Jedro

Skladiščnik ima izbiro, ali bo blago prodal in se poplačal iz kupnine, ali pa bo blago skladiščil še naprej in od naročnika zahteval plačilo skladiščnine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 410,65 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Kopru (I) zaradi delnega umika ustavilo postopek glede 2.000,00 EUR, (II) toženo stranko obsodilo na plačilo 12.344,50 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vse iz naslova plačila po skladiščni pogodbi in (III) odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka.

2.Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, to je Splošnih pogojev poslovanja. Napačen je zaključek, da so bili Splošni pogoji glede prodaje neocarinjenega blaga v nasprotju z zakonom. Tak zaključek je pavšalen in oprt le na prav tako pavšalne navedbe tožeče stranke. Iz samih navedb tožeče stranke je razbrati, da blaga niti ni skušala prodati in to iz razloga, ker je napačno štela, da je Splošni pogoji ne zavezujejo. Tožeča stranka tako ni spoštovala lastne zaveze iz 30. člena Splošnih pogojev. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo vloge tožene stranke z dne 7.4.2024, v kateri je navajala, da so navedbe tožeče stranke, da prodaja blaga ni bila mogoča, ker ni bilo ocarinjeno, neutemeljene in dokazno nepodprte in da je tudi sicer prodaja neocarinjenega blaga možna. O tem sodba nima razlogov. Ker je tožeča stranka ravnala v nasprotju z določbo 30. člena Splošnih pogojev, v tem postopku ni upravičena terjati plačila za skladiščenje. Napačen je tudi zaključek, da naj tožeča stranka blaga ne bi mogla prodati. Dejstvo je, da sodišče stanja blaga ni preverjalo in je v zvezi s tem nezakonito zavrnilo vse dokazne predloge tožene stranke. V obrazložitvi se je sklicevalo na razlog, ki izvira iz ravnanja tožene stranke (da naj bi bilo blago nemogoče prodati zaradi neustreznega skladiščenja). Nezmožnost prodaje je ugotovilo mimo navedb tožeče stranke. Sodba nima ustreznih in zadostnih razlogov glede navedb tožene stranke, da je bilo blago neustrezno skladiščeno. Razlogi so tudi materialnopravno napačni. Ker tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti po skladiščni pogodbi, tudi tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje. Sodba je obremenjena tudi s procesno kršitvijo, saj je sodišče evidentno odvzelo toženi stranki pravico do izjave v postopku. Čeprav tožene stranke ni bilo na prvem naroku za glavno obravnavo, je tožeča stranka svoje navedbe obrazloženo podala šele v drugi pripravljalni vlogi po izvedenem prvem naroku. Do te vloge se je tožena stranka opredelila še pred naslednjim narokom, zato bi sodišče njene navedbe moralo upoštevati.

3.V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Vztrajala je, da za predmetni posel Splošni pogoji niso veljali. Tudi v primeru, da bi veljali, pa je v 30. členu določeno, da bi tožeča stranka blago lahko prodala, ni pa ji bilo tega treba storiti.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz nespornih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki v letu 2020 sklenili skladiščno pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala skladiščiti zaščitno opremo - zaščitne maske in sicer je prevzela blago, ga razpakirala in skladiščila v svojih prostorih. Dogovorili sta ceno (v odvisnosti od časa skladiščenja). V letu 2021 sta sklenili nov dogovor z novimi cenami. Tožena stranka dela mask še vedno ni prevzela. Tožeča stranka je izstavila račune, ki jih tožena ni plačala.

6.Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da so izstavljeni računi, ki so predmet te pogodbe, sestavljeni skladno z obema pogodbama. Svoje pravilne zaključke je podrobno obrazložilo. Pritožnica ni v pritožbi podala nobenega konkretnega očitka glede količin in cen, ki bi terjal preverjanje pravilnosti obračunov.

7.Bistveni ugovor tožene stranke se je nanašal na kršitev pogodbe, ki naj bi jo tožeča stranka storila s tem, da ni upoštevala zaveze iz Splošnih pogojev in ni blaga po enem letu prodala in se poplačala iz kupnine. Ta očitek ni utemeljen. Ne glede na to, ali Splošni pogoji veljajo ali ne (to je sporno tudi še v pritožbenem postopku), iz določbe 30. člena1 namreč izhaja upravičenje skladiščnika, da blago po enem letu proda in se iz njega poplača, ni pa bil tega dolžan storiti. Skladiščnik ima torej izbiro, ali bo blago prodal in se poplačal iz kupnine, ali pa bo blago skladiščil še naprej in od naročnika zahteval plačilo skladiščnine. Smiselno enaka pa je določba 754. člena Obligacijskega zakonika2 , ki bi neposredno prišla v poštev v primeru, da Splošni pogoji ne bi veljali (in po kateri je določba Splošnih pogojev očitno povzeta). Že iz tega razloga je neutemeljen očitek, da naj bi tožeča stranka kršila pogodbo, ker blaga ni skušala prodati in se poplačati iz kupnine. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo blago mogoče prodati, kljub temu pa je njegova odločitev, da tožeča stranka ni kršila skladiščne pogodbe, pravilna.

8.Povedano pa pomeni, da so ob pravilni uporabi materialnega prava vse navedbe in dokazni predlogi v zvezi s spornim dejstvom, ali je bilo blago mogoče prodati in ali ga je tožeča stranka sploh skušala prodati, za ta postopek nerelevantne in da sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ker ni izvedlo ogleda in drugih predlaganih dokazov v zvezi s tem. Enako pa velja za očitek kršitve pravice do izjave, saj v drugi pripravljalni vlogi tožeče stranke navedena dejstva o nemožnosti prodaje blaga niso bila relevantna za pravdo. Če je tako, pravica tožene stranke do izjave ni bila kršena.

9.Drug ugovor tožene stranke se je nanašal na zatrjevane poškodbe na skladiščenem blagu. Tožena stranka je trdila le, da ni dolžna plačati skladiščnine, ker je bilo blago poškodovano, pri čemer ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko ugotavljali, ali je škoda dejansko nastala in v kakšni višini. Zahtevek je bil nesklepčen in nesposoben obravnavanja. Namen izvajanja dokazov je v dokazovanju obrazloženih trditev, ne morejo pa stranke z izvedbo dokazov nadomestiti manjkajočih navedb o dejstvih. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba izvajati nezadostno substanciranih dokazov v zvezi s tem. Tožena stranka se ni udeležila prvega naroka in je sama povzročila položaj, da ni mogla ustrezno dopolniti svojih navedb in dokaznih predlogov. Tega pa ni storila niti v (sicer prepozni) drugi pripravljalni vlogi in to kljub temu, da iz zapisnika prvega naroka jasno izhaja stališče sodišča, da navedbe niso dovolj konkretizirane.

10.Sodišče prve stopnje je na podlagi povedanega pravilno kot neutemeljene zavrnilo vse ugovore tožene stranke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

11.Tožena stranka s pritožbo ni uspela in mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 410,65 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve).

-------------------------------

1Če naročnik ne dvigne blaga po izteku dogovorjenega roka, oziroma po izteku enega leta, lahko PRL po predhodnem obvestilu naročnika to blago proda v roku 15 dni po obvestilu.

2Tako tudi V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del) 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.163.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 747, 754

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.