Jedro

Sodišče je ugotovilo, da tožnica ni imela položaja stranke oziroma stranske udeleženke v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje položaja tožnice v upravnem sporu zoper ta sklep (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica je 30. 1. 2017 vložila vlogo, v kateri je navedla, da vlaga upravni spor zaradi napak in krivic, ki jih je storilo Društvo A. in njej, kot umetniški vodji tega zbora. Pojasnila je razloge za vložitev tožbe ter navedla, da želi upoštevati pravni pouk Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, ter od sodišča pridobiti nasvet, kako doseči pravično rešitev zadeve.

2. Na podlagi vložene tožbe je sodišče tožnico pozvalo, da na podlagi določb Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), navede toženo stranko ter da sodišču predloži izpodbijani akt, ki se izpodbija s tožbo. Tožnica je v dopolnitvi tožbe navedla, da toži Društvo A., naknadno 1. 2. 2017, pa je tožnica sodišču ponovno pojasnila razloge za vložitev tožbe in se sklicevala na odločitev Organa za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Celju.

3. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjega razloga:

4. Za meritorno obravnavo tožbe morajo biti ves čas postopka izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, sicer sodišče tožbo s sklepom zavrže. Med njimi je tudi procesna legitimacija tožnika, ki pomeni upravičenje tožnika za sprožitev konkretnega spora (3. točka prvega odstavka 36. člena v zvezi s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1).

5. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Možnost nastopati v upravnem sporu kot tožnik je, glede na navedeno zakonsko določbo, priznana samo osebi, ki je bila v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta formalno in dejansko stranka oziroma stranski udeleženec.

6. Tožnica je sodišču predložila Sklep Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, opr. št. Bpp 1912/2016 z dne 6. 1. 2017, iz katerega izhaja, da je bila prošnja za brezplačno pravno pomoč Mešanega pevskega zbora B. z dne 16. 12. 2016, zavržena kot nedovoljena. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je C.C. za Mešani pevski zbor B. vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Organ za BPP je odločil, da je prošnja nedovoljena, saj je tožnica vložila prošnjo za BPP v imenu oziroma za društvo za Mešani pevski zbor B. Iz listin v zvezi z ustanovitvijo tega društva (odločba št. 215-62/2016-3 z dne 28. 9. 2016) izhaja, da je zastopnica društva B. Slednja je 30.12.2016 sodišču posredovala izjavo iz katere izhaja, da je ga. C.C. vložila prošnjo na lastno pobudo in da se društvo ne strinja z uvedbo nobenega postopka, niti ne želi imeti nobenih stroškov. Ker prosilka s prošnjo za BPP ni uveljavljala pravne koristi zase, ampak za Društvo pevski zbor B., za kar ni pooblaščena, niti ni bilo njeno dejanje naknadno odobreno, je bila prošnja, v skladu z določilom 37. člena ZBPP, v zvezi s 129. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, zavržena kot nedovoljena.

7. Iz tožbi priloženega sklepa Bpp 1912/2016 z dne 6. 1. 2017 izhaja, da je bila stranka v postopku dodelitev BPP Mešani pevski zbor B., katerega prošnja za dodelitev BPP je bila kot nedovoljena zavržena, torej tožnica ni bila stranka oziroma stranska udeleženka v postopku izdaje izpodbijanega akta. Da v tem postopku ni imela položaja stranke tožnica ne zatrjuje, v svoji vlogi z dne 31. 1. 2017 celo navaja, da se Č.Č., predsednica in zastopnica društva Mešani pevski zbor B., ni strinjala z vložitvijo prošnje za dodelitev BPP in tega dejanja ni odobrila.

8. Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da tožnica ni imela položaja stranke oziroma stranske udeleženke v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje položaja tožnice v upravnem sporu zoper ta sklep (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo, na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

9. Ker je sodišče zaradi pomanjkanja procesnega upravičenja tožnice za sprožitev upravnega spora zoper izpodbijani sklep (pomanjkanja procesne legitimacije), ugotovilo, da tožba ni sposobna za vsebinsko obravnavo, se do drugih razlogov, ki jih tožnica navaja v tožbi in ki bi prav tako vodili v zavrženje tožbe, ni posebej opredeljevalo.