Jedro

Upoštevaje, da operativni poseg na zmanjšanje brazgotin (16 cm dolga in 1,5 – 3 cm, široka v predelu desne ključnice, 26 cm dolga in 3 c, široka v predelu nadlahtnice, 33 cm dolga in 2 cm široka v predelu desnega stegna in pooperativna dolga 8 cm in široka 2 mm v predelu desnega gležnja) ni imel bistvenega učinka in da niso niti predvideni niti priporočeni nobeni terapevtski postopki za korekcijo brazgotin, ter upoštevaje tožničino starost ob škodnem dogodku (18 let), je tožnica glede na tolikšno in takšno spremembo v njeni zunanjosti, ki zagotovo povzroča hude duševne bolečine, ob upoštevanju pričakovane življenjske dobe upravičena do celotnega zahtevanega zneska odškodnine iz tega naslova (7.000 EUR) in ne le do 4.000 EUR, kolikor ji je odmerilo sodišče prve stopnje. Tudi pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče v premajhni meri upoštevalo tožničino starost ob škodnem dogodku, zato ji tudi iz tega naslova gre višja odškodnina.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških delno spremeni, tako da spremenjena v tč. I in II sedaj glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 12.799,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 12.519,00 EUR od 1. 12. 2007 dalje, - 3.000,00 EUR od 1. 12. 2007 do vključno 10. 5. 2010, - 25.000,00 EUR od 1. 12. 2007 do vključno 14. 4. 2008, - 50,34 EUR od 11. 6. 2007 do plačila, - 50,00 EUR od 11. 6. 2007 do vključno 24. 4. 2008, - 230,00 EUR od 11. 6. 2007 do plačila, - 150,00 EUR od 11. 6. 2007 do vključno 24. 4. 2008, vse v roku 15 dni in pod izvršbo, in ji povrniti pravdne stroške v višini 1.262,67 EUR, prav tako v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Tožbeni zahtevek se zavrne v delu za 66.481,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2007 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 28,54 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 8.299,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov, kot izhajajo iz izreka točke I. izpodbijane sodbe, vse v roku 15 dni in pod izvršbo, in ji povrniti pravdne stroške v višini 1.075,99 EUR, prav tako v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje. Tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo v delu za 70.981,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2007 dalje do plačila in odločilo, da je toženka dolžna proračunu Republike Slovenije povrniti 370,94 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Izpodbija del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo nadaljnji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 70.981,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2007 dalje do plačila ter izrek o stroških postopka, vsebovan v izpodbijani sodbi, pri čemer uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica se pritožuje zoper višino prisojene odškodnine, ker meni, da ta glede na intenzivnost same nezgode in na posledice, ki jih je utrpela, ter glede na sodno prakso, absolutno prenizka. Ob ugotovitvah izvedenca bi sodišče prve stopnje moralo ustrezneje vrednotiti tudi prepričljivo tožničino izpovedbo, da se ji bolečine še vedno pojavljajo v desni nadlahtnici, predelu ramena in v desni stegnenici ter ji tako dosoditi vso vtoževano odškodnino iz tega naslova. Sodišče ni ustrezno dokazno ovrednotilo številnih neugodnosti, prav tako ni v zadostni meri upoštevalo, da je zdravljenje poškodb trajalo skupno več kot eno leto, v bistvu kar celi dve leti. Glede na tožničino starost ob škodnem dogodku (18 let), trajanje in intenzivnost bolečin, številne neugodnosti ter glede na dejstvo, da bo morala določene nevšečnosti in bolečine trpeti tudi v prihodnje, je tožničin zahtevek v celoti utemeljen. Tudi prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu je prenizka. Tožnica je iz tega naslova zahtevala 5.000,00 EUR, sodišče pa ji je prisodilo zgolj 3.150,00 EUR odškodnine. Bistveno prenizko je vrednotilo pri odmeri odškodnine ugotovitve izvedenca. Glede na intenzivnost in trajanje strahu, ko je jasno, da je sekundarni strah trajal skupno kar eno leto in ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom, je tožnica vsekakor upravičena do odškodnine iz tega naslova v celotni vtoževani višini, saj bi ob odmeri moralo sodišče dati večjo težo in poudarek tudi iskreni tožničini izpovedbi. Bistveno prenizek je znesek odmerjene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na nastale posledice, ki izhajajo iz tožničine izpovedbe in izvedenskega mnenja. Tožnica bi bila glede na njeno občutno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (ko zaradi negibljivosti desne stegnenice, omejene gibljivosti desnega gležnja in zavrtega funkcionalnega giba notranje rotacije desnega ramena, sploh ni sposobna daljšega stanja, daljše hoje, dvigovanje in prenašanje težjih bremen, daljše vožnje z avtomobilom, tekati, poskakovati ter izvajati ostale gibe, ki zahtevajo bremenitev poškodovanih delov telesa tožnice), ki so posledica utrpelih poškodb in zaradi posledičnih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičena do plačila celotne zahtevane odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je prenizko presodilo tožnici tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Prisojo višje odškodnine utemeljujejo objektivne ugotovitve izvedenca. Spremembe tožničine zunanjosti so za tožnico zelo moteče in jo kazijo, zaradi česar prestaja duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožnica bo bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti morala prestajati še praktično 60 let, zato bi ji moralo sodišče prisoditi vseh zahtevanih 7.000,00 EUR odškodnine. Prisojena odškodnina je tudi neskladna s sodno prakso v podobnih primerih, kot npr. v sodbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 659/2008, II Ip 862/2008, II Ips 116/2009 in II Ips 127/2007. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker meni, da je sodišče napačno izračunalo njen uspeh v pravdi. Tožnica je glede na to, da je to tožena stranka po vložitvi tožbe plačala 28.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske in 200,00 EUR iz naslova premoženjske škode, za znesek tega plačila umaknila tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo skupno 37.360,34 EUR oziroma 35 % celotnega zahtevanega zneska. Tožnica je zato v pravdi uspela po višini s 35 %, po temelju pa 100 %, zato je njen skupni uspeh 67,5 %. Sodišče bi zato ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožnici pravdne stroške priznati v višjem znesku, upoštevaje njen 65 % uspeh v pravdi. Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ji prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 70.981,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2007 dalje do plačila ter celotne zaznamovane pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnica dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija, zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povsem sklicuje na dejanske ugotovitve glede višine odškodnine v sodbi sodišča prve stopnje, v kolikor le-teh v tej obrazložitvi ne povzema. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja. Višina prisojene odškodnine je zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu o prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (179. člena Obligacijskega zakonika - OZ in 182 OZ). Drugo načelo – načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine – pa terja uporabo razdeljevalne pravičnosti. Gre za sorazmerno enakost med več osebami in glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku dne 29. 5. 2006 utrpela zlom desne stegnenice, zlom desne nadlahtnice, zlom desne ključnice in zlom desnega notranjega gležnja ter naknadni zvin desnega stopala dne 7. 7. 2008, kar je sodišče pripisalo škodnemu dogodku. Glede na ugotovljen obseg, intenziteto in trajanje telesnih bolečin, predvsem tudi glede na ugotovitev sodišča, da je dopuščena možnost, da ima tožnica telesne bolečine v desnem stegnu in pri večjih naporih v obliki občasnih in lažjih telesnih bolečin v predelu ramena, je mogoče ugotoviti, da je iz tega naslova odmerjena odškodnina v višini 20.500,00 EUR primerna in pravična, saj je ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih škodnih primerih. Sodišče prve stopnje je pri presoji odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Glede na vrsto, intenziteto in trajanje tožničinega strahu je prav tako mogoče zaključiti, da je iz tega naslova odmerjena odškodnina v znesku 3.150,00 EUR od zahtevanih 5.000,00 EUR ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih škodnih primerih, in je tako pri tem pravilno uporabljeno materialno pravo. Ne drži, da je sodišče bistveno prenizko vrednotilo ugotovitve izvedenca, niti ne drži, da bi moralo dati večjo težo iskreni tožničini izpovedbi. Sodišče je upoštevalo, da je bil primarni strah intenziven in da je trajal nekaj minut, sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti zaradi poškodb je bil intenziven in se je začel umirjati po odpusti iz bolnišnice, sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti glede izida zdravljenja in posledic pa je trajal resda dalj časa, pri čemer je bil ta strah štiri mesece zmeren, nato od 2. do 5. 10. 2006 izrazit, nakar pa do zaključka zdravljenja 1. 6. 2007 prisoten še v lažji obliki. Četudi je ta zaskrbljenost trajala dalj časa, je bila vendarle le zmerna oziroma lažja, zato ne terja odmere višje odškodnine, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Pritožba je zato tudi v tem delu neutemeljena.

Nasprotno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta materialnopravna sklepa sodišča prve stopnje glede pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti napačna. Tožnica je za duševne bolečine zaradi skaženosti zahtevala odškodnino v znesku 7.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici ostala 16 cm dolga in 3 cm do 1,5 cm široka brazgotina v predelu desne ključnice, 26 cm dolga brazgotina v predelu nadlahtnice, široka 3 cm, nadalje 33 cm dolga brazgotina v predelu desnega stegna, široka 2 cm, in pooperativna brazgotina širine 3 mm in dolžine 8 cm v predelu desnega gležnja. Sodišče prve stopnje je sicer verjelo tožnici, da so brazgotine za tožečo stranko nedvomno zelo moteče, čeprav jih je mogoče prekriti z oblačili, kar pa pomeni, da je pri izbiri oblačil omejena. Upoštevaje ugotovitve izvedenca, da operativni poseg na zmanjšanje brazgotin ni imel bistvenega učinka, prav tako pa niso predvideni ali priporočeni nobeni terapevtski postopki za korekcijo brazgotin in upoštevaje tožničino starost v času nastalega škodnega dogodka (18 let), je sodišče druge stopnje prepričano, da tolikšna in takšna sprememba v tožničini zunanjosti zagotovo predstavlja tako hude duševne bolečine, ki ob upoštevanju pričakovane življenjske dobe terjajo odmero višje odškodnine od tiste, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je tožnica upravičena do odmere vse zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in ne le do zneska 3.000,00 EUR.

Anatomske trajne posledice, ki so jih poškodbe zapustile tožnici, so v praktično anatomskem položaju zarasel zlom desne ključnice, v praktično anatomskem položaju zarasel zlom desne nadlahtnice, v anatomskem položaju zarasel zlom notranjega gležnja desno, z obsežnim kalusom zarasel zlom desne stegnenice, vendar ne v povsem anatomskem položaju (zlom je namreč zarasel v antekurvaciji 14 stopinj), pooperativne brazgotine na desni ključnici, desni nadlahti, zunanji strani desnega stegna in na notranji strani levega gležnja, brazgotinske spremembe v mehkih tkivih (koža s podkožjem, mišice, vezi) v predelu desne ključnice, desne nadlahti, desnega stegna in desnega gležnja, ki so delno posledica poškodb samih, delno operativnih posegov. Funkcionalna trajna posledica pa je nekoliko omejena gibljivost desnega gležnja, medtem ko je gibljivost desnega ramena, komolca, kolka in kolena ohranjena in enaka gibljivosti istih sklepov na levi strani (z izjemo minimalno zavrtega funkcionalnega giba notranje rotacije desnega ramena). Gibljivost v desnem gležnju je še vedno tako dobra, da ne predstavlja pomembnejše funkcionalne motnje v vsakdanjem življenju. Tožnica ima lahko težave le pri delih, ki bi jih morala opraviti v globokem počepu. Zaradi bolečin v desni ključnici, nadlahtnici, stegnu in gležnju pa je ovirana pri delih v globokem počepu, tistih delih, ki bi jih morala opravljati z desno roko dalj časa in pogosto na višini ramena in nad višino ramena, ter pri nošnji bremena na desni rami. Tožnica je desničarka, ovirana je tudi pri nekaterih športnih aktivnostih (smučanje, kolesarjenje, rolanje). Tožnica v pritožbi napačno povzema, da ima v posledici poškodbe podano negibljivost desne stegnenice, saj je tudi že sama v vlogi (list. št. ...) povedala, da je šlo pri enakem navajanju že prej za lapsus v pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje glede na ugotovitve izvedenca pravilno ni ugotovilo, da gre za občutno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pač pa je pravilno zaključilo, da večjih objektivnih omejitev v vsakdanjem življenju tožeče stranke ni videti ter da je stanje stabilno in da se v bodoče ne pričakuje niti izboljšanja niti poslabšanja. Sodišče ni ugotovilo omejitev, ki jih navaja pritožba oziroma je pravilno ugotovilo vse dejanske omejitve. Tako ne drži pritožbena navedba, da tožnica zaradi negibljivosti desne stegnenice (o tej navedbi je obrazloženo že zgoraj), omejene gibljivosti desnega gležnja in zavrtega funkcionalnega giba notranje rotacije desnega ramena sploh ni več sposobna daljšega stanja, daljše hoje, dvigovanja in prenašanja bremen, daljše vožnje za avtomobilom, tekati, poskakovati ter izvajati ostalih gibov, ki zahtevajo obremenitev poškodovanih delov telesa tožnice. Sodišče je, kot že rečeno, pravilno ugotovilo, pri katerih opravilih in aktivnostih je tožnica ovirana, prav tako pa je povsem upravičeno glede na tožničino izpovedbo ocenilo, da mora pri gospodinjskih delih vlagati večje napore, sicer pa jih zmore opravljati. Prav tako pa je pravilno ugotovilo, da tožnica ni zatrjevala niti težav pri opravljanju 8-urnega stoječega dela niti, kot je sicer izpovedala, kar pa ni šteti za navedbo, da se zaradi odsotnosti od pouka v času škodnega dogodka oziroma zdravljenja ni mogla vpisati na želeno fakulteto ter da se je morala ves čas prilagajati telesni zmogljivosti pri opravljanju oziroma iskanju službe. Sodišče druge stopnje se pa strinja, da je prvostopenjsko sodišče v premajhni meri pri odmeri odškodnine upoštevalo tožničino starost ob škodnem dogodku in v zvezi s tem velik obseg bodoče škode glede na pričakovano življenjsko dobo. Ob pravilnem upoštevanju uvodoma navedenih načel znaša zato ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 11.000,00 EUR in ne 9.500,00 EUR, kolikor ji je odmerilo sodišče prve stopnje.

Skupni znesek odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo po spremembi znaša 41.650,00 EUR (v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje je to 43 takratnih povprečnih neto plač). Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Pritožba odmerjeno odškodnino sodišča prve stopnje primerja s sodno prakso v podobnih primerih, pri čemer je potrebno ugotoviti, da sta od predstavljenih primerov primerljiva le primera v sodbah Vrhovnega sodišča RS II Ip 659/2008 in II Ips 862/2008, v katerih je v prvem primeru oškodovanec utrpel prelom leve črevnice in kolka, v drugem pa poškodbo kolka, reber in glave. V prvem primeru je bilo tožniku prisojeno 41 povprečnih plač, v drugem pa 46 povprečnih plač, tako da znesek odmerjene odškodnine 41.650,00 EUR ne odstopa od te sodne prakse. Primer II Ips 116/2009 ni moč primerjati, ker iz objavljene sodbe niso razvidne poškodbe, ki jih je oškodovanec utrpel, primer II Ips 127/2007 pa ni primerljiv zaradi občutno večjega obsega škode, ki ga je v navedenem primeru utrpel oškodovanec.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi glede odločitve o glavni stvari delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), tako da je prisodilo tožnici še nadaljnjo odškodnino v znesku 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2007 dalje (spremenjena sodba v tč. I in II sedaj glasi, kot izhaja iz izreka te sodbe). V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Ne drži očitek, da je sodišče napačno izračunalo uspeh v pravdi. V obravnavani zadevi temelj tožbenega zahtevka ni bil sporen, zato ni pogojev za priznanje takega uspeha v pravdi, ki bi predstavljal poprečje uspeha v pravdi po temelju in po višini. Zvišanje prisojene odškodnine pa je povzročilo spremembo – višji uspeh tožeče stranke v pravdi, kar terja spremembo odločitve o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi. Tožničin uspeh v pravdi po spremembi odločitve o glavni stvari znaša 39 %, toženkin pa 61 %. Glede na dosežen uspeh v pravdi je tožnica upravičena do povrnitve 1.602,68 EUR, toženka pa do povrnitve 340,01 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju stroškovnih zahtevkov je toženka dolžna tožnici povrniti 1.262,67 EUR. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu delno ugodilo in odločitev o pravdnih stroških spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Tožnica je s pritožbo uspela le delno, in sicer s 4 %, zato ji mora toženka povrniti le tolikšen delež potrebnih pritožbenih stroškov. Sodišče je tožnici priznalo naslednje pravdne stroške: 1250 točk po OT za sestavo pritožbe (in ne priglašenih 1375 točk glede na vrednost izpodbijanega dela in Tar. št. 21/1 OT), 20 točk za sestavo poročila tožnici o uspehu pritožbe, 2 % za materialne stroške (11,66 EUR) in 20 % DDV (118,92 EUR), skupaj tako 713,51 EUR. Ni pa ji priznalo stroškov za sestavo poročila o prejeti sodbi, ker ji je bil ta strošek že priznan v izpodbijani sodbi, in za sestavo poročila o vloženi pritožbi, ker je to za pravdo nepotreben strošek. Tožnica je tako upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 4 %, kar znaša 28,54 EUR (drugi odstavek 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. in s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V primeru zamude s plačilom mora toženka plačati tudi zamudne obresti od dneva poteka roka za plačilo dalje do plačila in ne od dneva izreka odločbe pritožbenega sodišča dalje do plačila, kot je predlagala tožnica, ker pride v zamudo šele s potekom roka za prostovoljno izpolnitev (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).