Jedro

Tožnik trajnih posledic v tožbenih navedbah ni uveljavljal in jih sodišče tudi ni ugotovilo, zato mu ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se priznava le za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Po uveljavljeni sodni praksi pa se priznava odškodnina izjemoma za začasno zmanjšanje, vendar le takrat, kadar je bilo to zelo intenzivno in je trajalo daljši čas.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prisodi odškodnina le v višini 1.900,00 EUR in se poleg že pravnomočno zavrnjenega zneska 3.338,34 EUR zavrne še zahtevek za 3.232,70 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 360,18 EUR stroškov pravdnega postopka v 15.dneh od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo v primeru zamude teči prvi dan po preteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

V preostalem delu pa se pritožbi tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti 116,78 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

Obrazložitev

V odškodninskem sporu je sodišče prve stopnje s sodbo in dopolnilno sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v višini 3.330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ji povrniti 309,70 EUR stroškov pravdnega postopka v primeru zamude prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več, pa je sodišče zavrnilo (sklep o popravi sodbe z dne 7. 11. 2008). Temelj odškodninske odgovornosti ni bil sporen, saj je bil toženec v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo spoznan za krivega, da je 23. 5. 2003 z nevarnim orodjem poškodoval tožnika in mu prizadejal dve globlji udarnini na zunanji strani desne podlahti. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino za prestane fizične bolečine in neugodnosti od zahtevanih 4.600,00 EUR, 1.500,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR od zahtevanih 1.126,69 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 800,00 EUR od zahtevanih 3.338,34 EUR. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh strank v pravdi.

Obe stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita predvsem napačno uporabo materialnega prava, napačno vrednotesnje, pri tem pa ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje. Utrpel je močan primarni strah in močan sekundarni strah, zato bi mu sodišče moralo priznati vso odškodnino, prav tako je trpel psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je bil izločen iz delovnega procesa kot samostojni podjetnik. Grožnje toženca pa so imele za posledice tudi anksiozne depresivne motnje, zaradi katerih si je moral poiskati pomoč psihiatra in je psihiatrično zdravljenje trajalo več kot leto dni. Sodišče odškodnine ni določilo v skladu z izvedeniškim mnenjem, zato so razlogi sodbe v nasprotju s tem mnenjem in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. člena ZPP. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se mu prisodi celotna zahtevana odškodnina. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je tožniku odmerilo previsoko odškodnino, saj je le-ta v škodnem dogodku dobil le lahke telesne poškodbe, zgolj udarnine po desni podlahti in hrbtišču desne dlani na četrtem in petem prstu desne roke in odrgnino na desni podlahti. Gre za izredno lahke telesne poškodbe. Tudi odškodnina iz naslova primernega in sekundarnega strahu je previsoka. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati, da je med pravdnima strankama več pravd, saj se vsak civilni delikt obravnava posebej. Sodišče pa tožniku ni utemeljeno priznalo odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj tožnik v tožbi teh bolečin ni zahteval niti mu niso nastale. Tudi odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem v višini 1.500,00 EUR je previsoka. Neugodnosti niso bile velike, saj je izvedenka uvrstila med neugodnosti le 4- kratni obisk pri splošnem zdravniku in jemanje tablet. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanja, ali pa da se sodbo spremeni ter prisojena odškodnina zniža. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem ponavlja dosedanje navedbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Z zamudno sodbo z dne 16. 3. 2006 je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za znesek 1,230.000,00 SIT (5.132,70 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2006 dalje. S to sodbo je zavrnilo zahtevek za takratnih 800.000,00 SIT (3.338,34 EUR). Na pritožbo tožene stranke je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena le v prisodilnem delu, tako je postal zavrnilni del v višini 3.338,34 EUR pravnomočen. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno odločalo o tem zavrnilnem delu, pa čeprav je bilo o njemu že pravnomočno razsojeno. Zato pritožbeno sodišče pri spremembi sodbe sodišča prve stopnje že pravnomočno zavrnjenega zahtevka ni upoštevalo.

Temelj odškodninske odgovornosti v postopku na prvi stopnji ni bil sporen in se tudi s pritožbo ne izpodbija. Zato je pritožbeno sodišče preizkušalo sodbo sodišča prve stopnje glede na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank le glede primerne višine odškodnine za negmotno škodo in na kršitev postopka, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (ZPP člen 350).

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel lahko telesno poškodbo: številne udarnine na desni podlahti, na hrbtišču desne dlani in na četrtem in petem prstu desne roke in odrgnino na desni podlahti. Tako ugotovljene poškodbe, ki jih je v mnenju opisal izvedenec medicinske stroke, ki mu stranki nista ugovarjali, pritožnika s pritožbo ne izpodbijata. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je tožnik prestajal bolečine srednje stopnje v trajanju enega meseca, kot to ugotavlja izvedenka in je štelo, da je bilo pri tožniku dokaj dolgo bolečinsko obdobje srednje močnih bolečin, zato je upravičen do denarne odškodnine. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bil mesec dni v bolniškem staležu in zaradi bolečin z desno roko ni mogel opravljati svojega dela ter da je v obdobju enega meseca rabil tudi pomoč pri dnevnih opravilih. Neugodnosti, povezane z zdravljenjem, je sodišče upoštevalo kot jih je v mnenju navedla izvedenka. Iz mnenje izhaja, da je moral tožnik štirikrat obiskati splošnega zdravnika in da je občasno jemal zdravila ter je bil zaradi tega omejen pri dnevnih aktivnostih. Tako ugotovljene neugodnosti povezane z zdravljenjem pravdni stranki s pritožbo ne izpodbijata. Glede na trditveno podlago tožeče stranke in ob tem, kar je s pomočjo izvedenca ugotovilo sodišče prve stopnje, je odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem, ki jo je sodišče odmerilo v višini 1.500,00 EUR nekoliko previsoka in je v tem delu utemeljena pritožba tožene stranke. Tožnik je utrpel samo lahko telesno poškodbo, neugodnosti povezane z zdravljenjem so bile minimalne, pa tudi bolečinsko obdobje ni bilo dolgo, niti ni prestajal hudih bolečin, zato je ob upoštevanju podobnih primerov primerna odškodnina za to obliko škode 900,00 EUR. V tem delu je pritožba tožene stranke utemeljena. Ni pa utemeljena pritožba tožeče stranke v delu, v katerem meni, da bi ji moralo sodišče priznati celotno zahtevano odškodnino. Višja odškodnina kot 900,00 EUR ne bi bila primerna glede na lahko telesno poškodbo, kratko bolečinsko obdobje in ob dejstvu, da sodišče bodočih bolečin ni ugotovilo.

Odškodnina za strah, ki jo je sodišče tožniku odmerilo v višini 1.000,00 EUR, je primerna in v tem delu pritožba tožeče stranke ni utemeljena, ni pa tudi previsoka in zato tudi pritožba tožene stranke ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo hud primaren strah, ko je šlo za grob napad toženca, in je zato sodišče utemeljeno verjelo tožniku, da se je prestrašil. Ker je tožnik utrpel zelo lahke telesne poškodbe, pa prav gotovo ni prenašal pravno utemeljenega strahu zaradi zdravljenja oz. eventualnih posledic.

Utemeljena je pritožba tožene stranke v delu, ko navaja, da tožnik trajnih posledic v tožbenih navedbah ni uveljavljal in da jih sodišče tudi ni ugotovilo, zato mu ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V skladu z dol. 179. čl. Obligacijskega zakonika se priznava odškodnina le za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Po uveljavljeni sodni praksi pa se priznava odškodnina izjemoma za začasno zmanjšanje, vendar le takrat, kadar je bilo to zelo intenzivno in je trajalo daljši čas. Tožnik niti v tožbi niti kasneje ni navedel, v čem naj bi bile njegove življenjske aktivnosti zmanjšane, navedbe sodišča v razlogih sodbe, da predstavlja to en mesec trajajoča bolniška in pa dejstvo, da tožnik kot podjetnik ni mogel zaradi bolečin v desni roki opravljati svojega dela, pa ne morejo predstavljati te oblike škode. Pritožbeno sodišče je ta del upoštevalo pri odškodnini za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem. Zato je v tem delu pritožba tožene stranke utemeljena in je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se ves zahtevek v tem delu zavrne. Iz tega razloga pa tudi ne more biti utemeljena pritožba tožeče stranke, ki sodišču očita, da je odškodnina za to obliko škode prenizka.

Sodišče prve stopnje je tako ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki se na pritožbeni stopnji ne izpodbija, delno nepravilno uporabilo materialno pravo, določbo 179 člena Obligacijskega zakonika, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti tako kot izhaja iz izreka sodbe. Pri oblikovanju novega izreka je pritožbeno sodišče upoštevalo dejstvo, da je del zavrnilnega dela že postal pravnomočen in da zato o tem delu sodišče prve stopnje ni smelo ponovno odločati, saj je bilo njemu že pravnomočno razsojeno.

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Pri spremembi te odločitve je sodišče upoštevalo uspeh ene in druge stranke in glede na tako ugotovljeni uspeh upoštevalo stroške, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje in tudi prisodilo stroške postopka kot izhaja iz izreka sodbe. Uspeh tožeče stranke je 22%, tožene stranke pa 78%.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je s pritožbo delno uspela – 25% in je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti del stroškov pritožbenega postopka v višini 116,78 EUR.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke, za katerega pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bil potreben, zato ni upravičena do povrnitve stroškov.