Jedro

Območje prijave podelitve koncesije je mogoče po teritoriju upravne enote, v nasprotju s prej uveljavljenim teritorijem območja občin, tako ni treba, da izbrani koncesionar na zadevnem obrazcu prijavlja še celotno občino, da bi se štelo, da prijavlja celotno izbrano upravno enoto. V konkretni zadevi podatek o številu KMG-MID v posamezni upravni enoti ni vezan zgolj na občine kot celote, pač pa so podatki o številu KMG-MID podani prav po (delih) občin/ah, ki spadajo v posamezno upravno enoto.

Za izpolnitev pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev bi toženka v zvezi z izbranim koncesionarjem morala upoštevati tudi 74 KMG-MID za del občine Škocjan, ki spada v Upravno enoto Sevnico, kot je na to pravilno opozorila že tožnica (ne pa tudi še preostala KMG-MID te občine, ki spadajo pod UE Novo mesto, saj za ta del izbrani koncesionar ni dal prijave.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča in tožena stranka vsaka trpita svoje stroške postopka.

III.Zahtevek za povrnitev stroškov prizadete stranke se zavrne.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Toženka je z izpodbijano odločbo veterinarski organizaciji A., d.o.o., (v nadaljevanju izbrani koncesionar oz. prizadeta stranka) podelila koncesijo za območje občine Radeče, ki spada v upravno enoto (UE) Sevnica (1. točka izreka), zahtevo tožnice za isto območje pa je zavrnila (2. točka izreka). Koncesija obsega dejavnost javne veterinarske službe glede predpisanega spremljanja stanja bolezni in cepljenj živali na območju RS v tekočem letu (letna odredba) razen za izvajanje posebnih koncesij; izvajanje ukrepov, ki jih odredi uradni veterinar veterinarski organizaciji, ob zagotavljanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali, in izvajanje nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko kužnih bolezni, za katere je treba takoj ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina (3. točka izreka). V 4. točki izreka so še določeni veterinarji, ki bodo izvajali koncesijsko dejavnost. Koncesijska pogodba se sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 30. 9. 2020 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2030 (5. točka izreka). Posebni stroški v postopku niso nastali (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v skladu s 45. členom in tretjim odstavkom 49. člena Zakona o veterinarstvu (v nadaljevanju ZVet-1) in na podlagi Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uredba) objavila Javni razpis za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju RS (v nadaljevanju Javni razpis). V Javnem razpisu so bili opredeljeni kriteriji za izbiro koncesionarjev. Za območje posamezne UE oz. večjega števila občin se izbere tista veterinarska organizacija, ki izpolnjuje vse pogoje in zbere največje število točk po prednostnih merilih Javnega razpisa.

3.Za območje občine Radeče, ki spada v UE Laško, sta prijavo vložila izbrani koncesionar in tožnica. Ker sta oba izpolnjevala pogoje iz Javnega razpisa, je komisija izvedla postopek ocenjevanja po prednostnih merilih iz VII. in VIII. poglavja razpisa in večje število točk je dosegel izbrani koncesionar. Do razlik med izbranim koncesionarjem in tožnico je prišlo po prednostnih merilih iz VIII. poglavja Javnega razpisa, in sicer v zvezi z bližino in dostopnostjo, kjer izbrani koncesionar ni dobil točk, tožnica pa je dobila 2 točki, ker ima sedež na območju UE Laško. Razlika je bila tudi v zvezi z merilom iz 5. točke VIII. poglavja Javnega razpisa (kadrovske zmogljivosti). Izbrani koncesionar je tukaj dosegel 5 točk (za 4 dodatne veterinarje nad izpolnjevanjem pogojev, zaposlene za polni delovni čas, 1 veterinarskega pomočnika, zaposlenega za polni delovni čas in 1 veterinarskega pomočnika, zaposlenega za krajši delovni čas, na dan objave Javnega razpisa), tožnica pa 3 točke (za 1 dodatnega veterinarja nad izpolnjevanjem pogojev, zaposlenega za polni delovni čas, ter 1 veterinarskega pomočnika, zaposlenega za polni delovni čas). Nadalje je do razlike prišlo še pri popustu na ceno režijske ure (izbrani koncesionar je prejel 5 točk za ponujenih 10 % popusta, tožnica pa 1 točko za ponujeni 2 % popust). Pri ostalih prednostnih merilih iz VIII. točke Javnega razpisa sta obe veterinarski organizaciji dosegli enako število točk. Tako je izbrani koncesionar skupaj dosegel 35 točk, tožnica pa 31 točk.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4.Tožnica je vložila tožbo, s katero predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo in sklep o popravi očitne pomote odpravi ter koncesijo za območje občine Radeče dodeli tožnici, zavrne pa zahtevo izbranega koncesionarja, podredno pa, naj zadevo po odpravi izpodbijane odločbe in navedenega sklepa o popravi vrne v ponovno odločanje toženki, zahteva tudi povračilo stroškov. V njej in v treh pripravljalnih vlogah navaja, da je pomembno prednostno merilo iz VII. poglavja Javnega razpisa v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Uredbe. Koncesija se je podeljevala za območje občine Radeče, prijavo na Javni razpis sta podali tožnica in izbrani koncesionar, pri čemer meni, da je toženka slednjemu podelila 8 točk preveč, dejansko bi jih torej morala imeti manj kot tožnica, s tem pa bi morala biti odločitev diametralno nasprotna. Uveljavlja, da bi morala toženka prijavo izbranega koncesionarja zavreči, saj ta ni izpolnjevala potrebnih pogojev oz. je bila nepopolna (četrti odstavek 66. člena ZVet-1). Iz obrazca 6, kot ga je v okviru prijave na Javni razpis podal izbrani koncesionar, izhaja, da je pod točko A ta zapisal, da se prijavlja za UE Sevnica, pod točko B pa da se prijavlja za občine Sevnica ter Škocjan (del občine), in sicer za zaselke - Štrit, Dule, Močvirje, Bučka, Jerman vrh, Jarčji vrh, Gorenje Radulje, Dolenje Radulje, Zaboršt, in za občino Radeče. Zaradi tega pa je navedena vloga na obrazcu 6 izbranega koncesionarja nepopolna, saj morajo prijavitelji na Javni razpis prijaviti območje UE ali del UE z navedbo območja celotnih občin, ki so zaokrožena enota. Nikakor veterinarske organizacije ne morejo prijaviti dela občine, kot je to storil izbrani koncesionar. Toženka bi morala zahtevati dopolnitev njegove vloge tako, da bi na tem obrazcu navedel celotno občino Škocjan (s čimer bi pokril tudi celotno UE Sevnica) ali pa da bi del občine Škocjan (z 9 zaselki) umaknil iz prijave (kar pa pomeni, da UE Sevnica ne bi imel pokrite). Če vloga po pozivu ne bi bila dopolnjena, bi morala biti s strani toženke zavržena. Za posamezno območje občine se prijavitelj ne more prijaviti, saj lahko do delitve območja občine pride le, če se ob izenačenosti prijaviteljev ti sporazumno tako dogovorijo (šesti odstavek 3. člena Uredbe). Toženka je tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe (pri povzemanju vloge izbranega koncesionarja) izpustila prijavo za del občine Škocjan (kot je bila opravljena) in je tako izrecno ravnala v nasprotju s prijavno dokumentacijo. Toženka je tako odločala o drugačnem območju, kot je bilo prijavljeno s strani prijavitelja. Prijava dela območja ne more biti pravno relevantna. Če se koncesija ne more določiti za del občine, tudi prijava ne more biti izvedena na ta način (sicer gre za kršitev odločanja oz. za odločanje izven meja zahtevkov). Toženka pa je (z upoštevanjem popravnega sklepa) vseeno ocenila, da je izbrani koncesionar pokril celo območje UE Sevnica, v kateri ima sedež in podružnico, ter mu je bilo na ta račun za pokritje UE dodeljeno 12 točk. Navedeno pa je nepravilno, saj bi se moral izbrani koncesionar prijaviti za celotno območje občine Škocjan, da bi pokril celotno UE Sevnica (prijava zaselkov občine Škocjan ni dopustna glede na pravila za prijavljanje in ne pomeni pokritja UE). Skladno z Uredbo o teritorialnem obsegu upravnih enot v Republiki Sloveniji (Uredba o teritorialnem obsegu UE) UE Sevnica sicer zajema vsa naselja v Občini Sevnica in 9 naselij v občini Škocjan (Bučka, Dolenje Radulje, Dule, Gorenje Radulje, Jerman vrh, Jarčji vrh, Močvirje, Štrit, Zaboršt), a to ne pomeni, da lahko prijavitelj UE pokrije na način, kot je to naredil zgolj s prijavo dela občine Škocjan (UE Sevnica bi lahko po mnenju tožnice pokril zgolj, če bi oddal prijavo tako za celotno območje občine Sevnica kot tudi za celotno območje občine Škocjan).

5.Celo če bi bila prijava na del območja občine (posamezne zaselke) dopustna, tožnica izpostavlja, da je toženka upoštevala samo 1176 kmetijskih gospodarstev (to so kmetijska gospodarstva iz občine Sevnica in kmetijska gospodarstva iz občine Radeče) in torej ni prištela k temu tudi kmetijskih gospodarstev 9 naselij v občini Škocjan, za katere je sicer podal izbrani koncesionar nedopustno prijavo v razdelku B obrazca 6. Če bi se to pri odločanju upoštevalo, bi se glede na kriterij izpolnjevanja kadrovskega pogoja spremenilo tudi število točk, ki bi jih izbrani koncesionar pridobil za dodatne veterinarje nad izpolnjevanjem pogojev (v takem primeru pri njem ne bi šlo za 4 dodatne veterinarje, temveč za manj veterinarjev, posledično pa prav gotovo ne bi bila upravičen do 5 točk iz tega merila). Toliko bolj pa bi se točkovanje po slednjem merilu spremenilo, če bi se pod prijavljeno območje vzelo celotno območje občine Škocjan.

6.Tožnica poudarja, da ker izbrani koncesionar ni pokril celotne UE Sevnica, temveč samo dve občini - občino Sevnica in občino Radeče, bi moral dobiti skladno s 6. alinejo VII. točke Javnega razpisa zgolj 4 točke. Če pa bi pokril občini Sevnica in Škocjan, pa bi bila skladno z 2. alinejo VII. poglavja Javnega razpisa upravičen do 12 točk, saj ti dve občini hkrati predstavljata območje cele UE. Pojasnjuje namreč, da so v RS 3 občine, ki so razdeljene med dve UE, ena izmed njih je občina Škocjan, ki delno sodi v UE Sevnica, delno pa v UE Novo mesto. Glede na cilj zakonske rešitve, ki je, da veterinarske organizacije zapolnjujejo svojo UE (in zato tudi dobijo največji del možnih točk v okviru določenih meril), je torej edino pravilno, da bi se izbrani koncesionar prijavil za občino Škocjan, če pa se je zanjo prijavila tudi veterinarska organizacija z območja UE Novega mesta, pa bi pač z njo konkuriral v okviru prednostnih kriterijev. Predmetni upravni spor se sicer ne vodi zaradi podelitve koncesije na območju občine Škocjan, vendar pa navedeno priča o tem, da prijava na del občine ni dopustna, saj bi sicer morala toženka o njej v izpodbijani odločbi tudi odločiti in jo zavrniti.

7.V odgovoru na tožbo in treh pripravljalnih vlogah toženka pojasni, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o dodelitvi koncesije za območje občine Radeče. Pojasnjuje status občine Škocjan, ki spada v dve UE in dodelitev točk izbranemu koncesionarju. Tožnica očita, da je vloga izbranega koncesionarja nepopolna zaradi prijave na del občine Škocjan. Navaja, da je vloga prijavitelja nepopolna takrat, ko ne vsebuje vseh sestavin, ki so v 66. členu ZVet-1. Komisija toženke je odprla vlogo izbranega koncesionarja na Javni razpis in ugotovila, da je pravočasna in popolna. Izbrani koncesionar je v vlogi na obrazcu 6 navedel območje, na katerega se prijavlja. S tem je jasno in razumljivo podal predlog območja, na katerem naj se mu dodeli koncesija in izpolnil pogoj, da se vloga lahko vsebinsko obravnava. Prijavitelj ni kandidiral na del UE Sevnica, temveč na celo UE, kjer so zajeti tudi navedeni zaselki. Prijavni obrazec 6 je določal navedbo UE ali občine. Izbrani koncesionar je jasno izrazil voljo, da želi opravljati dejavnost javne veterinarske službe na območju celotne UE Sevnica. Cela občina Škocjan bi pomenila, da gre preko UE Sevnica, izbrani koncesionar pa je jasno izrazil, da ne posega v UE Novo mesto in tudi zoper odločitev toženke o zavrnitvi zahteve za zaselke občine Škocjan ni vložil upravnega spora. Del zaselkov v UE Sevnica pripada občini Škocjan, pri čemer del občine Škocjan pripada UE Sevnica, del pa UE Novo mesto. To dejstvo je upravni organ upošteval tudi v seznamu KMG-MID. Število KMG-MID iz zaselkov, ki spadajo v UE Sevnica v občini Škocjan znaša 74 KMG-MID, iz zaselkov, ki spadajo v UE Novo mesto, pa 206 KMG-MID. Koncendent je vlogo za dodelitev koncesije v UE Sevnica upošteval tako, da se občina ne drobi - najmanjša enota je občina, kjer se zaselki pripišejo k občini, da ne pride do drobljenja znotraj posameznih vasi. Uredba v 3. členu določa, da je najmanjša zaokrožena celota občina, ki se ne deli na naselja. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa - sodba Vrhovnega sodišča RS (VS RS) X Ips 395/2011 v povezavi s sodbama Upravnega sodišča RS II U 396/2010 in II U 397/2010. S tem, ko se je izbrani koncesionar prijavil tudi na zaselke, se je prijavil na celotno UE, vendar mu ni bilo mogoče ugoditi za zaselke, ker je najmanjša enota občina. V praksi namreč to pomeni, da izbrani koncesionar, ko mora izvesti odredbena dela, cepljenja, ali določiti kužni krog, bo to vedno kot občina, celota, ne da sta dva koncesionarja za eno občino. Razpisu je treba slediti, da se določi za eno občino enega koncesionarja.

8.Nadalje navaja, da tožnica neutemeljeno navaja, da je izbranemu koncesionarju pri ocenjevanju njegove vloge dodelila preveliko število točk na podlagi VII. poglavja Javnega razpisa za pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja in izpolnjuje pogoje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je prijavil za območje občin Sevnica in Radeče, ki obsega 1176 kmetijskih gospodarstev, ki redijo rejne živali. Za izpolnitev pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev mora imeti veterinarska organizacija zaposlene štiri veterinarje za polni delovni čas. Izbrani koncesionar ima zaposlenih osem veterinarjev za polni delovni čas, s čimer izpolnjuje kadrovski pogoj razpisa. Za pokritje UE Sevnica, v kateri ima sedež, je dobil 12 točk, kar je enako število točk, kot jih je dobila tožnica za pokritje UE Laško. Seštevek točk za kadrovske zmogljivosti izbranega koncesionarja bi bil še višji, če Javni razpis ne bi določal, da je najvišji možen seštevek vseh točk za kadrovske zmogljivosti 5 točk. Toženka še pripominja, da se tako število točk za kadrovske zmogljivosti kot tudi skupno število točk po vseh prednostnih merilih za izbranega koncesionarja ne bi spremenilo niti, ko bi se pri izračunu števila kmetijskih gospodarstev (KMG-MID) upoštevalo tudi del občine Škocjan, ki v UE Sevnica obsega 74 kmetijskih gospodarstev. V tem primeru bi celotno območje obsegalo 1250 kmetijskih gospodarstev. Za izpolnitev pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev bi morala imeti veterinarska organizacija, kot izhaja iz Javnega razpisa, zaposlenih pet veterinarjev za polni delovni čas. Izbrani koncesionar ima zaposlenih osem veterinarjev za polni delovni čas, iz česar izhaja, da bi imel še vedno tri dodatne veterinarje nad izpolnjevanjem pogojev, zaposlene za polni delovni čas. V skladu s 5. točko VIII. poglavja Javnega razpisa se vsak dodatni veterinar nad izpolnjevanjem pogojev na dan objave Javnega razpisa, ki je zaposlen s polnim delovnim časom, točkuje z 2 točkama, najvišji možen seštevek točk za kadrovske zmogljivosti pa je 5 točk. Iz tega sledi, da navedeno ne bi vplivalo na število točk, ki jih je izbrani koncesionar dobil za kadrovske zmogljivosti, saj že trije dodatni veterinarji nad izpolnjevanjem pogojev, zaposleni za polni delovni čas, presežejo seštevek 5 točk (3 x 2 = 6 točk), poleg tega pa ima izbrani koncesionar še enega veterinarskega pomočnika, zaposlenega za polni delovni čas, in enega veterinarskega pomočnika, zaposlenega za krajši delovni čas (1 + 0,5 = 1,5 točke). Število točk za kadrovske zmogljivosti, kot tudi skupno število točk po vseh prednostnih merilih za izbranega koncesionarja se ne bi spremenilo niti, ko bi se pri izračunu števila kmetijskih gospodarstev upoštevalo celotno občino Škocjan, ki obsega 280 kmetijskih gospodarstev. V tem primeru bi celotno območje obsegalo 1456 kmetijskih gospodarstev. Za izpolnitev pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev bi morala imeti veterinarska organizacija, kot izhaja iz Javnega razpisa, še vedno zaposlenih pet veterinarjev za polni delovni čas. Izbrani koncesionar se je prijavil na območje celotne upravne enote Sevnica, kar je jasno izrazil v vlogi na obrazcu 6, vendar pa območje celotne UE Sevnica obsega tudi del naselij občine Škocjan. Prijavitelji, ki imajo sedeže veterinarskih organizacij v eni izmed UE, ki obsegajo tovrstne situacije, bi bili zaradi tega v neenakem položaju glede na ostale. Za pokritje območja cele UE po prednostnem merilu iz VII. poglavja Javnega razpisa, kot to smatra tožnica, bi morali prijavitelji uveljavljati območje, ki je večje kot ena cela UE, da bi dobili 12 točk oz. bi pomenilo, da se UE na teh treh območjih ne bi upoštevale kot UE, kar pa ni v skladu z načelom pravičnosti. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8.Nadalje navaja, da tožnica neutemeljeno navaja, da je izbranemu koncesionarju pri ocenjevanju njegove vloge dodelila preveliko število točk na podlagi VII. poglavja Javnega razpisa za pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja in izpolnjuje pogoje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je prijavil za območje občin Sevnica in Radeče, ki obsega 1176 kmetijskih gospodarstev, ki redijo rejne živali. Za izpolnitev pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev mora imeti veterinarska organizacija zaposlene štiri veterinarje za polni delovni čas. Izbrani koncesionar ima zaposlenih osem veterinarjev za polni delovni čas, s čimer izpolnjuje kadrovski pogoj razpisa. Za pokritje UE Sevnica, v kateri ima sedež, je dobil 12 točk, kar je enako število točk, kot jih je dobila tožnica za pokritje UE Laško. Seštevek točk za kadrovske zmogljivosti izbranega koncesionarja bi bil še višji, če Javni razpis ne bi določal, da je najvišji možen seštevek vseh točk za kadrovske zmogljivosti 5 točk. Toženka še pripominja, da se tako število točk za kadrovske zmogljivosti kot tudi skupno število točk po vseh prednostnih merilih za izbranega koncesionarja ne bi spremenilo niti, ko bi se pri izračunu števila kmetijskih gospodarstev (KMG-MID) upoštevalo tudi del občine Škocjan, ki v UE Sevnica obsega 74 kmetijskih gospodarstev. V tem primeru bi celotno območje obsegalo 1250 kmetijskih gospodarstev. Za izpolnitev pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev bi morala imeti veterinarska organizacija, kot izhaja iz Javnega razpisa, zaposlenih pet veterinarjev za polni delovni čas. Izbrani koncesionar ima zaposlenih osem veterinarjev za polni delovni čas, iz česar izhaja, da bi imel še vedno tri dodatne veterinarje nad izpolnjevanjem pogojev, zaposlene za polni delovni čas. V skladu s 5. točko VIII. poglavja Javnega razpisa se vsak dodatni veterinar nad izpolnjevanjem pogojev na dan objave Javnega razpisa, ki je zaposlen s polnim delovnim časom, točkuje z 2 točkama, najvišji možen seštevek točk za kadrovske zmogljivosti pa je 5 točk. Iz tega sledi, da navedeno ne bi vplivalo na število točk, ki jih je izbrani koncesionar dobil za kadrovske zmogljivosti, saj že trije dodatni veterinarji nad izpolnjevanjem pogojev, zaposleni za polni delovni čas, presežejo seštevek 5 točk (3 x 2 = 6 točk), poleg tega pa ima izbrani koncesionar še enega veterinarskega pomočnika, zaposlenega za polni delovni čas, in enega veterinarskega pomočnika, zaposlenega za krajši delovni čas (1 + 0,5 = 1,5 točke). Število točk za kadrovske zmogljivosti, kot tudi skupno število točk po vseh prednostnih merilih za izbranega koncesionarja se ne bi spremenilo niti, ko bi se pri izračunu števila kmetijskih gospodarstev upoštevalo celotno občino Škocjan, ki obsega 280 kmetijskih gospodarstev. V tem primeru bi celotno območje obsegalo 1456 kmetijskih gospodarstev. Za izpolnitev pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev bi morala imeti veterinarska organizacija, kot izhaja iz Javnega razpisa, še vedno zaposlenih pet veterinarjev za polni delovni čas. Izbrani koncesionar se je prijavil na območje celotne upravne enote Sevnica, kar je jasno izrazil v vlogi na obrazcu 6, vendar pa območje celotne UE Sevnica obsega tudi del naselij občine Škocjan. Prijavitelji, ki imajo sedeže veterinarskih organizacij v eni izmed UE, ki obsegajo tovrstne situacije, bi bili zaradi tega v neenakem položaju glede na ostale. Za pokritje območja cele UE po prednostnem merilu iz VII. poglavja Javnega razpisa, kot to smatra tožnica, bi morali prijavitelji uveljavljati območje, ki je večje kot ena cela UE, da bi dobili 12 točk oz. bi pomenilo, da se UE na teh treh območjih ne bi upoštevale kot UE, kar pa ni v skladu z načelom pravičnosti. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9.Na tožbo je odgovoril tudi izbrani koncesionar kot prizadeta stranka. Navaja, da je vložil popolno vlogo za dodelitev koncesije, zaradi česar jo je bila toženka dolžna vsebinsko obravnavati in o njej meritorno odločiti. Tožnica ne pojasni, zakaj naj bi bila vloga prizadete stranke nepopolna, navaja le, da prijavitelj ne more prijaviti le dela posamezne občine, pač pa bi morala prijaviti celotno občino. Vendar pa slednje ne predstavlja razloga za zavrženje. Kako je prizadeta stranka izpolnila obrazec 6, ni sporno. V točki A je navedla "UE Sevnica". Tako ne more biti nobenega dvoma, da je prijavila celotno področje celotne UE Sevnica, kot področje, na katerem uveljavlja koncesijo. Vsako drugačno tolmačenje in zatrjevanje tožnice je napačno. Prav tako drži, da je prizadeta stranka v obrazcu 6 pod točko "B občine" navedla celotno teritorialno območje občin Sevnica in Radeče ter tisti del občine Škocjan, za katerega je krajevno pristojna UE Sevnica. Taka prijava prizadete stranke ni nedopustna, z njo je prizadeta stranka le poudarila, da izvaja dejavnost veterinarskih storitev na področju celotne UE Sevnica. Da je razdelitev Občine Škocjan specifična, izhaja že iz tožbenih navedb tožnice, in sicer je področje občine Škocjan teritorialno razdeljeno tako, da del pokriva UE Sevnica, preostali del pa pokriva UE Novo mesto. Slednje ne velja le za področje uprave, pač pa tudi za druga področja. Vendar pa toženka ni kršila razpisnih pogojev. Tožnica sama navaja, kakšno je bilo prednostno merilo, pri čemer ni sporno, da iz prednostnega merila v poglavju VII. razpisnih pogojev jasno izhaja, da kandidatu, ki pokriva območje ene cele UE, pripada 12 točk. Do teh 12 točk, kot je to pravilno ugotovila že toženka, je upravičena tudi prizadeta stranka. Tožnica trdi, da prizadeta stranka ne pokriva z veterinarskimi storitvami celotnega področja UE Sevnica. Iz tožbe izhaja, da naj prizadeta stranka ne bi bila upravičena do 12 točk zato, ker naj bi prijavila le del občine Škocjan, ne pa celote. Tako pravno naziranje ni pravilno. Celotna občina Škocjan ne sodi pod pristojnost UE Sevnica. Prizadeta stranka namreč koncesije ni uveljavljala na področju občine Škocjan, pač pa na področju UE Sevnica in Občine Radeče. Odločitev toženke je bila tako pravilna. Zaradi navedenega prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, priglaša pa tudi stroške postopka.

9.Na tožbo je odgovoril tudi izbrani koncesionar kot prizadeta stranka. Navaja, da je vložil popolno vlogo za dodelitev koncesije, zaradi česar jo je bila toženka dolžna vsebinsko obravnavati in o njej meritorno odločiti. Tožnica ne pojasni, zakaj naj bi bila vloga prizadete stranke nepopolna, navaja le, da prijavitelj ne more prijaviti le dela posamezne občine, pač pa bi morala prijaviti celotno občino. Vendar pa slednje ne predstavlja razloga za zavrženje. Kako je prizadeta stranka izpolnila obrazec 6, ni sporno. V točki A je navedla "UE Sevnica". Tako ne more biti nobenega dvoma, da je prijavila celotno področje celotne UE Sevnica, kot področje, na katerem uveljavlja koncesijo. Vsako drugačno tolmačenje in zatrjevanje tožnice je napačno. Prav tako drži, da je prizadeta stranka v obrazcu 6 pod točko "B občine" navedla celotno teritorialno območje občin Sevnica in Radeče ter tisti del občine Škocjan, za katerega je krajevno pristojna UE Sevnica. Taka prijava prizadete stranke ni nedopustna, z njo je prizadeta stranka le poudarila, da izvaja dejavnost veterinarskih storitev na področju celotne UE Sevnica. Da je razdelitev Občine Škocjan specifična, izhaja že iz tožbenih navedb tožnice, in sicer je področje občine Škocjan teritorialno razdeljeno tako, da del pokriva UE Sevnica, preostali del pa pokriva UE Novo mesto. Slednje ne velja le za področje uprave, pač pa tudi za druga področja. Vendar pa toženka ni kršila razpisnih pogojev. Tožnica sama navaja, kakšno je bilo prednostno merilo, pri čemer ni sporno, da iz prednostnega merila v poglavju VII. razpisnih pogojev jasno izhaja, da kandidatu, ki pokriva območje ene cele UE, pripada 12 točk. Do teh 12 točk, kot je to pravilno ugotovila že toženka, je upravičena tudi prizadeta stranka. Tožnica trdi, da prizadeta stranka ne pokriva z veterinarskimi storitvami celotnega področja UE Sevnica. Iz tožbe izhaja, da naj prizadeta stranka ne bi bila upravičena do 12 točk zato, ker naj bi prijavila le del občine Škocjan, ne pa celote. Tako pravno naziranje ni pravilno. Celotna občina Škocjan ne sodi pod pristojnost UE Sevnica. Prizadeta stranka namreč koncesije ni uveljavljala na področju občine Škocjan, pač pa na področju UE Sevnica in Občine Radeče. Odločitev toženke je bila tako pravilna. Zaradi navedenega prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, priglaša pa tudi stroške postopka.

10.Sodišče je v konkretni zadevi US RS predložilo zahtevo za oceno ustavnosti 66. člena ZVet-1, do odločitve US RS o navedenem postopek s sklepom z dne 13. 12. 2022 prekinilo in ga nadaljevalo s sklepom z dne 22. 7. 2024 po odločitvi US RS U-I-377/22-14 z dne 1. 2. 2024, ki je ugotovilo, da ZVet-1 ni v neskladju z Ustavo RS. Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče v 15. točki obrazložitve navedene sprejelo stališče, da je namen meril omogočiti primerjavo med prijavami in določiti, katere okoliščine so pomembne pri izbiri koncesionarja. Določanje meril zasleduje javni interes in preprečuje arbitrarno dodeljevanje koncesij. Pri tem pa merila za izbiro koncesionarja ne smejo biti v nasprotju z zakonom in Ustavo RS, zato sta Uredba in javni razpis lahko predmet sodnega nadzora.

10.Sodišče je v konkretni zadevi US RS predložilo zahtevo za oceno ustavnosti 66. člena ZVet-1, do odločitve US RS o navedenem postopek s sklepom z dne 13. 12. 2022 prekinilo in ga nadaljevalo s sklepom z dne 22. 7. 2024 po odločitvi US RS U-I-377/22-14 z dne 1. 2. 2024, ki je ugotovilo, da ZVet-1 ni v neskladju z Ustavo RS. Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče v 15. točki obrazložitve navedene sprejelo stališče, da je namen meril omogočiti primerjavo med prijavami in določiti, katere okoliščine so pomembne pri izbiri koncesionarja. Določanje meril zasleduje javni interes in preprečuje arbitrarno dodeljevanje koncesij. Pri tem pa merila za izbiro koncesionarja ne smejo biti v nasprotju z zakonom in Ustavo RS, zato sta Uredba in javni razpis lahko predmet sodnega nadzora.

11.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v in prebralo vse listine upravnega spisa zadeve ter v listinske priloge strank, predložene v spis, in sicer A1 do A10 tožnice, B1 do B9 toženke, C1 do C2 prizadete stranke. Drugih dokaznih predlogov stranki in prizadeta stranka niso podale.

11.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v in prebralo vse listine upravnega spisa zadeve ter v listinske priloge strank, predložene v spis, in sicer A1 do A10 tožnice, B1 do B9 toženke, C1 do C2 prizadete stranke. Drugih dokaznih predlogov stranki in prizadeta stranka niso podale.

K I. točki izreka

K I. točki izreka

12.Tožba ni utemeljena.

12.Tožba ni utemeljena.

13.Med strankama ni sporno, da je izbrani koncesionar v prijavnem obrazcu 6 (kot razvidno tudi iz priloge A5) pod točko A obrazca navedel UE Sevnica, kar pa je pod točko B specificiral kot občino Sevnica ter del občine Škocjan (pri čemer je na tem mestu podal 9 zaselkov, ki po Uredbi o teritorialnem obsegu UE sodijo v UE Sevnica), s posebno navedbo, da navedeno sodi v UE Sevnica, prijavil pa se je še za območje občine Radeče (ki je sicer del UE Laško). Občina Škocjan je namreč ena izmed treh občin v RS, ki po Uredbi o teritorialnem obsegu UE spada z delom zaselkov v eno UE (tj. v UE Sevnica), s preostalim delom zaselkov pa v drugo UE (tj. v UE Novo mesto). Nadalje med strankama tudi ni sporno, da se je na dan objave Javnega razpisa izbrani koncesionar na celotno prijavljeno območje prijavil z 8 veterinarji, zaposlenimi za polni delovni čas, 1 veterinarskim pomočnikom, zaposlenim za polni delovni čas, in 1 veterinarskim pomočnikom, zaposlenim za krajši delovni čas.

13.Med strankama ni sporno, da je izbrani koncesionar v prijavnem obrazcu 6 (kot razvidno tudi iz priloge A5) pod točko A obrazca navedel UE Sevnica, kar pa je pod točko B specificiral kot občino Sevnica ter del občine Škocjan (pri čemer je na tem mestu podal 9 zaselkov, ki po Uredbi o teritorialnem obsegu UE sodijo v UE Sevnica), s posebno navedbo, da navedeno sodi v UE Sevnica, prijavil pa se je še za območje občine Radeče (ki je sicer del UE Laško). Občina Škocjan je namreč ena izmed treh občin v RS, ki po Uredbi o teritorialnem obsegu UE spada z delom zaselkov v eno UE (tj. v UE Sevnica), s preostalim delom zaselkov pa v drugo UE (tj. v UE Novo mesto). Nadalje med strankama tudi ni sporno, da se je na dan objave Javnega razpisa izbrani koncesionar na celotno prijavljeno območje prijavil z 8 veterinarji, zaposlenimi za polni delovni čas, 1 veterinarskim pomočnikom, zaposlenim za polni delovni čas, in 1 veterinarskim pomočnikom, zaposlenim za krajši delovni čas.

14.Tožnica tudi ni ugovarjala številu kmetijskih gospodarstev, ugotovljenih po (delih) občin/ah, ki spadajo v posamezno UE (priloga B2), tj. ni ugovarjala, da se v Občini Sevnica nahaja 1015 KMG-MID, v delu občine Škocjan, ki spada v UE Sevnica, 74 KMG-MID, ter da se v občini Radeče nahaja 161 KMG-MID, zato navedenemu sodišče kot nespornim dejstvom sledi, v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

14.Tožnica tudi ni ugovarjala številu kmetijskih gospodarstev, ugotovljenih po (delih) občin/ah, ki spadajo v posamezno UE (priloga B2), tj. ni ugovarjala, da se v Občini Sevnica nahaja 1015 KMG-MID, v delu občine Škocjan, ki spada v UE Sevnica, 74 KMG-MID, ter da se v občini Radeče nahaja 161 KMG-MID, zato navedenemu sodišče kot nespornim dejstvom sledi, v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

15.Sporno pa je med strankama, ali se je izbrani koncesionar dejansko prijavil na prijavnem obrazcu 6 za celotno UE Sevnica, ali pa - kot to zatrjuje tožnica, pri čemer se sklicuje tudi na odločbo VS RS X Ips 395/2011 z dne 8. 11. 2012 - le za njen del (ker je v točki B obrazca prijavil le 9 zaselkov iz občine Škocjan (ne pa cele občine Škocjan - čeprav nesporno drugi zaselki te občine po Uredbi o teritorialnem obsegu UE sodijo v UE Novo mesto), pri čemer pa je po 3. členu Uredbe občina najmanjša enota in ali je torej s tem nepravilno bil točkovan z 12 točkami po 2. alineji VII. poglavja Javnega razpisa (za območje cele UE Sevnica, v kateri ima izbrani koncesionar sedež) namesto s 4 točkami na podlagi 6. alineje VII. poglavja Javnega razpisa (za območje 2 občin, ki predstavljata zaokroženo celoto in nista hkrati območje cele UE). Navedenemu sicer toženka in izbrani koncesionar nasprotujeta.

15.Sporno pa je med strankama, ali se je izbrani koncesionar dejansko prijavil na prijavnem obrazcu 6 za celotno UE Sevnica, ali pa - kot to zatrjuje tožnica, pri čemer se sklicuje tudi na odločbo VS RS X Ips 395/2011 z dne 8. 11. 2012 - le za njen del (ker je v točki B obrazca prijavil le 9 zaselkov iz občine Škocjan (ne pa cele občine Škocjan - čeprav nesporno drugi zaselki te občine po Uredbi o teritorialnem obsegu UE sodijo v UE Novo mesto), pri čemer pa je po 3. členu Uredbe občina najmanjša enota in ali je torej s tem nepravilno bil točkovan z 12 točkami po 2. alineji VII. poglavja Javnega razpisa (za območje cele UE Sevnica, v kateri ima izbrani koncesionar sedež) namesto s 4 točkami na podlagi 6. alineje VII. poglavja Javnega razpisa (za območje 2 občin, ki predstavljata zaokroženo celoto in nista hkrati območje cele UE). Navedenemu sicer toženka in izbrani koncesionar nasprotujeta.

16.Sporno med strankama pa je tudi, ali je toženka izbranemu koncesionarju glede na območje, za katerega se je prijavil, pravilno točkovala merilo iz 5. točke VIII. poglavja Javnega razpisa (kadrovske zmogljivosti). Tožnica namreč toženki očita, da med številom relevantnih kmetijskih gospodarstev za prijavljeno območje ni upoštevala kmetijskih gospodarstev v delu občine Škocjan, ki pripada UE Sevnica (tj. še 74 KMG-MID gospodarstev, skupaj bi morala toženka upoštevati pri točkovanju tega merila za izbranega koncesionarja 1250 gospodarstev namesto le 1176, kot jih je za prizadeto stranko upoštevala za občino Sevnica in občino Radeče).

16.Sporno med strankama pa je tudi, ali je toženka izbranemu koncesionarju glede na območje, za katerega se je prijavil, pravilno točkovala merilo iz 5. točke VIII. poglavja Javnega razpisa (kadrovske zmogljivosti). Tožnica namreč toženki očita, da med številom relevantnih kmetijskih gospodarstev za prijavljeno območje ni upoštevala kmetijskih gospodarstev v delu občine Škocjan, ki pripada UE Sevnica (tj. še 74 KMG-MID gospodarstev, skupaj bi morala toženka upoštevati pri točkovanju tega merila za izbranega koncesionarja 1250 gospodarstev namesto le 1176, kot jih je za prizadeto stranko upoštevala za občino Sevnica in občino Radeče).

Glede merila iz VII. poglavja Javnega razpisa

Glede merila iz VII. poglavja Javnega razpisa

17.Med strankama je sporno merilo iz VII. poglavja Javnega razpisa, po katerem sta sicer tako tožnica kot izbrani koncesionar dobila 12 točk za prijavo na območje ene cele UE, v kateri imata sedež, tožnica za UE Laško, izbrani koncesionar pa za UE Sevnica.

17.Med strankama je sporno merilo iz VII. poglavja Javnega razpisa, po katerem sta sicer tako tožnica kot izbrani koncesionar dobila 12 točk za prijavo na območje ene cele UE, v kateri imata sedež, tožnica za UE Laško, izbrani koncesionar pa za UE Sevnica.

18.Sodišče ugotavlja, da je toženka v VII. poglavju Javnega razpisa kot samostojno merilo opredelila prijavljeno območje. V tem pa leži spor med strankama, saj tožnica meni, da bi moral pod točko B prijavnega obrazca izbrani koncesionar prijaviti celotno občino Škocjan in ne le njen del (9 zaselkov, ki spadajo v UE Sevnica), če je želel dobiti 12 točk po 2. alineji VII. poglavju Javnega razpisa za celotno UE Sevnica (in ne le 4 točke po 6. alineji iste določbe), pri tem se sklicuje na odločitev VS RS X Ips 395/2011 z dne 8. 11. 2012. Toženka pa meni, da je tožnica jasno pokazala svojo voljo prijave celotne UE Sevnica s tem, da je pod točko A prijavnega obrazca napisala, da se prijavlja za celo UE Sevnica. Navedeno je sicer razvidno tudi iz prijavnega obrazca A5.

18.Sodišče ugotavlja, da je toženka v VII. poglavju Javnega razpisa kot samostojno merilo opredelila prijavljeno območje. V tem pa leži spor med strankama, saj tožnica meni, da bi moral pod točko B prijavnega obrazca izbrani koncesionar prijaviti celotno občino Škocjan in ne le njen del (9 zaselkov, ki spadajo v UE Sevnica), če je želel dobiti 12 točk po 2. alineji VII. poglavju Javnega razpisa za celotno UE Sevnica (in ne le 4 točke po 6. alineji iste določbe), pri tem se sklicuje na odločitev VS RS X Ips 395/2011 z dne 8. 11. 2012. Toženka pa meni, da je tožnica jasno pokazala svojo voljo prijave celotne UE Sevnica s tem, da je pod točko A prijavnega obrazca napisala, da se prijavlja za celo UE Sevnica. Navedeno je sicer razvidno tudi iz prijavnega obrazca A5.

19.Sodišče ugotavlja, da navedene odločitve VS RS v konkretni zadevi ni moč uporabiti zaradi različnih dejanskih okoliščin. V 15.-17. točki obrazložitve navedene odločitve je VS RS res pojasnilo, da se koncesijo za celotno UE podeli v okviru prijave območja vseh občin (in posledično naselij znotraj občin), ki so del posamezne UE, temu zaključku ne nasprotuje niti določba prvega odstavka 3. člena Uredbe, ki določa, da mora biti izvajanje dejavnosti organizirano tako, da je na območje ene UE zagotovljeno delo najmanj ene veterinarske organizacije s koncesijo, na način, da ne prihaja do podvajanj del na posameznih kmetijskih gospodarstvih. Glede na navedeno je v specifičnih okoliščinah obravnavane zadeve, kjer sporna naselja, po (neenotni) teritorialni razdelitvi območji občin in UE, sodijo v eno UE, hkrati pa so del občine, ki ne spada v to, temveč v drugo UE, štelo, da je pravilna odločitev toženke, da je koncesijo za območje naselij Dragučova, Ložane, Pernica, Vosek in Vukovje podelila stranki z interesom v okviru prijave za območje Občine Pesnica, ne pa revidentu, ki je podal prijavo za pridobitev koncesije za območje celotne UE Maribor, ni pa dal prijave za območje Občine Pesnica, ob tem, da je bil revident na podlagi seznama kmetijskih gospodarstev, ki je bil priloga javnega razpisa, seznanjen, da sporna naselja sodijo v Občino Pesnica, čeprav pripadajo UE Maribor, in da je imel v razpisni dokumentaciji (Obrazec 6) izrecna navodila, da tudi v primeru uveljavljanja celotnega območja UE navede tudi občine, na katerih želi opravljati koncesionirano dejavnost.

19.Sodišče ugotavlja, da navedene odločitve VS RS v konkretni zadevi ni moč uporabiti zaradi različnih dejanskih okoliščin. V 15.-17. točki obrazložitve navedene odločitve je VS RS res pojasnilo, da se koncesijo za celotno UE podeli v okviru prijave območja vseh občin (in posledično naselij znotraj občin), ki so del posamezne UE, temu zaključku ne nasprotuje niti določba prvega odstavka 3. člena Uredbe, ki določa, da mora biti izvajanje dejavnosti organizirano tako, da je na območje ene UE zagotovljeno delo najmanj ene veterinarske organizacije s koncesijo, na način, da ne prihaja do podvajanj del na posameznih kmetijskih gospodarstvih. Glede na navedeno je v specifičnih okoliščinah obravnavane zadeve, kjer sporna naselja, po (neenotni) teritorialni razdelitvi območji občin in UE, sodijo v eno UE, hkrati pa so del občine, ki ne spada v to, temveč v drugo UE, štelo, da je pravilna odločitev toženke, da je koncesijo za območje naselij Dragučova, Ložane, Pernica, Vosek in Vukovje podelila stranki z interesom v okviru prijave za območje Občine Pesnica, ne pa revidentu, ki je podal prijavo za pridobitev koncesije za območje celotne UE Maribor, ni pa dal prijave za območje Občine Pesnica, ob tem, da je bil revident na podlagi seznama kmetijskih gospodarstev, ki je bil priloga javnega razpisa, seznanjen, da sporna naselja sodijo v Občino Pesnica, čeprav pripadajo UE Maribor, in da je imel v razpisni dokumentaciji (Obrazec 6) izrecna navodila, da tudi v primeru uveljavljanja celotnega območja UE navede tudi občine, na katerih želi opravljati koncesionirano dejavnost.

20.V konkretni zadevi pa se ne presoja podelitev koncesije za navedenih 9 naselij iz občine Škocjan, ki spadajo v UE Sevnica, pač pa gre za vprašanje, ali je izbrani koncesionar prijavil celotno UE Sevnica na prijavnem obrazcu 6 zaradi uporabe merila iz VII. poglavja Javnega razpisa. Občina Škocjan je občina, katere meje ne sovpadajo z mejami UE (del nje spada v UE Sevnica, del pa v UE Novo mesto, kot že navedeno). Ker izbrani koncesionar na prijavnem obrazcu 6 ni prijavljal tudi dela naselij te občine, ki sicer sodijo v UE Novo mesto, sodišče ugotavlja, da na zadevni Javni razpis ni imel namena prijavljati še območja cele občine Škocjan, pač pa le izrecno naselja, ki spadajo pod UE Sevnica (kar je tudi izrecno označil na levem delu točke B obrazca), ki pa jo je izrecno prijavljal tudi pod točko A tega obrazca, kot razvidno iz priloge A5. Tako sodišče smatra tudi v luči spremenjenega seznama kmetijskih gospodarstev, ki so v zvezi z zadevnim Javnim razpisom (drugače kot pri predhodnjem, kot razvidno iz 14. točke navedene odločitve VS RS, več o tem pa v v obrazložitvi v zvezi z naslednjim merilom), saj ti podatki niso več podani po številu registriranih kmetijskih gospodarstev po izključno občinah, pač pa tudi po delih občin, kot je izrecno razvidno pri občini Sevnica (število KMG-MID na zadevnem seznamu je izrecno podano tako za del občine, ki spada v UE Sevnica (74) kot tudi za del občine, ki spada pod UE Novo mesto (206), kot je pojasnila že toženka in kar je razvidno tudi iz priloge B2).

20.V konkretni zadevi pa se ne presoja podelitev koncesije za navedenih 9 naselij iz občine Škocjan, ki spadajo v UE Sevnica, pač pa gre za vprašanje, ali je izbrani koncesionar prijavil celotno UE Sevnica na prijavnem obrazcu 6 zaradi uporabe merila iz VII. poglavja Javnega razpisa. Občina Škocjan je občina, katere meje ne sovpadajo z mejami UE (del nje spada v UE Sevnica, del pa v UE Novo mesto, kot že navedeno). Ker izbrani koncesionar na prijavnem obrazcu 6 ni prijavljal tudi dela naselij te občine, ki sicer sodijo v UE Novo mesto, sodišče ugotavlja, da na zadevni Javni razpis ni imel namena prijavljati še območja cele občine Škocjan, pač pa le izrecno naselja, ki spadajo pod UE Sevnica (kar je tudi izrecno označil na levem delu točke B obrazca), ki pa jo je izrecno prijavljal tudi pod točko A tega obrazca, kot razvidno iz priloge A5. Tako sodišče smatra tudi v luči spremenjenega seznama kmetijskih gospodarstev, ki so v zvezi z zadevnim Javnim razpisom (drugače kot pri predhodnjem, kot razvidno iz 14. točke navedene odločitve VS RS, več o tem pa v v obrazložitvi v zvezi z naslednjim merilom), saj ti podatki niso več podani po številu registriranih kmetijskih gospodarstev po izključno občinah, pač pa tudi po delih občin, kot je izrecno razvidno pri občini Sevnica (število KMG-MID na zadevnem seznamu je izrecno podano tako za del občine, ki spada v UE Sevnica (74) kot tudi za del občine, ki spada pod UE Novo mesto (206), kot je pojasnila že toženka in kar je razvidno tudi iz priloge B2).

21.Sodišče tako smatra, da je glede na navedeno skladno z drugim odstavkom 3. člena Uredbe v zvezi z navedenim seznamom moč uporabiti prijave območja podelitve koncesije po teritoriju območja UE (ki ga je tožnica jasno navedla pod točko A in opisala pod točko B prijavnega obrazca), v nasprotju s prej uveljavljenim teritorijem območja občin (ravno zaradi drugačnega seznama KMG-MID), zato ni treba, da izbrani koncesionar na zadevnem obrazcu za uporabo zadevnega spornega merila prijavlja še celotno občino Škocjan, da se bo štelo, kot je navedel že pod točko A, da prijavlja celotno UE Sevnico.

22.Posledično sodišče ugotavlja, da je navedeno merilo toženka pravilno uporabila, ko je štela, da je izbrani koncesionar prijavil območje celotne UE Sevnica, kjer ima sedež, in mu za to podelila 12 točk.

Glede merila kadrovske zmogljivosti

23.Glede kadrovskih zmogljivosti Uredba v tretjem odstavku 3. člena, v okviru splošnih pogojev za prijavo, definira, da mora imeti veterinarska organizacija iz prejšnjega odstavka zaposlenega najmanj enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstv na območju, ki ga uveljavlja. Kot že predhodno pojasnjeno, sodišče pritrjuje toženki, da se je izbrani koncesionar prijavil za območje cele UE Sevnica (Občina Sevnica 1015 KMG-MID ter del občine Škocjan, ki spada v UE Sevnica, 74 KMG-MID) in občino Radeče (161 KMG-MID). To bi sicer skupaj obsegalo 1250 kmetijskih gospodarstev, ki redijo rejne živali (KMG-MID).

24.Dodatne točke za kadrovske zmogljivosti pa določa 5. točka VIII. poglavja Javnega razpisa (kadrovske zmogljivosti9). Za razliko od ostalih meril iz VIII. poglavja Javnega razpisa, je točkovanje pri tem merilu toženka izvedla z upoštevanjem celotnega prijavljenega območja (in ne zgolj območja posamezne koncesije). Toženka je sicer pri tem merilu upoštevala KMG-MID le za občino Sevnica in občino Radeče (brez 74 KMG-MID za del občine Škocjan, ki spada v UE Sevnica), skupaj 1176 KMG-MID. Za izpolnitev pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev je glede na to izračunala, da mora imeti izbrani koncesionar 4 veterinarje za polni delovni čas (1176/300 = 3,92 oziroma 4), ima pa jih 8.10 Zato je skladno s tem merilom že za dodatne 4 veterinarje izbranemu koncesionarju priznala 5 točk, ki jih po tem merilu prijavitelj maksimalno lahko doseže.

25.Toženka se je za takšno upoštevanje števila kmetijskih gospodarstev odločila, ker je skladno s 3. členom Uredbe upoštevala, da je občina najmanjša enota in ni upoštevala zaselkov iz občine Škocjan, ki sicer spadajo v UE Senica. Pri tem se je naslonila tudi na odločbo VS RS X Ips 395/2011 z dne 8. 11. 2012.

26.Vendar pa sodišče ugotavlja, da zaradi drugačnih dejanskih okoliščin navedene odločitve VS RS v primerjavi s konkretno zadevo ne more upoštevati. Navedeno odločitev je VS RS namreč sprejelo, ker je ob prejšnjem javnem razpisu glede dodelitve koncesij v okviru mreže javne veterinarske službe, v zvezi s katerim je pred 12 leti VS RS sprejelo navedeno odločitev, toženka seznam KMG-MID pripravila le po občinah (in ne tudi po zaselkih občin, ki spadajo v posamezno UE,kar je pomembno za tri občine v RS, ki delno z zaselki spadajo v eno, delno pa v drugo UE, kot pri Občini Škocjan). To je namreč razvidno iz 14. točke obrazložitve navedene odločbe VS RS11, tako pa je v svoji zadnji vlogi pojasnila tudi sicer že toženka. V konkretni zadevi torej podatek o številu KMG-MID v posamezni UE ni vezan zgolj na občine kot celote, kakršno je bilo stanje v presojani zadevi pred VS RS, pač pa so podatki o številu KMG-MID podani prav po (delih) občin/ah, ki spadajo v posamezno UE (konkretno 9 naselij občine Škocjan, ki spadajo pod UE Sevnica, tvori 74 KMG-MID, preostala naselja, ki spadajo v UE Novo mesto, pa 206, kar je sicer razvidno iz B2, tako pa je zatrdila tudi toženka). Tako se prijavo območja koncesije da v konkretni zadevi dosledno izpeljati po teritoriju UE (kar pa je drugače od presojanega stanja kot v navedeni odločbi VS RS).

27.Za izpolnitev pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev po tem merilu bi torej toženka v zvezi z izbranim koncesionarjem morala upoštevati tudi 74 KMG-MID za del občine Škocjan, ki spada v UE Sevnico, kot je na to pravilno opozorila že tožnica (ne pa tudi še preostala KMG-MID te občine, ki spadajo pod UE Novo mesto, saj za ta del izbrani koncesionar ni dal prijave, kot že navedeno, pa se da po mnenju sodišča v konkretni zadevi ob takšnih pogojih razpisa upoštevati prijavo območja koncesije po teritoriju UE), skupaj torej 1250 KMG-MID. Glede na navedeno bi moral imeti izbrani koncesionar 5 veterinarjev za polni delovni čas (1.250/300 = 4,17 oz. 5), ima pa jih 8. Že trije dodatni veterinarji izbranega koncesionarja (brez upoštevanja veterinarskih pomočnikov) pa po navedenem merilu presežejo maksimalno število točk, tj. 5 točk (3 x 2 točki), kot jih je sicer tudi toženka dodelila v konkretni zadevi izbranemu koncesionarju.

28.Sodišče ugotavlja, da četudi je toženka napačno upoštevala število KMG-MID pri izračunu kadrovske zmogljivosti, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost določitve števila točk pri tem merilu, saj bi tudi z upoštevanjem pravilnega števila KMG-MID moralo biti dodeljeno izbranemu koncesionarju takšno število točk, kot mu jih je sicer toženka pri tem merilu priznala, tj. 5 točk.

29.Ob povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, čeprav delno iz drugih razlogov pri merilu kadrovske zmogljivosti, kot je sodišče pojasnilo, zato je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

30.V četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 je določeno, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je v obravnavni zadevi sodišče tako ravnalo, sta tožnica in toženka, upoštevaje citirano zakonsko določbo, dolžni sami nositi svoje stroške postopka.

K III. točki izreka

31.Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka prizadete stranke je sodišče sprejelo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je prizadeta stranka (glede na odločitev sodišča) uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da sodišče tožbo zavrne, je zaradi navedenega načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so njene navedbe v odgovorih na tožbo in navedbe, podane na naroku za glavno obravnavo, take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oz. ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča prizadeta stranka takšnih navedb ni podala, saj je v pretežni meri povzela obrazložitev izpodbijane odločbe. S temi navedbami pa ni vplivala na odločitev sodišča, saj je sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe vse navedeno (med drugim) tudi upoštevalo. Glede na navedeno prizadeti stranki stroški postopka ne gredo.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 58/04.

2Že na samem obrazcu je bilo opozorilo, da se UE izpolni le v primeru prijave za celotno UE.

3Na samem obrazcu je bilo zapisano, da mora biti navedena točka izpolnjena tudi v primeru uveljavljanja celotnega območja UE.

4O podelitvi koncesije na delu občine ne more biti odločeno.

5Za območje 2 občin, ki predstavljata zaokroženo celoto in nista hkrati območje cele UE: 4 točke.

6Za območje ene cele UE, v kateri ima sedež ali podružnico: 12 točk.

7In sicer pod točko A: UE Sevnica in pod točko B: Sevnica; Škocjan (del občine) zaselki: Štrit, Dule, Močvirje, Bučka, Jerman vrh, Jarčji vrh, Gorenje Radulje, Dolenje Radulje, Zaboršt, Radeče. Pod točko B je posebej označil, da Sevnica in Škocjan (del občine) predstavljata celotno UE Sevnica.

8To je toženka storila v 3. točki izreka (druge) odločbe, in sicer št. U014-58/2020/4 z dne 20. 7. 2020 o dodelitvi koncesije za območje občin Novo mesto, Šentjernej in Škocjan.

9Merilo določa, da se točke za kadrovske zmogljivosti (točke iz a) in b) seštevajo, najvišji možni seštevek vseh točk je 5 točk), dodelijo pa se na naslednji način: a) vsak nadaljnji veterinar nad izpolnjevanjem pogojev na dan objave razpisa (pogoj je: 1 veterinar s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 KMG-MID za celo območje, ki ga uveljavlja in zanj izpolnjuje pogoje), ki je: - zaposlen s polnim delovnim časom na dan objave razpisa: 2 točki; - v primeru zaposlitve za krajši delovni časa od polnega, vendar najmanj 4 ure dnevno: 1 točka; (točke iz posameznih alinej se seštevajo). Za vsakega zaposlenega veterinarskega pomočnika na dan objave razpisa: - zaposlen s polnim delovnim časom: 1 točka; - v primeru zaposlitve za krajši delovni časa od polnega, vendar najmanj 4 ure dnevno: 0,5 točke; (točke iz posameznih alinej se seštevajo).

10Hkrati pa tudi še 1 veterinarskega pomočnika, zaposlenega za polni delovni čas, in 1 veterinarskega pomočnika, zaposlenega za krajši delovni čas.

11Iz navedene točke obrazložitve izhaja, da je po presoji VS RS sicer res, na kar opozarja revizija, da na podlagi besedne razlage drugega odstavka 3. člena Uredbe ni mogoče zaključiti, da prijave območja podelitve koncesije ni mogoče podati kot prijave območja UE, vendar pa je za pravilno uporabo Uredbe v zvezi s prijavo območja koncesije treba prav tako upoštevati, da iz besedne razlage te določbe Uredbe izhaja tudi, da UE sestavljajo občine, ki so zaokrožene celote. Pri tem je treba vzeti v obzir tudi način presoje izpolnjevanja osnovnega kadrovskega pogoja prijaviteljev za pridobitev koncesije. Uredba namreč v tretjem odstavku 3. člena določa, da mora imeti prijavitelj zaposlenega enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju KMG) na območju, ki ga uveljavlja. Podatki o številu registriranih kmetijskih gospodarstev, kot izhajajo iz seznama kmetijskih gospodarstev, ki je priloga javnega razpisa, pa se nanašajo na občine, podatek o številu KMG v posamezni UE pa je le seštevek števila KMG po občinah, ki sestavljajo to UE. Iz navedenega sledi, da so podatki o KMG in s tem način presoje kadrovskega pogoja vezani na teritorij občine (kot celote) in ne na teritorij območja UE.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o veterinarstvu (2001) - ZVet-1 - člen 62, 66

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) - člen 3, 3/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.