Jedro

Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih.

Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.

Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnici pripada razlika v plačilu za delo le za čas, ko je delo dejansko opravljala, ne pa tudi za čas upravičenih odsotnosti z dela. Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi v drugem odstavku I. točke, v III. in IV. točki ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača razliko v plači v skupnem znesku 3.690,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, v presežku pa je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, kjer je tožnica zahtevala obračun davkov in prispevkov (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožnici povrne 197,23 EUR iz naslova stroškov postopka ter jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (III. in IV. točka izreka).

2.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja, da je napačno izhodišče, da izravnalni dodatek ne predstavlja plačnega elementa, ki se upošteva pri primerjalni plači višjega delovnega mesta. Izravnalni dodatek je del plačne strukture in preprečuje poslabšanje položaja delavcev ob spremembah sistemizacije ter omogoča ohranitev stabilnosti dohodka. Z odločitvijo o zavrnitvi prikrajšanja iz naslova izravnalnega dodatka je bilo poseženo v celovitost plačne strukture. Prejela je nižje plačilo od delavke, ki je bila formalno razporejena na enako delovno mesto in opravljala isto delo, kar krši načelo enakega plačila za enako delo. Kolektivna pogodba A. (Kolektivna pogodba) iz leta 2012 v 73. členu, sedaj veljavna Kolektivna pogodba pa v 83. členu, določa, da delavec izravnalni dodatek izgubi, če sklene novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Pogoj je sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa uveljavlja plačilo po dejanskem delu, zato dodatka ne more izgubiti. Sodelavec I je že od uvedbe univerzalnega okenca v letih 2006-2007. Če bi bila takrat pravilno prerazporejena, bi bila upravičena do izravnalnega dodatka tudi kot zaposlena na delovnem mestu sodelavec I. Sodišče prve stopnje je napačno izhajalo iz leta 2019 kot relevantnega trenutka, saj so delavke na delovnem mestu svetovalec I v relevantnem obdobju prejemale izravnalni dodatek. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, kakšno plačo je toženka dejansko obračunavala delavcem na delovnemu mestu sodelavec I, in ne bi smelo le slediti pojasnilu toženke, brez da bi ugotovilo relevantno dejansko stanje. Sodba ima notranja protislovja, saj sodišče ugotovi, da je opravljala zahtevnejše naloge, kljub temu pa ji prizna okrnjeno plačo in nižje plačilo od delavca, ki ne opravlja zahtevnejših nalog (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Podana je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bil zavrnjen dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke. Kadar je sporno, kateri plačni elementi sestavljajo primerljivo plačo delavca in je potrebno preveriti pravilnost obračunskih metod, mora sodišče za ugotovitev dejstev postaviti izvedenca. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka odgovarja na pritožbo tožnice in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnica od toženke zahteva plačilo iz naslova opravljanja višje vrednotnega dela za nezastarano obdobje od junija 2019 do decembra 2022. Trdi, da je od uvedbe univerzalnega okenca v letih 2006 do 2007 dejansko opravljala delo sodelavca I, in ne dela sodelavca II, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Toženka je z njo dne 29. 7. 2023 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec I, ki se uporablja od 1. 8. 2023 ter ji za čas od 1. 1. 2023 izplačala razliko v plači med obema delovnima mestoma, ne pa tudi za predhodno obdobje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica dejansko opravljala naloge delovnega mesta sodelavec I, zaradi česar je delno ugodilo njenemu zahtevku za plačilo razlike v plači na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Glede višine prikrajšanja je sledilo izračunu, ki ga je pripravila toženka, ki je prikrajšanje izračunala glede na razliko v osnovni bruto plači obeh delovnih mest ter pripadajočih dodatkih, z izjemo dodatka za izravnavo.

6.Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih. Eden od teh dodatkov je lahko tudi dodatek za izravnano po Kolektivni pogodbi iz leta 2012 in 2018, če so za njegovo izplačilo izpolnjeni pogoji iz Kolektivne pogodbe.

7.Kolektivna pogodba iz leta 2012 je v prvem odstavku 73. člena določala, da delavcem, ki se jim je ob uveljavitvi nove Kolektivne pogodbe in Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v letu 2012 znižala plača, pripada dodatek za izravnavo. Dodatek predstavlja fiksen znesek, ki se ne usklajuje, izračuna pa se v višini razlike v plači (osnovne plače, posebnega usklajevalnega zneska in dodatka za delovno dobo) pred in po spremembi sistemizacije. Določeno je še bilo, da delavec dodatek za izravnavo obdrži do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev (drugi odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2012). Pravico do dodatka pa izgubi tudi v primeru, če v obdobju, ko prejema dodatek za izravnavo, sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo (četrti odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2012). S spremembo in dopolnitvijo Kolektivne pogodbe v letu 2018 je bil 73. člen spremenjen tako, da je delavcem, ki se jim je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ob uveljavitvi Pravilnika o sistemizaciji dela s 1. 3. 2018 znižala osnovna bruto plača pripadal dodatek za izravnavo v višini razlike med seštevkom osnovne bruto plače, dodatkom za delovno dobo, dodatkom za napredovanje (karierne stopnice) in morebitnim dodatkom za izravnavo iz leta 2012. Enako kot leta 2012 je bilo določeno, da delavec obdrži pravico do dodatka za izravnavo do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev oziroma do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto z višjo osnovno bruto plačo (drugi do peti odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2018). Dodatek za izravnavo se je ohranil tudi ob spremembi Kolektivne pogodbe v letu 2022, ki prav tako določa, da delavec izgubi pravico do dodatka, če izpolni minimalne pogoje za upokojitev ali če sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo (83. člen Kolektivne pogodbe iz leta 2022).

8.Stališče sodišča prve stopnje, da tožnici dodatek za izravnavo za delo na delovnem mestu sodelavec I ne pripada, ker bi ga s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec I dne 1. 6. 2019 izgubila, je napačno. Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo. Posledično niso izpolnjeni pogoji iz 83. člena Kolektivne pogodbe. Tožnici dodatek za izravnavo za opravljeno delo sodelavca I pripada, če bi ji le-ta pripadal ob njegovi uvedbi v letu 2012 in 2018.

9.Sodišče prve stopnje bi pri izračunu prikrajšanja tožnice pri plačilu za delo zato moralo izhajati iz stanja v letu 2012, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Na podlagi izpovedi priče B.B. je namreč ugotovilo, da se delo sodelavca II in I od uvedbe univerzalnih okenc dalje ni več razlikovalo, zato bi moralo upoštevati, da je tožnica že ob spremembi sistemizacije v letu 2012 in 2018 opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Posledično bi moralo ugotoviti, ali bi tožnici, če bi bila že takrat tudi pravilno formalno zaposlena na delovnem mestu svetovalec I, pripadal dodatek za izravnavo. Če bi ji dodatek za izravnavo pripadal (ali na podlagi Kolektivne pogodbe iz leta 2012 in/ali Kolektivne pogodbe iz leta 2018), je potrebno nadalje ugotoviti, v kakšni višini. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnici v takem primeru pripada dodatek za izravnavo tudi za čas, ko je nadomeščala sodelavke, zaposlene na delovnem mestu sodelavec I. Sodišče prve stopnje navedenih dejstev zaradi svojega napačnega materialnopravnega stališča, da tožnici za delo na delovnem mestu sodelavec I dodatek za izravnavo ne pripada, ni ugotavljalo.

10.V okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče še dodaja, da je nepravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnici pripada razlika v plačilu za delo le za čas, ko je delo dejansko opravljala, ne pa tudi za čas upravičenih odsotnosti z dela. Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače (prvi odstavek 137. člena ZDR-1). Nadomestilo plače se v takšnih primerih namreč odmeri glede na plačo, ki jo je delavec prejemal oziroma bi jo moral prejemati v relevantnem obdobju pred tem (sedmi odstavek 137. člena ZDR-1). To pomeni, da je delavec zaradi protipravnega ravnanja delodajalca v predhodnem obdobju, ker mu ni zagotavljal ustreznega plačila, prikrajšan tudi v obdobju upravičenih odsotnosti, ko prejema nadomestilo plače glede na predhodno prejeto plačilo za delo.

11.Ker je pritožba tožnice utemeljena, zaradi napačne materialnopravne presoje pa je ostalo dejansko stanje glede upravičenosti do dodatka za izravnavo in prikrajšanja za čas upravičenih odsotnosti nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo v drugem odstavku I. točke (del, s katerim je zavrnjen zahtevek tožnice nad prisojenim zneskom 3.690,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje v III. in IV. točki glede stroškov postopka, saj končni uspeh strank še ni znan, zato je lahko tožnica upravičena do višjih stroškov od priznanih. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku raziskati okoliščine, ki jih zaradi zmotne uporabe materialnega prava še ni ugotavljalo, tj. ali bi tožnica ob uvedbi nove sistemizacije leta 2012 in 2018 bila upravičena do izravnalnega dodatka in če bi bila v kakšni višini ter v okviru materialnega procesnega vodstva stranki vzpodbuditi k dopolnitvi dokazov v tej smeri in ugotoviti prikrajšanje tožnice tudi za čas upravičenih odsotnosti z dela. Pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolnjevati postopka v tem delu, saj se mora dokazni postopek dopolniti glede pomembnega sklopa dejstev, tj. glede obstoja in višine dodatka za izravnavo in razlike v plačilu za delo za čas upravičenih odsotnosti z dela, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo, s čimer bi poseglo v pravico strank do pritožbe. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

12.Pritožbeno sodišče se zaradi delne razveljavitve zavrnilnega dela sodbe, ki je posledica napačne uporabe materialnega prava, ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb tožnice, saj v tej fazi postopka niso bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).