Jedro

Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe odločilo, da se obdolženca po 358. členu ZKP oprostita obtožbe, da sta storila kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, ki jima ga očita obtožba in je v izreku opisano, za opisom kaznivega dejanja pa je v izreku navedlo, da sta s tem storila kaznivo dejanje nasilništva. Izrek prvostopenjske sodbe je zato protisloven in sam s seboj v nasprotju ter je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Besedi "zgrožen" in "ogrožen" nista sinonima, za presojo, ali je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno in je bil oškodovanec spravljen v podrejen položaj, pa je pomembno, da se njegove navedbe o tem, kako je nasilno ravnanje dojemal, v sodbi pravilno povzamejo in dokazno ocenijo.

Izrek

Ob reševanju pritožbe višje državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ormožu je s sodbo I K 34366/2018 z dne 27. 2. 2019 obdolžena M. Z. in D. V. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki jima je očitala storitev kaznivega dejanja nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za kriva očitanega kaznivega dejanja in ju kaznuje po obtožnem predlogu.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4. Po prvem odstavku 383. člena ZKP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti tudi, če je podana kakšna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obravnavanem primeru so bile tovrstne kršitve ugotovljene, saj izrek sodbe nasprotuje sam sebi, prav tako pa je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki.

5. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe odločilo, da se obdolženca po 358. členu ZKP oprostita obtožbe, da sta storila kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, ki jima ga očita obtožba in je v izreku opisano, za opisom kaznivega dejanja pa je v izreku navedlo, da sta s tem storila kaznivo dejanje nasilništva. Izrek prvostopenjske sodbe je zato protisloven in sam s seboj v nasprotju ter je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Podana je tudi protispisnost. Sodišče prve stopnje v sodbi povzema izpovedbo oškodovanca F. Č. (točka 3 obrazložitve), pri tem pa navaja, da je slednji glede počutja ob dogodku povedal, da sprva o tem, kaj se je zgodilo, ni razmišljal, da pa se je počutil ogroženega kasneje, ko je začel o tem razmišljati, nato pa sodišče zaključi, da iz njegove izpovedbe ni mogoče sklepati, da se je ob dogodku počutil prestrašenega in da je bil v podrejenem položaju (točka 10 obrazložitve). Iz zapisnika o izpovedbi oškodovanca pa je razvidno, da ni povedal, da se je počutil ogroženega, temveč zgroženega (list. št. 161). Besedi „zgrožen“ in „ogrožen“ nista sinonima, za presojo, ali je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno in je bil oškodovanec spravljen v podrejen položaj, pa je pomembno, da se njegove navedbe o tem, kako je nasilno ravnanje dojemal, v sodbi pravilno povzamejo in dokazno ocenijo. Ob tem je oškodovanec na glavni obravnavi povedal, da stoji za svojimi izpovedbami ob podaji kazenske ovadbe (list. št. 162), takrat pa je povedal, da je prestrašen in presenečen, da sta obdolženca njega in sina na takšen način pretepla (list. št. 14). Podana so torej nasprotja, ki se nanašajo na odločilno dejstvo, ker spravljanje v podrejen položaj predstavlja zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, ki se presoja tudi glede na oškodovančevo dojemanje ravnanja, pri čemer obdolžencema obtožba očita, da sta bila oškodovanca zaradi njunega ravnanja zelo vznemirjena in prestrašena. Očitek, da je ravnanje obdolžencev pri oškodovancih povzročilo, da sta bila zelo vznemirjena in prestrašena, pa terja natančno in določno zaslišanje oškodovancev o tem, kako sta se ob ravnanju obdolžencev počutila in kako sta ga dojemala.

7. V okviru presoje, ali je v ravnanju obdolžencev ta zakonski znak podan, je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve sodbe tudi zaključilo, da so se po obravnavanem dogodku obdolženca in oškodovanca še naprej nekaj časa prepirali o dogodku v M., kar sta povedala oba obdolženca, pa tudi priča M. K. P. in zato ni šlo za dogodek večje intenzivnosti in trajanja. Sklepa torej, da je kratkotrajnost dogodka okoliščina, da oškodovanca nista bila spravljena v podrejen položaj, a iz izpovedbe navedene priče ne izhaja, da bi povedala, da so se še po dogodku prepirali (list. št. 166-167). Zaradi navedenega je glede odločilne okoliščine podana protispisnost in je napadena sodba v delu, ko je sodišče prve stopnje presojalo, ali je v ravnanju obdolžencev podan zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Sodba mora imeti jasno oceno zagovorov obdolžencev. V napadeni sodbi je ta ocena podana v točki 7 obrazložitve, kjer v njenem prvem stavku sodišče prve stopnje navaja, da zagovoru obdolžencev ni verjelo, „ko D. V. navaja, da naj bi sam zgolj zgolj želel pomagati M. V. oziroma želel razdvojiti vpletene v prepir in pretep ter M. V., ki navaja, da naj bi se branil pred napadom A. Č., saj sta bila v svojih izpovedbah neprepričljiva...“ Ker sta obdolženca M. Z. in D. V., ni jasno, katerega od njiju ima sodišče v mislih, ko podaja oceno.

9. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve, izvedlo vse pravno relevantne dokaze in o zadevi vnovič odločilo. Pri tem bo presodilo tudi pritožbene navedbe višje državne tožilke glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati. Upoštevalo pa bo tudi, da je kaznivo dejanje nasilništva sestavljeno kaznivo dejanje in so v njem, v primeru inkriminacije po drugem odstavku 296. člena KZ-1, konzumirani zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 122. člena KZ-1.1 Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da obdolžencema očitano kaznivo dejanje nasilništva ni dokazano zaradi odsotnosti zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj ali subjektivnega odnosa do dejanja, bodo lahko dejanja in posledice, ki so konkretizirane v konkretnem delu opisa dejanja, postale samostojna kazniva dejanja. Kajti v primeru, ko sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, lahko obdolženca spozna za krivega tega blažjega kaznivega dejanja, seveda če mu je kaznivo dejanje dokazano.2

10. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).

1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26314/2015 z dne 13. 6. 2019, tč. 9; dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017 - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB d.o.o., Maribor, 2017, str. 672, tč. 7. 2 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 28185/2015 z dne 21. 6. 2018, tč. 14.