloge iz 1. do 4. točke, pri razlogu iz 7. točke pa, če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu (drugi odstavek 55. člena ZIZ). Izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine se opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari (prvi odstavek 221. člena ZIZ).

7. Uvodoma je pojasniti, da je sodišče prve stopnje na podlagi že navedenega izvršilnega naslova s sklepom z dne 16. 10. 2019 dovolilo izvršbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki se naj opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari (221. člen ZIZ). Navedeni sklep o izvršbi pa ne potrjuje pritožbene navedbe dolžnice, da je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo za izterjavo denarne terjatve.

8. Dolžnica je v ugovoru zatrjevala, da je zaradi konkludentnih dejanj na strani upnika prišlo do podaljšanja pogodbe o najemu neprofitnega stanovanja in da ta najemna pogodba nikoli ni prenehala veljati kljub sodni odpovedi najemnega razmerja.

9. Dolžnica sicer utemeljeno pritožbeno očita sodišču prve stopnje zmotnost zaključka, da je najemna pogodba veljavna samo v pisni obliki. Četrti odstavek 84. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) sicer res določa, da se najemna pogodba sklepa v pisni obliki, vendar je potrebno upoštevati tudi 58. člen OZ, ki določa, da je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. SZ-1 torej res določa, da mora biti najemna pogodba sklenjena v pisni obliki, vendar je glede na že navedene določbe OZ lahko veljavna tudi v ustni obliki ali s konkludentnimi dejanji sklenjena najemna pogodba, ki je bila v pretežnem delu realizirana.

10. Kljub sicer zmotnemu zaključku, da je najemna pogodba veljavna samo v pisni obliki, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi neutemeljen, ker dolžnica ni izkazala nobenega izmed ugovornih razlogov po prvem odstavku 55. člena ZIZ, ki preprečujejo izvršbo. Odločilno namreč je, da sodno odpovedane najemne pogodbe, t. j. pogodbe, ki je prenehala veljati na podlagi sodne odločbe, ni mogoče več podaljšati, zato so vse ugovorne navedbe dolžnice, s katerimi utemeljuje, da je bila najemna pogodba podaljšana s konkludentnimi dejanji upnika, in v zvezi z navedenimi trditvami predloženi dokazi, pravno nerelevantni. Dolžnica pa v ugovoru ni zatrjevala, ni navajala dejstev, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da je bila med upnikom in dolžnico po prenehanju prejšnje najemne pogodbe sklenjena nova najemna pogodba, kar bi lahko predstavljalo spremenjeno dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, in bi lahko vplivalo na obstoj terjatve iz predmetnega izvršilnega naslova. Pritožbeno pa ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da predmetni izvršilni naslov ni bil razveljavljen, odpravljen ali spremenjen.

11. Dolžnica neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da bi jo sodišče prve stopnje v fazi ugovornega postopka moralo napotiti na pravdo za nedopustnost izvršbe. Pred Novelo ZIZ-A je bilo v prvem odstavku 59. člena ZIZ sicer določeno, da če je sklep o ugovoru odvisen od kakšnega dejstva, ki se nanaša na samo terjatev, to dejstvo pa je med strankama sporno, napoti sodišče dolžnika, naj v danem roku začne pravdo ali drug postopek za nedopustnost izvršbe. Z Novelo ZIZ-A pa prvi odstavek 59. člena ZIZ določa, da če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Ob navedenem dolžnica sodišču prve stopnje neutemeljeno pritožbeno očita, da bi jo moralo že v fazi ugovornega postopka napotiti na pravdo za nedopustnost izvršbe in da ji je odvzelo možnost, da nedopustnost izvršbe dokaže v rednem sodnem postopku. Ob obrazloženem tudi niso podane pritožbeno očitane kršitve ustavnih pravic in se dolžnica neutemeljeno pritožbeno sklicuje na sklep VSL I Cp 433/2001 z dne 24. 10. 2001, saj je bila navedena odločitev sprejeta pred Novelo ZIZ-A. 12. Pritožbene navedbe dolžnice, ki se nanašajo na odločbo upnika z dne 9. 9. 2019, in k pritožbi predložena navedena odločba skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Dolžnica namreč teh navedb ni podala in tega dokaza ni predložila že v ugovoru, prav tako pa tudi ni navedla, zakaj jih prvič navaja oziroma predlaga v pritožbi.

13. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ zavrnilo ugovor dolžnice, saj niso podani ugovorno zatrjevani razlogi, ki preprečuje izvršbo po prvem odstavku 55. člena ZIZ.

14. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.

15. Dolžnica krije sama svoje pritožbene stroške, saj ji ti niso bili neutemeljeno povzročeni, ker s pritožbo ni bil uspešna (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik se je v odgovoru na pritožbo obrazloženo opredelil do pritožbenih navedb dolžnice, zato so stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je upniku priznalo priglašenih 300 točk za odgovor na pritožbo po 6. točki tar. št. 27 OT, 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT, kar znaša 6 točk in 22% DDV po drugem odstavku 2. člena OT v znesku 40,40 EUR, kar vse skupaj znaša 224,00 EUR. Dolžnica je dolžna v roku 8 dni povrniti upniku 224,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.