Jedro

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da lahko v primeru neuspeha v pravdi zaradi slabega premoženjskega stanja zahteva "oprostitev stroškov postopka" za nazaj oziroma da bo sodišče zaradi napak, ki naj bi jih po njegovem mnenju storilo, namesto njega plačalo tožencu stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 3.615,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do izpolnitve obveznosti.

2. Zoper sklep je laično pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov upoštevati njegov uspeh v pritožbenem postopku, ko je sodišče njegovi pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici P 82/2016 z dne 28. 1. 2018 ugodilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Tožnik meni, da je „nedopustno in krivično, da je sodišče izdalo presojo brez približno polovico prevedenih zvočnih posnetkov obravnav“. Vse stroške, ki so nastali do razveljavitve sodbe bi moralo v celoti plačati sodišče. Sodišče je naredilo napako, ker ni menjalo sodnika, za kar se je tožnik večkrat zavzemal. Zaradi sodnika je postopek trajal več kot 4 leta in tako so nastali veliki stroški postopka, ki jih tožnik ne more plačati, saj je brezposeln in bi posledično to ogrozilo njegovo finančno varnost. Tožnik se zavzema za ugodno rešitev zadeve in „oprostitev plačila stroškov“.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je že s sodbo z dne 12. 6. 2020, s katero je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, odločilo, da je tožnik zaradi neuspeha v postopku dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške. S predmetnim sklepom je sodišče prve stopnje zgolj še odločilo o višini pravdnih stroškov oziroma o tem, koliko pravdnih stroškov je dolžan tožnik povrniti tožencu.

6. Tožnik ne more biti uspešen s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na samo obveznost povrnitve pravdnih stroškov tožencu, saj je ta odločitev medtem že postala pravnomočna.1 Kot izhaja iz četrtega odstavka 163. člena ZPP, o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Sklep o višini stroškov lahko izda tudi strokovni sodelavec ali sodniški pomočnik. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, o kateri odloča višje sodišče. Pritožba ne zadrži izvršitve.

7. Sodišče prve stopnje je že s sodbo z dne 12. 6. 2020 odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške postopka glede na uspeh v pravdi po prvem odstavku 154. člena ZPP.

8. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za „oprostitev stroškov postopka“. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da lahko v primeru neuspeha v pravdi zaradi slabega premoženjskega stanja zahteva „oprostitev stroškov postopka“ za nazaj oziroma da bo sodišče zaradi napak, ki naj bi jih po njegovem mnenju storilo, namesto njega plačalo tožencu stroške postopka2. Tožnik je v postopku propadel, zato je dolžan glede na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti tožencu stroške postopka. Morebiten uspeh s pritožbo, ki je pripeljala do razveljavitve sodbe in je bila zadeva vrnjena v novo sojenje, ne pomeni, da tožnik ni dolžan plačati stroškov, saj je pomemben uspeh stranke na koncu postopka, o čemer je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo.

9. Posledično bi lahko tožnik s pritožbo zoper predmetni sklep nasprotoval le odločitvi sodišča prve stopnje, ki se nanaša na posamezne stroškovne postavke oziroma samo višino stroškov, o čemer pa pritožba molči. Navedbe, da „so mi v sklepu naložili plačilo stroškov, za katere menim, da so znatno preveliki“ in da je bilo „plačilo krivično dodeljeno“, ne pomenijo obrazložene pritožbe graje zoper višino priznanih stroškov. Zaradi tega je sodišče druge stopnje opravilo uradni preizkus stroškovne odločitve, ki ni pokazal kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve v postopku pravilno uporabilo materialno pravo in izračunalo pravdne stroške, ki jih je tožencu dolžan povrniti tožnik ter ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Sodba sodišča prve stopnje z dne 12. 6. 2020 je postala pravnomočna 17. 11. 2020. 2 Morebitne „napake v postopku“, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, je imel tožnik možnost grajati v pritožbi zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, ne pa sedaj v pritožbi zoper sklep o stroških postopka.