Jedro

Pravici stranke, da se izjavi o dejstvih in dokazih ustreza obveznost sodišča, da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (5. člen ZPP). Sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem bistveno poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja in v ustavno pravico do pravnega sredstva strank (25. člen URS), zato je sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 354. členom ZPP razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje nadalje opozarja, da se določbe o verziji uporabljajo zgolj v primeru, ko pravo upravičencu ne daje nobenega drugega pravnega varstva, pri čemer 190. člen OZ določa splošna pravila glede obogatitvenega zahtevka in ga je treba uporabiti kot splošen predpis, torej šele, ko v poštev ne pride nobena druga specialnejša materialnopravna podlaga. Prav v to smer pa je šla novejša sodna praksa, ki v primeru, ko upravnik za etažnega lastnika izpolni njegovo obveznost dobaviteljev, ne presoja več po pravilih o neupravičeni obogatitvi, temveč šteje, da je s tem prišlo do zakonske subrogacije po 275. člen OZ (VS RS II Ips 80/2014 z dne 26. 11. 2014)

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 73140/2015 z dne 16. 6. 2015, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni plača znesek 1.353,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska od zapadlosti dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 506,84 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, pri tem pa se ni opredelilo do predloženih računov tožeče stranke, ki izkazujejo plačilo obveznosti za toženo stranko iz njenih lastnih sredstev. Tožeča stranka namreč svojo aktivno legitimacijo opredeljuje na podlagi verzijskega zahtevka. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, saj je v Pogodbi o urejanju medsebojnih razmerij in opravljanju stanovanjske hiše P. 20, 22 do 24 z dne 18. 10. 1993 dogovorjeno, da so kotlovnica in toplovodna inštalacija stvar lastnikov poslovnih prostorov. Prav tako je v podobnem sporu že bilo odločeno, in sicer je Višje sodišče v Kopru v zadevi Cpg 316/2015 z dne 1. 12. 2015 z obrazložitvijo, da stroški kotlovnice niso direktni stroški, ki bi jih po Stanovanjskem zakonu lahko obračunaval upravljalec večstanovanjskega objekta in zato tožeča stranka ni legitimirana za vložitev tožbe na plačilo zapadlih računov, ter je tako potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer glede predloženih računov, ki jih je plačala tožeča stranka za toženo stranko in izkazujejo njeno aktivno legitimacijo v predmetnem postopku. Sodišče druge stopnje očitane kršitve ni ugotovilo. Sodba sodišča prve stopnje je razumljiva in jo je mogoče preizkusiti. S tem, ko pritožba očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do navedb in predlaganih dokazov tožeče stranke smiselno očita sodišču prve stopnje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Iz dokaznega sklepa izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v vse predložene dokaze pravdnih strank, torej tudi v račune tožeče stranke priložene k dopolnitvi tožbe. Pravilno opozarja pritožba, da se sodišče prve stopnje do navedenih dokazov in navedb ni opredelilo, s tem pa je bila pritožniku kršena pravica do izjavljanja (J. Zobec: Pravdni postopek, ZPP s komentarjem, 3. knjiga, stran 300). Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi smiselno uveljavlja tožeča stranka. Pravici stranke, da se izjavi o dejstvih in dokazih ustreza obveznost sodišča, da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (5. člen ZPP). Sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem bistveno poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja in v ustavno pravico do pravnega sredstva strank (25. člen Ustave RS), zato je sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 354. členom ZPP razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje, ko bo odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, svojo dokazno oceno gradilo na trdnejših in prepričljivejših temeljih, kot je to storilo v izpodbijani sodbi ter se bo do dejstev in dokazov, ki so za odločitev bistvenega pomena ustrezno opredelilo. Tožeča stranka v predmetnem postopku zatrjuje prenos materialnih upravičenj nanjo s tem, da je kot upravnik založila lastna sredstva za plačilo stroškov tožene stranke. Sodišče prve stopnje bo zatrjevano dejstvo plačila računov za toženo stranko in račune, ki jih je povzelo v dokazni sklep ustrezno dokazno ocenilo v skladu z napotki iz 5. člena ZPP, tako da stranka ne bo dvomila, da je sodišče njen zahtevek obravnavalo in se z njenimi argumenti seznanilo ter ne bo obstajal dvom, da jih je preprosto prezrlo.

9. Sodišče druge stopnje nadalje opozarja, da se določbe o verziji uporabljajo zgolj v primeru, ko pravo upravičencu ne daje nobenega drugega pravnega varstva, pri čemer 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa splošna pravila glede obogatitvenega zahtevka in ga je treba uporabiti kot splošen predpis, torej šele, ko v poštev ne pride nobena druga specialnejša materialnopravna podlaga. Prav v to smer pa je šla novejša sodna praksa, ki v primeru, ko upravnik za etažnega lastnika izpolni njegovo obveznost dobaviteljev, ne presoja več po pravilih o neupravičeni obogatitvi, temveč šteje, da je s tem prišlo do zakonske subrogacije po 275. člen OZ (VS RS II Ips 80/2014 z dne 26. 11. 2014). Do slednje namreč pride po samem zakonu vedno, kadar obveznost dolžnika izpolni oseba, ki ima za to pravni interes, pri čemer pravni interes v konkretnem primeru utemeljuje 118. člen SPZ, ki določa, da dolžnosti upravnika zajemajo dolžnost skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov stavbe, za zagotovitev tega cilja pa morajo biti izpolnjene dolžnosti do dobaviteljev. Tako mora upravnik, če tudi k temu ni izrecno zavezan, sproti poravnavati takšne obratovalne stroške.

10. Pri tem sodišče druge stopnje še dodaja, da primeri iz sodne prakse vežejo sodišča pri odločanju v podobnih primerih, a ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljanja argumentacije. Glede na omejene pritožbene razloge v postopku v sporih majhne vrednosti, pa glede na različnost izpodbijanih dejanskih podlag sodb sodišča prve stopnje o ustaljeni sodni praksi ni mogoče govoriti. Materialnopravni zaključki v odločbah višjega sodišča so namreč vezani na po sodišču prve stopnje ugotovljenem dejanskem stanju, ki izvira iz podane trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank. Izid sodnega postopka je v mnogočem odvisen od procesne aktivnosti strank. Iz predložene sodbe Višjega sodišča v Kopru Cpg 316/2015 z dne 1. 12. 2015 tako iz 6. točke obrazložitve izhaja, da upravnik ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov obratovanja v predmetnem postopku, saj niti ni zatrjeval, da je stroške ogrevanja predhodno kril sam. Takšno trditveno podlago pa je v sedanjem postopku tožeča stranka podala, sodišče prve stopnje pa se do nje ni opredelilo.

11. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank pridrži za končno odločbo.