Jedro

Po pravnomočnosti odločitve o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na nezakonitost sklepa o razrešitvi, ni mogoče ponovno odločati o pravočasnosti tega dela tožbe, čeprav tokrat na podlagi trditev o tem, da je tožnik zamudil sodno varstvo zaradi ravnanja na strani toženke, to je nenavedbe pravnega pouka v sklepu o razrešitvi. Odločitev o obstoju procesne predpostavke pravočasnosti za vložitev tožbe zoper sklep o razrešitvi je pravnomočna, zaradi česar je ni mogoče ponovno presojati, pa čeprav na drugi trditveni podlagi. S tega vidika je pravilno stališče, da je tožnik prepozno uveljavljal izostanek pravnega pouka kot razlog za nepravočasnost tožbe v tem delu. Če bi tožnik že v tožbi uveljavljal ta razlog za zamudo roka za izpodbijanje sklepa o razrešitvi in bi sodišče ugotovilo, da je bil s strani toženke v pravnem pouku dejansko zaveden (pa ni bil), bi tožbo štelo za pravočasno in o zahtevku v celoti odločilo po vsebini.

Ni mogoče ugotavljati zakonitosti sklepa o razrešitvi z mesta direktorja po vsebini kot predhodnega vprašanja za odločanje o zakonitosti odpovedi, če je sklep o razrešitvi zakonit, ker v sodnem postopku ni bil izpodbit oziroma ni bila ugotovljena njegova nezakonitost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka, ki ni pod pritožbo). Zavrglo je tožbo v 1. točki primarnega in 1. točki podrednega zahtevka, ki se nanašata na ugotovitev, da je sklep o razrešitvi tožnika z mesta direktorja toženke z dne 20. 9. 2022 nezakonit in ničen (II. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ne bo prenehalo 4. 11. 2022 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2022, ampak bo trajalo še naprej, za reintegracijo in reparacijo (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo 108.965,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2022 do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in je toženki dolžan plačati 1.712,51 EUR njenih stroškov postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep (z izjemo I. točke izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga spremembo sodbe tako, da se ugodi njegovemu primarnemu ali podrednemu zahtevku, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je toženka v postopku njegove razrešitve z mesta direktorja ravnala nezakonito, zaradi česar zahteva ugotovitev nezakonitosti razrešitve in restitucijo prvotnega zakonitega stanja, podredno pa odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonite odpovedi oziroma nezakonitosti postopanja toženke v postopku razrešitve. Trdi, da toženka ni imela utemeljenih razlogov za njegovo razrešitev z mesta direktorja, za kar je predložil dokaze. Poudarja, da mu toženka v nasprotju z zakonsko dolžnostjo niti v sklepu o razrešitvi niti v pisnem odpravku tega sklepa z dne 20. 9. 2022 ni dala pravnega pouka, v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bil naveden napačen rok za sodno varstvo, s tem nezakonitim ravnanjem mu je povzročila škodo zaradi zamude roka za izpodbijanje razrešitve. Zaradi izostanka pravnega pouka v sklepu o razrešitvi se zavzema za to, da je bila njegova tožba pravočasna, če pa je ta rok zamudil, je to posledica protipravnega ravnanja toženke, kar utemeljuje podredni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je v neposredni vzročni zvezi med opustitvenim ravnanjem toženke in škodljivo posledico (prikrajšanost tožnika za vsebinski preizkus neutemeljenosti razlogov za razrešitev oziroma vsebinsko presojo nezakonitosti sklepa o razrešitvi). Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do navedenega sodišče prve stopnje ni opredelilo, temveč je arbitrarno in ne da bi ugotavljalo ta dejstva štelo, da je tožnik kljub odsotnosti pravnega pouka poznal zakonski rok za vložitev tožbe iz drugega odstavka 39. člena Zakona o zavodih (ZZ), ta ugotovitev je protispisna. Trdi, da ni bila zavržena enaka tožba, dopolnil je namreč trditveno podlago zahtevka. Navaja, da je prava neuka stranka, pravno pomoč je poiskal šele po prejemu odpovedi, o tem bi moral biti zaslišan; svet toženke ga je z odsotnostjo pravnega pouka zavedel, saj bi sicer pravno pomoč poiskal nemudoma, čemur toženka ni oporekala. Meni, da poznavanje zakona ni dolžnost delavca, delodajalec je dolžan dati pravni pouk, toženka pa ga je aktivno zavedla z navedbo, da sklep o razrešitvi velja šele od soglasja ustanovitelja dalje, in navedbo 30-dnevnega roka za vložitev tožbe glede odpovedi; toženka mu je s tem onemogočila sodno varstvo, ker ga je spravila v zmoto glede pravočasnosti zahtevkov. Navaja, da je protipravnost podana zaradi nezakonite odsotnosti oziroma zmotnosti pravnega pouka, tudi če je sklep o razrešitvi zakonit. Glede učinkovite obrambe pravic razrešenega se sklicuje na zadevo Pdp 241/2021. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka ZPP, ker bi se sodišče moralo opredeliti do vprašanja, ali bi ob pravilnem pravnem pouku pravočasno vložil tožbo za ugotovitev nezakonitosti razrešitve, ter pojasniti, zakaj je brez izvajanja dokazov štelo, da ni vzročne zveze med odsotnostjo pravnega pouka in zatrjevano škodo. Nasprotuje ugotovitvam o prepoznem navajanju dejstev in dokazov, ker je neobstoj pravnega pouka brez opravičljivega razloga uveljavljal šele leto dni po vročitvi sklepa; navedbe in dokaze je skladno z 286. členom ZPP dopolnil pred prvim narokom. Zavrača ugotovitev, da je on sam oziroma njegov pooblaščenec kljub odsotnosti pravnega pouka v sklepu poznal 39. člen ZZ, saj je pooblaščenca pooblastil šele 18. 10. 2022, torej kasneje od protipravnih ravnanj toženke. Trdi, da mu je sodišče prve stopnje odvzelo pravico do izjave, do sodnega varstva in do pravnega sredstva, ker ni pravilno upoštevalo trditev glede protipravnosti. Navaja, da mu je bilo zaradi toženkinega protipravnega ravnanja (odsotnosti oziroma napačnosti pravnega pouka) onemogočeno sodno varstvo zaradi nezakonite razrešitve, zaradi česar od nje podredno zahteva odškodnino; v zvezi s tem bi sodišče moralo ugotavljati obstoj ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. O obstoju ali neobstoju razlogov za razrešitev (ne o zakonitosti sklepa o razrešitvi) bi moralo odločiti sodišče prve stopnje kot o predhodnem vprašanju, to ni obid 39. člena ZZ; odškodninski zahtevek ne temelji na protipravnosti sklepa, temveč na protipravnem ravnanju, ki je onemogočilo tožniku uveljavljati protipravnost sklepa o razrešitvi. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za dokazovanje neobstoja okoliščin, povezanih z razrešitvijo, s čimer je kršilo 8. člen ZPP ter storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP; sodba je tako arbitrarna in nezakonita. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi zatrjevanih kršitev določb postopka in po vsebini uveljavljanih kršitev pravic iz Ustave Republike Slovenije (URS). Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih (tudi o neobstoju vzročne zveze med odsotnostjo pravnega pouka v sklepu o razrešitvi in zatrjevano škodo), med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišču prve stopnje se ni bilo treba opredeljevati do dejstev, ki ob pravilni uporabi materialnega prava za odločitev niso relevantna (presoja utemeljenosti razlogov za razrešitev oziroma vsebinska presoja nezakonitosti sklepa o razrešitvi, presoja trditev glede pravočasnega uveljavljanja sodnega varstva zoper sklep o razrešitvi, če bi ta vseboval (pravilni) pravni pouk, idr.).

7. Prav tako pritožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo le tiste pravočasno predlagane dokaze, ki so bili potrebni za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Zaradi zavrženja tožbe v 1. točki primarnega in 1. točki podrednega zahtevka, ki se nanašata na ugotovitev zakonitosti sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja toženke, ker ta ni bila pravočasno vložena, pravilno ni izvajalo dokazov za ugotavljanje vsebinske utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka (same nezakonitosti sklepa o razrešitvi ali neobstoja razlogov za razrešitev), saj je meritorna odločitev dopustna le, če so podane vse procesne predpostavke za odločanje v individualnem delovnem sporu, mednje pa sodi tudi pravočasnost. Zavrniti je treba tudi iz istega razloga zatrjevano kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, saj je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo dokaze, ki jih je izvedlo, čemur tožnik konkretizirano niti ne nasprotuje.

8. V zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. Prvič je s sklepom Pdp 147/2023 z dne 23. 3. 2023 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrženju 1. točke primarnega in podrednega zahtevka v tožbi z dne 19. 10. 2022, ki sta se nanašali na ugotovitev nezakonitosti in ničnosti sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja toženke z dne 20. 9. 2022. Zavrnilo je tožnikovo zavzemanje za to, da je pravočasno vložil tožbo zoper sklep o razrešitvi, ker naj bi rok za sodno varstvo iz drugega odstavka 39. člena Zakona o zavodih (ZZ) začel teči z dnem, ko mu je bilo vročeno soglasje Vlade RS k sklepu o razrešitvi.

9. Po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila tožba kot prepozna zavržena v 1. točki primarnega in podrednega tožbenega zahtevka (ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja toženke), je tožnik v drugi pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2023 svoj tožbeni zahtevek spremenil (razširil) tako, da je ponovno postavil zahtevek za ugotovitev, da je sklep o njegovi razrešitvi z mesta direktorja toženke z dne 20. 9. 2022 nezakonit in ničen, tokrat utemeljitvijo, da mu toženka v sklepu o razrešitvi ni dala pravnega pouka o pravnih sredstvih, ki jih ima na voljo zoper sklep o razrešitvi, zaradi česar je tožbo vložil šele 19. 10. 2022, pri čemer odsotnost pravnega pouka oziroma napačen pravni pouk zanj ne sme imeti škodljivih posledic. Glede na navedeno je vztrajal, da je treba izpodbijani sklep o razrešitvi meritorno presojati, saj sodnega varstva ni pravočasno uveljavljal zaradi protipravnega ravnanja toženke, ki ga v sklepu o razrešitvi ni obvestila, da mora zoper navedeni sklep uveljavljati sodno varstvo, če želi kasneje vložiti tožbo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo del tožbe v 1. točki primarnega in 1. točki podrednega zahtevka z dne 4. 9. 2023, ki ga je štelo za spremembo tožbe. Sprejelo je pravilno pravno stališče, da je bilo v obravnavani zadevi s sklepom sodišča prve stopnje Pd 1104/2022 z dne 16. 1. 2023 v povezavi s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 147/2023 z dne 23. 3. 2023 že pravnomočno odločeno o neobstoju procesne predpostavke za dopustnost tožbe, to je njene pravočasnosti. Pravilno je štelo, da ni mogoče po pravnomočnosti odločitve o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na nezakonitost sklepa o razrešitvi, ponovno odločati o pravočasnosti tega dela tožbe, čeprav tokrat na podlagi trditev o tem, da je tožnik zamudil sodno varstvo zaradi ravnanja na strani toženke, to je nenavedbe pravnega pouka v sklepu o razrešitvi. Odločitev o obstoju procesne predpostavke pravočasnosti za vložitev tožbe zoper sklep o razrešitvi je pravnomočna, zaradi česar je ni mogoče ponovno presojati, pa čeprav na drugi trditveni podlagi. S tega vidika je pravilno stališče, da je tožnik prepozno uveljavljal izostanek pravnega pouka kot razlog za nepravočasnost tožbe v tem delu. Če bi tožnik že v tožbi uveljavljal ta razlog za zamudo roka za izpodbijanje sklepa o razrešitvi in bi sodišče ugotovilo, da je bil s strani toženke v pravnem pouku dejansko zaveden (pa ni bil), bi tožbo štelo za pravočasno in o zahtevku v celoti odločilo po vsebini. Tako pa je tožnik v zvezi s prvotnim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi (1. točka primarnega in podrednega zahtevka) v tožbi in prvi pripravljalni vlogi uveljavljal, da ga je vložil pravočasno, ker je rok za vložitev tožbe zmotno štel od prejema soglasja vlade k sklepu o razrešitvi sveta zavoda toženke, in ne od prejema samega sklepa o razrešitvi. Tožbo je razširil na (ponovno) ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi (iz drugega razloga) skoraj celo leto od prejema tega sklepa, pri čemer to svojo zamudo roka utemeljuje s pomanjkanjem pravnega pouka. Z razširitvijo tožbe (s ponovno postavitvijo identičnega tožbenega zahtevka, a na drugi dejanski in pravni podlagi) tožnik ne more doseči ponovne presoje pravočasnosti zahtevka iz tožbe, o tem je bilo že pravnomočno odločeno.

11. Tožnik bi moral navesti utemeljen razlog, zakaj je njegov dne 4. 9. 2023 vloženi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi treba šteti za pravočasnega. Glede na poprejšnji postopek, v katerem se je že ugotavljala pravočasnost v tožbi postavljenega identičnega zahtevka, očitno ne more biti utemeljeno zatrjevanje, da zahtevka vse do 4. 9. 2023 ni postavil zaradi izostanka pravnega pouka. Ker je 19. 10. 2022 s tožbo zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi, že pojmovno ne more uspeti s trditvijo, da vse do 4. 9. 2023 ni mogel zahtevati sodnega varstva zoper ta sklep, ker je bil zaveden zaradi opustitve toženke, ki v sklepu o razrešitvi ni navedla roka za sodno varstvo. Ni odločilno, da naj bi bil tožnik prava neuka stranka in kdaj bi poiskal pomoč odvetnika, če bi bil v sklepu o razrešitvi naveden ustrezen pravni pouk. Zamuda roka po 19. 10. 2022 tako nedvomno ni v vzročni zvezi z opustitvijo toženke, ki ji ni mogoče pripisati odgovornosti za onemogočanje sodnega varstva, tožnik je namreč sodno varstvo že 19. 10. 2022 zahteval, čeprav pravnega pouka o tem ni imel. Tudi sicer je neutemeljeno sklicevanje na to, da ga je toženka aktivno zavedla, saj v sklepu o razrešitvi ni navedla napačnega pravnega pouka, temveč ta sklep pravnega pouka sploh nima (sklep št. ... v zapisniku 2. izredne seje sveta zavoda toženke 20. 9. 2022 - listina A 3, in pisni odpravek sklepa o razrešitvi z dne 20. 9. 2022 - A 4), zato ga že pojmovno ni mogla aktivno zavesti. Pravni pouk na redni odpovedi iz razloga nesposobnosti z dne 3. 10. 2022 (A 6), ki opredeljuje, da je v roku 30 dni od prejema odpovedi mogoče vložiti tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, pa se nanaša na vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, in ne na izpodbijanje sklepa o razrešitvi kot se zmotno zavzema tožnik. Gre za dva različna pravna akta, za izpodbijanje katerih veljata različna predpisa. Zakonitost sklepa o razrešitvi je imel tožnik možnost izpodbijati v roku 15 dni od prejema sklepa o razrešitvi na podlagi drugega odstavka 39. člena ZZ, zakonitost odpovedi iz razloga nesposobnosti pa na podlagi tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi. Sklicevanje na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 241/2021 ne more biti uspešno, saj gre za zadevo, ki z obravnavano ni primerljiva.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo v 1. točki primarnega in 1. točki podrednega zahtevka (zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi tožnika kot direktorja toženke), je sklep o razrešitvi tožnika kot direktorja toženke obveljal za zakonitega, zato je posledično pravilno zavrnilo tudi tožbene zahtevke za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je namreč temeljila na tožnikovi objektivni nezmožnosti opravljanja dela direktorja, ker mu je zakonito prenehala funkcija direktorja toženke. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno stališče, da ni mogoče ugotavljati zakonitosti sklepa o razrešitvi z mesta direktorja po vsebini kot predhodnega vprašanja za odločanje o zakonitosti odpovedi, če je sklep o razrešitvi zakonit, ker v sodnem postopku ni bil izpodbit oziroma ni bila ugotovljena njegova nezakonitost. 13. Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe, s katerimi si tožnik prizadeva uveljaviti odškodninsko odgovornost toženke zaradi protipravnega izostanka pravnega pouka v sklepu o razrešitvi. Ker ta ni bil v sodnem postopku spoznan za nezakonitega, je veljaven in šteje za zakonitega, tožnik torej ne more biti upravičen do odškodnine zaradi nezakonite razrešitve. Prav tako pa je zmotno tožnikovo razumevanje odškodninske odgovornosti toženke za opustitev navedbe pravnega pouka v sklepu o razrešitvi. Tožnik se zgrešeno zavzema za to, da bi sodišče presojalo, ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti za škodo, ki mu je nastala (v višini seštevka prejemkov, ki bi jih prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2021 do konca mandata direktorja toženke), tako, da bi kot predhodno vprašanje presojalo utemeljenost razlogov za razrešitev. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožniku škoda niti ni nastala zaradi tega, ker v sklepu o razrešitvi oziroma njegovem pisnem odpravku toženka ni navedla pravnega pouka z rokom za sodno varstvo po ZZ, temveč je njegovo premoženjsko prikrajšanje posledica razrešitve s funkcije direktorja. Ker je bil tožnik zakonito razrešen (sklep o razrešitvi šteje za zakonitega, saj zoper njega ni bilo uspešno sodno varstvo), je zakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in mu je tako delovno razmerje 4. 11. 2022 zakonito prenehalo na njeni podlagi. Tako ni dopustno presojati trditev, ali bi tožnik pravočasno zahteval sodno varstvo v zvezi z zakonitostjo sklepa o razrešitvi, če bi bil ta opremljen s pravnim poukom glede sodnega varstva, in nato še, ali so podani vsebinski razlogi za razrešitev, kot jih je navajala toženka. Kot je bilo že pojasnjeno, pa med opustitvijo navedbe pravnega pouka na sklepu o razrešitvi in vložitvijo tožbe zoper ta sklep šele 4. 9. 2023 ni vzročne zveze, saj je tožnik tožbo zoper sklep vložil že 19. 10. 2022, kako pa je nenavedba pravnega pouka vplivala na zamudo z vložitvijo zahtevka skoraj leto dni kasneje, pa tožnik ni pojasnil. Sodišče prve stopnje tožniku ni odvzelo pravice do izjave, pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva (22., 23. in 25. člen URS), niti ni ravnalo arbitrarno, saj ob pravnomočni ugotovitvi o nepravočasni vložitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi in pravilnih materialnopravnih stališčih o tem, da presoja tega sklepa (in razlogov za njegov sprejem) po vsebini ni dopustna, niti ne gre za predhodno vprašanje v postopku ugotavljanja odškodninske odgovornosti toženke, ni imelo podlage za presojo zakonitosti (razlogov) sklepa o razrešitvi, zato pravilno ni ugotavljalo dejanskega stanja v tej smeri.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

17. Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).