Jedro

Ovira za odpust obveznosti po 1. točki 399. člena ZFPPIPP je podana tedaj, če je sodba postala pravnomočna. Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z navedenimi pravnomočnimi kaznivimi dejanji, ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča druge stopnje. Ne glede na to, kakšna bo usoda te pravnomočne sodbe, je bil v trenutku odločanja sodišča prve stopnje dolžnik pravnomočno spoznan za krivega navedenih kaznivih dejanj.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je upoštevalo, da je bil dejansko dolžnik pravnomočno obsojen za tri kazniva dejanja, čeprav ta še niso bila zavedena v kazenski evidenci. Pomembna je namreč vsebinska presoja o (ne) ovirah za odpust obveznosti in ne zgolj dejstvo ali je podatek evidentiran v evidencah, ki so za to predpisane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek z ugovorom proti odpustu obveznosti, ki ga je vložil upnik A. z. o. o., ustavilo in dolžnikov predlog za odpust obveznosti zavrnilo (red. št. 69).

2. Proti navedenemu sklepu se je dolžnik pravočasno pritožil in uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o ustavitvi postopka z ugovorom proti odpustu obveznosti „zavrže“ in sklep o odpustu obveznosti ostane v veljavi (red. št. 76).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik v pritožbi sodišču očita, da je bistveno kršilo določbe ZFPPIPP, ker ni spoštovalo rokov, ki so določeni v 405. členu ZFPPIPP(1). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugovor, ki ga je vložil upnik 21. 1. 2015 (red. št. 54), vročilo upravitelju 11. 2. 2015 (red. št. 56), narok za obravnavo ugovora pa je razpisalo 5. 5. 2015 (red. št. 62), kar je v nasprotju s 405. členom ZFPPIPP, je utemeljen. Tek rokov je v tem primeru v ZFPPIPP urejen. Zato ima pritožnik prav, da smiselna uporaba določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP, ne pride v poštev(2). Vendar pa nespoštovanje rokov, ki jih je treba izrecno upoštevati v skladu s 405. členom ZFPPIPP, lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb ZFPPIPP. Pritožnik pa ni zatrjeval, kako bi lahko relativna bistvena kršitev določb postopka vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da ni prerasla v absolutno bistveno postopkovno kršitev določb postopka. Zato navedenega pritožbenega očitka o kršenju rokov v postopku, sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati.

5. Po prvem odstavku 399. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano. Podatek o oviri za odpust obveznosti iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP pridobi sodišče iz kazenske evidence (prvi odstavek 400. člena ZFPPIPP). V postopku je bilo ugotovljeno, da iz kazenske evidence Ministrstva za pravosodje z dne 5. 3. 2015 izhaja, da dolžnik ni bil obsojen za kaznivo dejanje, ki bi lahko predstavljalo oviro za odpust obveznosti. Takšno dejansko stanje je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Sodišče druge stopnje pa ni sledilo pritožnikovemu stališču, da je zato, ker je treba upoštevati izključno (formalne) podatke iz kazenske evidence, sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sklicevanje pritožnika na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cst 522/2014 z dne 18. 11. 2014, ni pravilno. Dejansko stanje v navedenem stečajnem postopku je bilo namreč drugačno od dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za materialnopravno odločitev v konkretni zadevi(3).

7. Ovira za odpust obveznosti po 1. točki 399. člena ZFPPIPP je podana tedaj, če je sodba postala pravnomočna. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je sodba, s katero je bil dolžnik pravnomočno spoznan za krivega storitve dveh nadaljevanih kaznivih dejanj poneverbe po prvem in petem odstavku 209. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom in 7. členom KZ-1B in kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1B, postala pravnomočna 22. 9. 2014 (odgovor Okrožnega sodišča v Kranju pod opr. št. I K 31593/2011 Okrožnemu sodišču v Novi Gorici dne 18. 3. 2015, red. št. 60). Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z navedenimi pravnomočnimi kaznivimi dejanji, ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča druge stopnje. Ne glede na to, kakšna bo usoda te pravnomočne sodbe, je bil v trenutku odločanja sodišča prve stopnje dolžnik pravnomočno spoznan za krivega navedenih kaznivih dejanj. Sodišče ni upoštevalo nekega bodočega stanja ampak izključno dejansko stanje, ki je bilo podlaga odločitvi o ugoditvi ugovoru zoper odpust obveznosti in da odpust obveznosti ni dovoljen.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je upoštevalo, da je bil dejansko dolžnik pravnomočno obsojen za tri kazniva dejanja, čeprav ta še niso bila zavedena v kazenski evidenci. Pomembna je namreč vsebinska presoja o (ne) ovirah za odpust obveznosti in ne zgolj dejstvo ali je podatek evidentiran v evidencah, ki so za to predpisane.

9. Če bo dolžnik v postopku z izrednim pravnim sredstvom uspel, bo lahko do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja ponovno predlagal odpust svojih obveznosti (prvi odstavek 398. člena ZFPPIPP).

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

(1) Drugi odstavek 405. člen ZFPPIPP določa: Če je ugovor proti odpustu obveznosti vložen pravočasno, mora sodišče v treh delovnih dneh po prejemu ugovora razpisati narok za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti na dan, ki ni prej kot 15 dni po objavi oklica o naroku in ne pozneje kot en mesec po prejemu ugovora, ugovor s prilogami, poziv, da se izreče o ugovoru, ter vabilo na narok vročiti stečajnemu dolžniku in upravitelju, če ni vlagatelj ugovora ter objaviti oklic o naroku in vabilo za narok vročiti tudi vlagatelju ugovora.

(2) Sklicevanje pritožnika na sklep Cst 40/2011 je v tem delu pravilno.

(3) Več glej razloge iz sklepa VS LJ Cst 522/2014 z dne 18. 11. 2014, kjer se je sodišče pri odločitvi oprlo na podatke iz kazenske evidence in obrazložilo, da iz pritožbe izhaja le to, da v bodočnosti ovira za odpust obveznosti, ki je obstajala v trenutku odločanja sodišča prve stopnje, ne bo več obstajala.