Jedro

Ker se enotno dovoljenje za gradnjo ne izvršuje po določbah ZUP, ni mogoča izdaja začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 899/2002-8 z dne 30.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se začasno, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, odloži izvršitev enotnega gradbenega dovoljenja za gradnjo Upravne enote T. z dne 14.9.2001, s katerim se investitorki L.B. dovoljuje gradnja stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 75/1 k.o. K. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik dne 10.5.2002 pri tem sodišču vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper navedeno enotno dovoljenje za gradnjo. Dne 27.5.2002 je vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), ker pristojni organ ni odločil o predlogu za odložitev izvršitve v smislu 30. člena ZUS. Sodišče je zahtevo zavrnilo zato, ker enotno dovoljenje za gradnjo, izdano na podlagi 33. a člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95, 59/96, 45/99 in 52/2000, v nadaljevanju ZGO) ni akt, ki se izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Z enotnim dovoljenjem za gradnjo se namreč stranki ne nalaga nobena obveznost. Tožnik v pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje po katerem enotno gradbeno dovoljenje ni akt, ki se izvršuje po določbah ZUP. Odločbe res ne izvrši upravni organ v prisilni izvršbi, "izvrši" pa jo investitor, ko zgradi objekt. Pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe pa je, da upravni organ, pristojen za izvršbo, ne ugodi zahtevi za odložitev izvršitve upravnega akta. Po razlagi sodišča prve stopnje pa v primeru, ko gre za enotno gradbeno dovoljenje, sploh ni pravnega sredstva, ki bi investitorju onemogočilo takojšnjo gradnjo objekta. Takšno stališče je napačno, saj za vse upravne odločbe obstaja možnost odložitve njihove izvršitve pred njihovo pravnomočnostjo. Hkrati taka odločitev pomeni neučinkovito sodno varstvo, kar je v nasprotju z ustavo (23. člen Ustave RS). Sodno varstvo ne more doseči svojega namena, če tožniku v teku sodnega postopka ni omogočeno, da prepreči ravnanja, ki bi izničila morebitni kasnejši uspeh v postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, stranka z interesom investitorka L.B. pa v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe, kakršna je bila predlagana. Predlagana pa je bila začasna odredba po 1. odstavku 69. člena ZUS. To izhaja iz vložene zahteve, v kateri tožnik predlaga, da se začasno do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, odloži izvršitev upravnega akta - enotnega dovoljenja za gradnjo ter navaja, da je pred tem tak predlog vložil pri prvostopnem organu, kar je procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS. Tako začasno odredbo pa je mogoče ob izpolnjenosti še drugih pogojev izdati le, če se prvostopni akt izvršuje po določbah ZUP. Izvršba je prisilna realizacija neke obveznosti, z enotnim dovoljenjem za gradnjo pa se, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, ne nalaga nobena obveznost, ampak z njim investitor pridobi pravico gradnje. Ker začasna odredba, kot jo je predlagal tožnik, ni mogoča, tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor o neučinkovitem sodnem varstvu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena in 68. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.