Jedro

Od 17. 11. 2011 aktivni družbeniki pravnih oseb, izbrisani po tem datumu, za njihove obveznosti ne odgovarjajo. Odločilen je datum prenehanja pravne osebe, pri gospodarskih družbah pa datum njenega izbrisa iz sodnega registra. Ker je tožba vložena znotraj enoletnega roka iz 442. člena ZFPPIPP, tožena stranka pa je bila aktivni družbenik, odgovarja z obveznosti izbrisane družbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 50.652,35 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot v 1. točki izreka. Naložilo je tudi plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Tožeča stranka je že leta 2007 pripravljala svoj izstop iz družbe S. in je svoj poslovni delež ponudila tudi toženi stranki. Iz ponudbe je razvidno, da namerava svoje interese zavarovati ne glede na posledice družbe in je tej družbi obenem odobrila kredit za 200.000,00 EUR. Družba S. naj bi kredit odplačala s kompenzacijami na podlagi raznih gradbenih del, ki bi jih izvajala z družbo P. Kredit realno sploh ni bil dan družbi S., saj do denarnega toka in nakazila denarja na račun družbe S. ni nikoli prišlo. Gre za fiktivno terjatev, da bi se poplačala od družbenikov družbe S. Že na skupščini 3. 11. 2008 je bilo družbenikom predočeno, da družba posluje slabo, zato je tožena stranka od direktorja zahtevala, da prične postopek stečaja, česar H. kot direktor ni izvršil. Sama tožena stranka je zato uvedla predlog za začetek stečaja, vendar je bil predlog zavrnjen. Zaključek sodišča, da je dokazno breme na strani pritožnika, je zmoten. Tožeča stranka mora dokazati vtoževane terjatve. Tožena stranka ni bila poslovodja družbe S. Ni mogoče pričakovati od družbenikov, da za namene vodenja imenuje poslovodjo v skladu z določili ZGD. Tudi če bi tožena stranka s kreditno pogodbo bila seznanjena, to še ne pomeni, da bi se s pogodbo strinjala. Sklepanje sodišča o dokaznem bremenu pomeni bistveno kršitev določb ZPP in hkrati zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožeča stranka bi morala na ugovor tožene stranke dokazati, da njene terjatve iz kreditne pogodbe obstajajo in so utemeljene. Tožena stranka nima dokumentacije, ima jo tožeča stranka. Tožena stranka je že pojasnila, da je bila s strani direktorja in drugih zavedena, saj jim je zaupala. Zaradi prevelike zaupljivosti tožena stranka ni izvajala vseh upravljalskih pravic, ki jih sodišče navaja v točki 1. obrazložitve. To sicer ni opravičilo, vendar je dejstvo, da je terjatev neutemeljena.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev. Opozarja, da je na podlagi medsebojne kompenzacije bilo plačano 11.026,65 EUR. Ni res, da tožnik ni dokazal terjatev. Navedel je vse kontne kartice, ki dokazujejo obstoj začetnih terjatev do izbrisane pravne osebe, vse za 408.090,40 EUR. Ker jih tožena stranka ni prerekala, so priznana. Ponavlja potek dogodkov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za pritožbeno sodišče so pravno odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na strani 4. in 5. obrazložitve. Pritožba teh ugotovitev ne graja. V pritožbi vztraja, da je bila kreditna pogodba za 200.000,00 EUR navidezna, ker ni prišlo do realnega denarnega toka oziroma nakazila denarja na račun družbe S. Trdi, da je šlo za fiktivno terjatev, ki je prikrivala namen, da bi se tožeča stranka poplačala od družbenikov družbe S. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana (edina pravna naslednica izbrisane družbe P. ), da je bila družba P. družbenica v družbi S. do 15. 2. 2008, da je družba P. z družbo S. 17. 10. 2007 sklenila kreditno pogodbo (v nadaljevanju Pogodba), da je bila družba S. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 2. 2011, izbris je bil objavljen 6. 4. 2011. Tožena stranka pa je bila tedaj v družbi S. udeležena kot družbenica s 47,22 % osnovnega kapitala, dva poslovna deleža po 23,11 % in 24,11 %. Tožena stranka je bila na skupščini družbe S. 3. 11. 2008 seznanjena z dejstvom, da ima družba blokiran račun, da ne opravlja svojih dejavnosti in da nima zaposlenih.

6. V spornem času je veljal 442. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Zahtevek pa je podan pravočasno v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Ker je bil S. izbrisan, preden je začel veljati ZPUOOD, je tožena stranka pasivno legitimirana, enoletni rok pa spoštovan. Teh ugotovitev pritožba ne graja.

7. Za pritožbo je zlasti sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne drži ugovor tožene stranke, da je bila pogodba (priloga A4) fiktivna. Za toženo stranko je odločilno, da ni bilo denarnega toka kredita na račun družbe, saj je bila družba sklenjena zato, da tožeča stranka pride do poplačil od družbenikov družbe S. Sodišče prve stopnje pa je verjelo navedbam in dokazom tožeče stranke, da pogodba ni bila fiktivna. Pritožbeno sodišče pa na to pritožbeno trditev odgovarja, da je za navidezno pogodbo značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo. Pri navidezni pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe, stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz sta ustvarili, velja le v očeh drugih, za stranki pa ne. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti (primerjaj M. Dolenc, Komentar 50. člena OZ, 1. knjiga, GV Založba, stran 360 in naslednje). Sodišče prve stopnje je na ta ugovor pravilno odgovorilo, da že iz predložene kreditne pogodbe (priloga A4) izhaja, da je šlo v bistvu med stranko P. in S. za ugotavljanje neporavnanih obveznosti družbe S. do družbe P. in sta zato sprejeli nove pogoje za poravnavo teh obveznosti, kot izhaja iz pogodbe (prvi odstavek 323. člena OZ). Zato tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ne more biti denarnega toka oziroma v sami pogodbi ne piše, da gre za izpolnitev pogodbe tako, da družba S. odplača dolgove kot kredit družbi P. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila tožena stranka kot družbenik družbe S. seznanjena s slabim poslovanjem oziroma rezultati. Zato ne more biti utemeljen ugovor tožene stranke, ki ga še v pritožbi ponavlja in sicer, da je bila pogodba med družbo S. in P. navidezna in z namenom oškodovanja tožene stranke.

8. Tožena stranka je bila aktivna družbenica, saj je imela vse vzvode po ZGD, da bi dosegla stečaj družbe. V pritožbi ponavlja, da direktor H. ni izpolnil sklepa, ki ga je tožena stranka zahtevala na skupščini družbe S. z dne 3. 11. 2008. Sodišče pa je nato pravilno odgovorilo, da bi morala tožena stranka doseči zamenjavo vodstva družbe.

9. Zmotno meni pritožba, da je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev o fiktivnosti pogodbe. Meni, da dokazno breme ni na njeni strani, ampak na strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče na to odgovori, da je tožeča stranka pojasnila, zakaj pri kreditni pogodbi (priloga A4) ni bilo fizičnega izplačila 200.000,00 EUR, ampak da je šlo za novacijo. Tožena stranka pa ni dokazala svojih trditev (212. člen ZPP). Pri tem je sodišče zadosti ugotovilo dejansko stanje in pravilno presojalo navedbe in izvedene dokaze. Dejstvo, da je bila tožena stranka družbenik družbe S. in ne njen poslovodja, ni pravnorelevantno glede na druge izvedene dokaze in pravno podlago. Nenazadnje tudi po določbi 442. člen ZFPPIPP ne gre za odgovornost uprave, ampak aktivnega družbenika za obveznosti izbrisane družbe. Res je, da je pritožnik v pravdi zahteval, da bi sodišče od tožeče stranke zahtevalo vse odprte terjatve med družbama, ki sta sklepali kreditno pogodbo z dne 17. 10. 2007. Vendar spregleda, da je tožeča stranka podala pojasnila in predlagala kot dokaz izvedenca finančne stroke, ki naj bi pregledal poslovanje družbe P. in ugotovil višino dolga izbrisane pravne osebe do družbe P. (primerjaj pripravljalni spis tožeče stranke, list. št. 25 do 27). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da iz same pogodbe izhaja, da je šlo za novacijo in da pregled odprtih postavk ni potreben oziroma ne gre za pravno odločilno dejstvo. Tožena stranka pa ni ponudila dokazov o tem, da bi šlo za namerni poskus izigravanja tožene stranke. Kreditna pogodba ni bila presenečenje za toženo stranko. Tožena stranka je bila seznanjena s slabim poslovanjem oziroma blokiranim računom družbe S. Ni presenetljivo, da je tožeča stranka želela zavarovati svoje terjatve do družbe S. in je z njo sklenila pogodbo (priloga A4). Za pritožbo je odločilno, da je tožeča stranka toženi stranki ponujala odkup svojega deleža in sicer leta 2007 in da do posla ni prišlo. To je ena izmed navedb tožene stranke, ki kvečjemu pokaže, da je bila tožena stranka seznanjena z dolgovi družbe S. oziroma stanjem v družbi.

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in zadosti ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih je pritožba uveljavljala, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (354. člen ZPP).

11. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena).